Jedro

Dogovor o skupni gradnji je obligacijskopravna podlaga za pridobitev solastninskega deleža kot stvarne pravice na novozgrajeni zgradbi, vlaganje samo pa je realizacija tega dogovora in podlaga za izračun deleža, če ta ni vnaprej dogovorjen.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morajo toženci izstaviti tožniku zemljiškoknjižno listino za vknjižbo solastninske pravice pri vl. št. 1162 k.o... do nadaljnjih 3410/10000, pri čemer se zmanjša solastninski delež prve toženke od 6/10 na 3954/10000, ostalih treh tožencev pa od 1/10 na 659/10000 in enako tudi dosedanji solastninski delež tožnika, katerega skupni solastninski delež je zdaj 4069/100000. Ugotovilo je, da je med tožnikom in starši obstajal dogovor o skupni gradnji. Na podlagi tega dogovora je tožnik sodeloval pri gradnji z delom in materialom. Njegov delež je ugotovljen z izvedenskim mnenjem dipl. ing. gradb. A. R. Sodbo prve stopnje sta izpodbijali s pritožbo obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in razveljavilo izrek o stroških, sicer pa je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper sodbo druge stopnje vlagata reviziji obe pravdni stranki.

Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe in uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in v celoti ugodi njegovemu zahtevku, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi moralo sodišče njegov solastninski delež ugotoviti glede na vrednost njegovih vlaganj in vrednost obeh stavb. Napačno pa je, da je sodišče pri izračunu solastninskega deleža upoštevalo tudi vrednost zemljišča in komunalne opremljenosti. Nasprotuje tudi temu, da je sodišče zmanjšalo njegov dosedanji solastninski delež.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje preoblikovalo tožbeni zahtevek in sodilo extra petitum. To kršitev je potrdilo pritožbeno sodišče. Sodbama tudi očita, da nimata razlogov o odločilnih dejstvih in sicer o tem, zakaj je utemeljen tožnikov stvarnopravni zahtevek in zakaj je sodišče upoštevalo tisti izračun izvedenca, ki temelji na navedbah tožeče stranke. Poudarja, da sodišče ne bi smelo verjeti pričam, ki so same povedale, da jih je z okoliščinami seznanil tožnik. Navaja, da so napačne ugotovitve o primerjavi dohodkov tožnika in očeta. Napačna je ugotovitev o tem, katero parcelo obdaja ograja. Sodišče prve stopnje se je napačno sklicevalo na 13. in 16. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, sodišče druge stopnje pa ni navedlo, katere določbe materialnega prava je uporabilo pri svoji odločitvi.

Reviziji sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki pa nanju nista odgovorili. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o revizijah ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Napačno je stališče tožeče stranke, da bi bilo treba obseg solastninskega deleža, pridobljenega z vlaganji v gradnjo, izračunati le glede na vrednost stavb, brez upoštevanja vrednosti zemljišča. Stavba s stavbiščem (fundus) in funkcionalnim zemljiščem je celota. Solastninski deleži ne morejo biti različni na stavbi in različni na njej pripadajočem stavbišču in funkcionalnem zemljišču. Tudi tožbeni zahtevek se pravilno glasi na delež na nepremičnini kot celoti. Ker je tako, pa je treba za izračun vrednosti solastninskega deleža, pridobljenega z vlaganji v gradnjo stavbe, upoštevati celotno vrednost nepremičnine, to je stavbe in zemljišča, katerega del vrednosti je tudi komunalna oprema.

Zaradi solastninskega deleža, ki ga je tožnik uveljavil na podlagi svojih vlaganj, so se zmanjšali deleži vseh dedičev po pok. J. D. To velja enako tudi za tožnikov podedovani delež. Kar je tožnik uveljavil zase, je šlo na račun celotne nepremičnine, ne pa samo na račun nekaterih deležev na tej nepremičnini. Z uspehom v tej pravdi je tožnik zmanjšal vrednost zapuščine, s tem pa tudi svojega dela zapuščine.

Tožnikovemu zahtevku je bilo delno ugodeno. Tožnik je s svojim zahtevkom zase uveljavljal solastninski delež na nepremičnini, kar je imelo za posledico zmanjšanje deležev drugih solastnikov. Ker je tožnik deloma uspel z zahtevkom, se je to odražalo tudi na deležih tožencev, ki se niso zmanjšali toliko, kot izhaja iz tožbenega zahtevka, ampak manj. Ko je sodišče torej delno ugodilo zahtevku, je moralo to upoštevati pri izračunu drugih solastninskih deležev, ker mora seštevek dati celoto. To pa ne pomeni, da je sodišče na nedovoljen način sodilo izven zahtevka. Zavrnitev tožbenega zahtevka ali delna ugoditev in delna zavrnitev pomenita sojenje, pri katerem izrek sodbe ni enak tožbenemu zahtevku, kar pa seveda ne pomeni kršitve 2. člena ZPP in s tem sojenja extra petitum.

Obe sodbi ugotavljata, da je tožnik pridobil solastninski delež na nepremičnini, torej stvarno pravico, na podlagi dogovora o skupni gradnji in na podlagi svojih vlaganj v skladu s tem dogovorom. Tožnik je sodeloval pri izgradnji nove zgradbe. Obseg njegovih vlaganj je bil ugotovljen v dokaznem postopku, ovrednotil pa ga je izvedenec. Na podlagi tega je sodišče ugotovilo tožnikov solastninski delež.

Dogovor o skupni gradnji je obligacijsko pravna podlaga za pridobitev solastninskega deleža kot stvarne pravice na novozgrajeni zgradbi, vlaganje samo pa je realizacija tega dogovora in podlaga za izračun deleža, če ta ni vnaprej dogovorjen. Na ta način sta obe sodbi materialnopravno pravilno ugotovili pravni temelj za tožnikov stvarnopravni zahtevek. Obe sodbi imata tudi ustrezne razloge ter zato ne drži očitek o pomanjkanju razlogov glede te odločilne okoliščine.

Tožena stranka ne soglaša z oceno dokazov. Ugotovitve, ki jim oporeka, skuša prikazati kot posledico bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vendar pri izvajanju dokazov in pri ugotavljanju dejstev na podlagi izvedenih dokazov, ni bilo kršitev določb pravdnega postopka. Dokazne ocene pa revizijsko sodišče ne more preizkušati, prav tako ne more upoštevati novih navedb in na novo predloženih dokazov (nepodpisan osnutek oporoke J. D.), kajti zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 385. člena ZPP). To velja tudi za revizijske navedbe v zvezi z oceno dohodkov, v zvezi z ograjo in v zvezi z ostalimi dejanskimi okoliščinami, ki sta jih sodišči prve in druge stopnje ugotovili na podlagi izvedenih dokazov.

Glede na navedeno revizijski razlogi, ki jih uveljavljata obe reviziji, niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo obe reviziji kot neutemeljeni (393. člen ZPP).