Jedro

Zgolj formalen vpis v zemljiško knjigo tožnici ne daje aktivne legitimacije za vrnitveni zahtevek, saj je pomembno tudi upravičenje do posesti, ki pa je tožnici zaradi prodaje in izročitve stanovanja kupcu v posest prenehalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I) zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan v roku 15 dni vrniti tožnici in ji prepustiti v posest prosto stvari in oseb njeno stanovanje – posamezni del stavbe z ID znakom 000, ki v naravi predstavlja v skici izvedenca V. Z. z dne 30. 8. 2013, ki je sestavni del njegovega izvedenskega mnenja v tej pravdi z dne 30. 8. 2013, prostor označen s št. 915.E v izmeri 22,96 m2 in prostor označen s št. 916.E v izmeri 13,99 m2 (prostora št. 7 in 8 v navedeni skici), skupaj s pripadajočim deležem na skupnih delih in napravah stavbe št. 259, k. o. X., in pripadajočim deležem zemljišča, ki sodi k navedeni stavbi, ter (II) tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki v višini 2.244,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno odločitev se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeča stranka ne razume, na podlagi česa in po kakšni logiki je sodišče ugotovilo, da obe pravdni stranki veljata za lastnika stanovanja iz tožbenega zahtevka. Tožnica svoj tožbeni zahtevek utemeljuje na neizpodbijanem dejstvu, da je ona lastnica stanovanja z ID znakom 000. Navedeno priznava tudi toženec, ki, kot sam navaja, v tožničino stanovanje sploh ni posegel. Ker iz zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da je lastnica stanovanja z ID znakom 000 edino tožnica in ne tudi toženec, je sodišče s tem, ko je štelo za lastnika stanovanja tudi toženca, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ker je zemljiškoknjižni izpisek javna listina in ker tožena stranka ni navajala dejstev ali predložila dokazov, s katerimi bi vzbudila dvom glede verodostojnosti zemljiškoknjižnega izpiska za stanovanje, ki je predmet tožbenega zahtevka, bi bilo sodišče dolžno upoštevati tisto, kar je v tem izpisku določeno. S tem, ko je sodišče skušalo dokazati, da je lastnik stanovanja, ki je predmet tožbenega zahtevka, toženec, čeprav slednji ni trdil in dokazoval, da je njegov lastnik, je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka. Sodišče je ugotovitev, da je tožnica sporno stanovanje prodala in da ni več njegova lastnica, utemeljilo na izmišljenih dejstvih in okoliščinah, za katere niso bili predloženi dokazi, ter z lastnimi domnevami. Ni mogoče sprejeti obrazložitve sodišča tudi v delu, ko je navedlo, da tožnici ne verjame, da je lastnica spornega stanovanja, saj je ni zaslišalo. Ker ima tožnica titulus in je lastninsko pravico pridobila na predpisan način, toženec pa ni predložil pridobitnega naslova za sporno stanovanje, je neverjetno, zakaj je sodišče sprejelo izpodbijano odločitev. Sodišče je očitno štelo, da lahko pridobiš lastninsko pravico tudi tako, da naročiš izdelavo elaborata etažne lastnine pri zasebnem podjetju, v elaborat vključiš tuje prostore in tako postaneš lastnik kar vseh prostorov. S tem je sodišče tožnici odreklo enako varstvo njenih pravic v postopku pred sodiščem.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej pravdi tožnica zahteva od toženca vrnitev in prepustitev v posest stanovanja z ID znakom 000. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov med drugim ugotovilo, da je tožnica stanovanje iz tožbenega zahtevka, katerega lastnica je po zemljiškoknjižnih podatkih, leta 1967 prodala in ga predala v posest kupcu (družbi T.). Pritožbeno sodišče navedeni dejanski zaključek sprejema, saj je dokazna ocena vestna, skrbna in analitično sintetična, kot to veleva 8. člen ZPP, pritožbeno sodišče pa jo tudi objektivno ocenjuje kot razumno in prepričljivo. Sodišče prve stopnje je imelo oporo za zaključek o prodaji spornega stanovanja v izvedenih dokazih, in sicer zlasti v zapisniku z dne 23. 1. 2009 (priloga B2), iz katerega izhaja, da je tožnica dne 23. 1. 2009 pri Upravni enoti podala izjavo, da ni več lastnica stanovanja na naslovu Š., ter da se ne spomni, komu ga je prodala. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da za dokazovanje dejstva o prodaji spornega stanovanja niso bili predloženi oziroma izvedeni nobeni dokazi. Pritožbena navedba, da si je sodišče prve stopnje v tej zvezi izmišljalo dejstva in postavljalo lastne domneve, je nekonkretizirana, zato je pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Ne drži pritožbena navedba, da dejansko ni bilo sporno, da je lastnica spornega stanovanja tožnica, saj iz procesnega gradiva tožene stranke jasno izhajajo trditve o tem, da je tožnica stanovanje iz tožbenega zahtevka prodala. Toženec je sicer tudi trdil, da v stanovanje z ID znakom 000 ni posegel, kot pravilno navaja pritožnica, vendar pa je hkrati trdil, da zaseda in da je lastnik posameznih delov stavbe z ID znakom 001, in 002, ki pa po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje v naravi predstavljata isti prostor, kot je prostor z ID znakom 000. Navedeno še dodatno potrjuje, da toženec tožnici dejansko lastništva na stanovanju z ID znakom 000 ni priznaval. 6. Drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje navedlo, da tožnici ni verjelo, čeprav je sploh ni zaslišalo (1), vendar pa zaradi navedenega po oceni pritožbenega sodišča ni podana nobena kršitev določb pravdnega postopka. Iz obrazložitve sodbe namreč jasno izhaja, da se je sodišče prve stopnje v tem delu zgolj napačno izrazilo ter da je dejansko želelo navesti, da trditve tožnice o prodaji stanovanja T. K., iz razloga, ki ga je navedlo v nadaljevanju, ne šteje za dokazano.

7. Že zgoraj navedena pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica prodala in izročila sporno stanovanje v posest kupcu, po presoji pritožbenega sodišča predstavlja zadostno podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka za vrnitev in izročitev v posest spornega stanovanja. Zgolj formalen vpis v zemljiško knjigo namreč tožnici ne daje aktivne legitimacije za vrnitveni zahtevek, saj je pomembno tudi upravičenje do posesti, ki pa je tožnici zaradi prodaje in izročitve stanovanja kupcu v posest prenehalo.

8. Do ostalih pritožbenih navedb, s katerimi pritožnica zlasti izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec lastnik spornega stanovanja, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, saj jih tožeča stranka ni priglasila.

(1) Sodišče prve stopnje sicer utemeljeno ni zaslišalo tožnice, ob dejstvu, da je bil dokazni predlog za njeno zaslišanje umaknjen.