Jedro

Če prvostopni organ stranke pred svojo odločitvijo s pisnim pozivom ni seznanil z vsemi ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za odločitev in je ni opozoril na njene pravice, da lahko dokazuje nasprotno, tudi kasnejši poziv na obravnavo pred organom ne more sanirati teh pomanjkljivosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1346/2001-19 z dne 26.2.2003, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14.6.2001, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo F.J.P., pravnega prednika tožnice, zoper odločbo Upravne enote S.K. z dne 29.1.2001. S to odločbo je prvostopni organ na podlagi 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (v nadaljevanju ZDrž) ugotovil, da pok. P.V.P. ni postala državljanka FLRJ.

Sodišče prve stopnje je menilo, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Na podlagi podatkov, ki sta jih ugotovila upravna organa, in navedb v izpodbijanih odločbah je prvostopno sodišče pritrdilo njunim odločitvam, da obravnavana oseba ni postala jugoslovanska državljanka po 2. odstavku 35. člena ZDrž, ker je bila oseba nemške narodnosti, kar izhaja iz njenega članstva v Švabsko-nemški kulturni zvezi (Kulturbund) in seznama izseljenih Volksdeutscherjev; ker je 4.12.1948 živela v tujini (v Avstrijo je odšla, kot izhaja iz dopisa Matičnega urada L., Sekretariata za notranje zadeve Občine S.K. z dne 18. 10. 1993, konec leta 1944 oziroma v začetku 1945 leta), ta dva pogoja pa zadoščata za zakonsko domnevo, da je bila nelojalna, kar pa je tretji pogoj za nepriznanje jugoslovanskega državljanstva po 2. odstavku 35. člena ZDrž. Obstoja tega pogoja pa upravnim organom ni treba posebej ugotavljati, temveč je to v skladu z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-23/93, zakonska domneva. Stranka pa lahko dokazuje tudi nasprotno. Ker je prvostopno sodišče ugotovilo, da je bila stranki dana možnost, da se pred izdajo prvostopne upravne odločbe izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, in ker ni uveljavljala utemeljenih tožbenih razlogov, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bila P.V.P. na dan 6.4.1941 državljanka Kraljevine Jugoslavije in je bila tedaj domovinsko pristojna v takratno Občino L. pri P. Vse ostalo pa je v zadevi sporno. Meni, da sta tožena stranka in tudi prvostopno sodišče materialno pravo napačno uporabila, saj je odločitev glede državljanstva obravnavane osebe oprta na napačno zakonsko podlago. Državljanstvo se je namreč presojalo po ZDrž iz leta 1948 namesto da bi se presojalo po Zakonu o državljanstvu DFJ, ki je začel veljati 28.8.1945. Za retroaktivno uporabo določb ZDrž/48 v zakonu ni nobene pravne podlage. Tudi če se vzame kot materialni predpis, ki ga je treba v obravnavanem primeru uporabiti, 2. odstavek 35. člena ZDrž iz leta 1948, pa je v obravnavanem primeru dejansko stanje napačno ugotovljeno oziroma sploh ni ugotovljeno. Ustavno sodišče RS se je res postavilo na stališče, da mora obstoj lojalnega ravnanja dokazovati stranka. Sedaj pa je prvostopno sodišče takšno stališče zavzelo tudi glede drugih pogojev, torej nemške narodnosti in bivanja v tujini. Po načelu materialne resnice (7. člen ZUP/86) pa bi morala prav tožena stranka ugotoviti resnično stanje stvari.

Dejstvo pa je, da obravnavana oseba ni bila nemške narodnosti. Tega tožena stranka ne more dokazati, še posebej ne z nekakšnimi rekonstrukcijami članstva v organizaciji Kulturbund. Odsotnost iz Jugoslavije kot pogoj za tujo narodnost po ZDrž v obravnavanem primeru tudi ni izkazana. Odločitev temelji na dopisu krajevnega urada (ne matičnega urada) z dne 18.10.1993, iz katerega izhaja, da je obravnavana oseba odšla v Avstrijo konec leta 1944 oziroma v začetku leta 1945. Ni pa povedano, na podlagi kakšnih evidenc je lahko krajevni urad izdal takšno potrdilo. To tudi ni razvidno iz odločbe tožene stranke in tudi ne iz izpodbijane sodbe. Tudi ni jasno, kaj pomeni navedena izjava krajevnega urada, ali gre za potrdilo o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca, ali je to zgolj zapisnik o zaslišanju. Če je to zapisnik o zaslišanju, bi morala biti tožnica oziroma njen pooblaščenec pri zaslišanju "dveh prič" navzoča. Glede tretjega pogoja, to je obstoja nelojalnosti, pa izpodbijana sodba sploh nima razlogov, zato se je ne da preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo prvostopnega sodišča razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Kot je pravilno navedlo prvostopno sodišče, je treba v postopku ugotavljanja državljanstva po 3. odstavku 63. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ugotavljati državljanstvo osebe, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, v času podržavljenja, in sicer ob upoštevanju pogojev iz 2. odstavku 35. člena ZDrž. Pri tem mora obstoj nemške narodnosti in bivanja v tujini dokazati organ, ki vodi postopek, obstoja nelojalnosti pa mu ni treba dokazovati, ker je to ob izpolnitvi prej navedenih drugih dveh pogojev po stališču Ustavnega sodišča RS, zavzetim v odločbi, št. U-I-23/93, pravna domneva. Pač pa lahko lojalnost dokazuje stranka, kar pa ji mora organ, ki vodi postopek, omogočiti.

Postopek ugotavljanja državljanstva po 3. odstavku 63. člena ZDen se začne na zahtevo organa, ki vodi denacionalizacijski postopek.

Postopek ugotavljanja državljanstva uradoma vodi organ, pristojen za notranje zadeve. Ta v ugotovitvenem postopku za osebo, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, zbere dokazila glede nemške narodnosti in prebivanja v tujini, kajti izpolnjevanje teh dveh pogojev mora dokazati organ sam. Ko zbere dokazila o tem, mora o vseh ugotovljenih dejstvih in okoliščinah obvestiti vlagatelja denacionalizacijske zahteve, ki je stranka v postopku ugotavljanja državljanstva za prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja (6. odstavek 60. člena ZDen). Hkrati ga mora pozvati, da se v določenem roku izjavi o vseh ugotovljenih dejstvih in okoliščinah. Opozoriti ga mora tudi, da se, če sta izpolnjena prva dva pogoja, predpostavlja tudi obstoj tretjega pogoja, to je nelojalnost, ter da lahko glede tega dokazuje tudi nasprotno. Le tako izveden postopek pred izdajo odločbe je pravilen in zakonit, saj le tak postopek stranki zagotavlja uporabo njenih procesnih pravic.

V obravnavanem primeru iz upravnih spisov izhaja, da je tožnico prvostopni upravni organ z dopisom z dne 29. 5. 2000 seznanil s prepisi arhivskega gradiva, ki ga je prejel od Ministrstva za kulturo z njegovim dopisom z dne 17. 5. 2000, ki pa ga v upravnih spisih ni. Prvostopni organ je v svojem dopisu tožnico pozval, da na podlagi 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99) poda izjavo o tem gradivu, ter da lahko pripelje ali zasliši pričo. Prosil je, da tožnica svoje ugotovitve in izjave prič dostavi čimprej. Tožnica je po svojem odvetniku na ta dopis odgovorila s svojim dopisom, ki ga je organ prejel 4. 7. 2000. Nato pa je organ dne 25. 8. 2000 tožnico po odvetniku v zvezi z njenim dopisom na podlagi 9. člena ZUP povabil, da se v roku 20 dni od prejema vabila zglasi pri organu zaradi zaslišanja in možnosti podaje izjave oziroma zaslišanja same stranke. Opozoril jo je, da bo v nasprotnem primeru odločil na podlagi do tedaj zbranih ugotovitev. Tožnica in njen odvetnik se na to vabilo nista odzvala.

Ker iz upravnih spisov ni razvidno, s katerimi ugotovitvami je prvostopni organ seznanil tožnico v prilogah k svojem dopisu z dne 29. 5. 2000, po presoji pritožbenega sodišča tudi ni mogoče ugotoviti, ali je bila tožnica pravilno seznanjena z vsemi za odločitev v obravnavni zadevi relevantnimi dejstvi in okoliščinami, da bi se lahko o njih pred izdajo odločbe izjasnila. Iz navedenega dopisa prvostopnega organa tudi ne izhaja opozorilo, da bi glede na siceršnje ugotovitve izhajalo, da je podana tudi nelojalnost, in da tožnica lahko dokazuje lojalnost. To pa bi po presoji pritožbenega sodišča v dopisu moralo biti navedeno, glede na to, da je nelojalnost pravna domneva, če sta izpolnjena druga dva pogoja iz 2. odstavka 35. člena ZDrž. Zato po presoji pritožbenega sodišča tudi kasnejše vabilo na zaslišanje ne more sanirati pomanjkljivosti predhodne seznanitve tožnice z za odločitev v zadevi relevantnimi dejstvi in okoliščinami. Teh pomanjkljivosti sodišče prve stopnje in tožena stranka nista odpravila.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče meni, da prvostopno sodišče ni imelo podlage za svojo odločitev v izpodbijani sodbi v 1. odstavku 59. člena ZUS. Ker pa je to zakonsko določbo uporabilo, je bistveno kršilo pravila postopka v upravnem sporu, saj je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 74. člena ZUS izpodbijano prvostopno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v nov postopek prvostopnemu sodišču.