Jedro

Tožniku kljub temu, da je izrazil željo, da svoja stališča pojasni na seji senata, ta možnost ni bila omogočena, ne glede na to, da je odgovoril na dopis, s katerim so mu bili poslani izvidi in mnenja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba senata Visoke šole za upravljanje in poslovanje Novo mesto št. D2-118/2010 z dne 15. 11. 2010 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 80,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka paricijskega roka dalje.

III. Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo ni ugodil vlogi tožnika za izvolitev v naziv docenta za predmetno področje „Poslovna informatika in informacijski sistemi“. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik na toženo stranko vložil prošnjo za izvolitev v navedeni naziv in tožena stranka je sklenila začeti postopek za njegovo izvolitev. Za ugotovitev in oceno znanstvene, raziskovalne in strokovne dejavnosti tožnika je tožena stranka imenovala komisijo, in sicer: prof. dr. A.A., prof. dr. B.B. in doc. dr. C.C. Ocene sta izdelala prof. dr. A.A. in prof. dr. B.B. in oba predlagala senatu, naj tožnika izvoli v zaprošeni naziv, doc. dr. C.C. pa se na prošnjo za izdelavo ocene ni odzval. Zaradi tega je tožena stranka za novega člana komisije imenovala prof. dr. D.D., ki je v zaključku svoje oceno izrazil mnenje, da je za kandidata primernejši naziv višji predavatelj. Glede na navedeno je tožena stranka, upoštevaje 196. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), odločila, da imenuje še enega člana komisije, in sicer izr. prof. dr. E.E. Dr. E.E. je v zaključku svoje ocene ocenil, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za izvolitev v naziv docenta. Vse ocene so bile tožniku vročene 29. 10. 2010, a se do njih ni opredelil. Tožena stranka je vlogo obravnavala na seji senata 5. 11. 2010 in ugotovila, da je v skladu z merili šole za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev v naziv docenta lahko izvoljen, kdor med drugimi pogoji izpolni tudi zahtevo iz meril, da je znanstveno, raziskovalno in strokovno dejaven. Pravni okvir za ugotavljanje in presojo znanstvene, raziskovalne in strokovne dejavnosti kandidata določa 2. točka 11. člena meril. Ta v prvem odstavku določa, da je v naziv docenta lahko izvoljen, kdor ima pozitivno oceno članov strokovne komisije. Senat je v dokaznem postopku ugotovil, da sta dva od štirih ocenjevalcev tožnikove znanstvene, raziskovalne in strokovne dejavnosti ocenila kot neustrezne za izvolitev v zaprošeni naziv. Tožnik nima pozitivnih ocen vseh članov komisije in zato ne izpolnjuje vseh pogojev za izvolitev v zaprošeni naziv.

2. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 3. Tožnik v tožbi navaja, da je tako na prvi kot na drugi stopnji postopek vodila in o zadevi tudi odločala dekanica Visoke šole za upravljanje in poslovanje doc. dr. F.F. Skladno z določbo 31. člena ZUP upravni postopek vodi in v njem odloča samo oseba, ki ima predpisano izobrazbo in strokovni izpit iz upravnega postopka. Kjer je za odločanje pristojen kolegijski organ, lahko po določbi drugega odstavka 29. člena ZUP postopek vodi do izdaje njegov član, mora pa uradna oseba kolegijskega organa izpolnjevati pogoj za vodenje postopka iz 31. člena ZUP. Iz obeh odločb je razvidno, da je doc. dr. F.F. tako vodila kot tudi odločala v postopku tako na prvi stopnji, kot tudi v pritožbenem postopku. V kolikor oseba nima ustrezne izobrazbe in nima opravljenega strokovnega izpita iz upravnega postopka, kot to nalaga drugi odstavek 29. člena v zvezi z 31. členom ZUP, se ne sme niti voditi niti odločati v upravnem postopku. Doc. dr. F.F. nima opravljenega strokovnega izpita, kar bo tožnik dokazal z listino. Ker je v obeh postopkih vodila postopke in odločala ista oseba, je hkrati to tudi razlog za izločitev uradne osebe na podlagi 4. točke prvega odstavka 35. člena ZUP. Ker ni bila izločena, je pa postopek na drugi stopnji vodila in o njem odločala, predstavlja ta kršitev bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 6. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, kar je razlog za izpodbijanje upravnega akta. Nadalje tožnik opozarja, da dr. C.C. ni podal ocene, dr. D.D. in dr. E.E. pa sta podala negativni mnenji. Pri tem pa niso bila upoštevana Merila. Nadalje tožnik opozarja na to, da je bil najprej predlagani ocenjevalec doc. dr. G.G., ki pa je bil zamenjan z doc. dr. C.C. Eden od ocenjevalcev mora biti iz drugega habilitacijskega področja, dva člana komisije pa morata biti obvezno iz istega habilitacijskega področja, za katero prosi kandidat. Član komisije dr. C.C. nima habilitacije s področja, za katerega želi tožnik pridobiti habilitacijo. Tožnik ni dobil ne pisnega ne ustnega pojasnila o razlogih za menjavo predlaganega člana doc. dr. G.G., v samem postopku pa tega ni mogel izpodbijati, zato je to izpodbijal v pritožbi, a se tožena stranka do tega ni opredelila. O zamenjavi dr. P.D. z dr. C.C. je bil tožnik obveščen ustno, brez pisnega dokumenta in brez obrazložitve in brez možnosti opredelitve. Nadalje tožnik opozarja na to, da statut določa tričlansko komisijo, predvideva posamezno poročilo vsakega ocenjevalca, toda pri odločanju je tožena stranka upoštevala štiri mnenja. Razen tega tretji odstavek 140. člena statuta nikjer ne omenja določanja dodatnega člana komisije po tem, ko so pridobljena mnenja treh poročevalcev. Imenovani dr. C.C. in dr. D.D. nimata naziva s področja, za katerega je tožnik zaprosil imenovanje v naziv. Tožnik tudi meni, da člani strokovne komisije niso izvedenci v smislu določb ZUP, v kolikor pa bi se sodišče postavilo na takšno stališče, pa tožnik opozarja na nepravilnosti, ki so bile storjene zaradi neupoštevanja določb ZUP, ki se nanašajo na izvedence. Tožniku ni bila dana možnost, da zahteva izločitev določenih članov strokovne komisije zaradi okoliščin, ki vzbujajo dvom o njihovi nepristranskosti. Slednje je tožnik poskušal doseči v pritožbenem postopku, ker mu prej ni bilo omogočeno, vendar se tožena stranka do teh navedb in dejstev ni opredelila in tudi ne upoštevala. Tožniku ni bila dana možnost izjaviti se o imenovanih članih, kar je bistvena kršitev pravil upravnega postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Tožena stranka bi morala tožniku dati možnost, da se izjasni na glavni obravnavi, kot to določa 194. člen ZUP. Tožena stranka ni upoštevala tretjega in četrtega odstavka 194. člena ZUP, ki določata, da če gre za bolj zahtevno izvedensko delo, uradna oseba, ki vodi postopek, naroči izvedencu, naj pripravi pismen izvid in mnenje. V tem primeru je potrebno vročiti izvid in mnenje strankam pred narokom, na katerem se bosta obravnavala. Na ustni obravnavi lahko izvedencu po tem, ko pove svoj izvid in mnenje, uradna oseba, ki vodi postopek, in stranke, postavljajo vprašanja in zahtevajo pojasnila glede izvida in mnenja. Prvi odstavek 190. člena ZUP določa, da je treba stranki dati možnost, da se izjavi o tem, kdo naj bo izvedenec, tožena stranka pa celo izrecno priznava, da ni upoštevala predloga tožnika, ker naj tega ne bi predvidevali splošni akti tožene stranke in naj bi bilo to v nasprotju z načelom objektivnosti. Mnenje izvedencev tožniku ni bilo vročeno v izjavo pred samo sejo. Tožnik ni bil pozvan, naj poda svoje ustno ali vsaj pisno mnenje v pripombe oziroma se mu ni dala možnost izjaviti se o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah. S tem pa je bila storjena bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Tožnik je zavračal mnenje red. prof. dr. D.D. že v pritožbenem postopku, a se tožena stranka do teh navedb ni opredelila. V nadaljevanju tožnik podrobneje pojasnjuje svoje stališče do tega mnenja. Tožnik tudi meni, da je šlo pri imenovanju izr. prof. dr. E.E. za kršitev tretjega odstavka 140. člena statuta, ki določa, da po pridobitvi pozitivnega mnenja oziroma mnenj dekan zaprosi pristojni organ RS za soglasje k imenovanju oziroma, če soglasje ni potrebno, predloži vlogo in mnenja senatu v odločanje. Na podlagi odločitve senata dekan izda kandidatu odločbo. Tožnik opozarja tudi na to, da je splošno znano dejstvo, da je od dveh pozitivnih mnenjih in enemu negativnemu mnenju skupno mnenje kolegijskega organa pozitivno. O prispelih mnenjih do 29. 10. 2010 tožnik ni bil uradno niti ustno niti pismeno obveščen in niso zahtevali njegove opredelitve do posameznega mnenja. Pač pa je tožnik prejel dopis od tajnika šole, v katerem je bil postavljen rok do 4. 11. 2010, da se opredeli do štirih mnenj. Postavlja se vprašanje, zakaj se mora opredeliti do štirih mnenj, če je senat določil tričlansko komisijo in koga je nadomestil dodatni, novi ocenjevalec. S temi pomisleki je seznanil tajnika tožene stranke. Tudi ni jasno, kako se je tožena stranka lahko postavila na stališče, da je mnenje komisije negativno, ko sta dva člana podala pozitivno, dva pa negativno mnenje. Kadar je število glasov kolegijskega organa izenačeno, so potrebna dodatna pravila, ki morajo biti sprejeta pred samim odločanjem. V primeru enakega števila glasov za in proti je odločilen glas predsednika kolegijskega organa. Tožnik je prvič dobil vpogled v pisno mnenje ocenjevalcev 29. 10. 2010. Četrto mnenje dr. E.E. smatra tožnik kot nebistveno, ker je samo mehanizem za razvodenitev pozitivnih mnenj dr. B.B. in dr. A.A. Tožnik opozarja tudi na to, da po četrtem odstavku 24. člena Statuta člani senata - predstavniki študentov - sodelujejo pri obravnavi in odločanju senata o vprašanjih, ki se nanašajo na pravice in dolžnosti študentov, a se je kljub temu javila k besedi študentka I. Pugelj in poudarila, da tožnik uporablja nekakšne prosojnice, medtem ko študenti in študentke z velikimi težavami upravičeno pričakujejo učbenik in to vsekakor v elektronski obliki. Predstavnica študentov nima pravice razpravljati niti glasovati o tem predmetu. Razen tega je bilo glasovanje tajno, kar doslej še nikoli ni bilo. V nadaljevanju tožnik pojasnjuje svoje videnje izvolitve dr. H.H. v docentko in dr. I.I. v izredno profesorico. Tožnik predlaga, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, saj izpolnjuje vse zahteve, ki so določene v splošnih aktih tožene stranke in Zakona o visokem šolstvu za imenovanje v naziv docenta za področje poslovne informatike in informacijskih sistemov za dobo petih let. Zaradi vložene tožbe se bo pri toženi stranki le še povečal odklonilen odnos do tožnika. Tožnik predlaga, naj sodišče obe odločbi odpravi ter s sodbo samo imenuje njega v naziv docenta za področje poslovne informatike in informacijskih sistemov za dobo petih let, podrejeno pa, da obe odločbi odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje oziroma podrejeno predlaga, naj sodišče odpravi drugostopenjsko odločbo in vrne zadevo v ponovno odločanje. V vsakem primeru pa predlaga tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje.

4. Naknadno je tožnik priložil potrdilo Ministrstva za javno upravo o tem, da doc. dr. F.F. ni opravljala strokovnega izpita iz upravnega postopka v skladu z ZUP.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ima tožnik še vedno veljavno izvolitev v naziv višjega predavatelja. Volitve v nazive so strokovno vprašanje. Izvolitev sodi skladno s prvim odstavkom 21. člena Zakona o visokem šolstvu v pristojnost senata visokošolskega zavoda. Senat je kolegijski organ in kot tak tudi izdaja odločbe, predsednik senata, dekan, pa podpisuje odločbe senata. Odločitve torej ni sprejela dekanica, ki tudi ni vodila ugotovitvenega postopka. Nadalje navaja, da senat člane komisije imenuje po prostem preudarku in da v Pravilniku o postopku za izvolitev v nazive visokošolskih učiteljev in sodelavcev ni zapisano, da bi bil senat pri imenovanju izvedencev vezan na predlog kandidata in da če bi bila upoštevana volja ali želja kandidata, bi bilo to v nasprotju z načelom objektivnosti. Tožena stranka prepušča sodišču presojo, ali so dr. A.A., dr. D.D. in dr. E.E. dovolj usposobljeni za pripravo ocen strokovne usposobljenosti tožnika. Tožnik je bil seznanjen z vsemi odločitvami senata v zvezi z imenovanjem izvedencev in v postopku ni ugovarjal domnevne pristranskosti imenovanih izvedencev in ni zahteval njihove izločitve. Čeprav tožnik trdi, da ni imel možnosti izjasniti se o izvidih in mnenjih izvedencev, pa prizna, da je 29. 10. 2010 prejel dopis tožene stranke, s katerim ga je ta pozvala, naj se do njih opredeli. Na ta dopis je sicer odgovoril, a se do izvidov in mnenj ni opredelil. V odgovoru na dopis tudi ni navedel, da nima dovolj časa za opredelitev. Tožena stranka tudi zavrača tožnike trditve, da predstavljata izvid in mnenje izvedencev dr. D.D. ter dr. E.E. kršitev meril. V nadaljevanju tožena stranka podrobneje pojasnjuje, zakaj meni, da merila niso bila kršena. Navaja, da tožnik ni vodilni avtor najmanj treh znanstvenih del, ki so objavljena ali predstavljena na način, ki mu stroka priznava mednarodno pomembnost in zato ne izpolnjuje pogoja za izvolitev v zaprošeni naziv. Tožena stranka je dodatnega izvedenca imenovala skladno s 196. členom ZUP, ker je razpolagala z enim pozitivnim izvidom in mnenjem in enim negativnim ter enim pozitivnim, ki ni habilitiran za informatiko oziroma računalništvo, ampak management in poslovne organizacije. Glede sodelovanja študentov pri glasovanju pa tožena stranka navaja, da ima študent pravico in dolžnost obiskovati organizirane oblike študijskega dela in ravno o tem je študentka - članica senata na seji razpravljala. Študent je v senatu predstavnik študentov, študentje pa preko študentskega sveta dajo mnenja o pedagoški usposobljenosti visokošolskih učiteljev ob izvolitvi v naziv. Razprava in glasovanje študentke sta bila v skladu z določili statuta tožene stranke. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov tožene stranke. Podrejeno pa predlaga, naj ne sprejme predloga tožnika za spremembo odločbe, ker morebitna odprava in novi postopek tožniku ne bi prizadela težko popravljive škode.

6. Tožnik v pripravljalnih vlogah med drugim navaja, da tožena stranka ni obvestila tožnika, da je sprožila postopek za ponovno izvolitev tožnika v dosedanji naziv, čeprav je v Pravilniku v postopku za izvolitve v nazive navedeno, da postopek za ponovno izvolitev začne vodstvo šole. Sicer pa je bil tožnik dvakrat izvoljen v naziv docenta na Fakulteti za informacijske študije in Fakulteti za industrijski inženiring in to za področje Poslovna informatika in organizacija in management. V obeh primerih so bila upoštevana merila Univerze v Ljubljani, ki so bolj rigorozna kot pri toženi stranki. Nadalje navaja, da je študentski svet dal pozitivno mnenje o njegovem delu. Tožnik tudi meni, da lahko izvedence predlaga vsak kandidat, ne pa senat. Tožena stranka ga o zamenjavi izvedencev ni obvestila in mu ni dala možnosti za njihovo izpodbijanje. Tožnik tudi prereka zahtevo, naj sodišče naloži povrnitev stroškov postopka toženi stranki, saj skladno s 25. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodne stroške v vsakem primeru nosi tožena stranka sama. S sklepi tožene stranke o imenovanju članov komisije z dne 2. 3. 2010 in 13. 7. 2010 se je seznanil šele ob vpogledu v sodni spis. Ta dva sklepa mu nikoli nista bila vročena niti bila dana na vpogled. Ob vpogledu v sodni spis je ugotovil, da v upravnem spisu ni potrdila o opravljeni vročitvi teh dveh sklepov o imenovanju članov komisije tožniku in jih tožena stranka tudi naknadno ni predložila. Tako je prišlo do postopkovnih kršitev pravil pri vodenju postopka ne samo zato, ker je ista oseba vodila postopek in odločala na obeh stopnjah, temveč tudi zato, ker tožniku ni bila dana možnost izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah. Tožena stranka je sama zatrjevala, da imajo člani strokovne komisije položaj izvedencev po ZUP, posledično pa bi morala tožena stranka tožniku omogočiti, da se izjavi o tem, kdo naj bo izvedenec (tretji odstavek 190. člena ZUP), da zahteva izločitev izvedenca. Razen tega je tožena stranka v upravni spis predložila zgolj vlogo tožnika za imenovanje v naziv docenta z dne 16. 5. 2010, ne pa tudi z dne 2. 3. 2010. Tožena stranka je namreč od tožnika zahtevala spremembo vloge. Sodišču pa bi morala poslati vse spise.

7. Tožena stranka v pripravljalnih vlogah med drugim navaja, da ni dolžna nikogar obveščati, da mu bo izvolitev v naziv potekla in da naj vloži vlogo za ponovno izvolitev. Vlogo za začetek postopka za ponovno izvolitev mora vložiti kandidat, v konkretnem primeru tožnik. Brezpredmetne so navedbe, da je tožnik izvoljen v naziv docenta pri dveh drugih visokošolskih zavodih. Ne drži trditev, da so merila Univerze v Ljubljani zahtevnejša od meril tožene stranke. Tožena stranka v vlogi tožnika ni našla več kot en članek, ki bi ustrezal kriteriju vodilni avtor znanstvenega dela, ki je objavljeno ali predstavljeno na način, ki mu stroka priznava mednarodno pomembnost. Tožnik je prejel vse sklepe o imenovanju izvedencev. Z njihovimi imeni je bil nedvomno seznanjen, ko so mu bili posredovani njihovi izvidi in mnenja. Res je, da je tožena stranka neformalno predlagala, naj vlogo za izvolitev v naziv docenta tožnik dopolni, ker ni bila ustrezna po vsebini in obliki. Sodišče naj oceni, če je to bistveno za dokončanje postopka. V teku upravnega spora pa se v ničemer ni sklicevala na prvotno vlogo. Tožena stranka je namreč nima. Nadalje še poudarja, da je izvolitev visokošolskih učiteljev odločanje po prostem preudarku, kar izhaja iz prvega odstavka 55. člena Zakona o visokem šolstvu.

K točki 1 izreka:

8. Tožba je utemeljena.

9. Skladno s prvim odstavkom 56. člena Zakona o visokem šolstvu voli docente, izredne profesorje, višje predavatelje, predavatelje, lektorje, znanstvene sodelavce in višje znanstvene sodelavce za pet let senat fakultete, umetniške akademije oziroma strokovne šole. V obravnavni zadevi je razvidno, da je senat tožene stranke odločal tako na prvi kot na drugi stopnji, kar je v skladu s citiranim določilom. Skladno s prvim odstavkom 29. člena ZUP pri kolegijskih organih izdaja odločbe v upravnih zadevah sam kolegijski organ, če ni z zakonom oziroma s predpisom sveta samoupravne lokalne skupnosti določeno, da izdaja odločbe v upravnem postopku predsednik kolegijskega organa. Torej o zadevi ni odločala dekanica, ne glede na to, da je podpisana pod odločbama, temveč senat kot kolegijski organ, kar nedvomno izhaja iz uvoda obeh odločb. Iz upravnega spisa tudi ni razvidno, da bi dekanica fakultete vodila postopek.

10. Sodišče pa je moralo izpodbijani akt odpraviti zaradi nekaterih drugih procesnih kršitev v postopku izvolitve. Iz upravnega spisa je razvidno, da je tožena stranka izr. prof. dr. E.E. imenovala za dodatnega (novega) člana komisije za oceno strokovne usposobljenosti tožnika, sklicujoč se na prvi odstavek 196. člena ZUP, ki določa, da če izvid in mnenje izvedenca nista jasna ali nista popolna ali se izvidi in mnenja izvedencev bistveno razlikujejo, če mnenje ni zadosti obrazloženo ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti mnenja, pa se te pomanjkljivosti ne morejo odpraviti niti s ponovnim zaslišanjem izvedencev, se dokazovanje ponovi z istimi ali drugimi izvedenci; lahko pa se zahteva tudi mnenje kakšnega znanstvenega ali strokovnega zavoda. Glede na to, da se tožena stranka sklicuje na to določilo, iz tega izhaja, da je člane komisije za oceno strokovne usposobljenosti smatrala kot izvedence v smislu ZUP. V kolikor pa jim je dala tako vlogo, potem bi bilo potrebno upoštevati tudi druga določila tega zakona, ki določajo postopek z izvedenci. Tretji odstavek 190. člena ZUP določa, da je treba stranki dati možnost, da se izjavi o tem, kdo naj bo izvedenec. Zaradi tega sodišče ne soglaša s stališčem tožene stranke, da tega ni mogoče storiti, ker bi bilo kršeno načelo objektivnosti. V skladu s citiranim določilom ZUP bi bilo potrebno pred vsakim imenovanjem novega člana komisije, v kolikor se ga smatra kot izvedenca, tožniku dati možnost, da sam predlaga, kdo naj bo član komisije oziroma izvedenec in šele potem se lahko izda sklep o imenovanju. Razen tega prvi odstavek 194. člena ZUP odloča, da se izvedensko delo opravi na ustni obravnavi, če je to mogoče. V tem primeru izvedenec poda svoj izvid in mnenje ustno. Drugi odstavek citiranega člena pa določa, da če se izvedensko delo opravi izven ustne obravnave, poda izvedenec svoj izvid in mnenje na ustni obravnavi. Iz upravnega spisa ni razvidno, da bi bila razpisana ustna obravnava.

11. Nadalje je iz upravnega spisa sicer res razvidno, da je tožnik prejel izvide in mnenja članov strokovne komisije za oceno njegove strokovne usposobljenosti v postopku izvolitve v naziv docenta ter rok, do katerega se lahko opredeli do teh izvidov in mnenj. Res je sicer, da je tožnik na to odgovoril z dopisom z dne 29. 10. 2010, vendar pa je v tem odgovoru tudi zaprosil, naj se ga povabi na prvo naslednjo sejo senata, da senatorjem in senatorkam ustno predstavi svoja stališča in obrazložitve, ali pa jim to posreduje v pisni obliki. Iz upravnega spisa ni razvidno, da bi bil tožnik vabljen na sejo senata, ki je bila dne 5. 11. 2010, čeprav je izrazil željo po tem in v svojem dopisu tudi navedel, da bo predstavil svoja stališča na seji. Skladno s prvim odstavkom 9. člena ZUP je treba stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, preden se izda odločba, tretji odstavek 9. člena ZUP pa določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, odločenih z zakonom. Tretja točka drugega odstavka 237. člen ZUP določa, da se šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Sodišče meni, da postopek ni potekal v skladu z 9. členom ZUP, ker tožniku kljub temu, da je izrazil željo, da svoja stališča pojasni na seji senata, ta možnost ni bila omogočena, ne glede na to, da je odgovoril na dopis, s katerim so mu bili poslani izvidi in mnenja. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka dati tožniku možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah tudi na seji senata, če bo to želel, razen tega pa bo potrebno v ponovljenem postopku upoštevati zgoraj navedena pravila postopka, ki se nanašajo na izvedence.

12. Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, se do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo.

13. Sodišče ni sledilo predlogu tožnika, da bi odločilo v sporu polne jurisdikcije in ga samo imenovalo v naziv docenta, saj izhaja iz stališča, da je potrebno toženi stranki (pre)pustiti to pristojnost zaradi spoštovanja avtonomije visokošolskega zavoda in ne bi bilo primerno, da bi se toženi stranki to pristojnost odvzelo. Ocenilo je, da zaradi tega narava stvari takega odločanja ne dopušča in da zato niso izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1. K točki 2 izreka:

14. Ker je sodišče tožbi ugodilo in je tožnik zahteval povrnitev stroškov postopka ter je izpodbijani akt sodišče odpravilo, je prisodilo, da mora tožena stranka tožniku skladno z določilom tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Določilo prvega odstavka 3. člena tega pravilnika določa, da če je bila zadeva rešena na seji in tožnika v postopku ni zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 80,00 EUR.

K točki 3 izreka:

15. Sodišče ni ugodilo zahtevi tožene stranke za povrnitev stroškov postopka, saj pripadajo v primeru odprave upravnega akta skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 stroški le tožeči stranki, prisojeni znesek pa plača toženec.