Jedro

Ker tožnik v prošnji ne navaja razlogov za dovolitev revizije iz 367. a člena ZPP, vrednost spornega predmeta pa znaša 500,00 EUR, nima verjetnih možnosti za uspeh z revizijo, zato je bilo treba njegovo prošnjo za dodelitev BPP zavrniti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Organ za BPP Okrožnega sodišča v Ljubljani je z odločbo, št. Bpp 90/2011 z dne 1. 2. 2011, zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 14. 1. 2011 za pravno svetovanje in zastopanje za vložitev izrednega pravnega sredstva zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2593/2010 z dne 29. 12. 2010. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu, kot navedeno. Pri odločanju je organ vpogledal v prošnjo prosilca, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2593/2010 z dne 29. 12. 2010, sodbo Okrajnega sodišča na Vrhniki, opr. št. P 88/2009 z dne 13. 4. 2010, ter dopolnitev vloge z dne 28. 1. 2011. Iz citirane sodbe Višjega sodišča je razvidno, da se je tožnik kot tožena stranka v pravdnem postopku na Okrajnem sodišču na Vrhniki, opr. št. P 88/2009, zoper sodbo po odvetnici pritožil, Višje sodišče v Ljubljani pa je njegovo pritožbo zavrnilo. Zadeva je tako pravnomočno zaključena. Tožnik želi vložiti izredno pravno sredstvo oziroma revizijo. Kot razloge za vložitev revizije je navedel, da gre za izredno pomembno osebno vprašanje oziroma vprašanje socialne varnosti in zdravja, ki ga Višje sodišče ni upoštevalo, da je enostransko in napačno ocenilo dokaze ter da so mu bile s sodbo kratene osebne pravice. Ker je revizija dopustna, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR oziroma le, če jo dopusti sodišče glede na 367.a člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZPP), vrednost spornega predmeta pa je v tem primeru 500,00 EUR, tožnik pa niti ni zatrjeval, da je revizija dovoljena iz razlogov po 367. a členu ZPP, je organ ocenil, da v eventuelnem postopku z izrednimi pravnimi sredstvi tožnik ne bi bil uspešen in z nobenim izrednim pravnim sredstvom ne bi mogel izpodbiti pravnomočne sodbe. Zgolj subjektivno nezadovoljstvo z za tožnika neugodnim pravdnim postopkom še ne pomeni, da so razlogi za dopustitev revizije podani. Glede na navedeno tožnik ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP glede na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljnjem besedilu ZBPP), saj tožnik v zadevi nima verjetnega izgleda za uspeh. Ker pa mora prosilec za dodelitev BPP izpolnjevati tako finančni kot objektivni pogoj po ZBPP, organ ugotavlja, da je treba prošnjo tožnika zavrniti kot neutemeljeno.

Tožnik je v tožbi navedel, da je sodišče odločalo na podlagi listin, ki so v nasprotju z zadevo, razsodilo pa je na podlagi nedokazanih dejstev. S tem so se kratile njegove pravice do poštenega in pravičnega sojenja. Na obravnavi ni imel možnosti, da bi oporekal, saj mu je odvetnica to preprečila, pri čemer pa ni mogel izkazati svoje pravice do stanovanja. Sodišče je sodbo, opr. št. P 10/2008 z dne 7. 9. 2009, izdalo v njegovo korist, pa se je nasprotna stran pritožila, Višje sodišče pa je nato zadevo razveljavilo in jo vrnilo v ponovno odločanje. Nato pa je Okrajno sodišče izdalo drugačno sodbo, zoper katero pa se je pritožil po svoji odvetnici. Tudi sam je vložil dopolnilno pritožbo, ki je sodišče ni upoštevalo, v njej pa je tudi podal svoje nestrinjanje s svojo odvetnico. Postopek se je vodil zapleteno in netransparentno, kar tudi podrobneje obrazloži. Meni, da gre za vrednost izpodbijanega dela, ki presega 40.000,00 EUR (oziroma je to pavšalna relativna vrednost stanovanja, ki ga poseduje), ob tem, da gre za vprašanje življenja in njegovega zdravja. Sodna praksa je tudi hudo sporna, ki se jo lahko tolmači različno. Prav tako bi moral organ upoštevati njegov socialni položaj, saj je delovni invalid. Pravico do stanovanja ima že zaradi tega, ker 28 let v njem biva. Če želi Občina Vrhnika njegovo izselitev, mu naj da nadomestno stanovanje. Navedel je tudi, da se mu dogajajo vse vrste nasilja in oškodovanja. Prosil je tudi za oprostitev plačila sodne takse, če je plačilo le-te potrebno. Smiselno je predlagal ugoditev tožbi in odpravo odločbe.

Organ je kot zastopnik toženke v odgovoru na tožbo navedel, da vztraja pri svoji odločitvi in predlagal zavrnitev tožbe.

Tožnik je nato sodišču poslal še dodatno vlogo, v kateri je prerekal odgovor toženke, ponovno povzel potek postopka, navedel, da meni, da gre za kršitve temeljnih človekovih pravic, tudi glede na Konvencijo o človekovih pravicah, da meni, da slovensko predstavništvo v Strasbourgu ovira postopek, zlasti v njegovem primeru. Poudaril je, da ga želi sodišče onemogočiti, da se na Okrajnem sodišču na Vrhniki dogajajo hude kršitve, ko pa se pritoži, pa ga sodišče zavrne ali zavrže, pri čemer se sklicuje na postopke in vse mogoče izgovore. Sodno varstvo išče že od leta 1992 (nezakonito prenehanje delovnega razmerja, dolgotrajen postopek za priznanje delovne invalidnosti, itd.). Meni, da se je sodna veja oblasti v RS zarotila proti njemu, da mu krati pravico do sodnega varstva in varstva zakonitosti. Sodišče je bilo seznanjeno z vsem nasiljem, pa to ignorira, kar ga še dodatno prizadene. Uporabljajo zakone, ki so v nasprotju z zadevo, zakone v njegovo korist pa ignorirajo. Vložil je že pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu, ki pa je bila s sklepom, št. 32489/96, zavrnjena, ker ni izkoristil vseh sredstev po zakonodaji, da pa sicer so bili znaki kršitve Konvencije. Vse njegove pritožbe (ki jih našteje) so zavrnili, kar podrobneje opiše. Sodišču sporoča, da je njegov položaj kritičen, saj živi med priseljenci, ki se izživljajo nad njim, ob tem pa imajo prednost pri vseh zadevah pred Slovenci, torej pred njim. Ti imigranti in priseljenci iz nekdanjih republik Jugoslavije so zagovorniki preteklega režima, so sovražni do demokratičnih sil in izčrpavajo slovensko državo in ovirajo demokratične procese in svobodo vseh tistih Slovencev, ki so želeli pravno državo, človekove pravice in enakost pred zakonom. Že ko je bil zaposlen v A., je opozarjal, da je v ozadju koncept ogrožanja A. in uničenja. Nadalje, da je bil poškodovan s strani delodajalca v letu 1991 oziroma 1992, kar je prijavil na policiji, česar pa sodišče ni upoštevalo, kar je tudi dokaz, da je bila zadeva prejudicirana. Gre za načrtno ropanje družbenega premoženja in zamenjave ljudi z imigranti zato, da bi ponovno začeli hvaliti pretekli režim.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba organa pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je organ navedel tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljnjem besedilu ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/09 – odl. US in 62/10), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: ZBPP (Uradni list RS, št. 48/01 s spremembami in dopolnitvami) v določbi tretjega odstavka 11. člena določa, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (redna brezplačna pravna pomoč), v določbi 24. člena pa je med drugim določeno, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

Po presoji sodišča je organ pravilno ugotovil, da niso podani pogoji za odobritev brezplačne pravne pomoči glede na citirani 24. člen ZBPP. Tožnik je namreč vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje za vložitev izrednega pravnega sredstva (revizije) zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2593/2010 z dne 29. 12. 2010 (s to sodbo je sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sodbo Okrajnega sodišča na Vrhniki, opr. št. P 88/2009 z dne 13. 4. 2010, v kateri je sodišče razsodilo, da je tožnik (kot tožena stranka) dolžan izprazniti in izročiti tožeči stranki stanovanje – sobo št. 13 na naslovu ..., prosto oseb in stvari, v tam navedenem roku pod izvršbo), ki pa ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta v obravnavanem pravdnem postopku (tj. 500,00 EUR) ni dovoljena glede na 367. člen ZPP, tožnik pa v prošnji niti ni navajal, da so za dopustnost revizije podani razlogi iz 367.a člena ZPP, tožnik tako z revizijo zoper to sodbo nedvomno ne bi imel izgleda za uspeh in je bila njegova prošnja upravičeno zavrnjena. Tožnik v tožbi sicer tudi ugovarja, da je vrednost spornega predmeta večja oziroma da presega 40.000,00 EUR (kar po njegovem mnenju predstavlja pavšalno relativno vrednost stanovanja, ki ga poseduje), s čimer pa v tem upravnem sporu ne more uspeti. Ocena vrednosti spornega predmeta je namreč stvar pravdnega postopka in le v pravdnem postopku bi tožnik kot nasprotna stranka lahko tej vrednosti ugovarjal. V obravnavanem pravdnem postopku pa je bila ocenjena oziroma določena vrednost 500,00 EUR. Morebitne razloge za dopustnost revizije po 367.a členu ZPP pa bi moral navesti tožnik že v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, zaradi česar sodišče ne more sprejeti (sicer pavšalnih) navajanj v tej smeri v tožbi. Tožnikove slabe socialne razmere pa tudi ne morejo biti upoštevne kot morebitni razlog po 367.a členu ZPP, saj so razlogi za dopustnost revizije v tem členu taksativno določeni in morebitne socialne razmere vlagateljev med njimi niso naštete.

Na drugačno odločitev v zadevi pa tudi ne morejo vplivati tožnikove navedbe o nezakonitih postopkih v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, tožnikove invalidnosti, kot tudi glede današnjih družbenopolitičnih razmerah v državi, saj niso predmet tega spora. V zvezi s sklepom Evropskega sodišča za človekove pravice, No. 32489/96, pa sodišče še pripominja, da je bila tožnikova pritožba (sicer ni jasno, na katero zadevo se ta pritožba nanaša) nedopustna, pri čemer se sodišče ni spuščalo v vsebinsko presojo njegove pritožbe, kot to skuša smiselno prikazati tožnik.

Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Sodišče ni posebej odločalo o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, ker je tožnik po 10. členu ZST-1 v tem postopku oproščen plačila sodnih taks, torej je plačila taks oproščen že na podlagi samega zakona.