Jedro

Poleg objektivnih meril (neosvetljen) jarek globine en meter, neosvetljen s travo pokrit kamen in dolžnost tožnika, da pregleduje v širini cca 1 kilometer državno mejo ponoči in to v čepe položaju so podana tudi subjektivna merila nevarne dejavnosti (hoja čepe ponoči), kar nudi zadostno podlago zato, da gre za posebne okoliščine, ki pripeljejo do objektivne odgovornosti za nevarno dejavnost delodajalca tožnika, ki je policist. Pri tem ni odločilno, da je to delo delal šest let.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen. Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka in o pravdnih stroških se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala od tožene stranke plačilo 11.083,99 EUR s pripadki. Tožniku je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Vložila je tudi dopolnitev s pritožbo z dne 13. 4. 2018, ki je še v pritožbenem roku, zato je pritožbeno sodišče moralo upoštevati obe vlogi. Uveljavlja vse pritožbene razloge po določbi prvega odstavka 338. člena ZPP. Ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje objektivno odgovornost tožene stranke. Tožnik je hodil čez jarek globok 1,2 metra, 40- naklona v okviru opravljanja policijskih nalog zasede in varovanja državne meje, v čim večjem položaju, po naravnem terenu, kjer so spolzki, s travo prikriti kamni, ki jih tožnik ni videl in jih ni mogel videti, saj je šlo za delo ponoči, ko jarek ni bil osvetljen. Tožnik ni mogel in ni smel uporabiti svetilke, saj bi razkril svoj položaj. Imel je na razpolago napravo za nočno opazovanje, s katero ni mogel zaznati terena, kot je npr. kamen v jarku, saj ta zaznava le toploto. Tožnik kamna, poraščenega s travo, ni zaznal, ker je bila noč. Naprava za nočno snemanje ni pomagala pri hoji in tudi sodišče naprej ugotovi, da tožnik ni mogel ničesar videti. Nato pa zapiše, da ni deloval v popolni temi zaradi te naprave in tega ne pojasni. Enako sta potrdili priči P. in M. in sodišče jima ni dalo teže. Tožniku je spodrsnilo, je padel in se poškodoval. Gre za večje tveganje kot je običajno pri vsakodnevnih opravilih ali običajni hoji po spolzkih tleh ali pri hoji čez jarek, saj je bil kamen s travo pokrit. Gre torej za povečano tveganje za nastanek poškodbe. Zmotno sklepa sodišče, da je tožnikova hoja ponoči, pa čeprav se je zgibal z zmerno hitrostjo in previdno v čepečem položaju po prečkanju jarka, ko gre za jarek s spolzkimi kamni, za povprečnega poklicnega policista, ki delo opravlja že več let, ne predstavlja neobičajno nadpovprečnega tveganja za nastanek škode. Gre za nevarna razmerja in težko tožnikovo delo. Sodišče zmotno meni, da ne gre za podoben primer, kot je II Ips 260/2016, ko je šlo za delo v rudniku. Sodišče spregleda, da v odločbi Vrhovno sodišče ugotavlja, da hoja po rudniškem rovu sama po sebi ni nevarna, postane pa nevarna v okoliščinah, kot so bile podane. Tako je bilo tudi tukaj. Sodišče pa oceni, da bi moralo iti za okoliščino. Že iz samega namena varovanja državne meje po 2. členu ZNDM-2 izhaja, da je nadzor državne meje z namenom, da se zavaruje življenje in zdravje ljudi, preprečijo in nadkrivajo kazniva dejanja in prekrški, odkrivajo in prijemajo storilci, preprečujejo migracije in podobno. Gre torej za aktivnosti za dosego namena iz zakona, torej tudi opazovanje in zaseda na navedenem območju po Schengenskih mejah. Okoliščine, kot so bile podane, niso običajne razmere, ki ne zahtevajo povečane nevarnosti. Sodišče bi moralo prisoditi vse okoliščine skupaj. Sodišče ni dalo teži uradnega zaznamka policista M. D. z dne 13. 11. 2013, ki je skupaj s tožnikom opravil ogled kraja škodnega dogodka, kjer so opravljali policisti svoje delo in kjer je bilo ugotovljeno, da gre za jarek, obložen z večjimi kamni, ki so prerasli s travo, tako da so kamni komaj opazni tudi po dnevnih in da so zelo spolzka tla, kar je vse delo s povečano nevarnostjo. Sodišče zmotno zavrne krivdno odgovornost tožene stranke. Pritožba graja izvedeniško mnenje izvedenca dr. B. G. Taktično smiselno in možna je bila le ena pot, po kateri je hodil tožnik. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj bi moralo ugotoviti, da je hodil tožnik po običajni poti, kar je skladno z navodili policistov za pot do odrejenega mesta opazovanja in nazaj in da je zato vedel tudi delodajalec. To je izpovedala priča P. in M. Bilo pa je pojasnjeno, da je šlo za temo in da ni mogoče hoditi z identičnimi koraki na isti način in da pot malce varira, saj ni mogoče stopiti vedno na isto mesto. Teren obsega 72 km. Izvedenec pa ugotavlja, da posebno uvedba varnostnih ukrepov s strani delodajalca ni potrebna. To si nasprotuje z ugotovitvami samega izvedenca, ko ugotavlja, da gre za maloriacijski jašek, ki je torej grajen in ne naravni jarek. Izvedenec ni ugotovil obstoja kamna v jarku na dan ogleda, na kar je bil opozorjen in so kamni razvidni že iz fotografij. Nato je pa ob zaslišanju le priznal obstoj kamnov v jarku, čeprav je zapisal drugače. Zato tožnik predlaga novega izvedenca. Izvedenec je nato povedal, da načrt varstva pri delu ni bil potreben, s čimer se je tožnik ne strinja. Delodajalec bi lahko odstranil kamne, postavil ilovnate stopnice ali brvi ali termo oznake, kar bi bil minimalni napor za preprečeno tveganje na poti. Delodajalec pa ni storil ničesar, da bi zagotovil varnost in zdravje pri delu in je s tem kršil določbo 5. člena ZVZD-1 in 58. in 94. člen Pravilnika o zahtevah za ugotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnem mestu. To je povzročilo poškodbo. Sodišče pa ni sprejelo predlog z novim izvedencem, zato je kršilo drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP in 287. člen ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Gre tudi za kršitev Ustave. Vztraja, da je bil načrt varovanja potreben. Tudi po uredbi o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih, predstavlja 45- tako okoliščino, da mora biti teren zaščiten, saj nagib ramp ne sme presegati 40-. Nato pritožba obširno analiza uredbo o zagotavljanju varnosti in zdravja na začasnih in premičnih gradbiščih in Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavca na delovnem mestu, zlasti člen 58 in 94. 3. V dopolnitvi pritožbe tožeča stranka ponavlja, zakaj bi bilo treba angažirati novega izvedenca. Pri tem pa opozarja na pripombe, katere je tožnik podal na izvedeniško mnenje izvedenca dr. G. v pripravljalni vlogi z dne 9. 5. 2017, kakor tudi na naroku 14. 2. 2018. Opozarja, da uporaba Uredbe za delo policista ni primerna. To zaključuje tudi samo sodišče. Izvedenec ni odpravil nasprotij v mnenju in ni ugotovil, da bi bilo potrebno glede nadaljnje okoliščine podati dodatno zavarovanje tega kraja oziroma jarka. Sicer pa tudi Pravilnik v členu 58 določa, da mora delodajalec odprtine v tleh, jame, jarke, velike posobe in druge nevarne udolbline ograditi z varnostno ograjo. Po 94. členu pa mora varovati delavca zaradi padca v globino in na ravnem. Pri jaških, ki so manjši od 45 % naklona, ni treba uporabiti lestev. Sicer pa je potrebno. 40 % je približno 20-, kar je bistveno manj, kot je ugotovil izvedenec.

4. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena glede zahtevka po temelju, kar je narekovalo izdajo vmesne sodbe.

6. Pritožbeno sodišče šteje za odločilna dejstva, katera je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki jih pritožba ne graja: - dogodek se je zgodil v jarku, ki je po ugotovitvih izvedenca globok na strani njive 1,2 m, na strani brežine 1 m, širina dna jarka je 80 cm, naklon brežine na strani njive je 40-, - v času škodnega dogodka je bil v jarku kamen, na katerem se je tožnik poškodoval, bil je prikrit s travo in ga tožnik ni videl, - tožnik se je čez jarek gibal z zmerno hitrostjo, previdno, v čepečem položaju in v jarku ni opazil kamna, ki je bil spolzek in poraščen s travo ter mu je zato spodrsnilo in si je poškodoval desno koleno, - tožnik je imel svetilko, vendar je ni uporabil, ker se prižge takrat, ko se legalne osebe odkrite ali se jih zalezuje ali ko se policist že razkrije, - tožnik je bil zaposlen kot policist za nadzor državne meje, 12. 11. 2013 mu je bilo odrejeno, da mora na območje mejnega prehoda, ker da se tam nahajajo legalni pribežniki, - tožnik je hodil po običajni poti, ki je skladno z navodili policisti uporabljajo za pot do odrejenega mesta opazovanja in nazaj, - do poškodbe je prišlo ob cca 19.30 uri, ko je bila tema, - tožnik je bil opremljen tudi z napravo za nočno opazovanje, vendar terena s to napravo ni mogel zaznati, ker zazna le toplotni objekt in takrat deluje, - teren pregledovanja območja je 72 km, konkretno na X se območje pregleda razteza na cca 1 km, - policisti so jarek prečkali izven obstoječega prehoda, ki je osvetljen, saj so morali svojo prisotnost prikriti pred možnimi pribežniki in so zato prečkali jarek na temnem delu, - tožnik je že od leta 2007 zaposlen pri policiji in je od leta 2008 opravljal nadzor državne meje.

7. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da delo v okoliščinah, ki so naštete v prejšnji točki, ne more biti nevarna dejavnost, za katero bi lahko sodišče uporabilo merilo objektivne odgovornosti (149. člen OZ). Zlasti je štelo za odločilno, da tožnik v trenutku poškodbe ni lovil pribežnikov ali se je reševal in da je imel pri sebi napravo za nočno opazovanje. Ocenilo je še, da je delo opravljal že več let in da vse skupaj ne predstavlja nadpovprečnega tveganja za nastanek škode. Pritožbeno sodišče pa te okoliščine ocenjuje materialnopravno drugače in ugotavlja, da gre za nevarno dejavnost in s tem objektivno odgovornost delodajalca. Sodna praksa je določeno dejavnost opredelila kot nevarno, ne le tedaj, ko je glede na življenjske izkušnje pogostost škodnih posledic pri taki dejavnosti večja, marveč tudi takrat, ko dejavnost sama po sebi sicer ni nevarna, postane pa nevarna glede na okoliščine konkretnega primera (objektivno merilo) in glede na tistega, ki dejavnost opravlja (subjektivno merilo)1. Res je, da je nekaj primerov v sodni praksi, kjer je Vrhovno sodišče med drugim štelo za odločilno, ali je oškodovanec bil profesionalni vojak ali pa je šlo za vojaškega obveznika2. Vendar je tudi pri klicnih opravilih, kjer gre za izpolnitev objektivnih meril in subjektivnih meril štelo, da gre lahko za nevarno dejavnost in s tem objektivno odgovornost. Sodišče prve stopnje šteje za neprimerljiv judikat II Ips 260/2016, ko je šlo za neosvetljen, neraven, moker in spolzek rudniški rov ter dolžnost opravljanja dela na podlagi pogodbe o zaposlitvi (objektivno merilo) in nošenje naglavne svetilke, s katero si je tožnik osvetljeval pot in pregledoval rudniški rov (subjektivno merilo). V obravnavanem škodnem dogodku pa je šlo za podobna objektivna merila (neosvetljen prehod, neraven, spolzek kamen prekrit s travo in dolžnost dela čepe pri prehodu jarka), in subjektivna merila (hoja v temi brez svetilke in pregledovanje meje oziroma skrivanje pred morebitnimi pribežniki). Sodišče prve stopnje zmotno šteje, da je le odločilno, da je šlo v zadevi II Ips 260/2016 za delo v rudniku. Šlo je za padec na mokrih in spolzkih tleh, pri čemer v obravnavani zadevi tožnik ni imel svetilke, ampak je hodil v temi in čepe. Dejstvo, da je imel s seboj napravo za nočno zaznavanje, na to ne vpliva, saj ta naprava po ugotovitvah sodišča prve stopnje deluje le, če gre za toplotna telesa. Moker kamen poraščen s travo, ni toplotno telo in zato pritožnik pravilno opozarja, da je deloval ponoči in na neosvetljenem področju, torej v temi. Tudi dejstvo, da je hodil čepe in ni tekel oziroma ni koga lovil oziroma ni njega nihče lovil v tem trenutku, še ne pomeni, da takšna dejavnost ne more biti nevarna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik zadosti skrben, da je moral hoditi čepe in pregledovati področje cca 1 km. To pomeni, da ni mogel poznati vsakega kamenja in tudi ni prehajal čez teren popolnoma na istem mestu, da bi jarek v celoti poznal. Tožnik je hodil po običajni poti, vendar je ta pot cca 1 km dolga. Ne gre za nekaj metrov dolgo pot, ki bi bila utrjena ali tlakovana. Gre za travnik, kjer se nahaja jarek, ki je opisan v prejšnjih točkah. Takšno delo predstavlja nadpovprečno tveganje za nastanek škode, saj hoja čez jarek ponoči v čepečem položaju brez prižgane svetilke, ne more pomeniti običajnega tveganja pri običajnem delu. Zato pritožbeno sodišče drugače opravi primerjavo opisanega dogodka iz zadeve II Ips 260/2016 in sicer glede okoliščin, ali so podane objektivne in subjektivna merila, da lahko govorimo o nevarni dejavnosti, kot je bilo razsojeno v citiranem primeru. Sicer se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da v običajnih razmerah pregledovanje državne meje ne predstavlja nevarne dejavnosti. Vendar v opisanih razmerah, je tožnikovo delo s povečano nevarnostjo. Ni razumna odločitev, da bi tožnik za poškodbo, katere ni zakrivil sam (tudi tožena stranka mu ne očita nepazljivosti ali kakšne opustitve dolžne skrbnosti pri pregledovanju meje), moral nositi sam, če je v takšnih nevarnih okoliščinah moral izpolnjevati naloge policista. Sodišče prve stopnje sicer zapiše, da je bilo naključje, da je tožnik stopil ravno na kamen. Vendar gre za okoliščine, da je bila tema, da je bil v čepečem položaju, da je bil jarek globok vsaj 1 m in da je bila tema in kamenja ni mogel videti. Tam ni bil po svoji volji, ampak je delo moral opraviti. Zato ni pomembno dejstvo, da v trenutku poškodbe ni preganjal ubežnikov oziroma kakšen ubežnik ni lovil njega. Šlo je za izpolnjevanje dela policista za varovanje državne meje in to na območju, kjer je več ilegalnih prehodov na območju mejnega prehoda X. Tožnik se je moral skrivati, da se ne bi razkril in ni mogel prižigati svetilke. Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem, ki je v odločbi izraženo in sicer, da ob takih okoliščinah mora tožnik naključje, da je stopil na s travo obraščen kamen in padel, nositi sam. Takšna razlaga bi lahko pomenila, da nihče ne bi želel več opravljati zahtevnega dela varovanja državne meje v okoliščinah večjega števila ilegalnih prehodov. Gre za pomembno delo, v zahtevnih okoliščinah pogostih ilegalnih prehodov meje ponoči, kar vse pripomore k obstoju objektivnih elementov za ugotavljanje nevarne dejavnosti.

8. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 149. člena OZ, je ob ugotovljenem dejanskem stanju bilo treba na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugoditi in na podlagi 315. člena ZPP izdati vmesno sodbo. Sodišče prve stopnje pa bo v nadaljevanju odločilo še o višini tožbenega zahtevka.

9. Sodišče prve stopnje se je v sodbi ukvarjalo tudi z vprašanjem, ali je podana krivdna odgovornost delodajalca, za katero odgovarja tožena stranka. Pri tem se je zlasti oprlo na ugotovitve izvedenca dr. B. G. Pred tem je izvedenca v sklepu, kjer mu je naložilo delo, med drugim vprašalo, ali je bila pot oziroma obcestni jarek varna. Gre za vprašanje, na katerega mora odgovoriti pravo, ko izvedenec ugotovi vsa (pravna) relevantna dejstva. Zaradi tega vprašanja se je izvedenec začel izjemno obširno ukvarjati s predpisi, kateri naj bi urejali "varno" prehajanje jame oziroma obcestne jarke in varovanj s strani delodajalca. Zato se je izvedenec ukvarjal s Pravilnikom o zahtevah za ugotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnem mestu in zlasti z Uredbo o zagotavljanju varnosti in zdravja na začasnih in premičnih gradbiščih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obe pravni podlagi nista pravno odločilni v tej zadevi, saj gre za vprašanje pregledovanja terena, ki ni gradbišče in ni delovišče. Ravno obratno: gre za travnik, ki zaradi zelene meje ne more biti obdan z varnostno ograjo okoli vsakega jarka, lestvami ali kaj podobno. Tudi sodišče prve stopnje ugotovi na koncu, da gre za specifično področje, kjer razsvetljava ne pride v upoštev, saj gre za pojem skrivnih prehodov in nadzovarovanja meje v temi in za to uporaba urejenega dela jarka, ki je osvetljen, ne pride v poštev (razlogi sodišča pod točko 25). Sodišče torej pravilno ugotovi, da je šlo za neurejen teren, za kamenje poraščeno s travo, za spolzke kamne in da je treba oceniti tožnikovo delo v teh okoliščinah. Tako ni mogoče očitati delodajalcu v skladu s 5. členom ZVZD-1, da bi moral imeti nekakšen načrt varovanja območja oziroma ograjene jarke ali celo lestve v jarku. Vendar je delo v takih okoliščinah nevarna dejavnost, ki ob sicer tožnikovem pravilnem ravnanju pripelje do 100 % objektivne odgovornosti zavarovanca tožene stranke.

10. V nadaljevanju postopka bo tako sodišče odločilo še o višini tožbenega zahtevka in nato skupaj o pravdnih stroških (165. člen ZPP).

1 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 525/2009. 2 Primerjaj II Ips 525/2009, II Ips 56/2007