Jedro

Med pravdnimi strankami je bila sklenjena pogodba o pristopu k dolgu glede na to, da je dne 23. 2. 2011 toženka izjavo napisala in podpisala v navzočnosti tako zastopnika prvotnega dolžnika kot tudi tožnice ter jo nato tožnici izročila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka je dolžna tožnikoma v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 801,48 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da je dolžna plačati tožnikoma 12.890,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6.445,00 EUR od 1. 6. 2011 dalje do plačila in od zneska 6.445,00 EUR od 1. 9. 2011 dalje do plačila. Toženki je še naložilo, da je dolžna tožnikoma plačati pravdne stroške v znesku 1.715,52 EUR s pripadki v primeru zamude.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi meni, da je sodišče napačno uporabilo določbo 432. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) kot pravno podlago zahtevka. Iz dokaznega postopka namreč ne izhaja, da bi bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba. Opozarja na izpovedbo toženke, da ji je žal, da je podpisala izjavo z dne 23. 2. 2011 ter tudi, da je bila primorana v to, saj „je bilo to očitno najbolj enostavno za B. P., on mi je to svetoval“. To pa pomeni, da sta pogodbeno zavezo sklepala le B. P. in toženka, ne pa toženka in tožnika. Gre za enostransko izjavo, dano v okoliščinah, kot so bile, namenjeno P. d.o.o. oziroma B. P. Da je temu tako, izhaja iz izpovedbe tožnice, saj je povedala, da je prišel B. P. s toženko z izjavo z dne 23. 2. 2011, kar pomeni da je toženka najprej napisala izjavo dolžniku, to izjavo pa je potem B. P. nesel tožnici. Da je zaveza toženke do tožnikov pravno nezavezujoča pa kaže tudi okoliščina, da naj bi toženka z isto izjavo pustila pri tožnikih stroj za sladoled, saj toženka nikoli ni bila pooblaščenka za družbo P. d.o.o. in tako ni mogla ničesar zastaviti, temveč je zastavljal le B. P. Sodišče pa neutemeljeno utemeljuje dolg tudi na podlagi ustno sklenjene najemne pogodbe za lopo, po kateri naj bi bil dolžnik dolžan mesečno plačevati po 210,00 EUR. O teh okoliščinah toženka ni vedela ničesar (šlo je za ustni dogovor in se je najemnina plačevala na roke).

3. Na pritožbo sta odgovorila tožnika s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Opozarjata, da na izid dokaznega postopka nimajo nobenega vpliva navedbe toženke na drugem naroku glede razlogov za podpis izjave z dne 23. 2. 2011, in sicer ker so bile te navedbe podane prepozno (toženka je s takimi navedbami prekludirana) in ker navedbe strank niso dokazno sredstvo – sodišče toženke ni zaslišalo, zato njene navedbe nimajo nobene dokazne vrednosti. Sicer pa toženka v pritožbi navaja številna nova dejstva, ki so prepozna in predstavljajo nedovoljene novote (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)). Zato sodišče ne sme upoštevati pritožbenih navedb toženke, da naj bi zavezo (iz izjave z dne 23. 2. 2011) sklepala le B. P. in toženka, ne pa pravdni stranki, in da je izjava toženke predstavljala le enostransko izjavo volje, namenjeno dejanskemu dolžniku. Sicer pa so tudi navedbe toženke v očitnem nasprotju z vsebino njene izjave z dne 23. 2. 2011. Sicer pa je nelogično in nerazumljivo, da bi toženka tako izjavo podala dolžniku in mu v zavarovanje prepustila njegove stroje za pripravo sladoleda, nato pa izjavo izročila še tožnikoma. Jasno je bila izjava že od vsega začetka namenjena zgolj tožnikoma, ki sta se z njo strinjala in jo sprejela. Tožnika sta navedla, da je toženka izjavo napisala vpričo tožnice in ji nato izjavo tudi izročila, teh dejstev pa toženka ni zanikala (niti ni trdila kaj drugega), zato gre za priznana dejstva v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP. Nepomembno je tudi, ali so bile toženki poznane okoliščine v zvezi z najemom lope, saj iz navedene izjave z dne 23. 2. 2011 izhaja, da je toženka vedela, da ima najemnik dolg iz naslova najemnin in se je zavezala, da bo tak dolg poravnala. V izjavi ni omejitve, da se nanaša le na obveznosti iz pisne najemne pogodbe, čeprav je bila predhodno seznanjena s celotnim dolgom najemnika.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani pravdni zadevi vse odločilne okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb iz 339. člena ZPP (1). Pritožbeno sodišče glede dejanske ugotovitve, da je bila med pravdnimi strankami sklenjena pogodba o pristopu k dolgu (v skladu s 432. členom OZ) ugotavlja, da ima navedena dejanska ugotovitev vso potrebno oporo v izvedenih dokazih, predvsem pa v dejstvu, da je dne 23. 2. 2011 toženka izjavo (z dne 23. 2. 2011) napisala in podpisala v navzočnosti tako zastopnika prvotnega dolžnika P. d.o.o. (B.P., takratnega partnerja toženke) kot tudi tožnice ter jo nato tožnici izročila. In tega pritožbene trditve prav v ničemer ne omajajo, še posebej upoštevajoč nelogičnost pritožbenih trditev, da naj bi toženka stroj za sladoled (znamke C.) ter pasterizator (znamke C.) pustila na naslovu tožnikov (povsem nelogično je, da bi navedena stroja, ki naj bi bila last P .d.o.o., pustila lastniku, dolžniku P. d.o.o., katerega „dolg“ je z izjavo prevzela). Dejanska ugotovitev o soglasju volj med pravdnima strankama (in s tem sklenjeni pogodbi) tako ni z ničemer omajana, sploh upoštevajoč zgolj navržene in nerazumne pritožbene trditve, da naj bi bila izjava z dne 23. 2. 2011 namenjena dolžniku, in ne tožnikoma.

6. Glede pritožbenih trditev o „nevednosti“ glede ustno sklenjene najemne pogodbe za lopo pa se je toženka z izjavo z dne 23. 2. 2011, kot opozarjata tožnika v odgovoru na pritožbo, dejansko zavezala, da prevzame višino celotnega dolga iz naslova najemnin in svoje odgovornosti iz tega naslova ni z ničemer omejila na obveznosti iz pisne najemne pogodbe. Pritožbene trditve, da s celotnim dolgom najemnika toženka ni bila seznanjena, pa predstavljajo pravno nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP) in je s takimi trditvami prekludirana, saj toženka v pritožbi ne pove, zakaj tega ni trdila prej (v postopku pred sodiščem prve stopnje). Zato tudi s takšnim pritožbenim očitkom ne more uspeti. To velja sploh upoštevajoč dokazno podprte sodbene ugotovitve o obstoju dolga iz tega naslova. In ob takih dejanskih ugotovitvah je izpodbijana sodba pravilna v dejanskem in materialnopravnem pogledu.

7. Izpodbijana sodba je tako pravilna v dejanskem in pravnem pogledu, zato je toženkino pritožbo pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

8. V skladu z določbami prvega odstavka 165. in 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da je toženka dolžna tožnikoma (v roku 15 dni) povrniti stroške pritožbenega postopka, odmerjene na znesek 801,48 EUR, saj toženka s pritožbo ni uspela. Pritožbeni stroški tožnikov (nagrada za postopek 647,90 EUR (341,00 EUR X 1,6 (tar. št. 3210) X 0,3 (tar. št. 1200)) in materialni stroški 20,00 EUR, vse z 20% DDV) so bili odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo.

(1) Bistvene kršitve postopkovnih določb iz drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jih pritožbeno sodišče upošteva po uradni dolžnosti, so naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP;