Jedro

1. Stranki sta soglašali, da sodišče to dokazilo vpogleda izven naroka, kar ne more pomeniti nič drugega kot to, da se je tožeča stranka odpovedala obravnavanju tega dokaza (2. odst. 291. čl. ZPP).

2. 4. odst. 284. čl. ZPP določa, da kadar je v zakonu določeno, da lahko poda stranka kakšen ugovor ali predlog ali opravi kakšno drugo pravdno dejanje, dokler se tožena stranka na glavni obravnavi ne spusti v obravnavanje glavne stvari, lahko poda tožeča stranka tak ugovor oziroma predlog oziroma opravi kakšno drugo pravdno dejanje, dokler ne konča podajanja tožbe, tožena stranka pa, dokler ne konča svojega odgovora na tožbo. To pomeni, da je za dopustnost umika tožbe potrebno soglasje tožene stranke od trenutka, ko na glavni obravnavi tožeča stranka konča podajanje tožbe.

Izrek

Pritožba tožeče stranke in pritožba toženih strank se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje: I.) 1.) toženim strankam v korist tožeče stranke naložilo solidarno plačilo zneskov, navedenih v tej točki (skupaj 2.399,14 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tam navedenih datumov do plačila; 2.) toženim strankam v korist tožeče stranke naložilo plačilo zneska 17.261,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po specifikaciji, ki je tam navedena; II.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneskov: 490,88 EUR; 2.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.5.2007 do plačila; 1.155,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila; 19.779,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila; III.) umik tožbe za znesek 5.890,00 EUR vzelo na znanje in postopek v tem delu ustavilo; IV.) tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki v 15 dneh povrniti 466,06 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka do plačila.

Proti navedeni sodbi je glede njene II. točke (z izjemo zneska 1.155,00 EUR) in IV. točke izreka, tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo v tem delu, torej ugoditev zahtevku, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ne strinja se z odločitvijo o zavrnitvi zahtevka za znesek 490,88 EUR. Tožena stranka je šele na zadnjem naroku prvič navedla, da je izvršila plačilo tega zneska, o tem ni do zaključka naroka predložila dokazila, tožeča stranka se zato o tem ni mogla izjasniti, zato sodišče plačila ni moglo upoštevati. Ne drži pa niti stališče sodišča, da se v izvršbi plačila tega zneska ne bi moglo ugovarjati. Če bi tožena stranka predložila dokazilo o plačilu, bi tožeča stranka lahko v tem delu umaknila tožbo, sedaj pa ji je bilo to onemogočeno. Neutemeljen je tudi del izreka sodbe, ki se nanaša na plačilo 2.100,00 EUR v zvezi z računom št. 1. Tožeča stranka je za stroške montaže opreme toženi stranki poslala račun, ki ga je slednja prejela in mu ni ugovarjala. Poleg tega je zakoniti zastopnik tožeče stranke na zaslišanju jasno obrazložil, za katere storitve je bil izstavljen ta račun. To je potrdila tudi priča M.P., ki je povedala, da je prišla v lokale tožene stranke, da bi opravila demontažo aparatov, vendar ji tega tožena stranka ni dovolila. Strošek je torej nastal, cena za montažo pa je bila vključena tudi v pogodbo (drugi stavek drugega odstavka 10. čl. pogodbe z dne 15.1.2007). Iz celotne pogodbe je tudi razvidno, da je bila cena montaže in demontaže opreme vključena v ceno za dobavljeno kavo. V vsakem primeru pa je na podlagi 2. odst. 570. čl. OZ treba šteti, da je pri gospodarskih pogodbah posojilo opreme odplačno, kar velja tudi za montažo in demontažo le-te. Tudi tožena stranka ni na zaslišanju podala nobenega konkretnega razloga za to, da tega računa ni plačala. Predvsem pa je sodba neutemeljena v delu, ki se nanaša na plačilo 19.779,15 EUR. Tožeča stranka je v tem delu tožbo umaknila še pred tem, ko se je tožena stranka spustila v obravnavanje glavne stvari. Res je sicer, da je sodišče pred narokom z dne 23.4.2008 že razpisalo en narok, vendar je to bil le poravnalni narok, katerega je preložilo zaradi možnosti sklenitve sodne poravnave med strankama. To pomeni, da je bil narok z dne 23.4.2008 prvi narok, na njem je tožeča stranka pravočasno umaknila tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine v znesku 19.779,15 EUR. Poleg tega je sodišče tožečo stranko v tem delu (pravilno) pozvalo, naj tožbo v tem delu dopolni, saj ni bila sposobna obravnavanja. To pomeni, da se tožena stranka o tem delu zahtevka do poziva sodišča na dopolnitev sploh ni mogla izjasniti oz. se v tem delu ni mogla spustiti v obravnavanje. Zato je meritorna odločitev sodišča o tem delu zahtevka napačna. Najmanj, kar bi moralo sodišče narediti je, da bi v skladu z načelom materialnega procesnega vodstva tožečo stranko opozorilo, da šteje, da je umik tožbe bil podan prepozno in da bo vsebinsko obravnavalo tudi ta odškodninski del zahtevka.

Proti navedeni sodbi so glede njene IV. točke (stroški postopka), tožene stranke po svoji pooblaščenki vložile pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagale njeno spremembo tako, da se poleg prisojenega zneska prizna še 2.283,33 EUR. Trdijo, da je sodišče prekršilo materialnopravna določila ZPP (163. čl.), s tem da je tožeči stranki priznalo in odmerilo stroške. Moralo bi postopati tako, kot da tožeča stranka (specificiranega) stroškovnega zahtevka ni vložila in bi moralo skladno z uspehom v pravdi odločiti v stroškovnem delu zgolj na podlagi s strani tožene stranke priglašenih stroškov. Takšno je tudi stališče ustaljene sodne prakse in pravne doktrine. Stroškovni zahtevek se mora pravočasno uveljavljati. Vsi roki, ki jih v zvezi s povrnitvijo stroškov določajo ZPP, so zakonski, ne pa sodni in jih sodišče ne more podaljševati. Vrhu tega pa iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da sodišče tožeči stranki tega roka niti ni odobrilo, a je kljub temu odločalo o priznanju in povrnitvi njenih stroškov. Sodišče bi torej moralo priznati in odmeriti zgolj stroške tožene stranke. Pri tem pa je tudi napačno vrednotilo uspeh pravdnih strank. Tožeča stranka je uspela zgolj v 40 % svojega zahtevka, ne pa 52 %. Očitno je sodišče zmotno štelo v uspeh tožeče stranke tudi znesek 5.890,00 EUR, za kolikor je tožeča stranka umaknila tožbo.

Pritožbi tožeče stranke in toženih strank nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo novele Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur.l. RS, št. 45/2008), zato se pritožbi zoper sodbo obravnavata po dotedanjih predpisih (2. odst. 130. čl. ZPP-D).

K pritožbi tožeče stranke: Drži pritožbena trditev, da je tožena stranka šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 6.6.2008 prvič navedla, da je tožeči stranki izvršila plačilo zneska 490,88 EUR po posojilni pogodbi. Ker pa je bilo plačilo opravljeno 19.5.2008, je logično, da pred tem dejstva plačila tožena stranka ni mogla zatrjevati. Iz zapisnika z glavne obravnave ni razvidno, da bi tožeča stranka dejstvo plačila navedenega zneska zanikala, tudi v pritožbi ne trdi, da ta znesek ni bil plačan. Je pa sodišče prve stopnje na glavni obravnavi toženi stranki naložilo, da v roku 3 dni predloži dokazilo o plačilu tega zneska in sta stranki soglašali, da sodišče to dokazilo vpogleda izven naroka, kar ne more pomeniti nič drugega kot to, da se je tožeča stranka odpovedala obravnavanju tega dokaza (2. odst. 291. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sodišče je tožeči stranki poslalo kopijo dokazila o plačilu v izjasnitev, tako kot je bilo sklenjeno na glavni obravnavi, tožeča stranka ni odgovorila sodišču in je neutemeljen njen pritožbeni očitek, da se o njem ni mogla izjasniti.

Po rač. št. 1 je tožeča stranka vtoževala tudi del zneska v višini 2.100,00 EUR za montažo opreme. Račun je listina, ki temelji na pogodbi, predstavlja poziv upnika dolžniku, da izpolni svojo pogodbeno obveznost tako, da plača tam navedeni znesek. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da iz pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 15.1.2007, ki sta jo sklenili tožeča in prvotožena stranka, ne izhaja, da bi bila tožena stranka dolžna plačati stroške montaže opreme. Med pravdnimi strankami pa niti ni bilo sporno dejstvo, za katere storitve je bil izstavljen ta račun, zato je neupoštevno pritožbeno sklicevanje na izpovedbi zakonitega zastopnika tožeče stranke in pričo M.P., ki da sta povedala, za katere storitve je bil izstavljen. Trditve, da je bila cena za montažo vključena v pogodbo, kar naj bi izhajalo iz drugega stavka 2. odst. 10. čl. pogodbe in da je iz celotne vsebine pogodbe razvidno, da je bila cena montaže in demontaže opreme vključena v ceno za dobavljeno kavo, glede na izostanek pogojev iz 1. odst. 337. čl. ZPP, predstavljajo nedopustne pritožbene novote, ki jih ni mogoče upoštevati.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek po dveh zneskovnih postavkah: 3.429,15 EUR in 16.350,00 EUR, skupaj 19.779,15 EUR. V zvezi z njima je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji navajala: da je prvotožena stranka v najbolj prodajanem četrtletju prodala 294 kg manj kave, kot je bilo predvideno v pogodbi; da je zato tožeča stranka izgubila prometa za 6.858,29 EUR in da ji je bila glede na to povzročena škoda v obliki izgubljenega dobička v znesku 3.429,15 EUR, ob upoštevanju stroškov proizvodnje kave; da je zaradi nevračila posojila s strani tožeče stranke utrpela škodo v obliki izgubljenega dobička, ker: tožeča stranka bi kupila deset aparatov za kavo, če bi ji prvotožena stranka vrnila posojilo 30.4.2007; za te aparate bi sklenila pogodbe z desetimi strankami in bi ob upoštevanju stroškov proizvodnje kave ustvarila 3.270,00 EUR dobička na mesec x 5 mesecev = 16.350,00 EUR. Kar se tiče teh navedb, pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da te niso v tolikšni meri konkretne, da ne bi bile sposobne obravnavanja. To pomeni, da ni obstajala obveznost sodišča prve stopnje, da bi moralo v skladu s 1. odst. 108. čl. ZPP tožečo stranko pozvati, da navedbe dopolni tako, da bo tožba v tem delu sposobna obravnavanja, za kar se sedaj tožeča stranka zavzema v pritožbi. Kot je nadalje razvidno iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje zahtevka po obeh postavkah zavrnilo zato, ker ni tožeča stranka predložila nobenih dokazov v zvezi z zatrjevano škodo (npr. cenik kave glede na različne artikle, nabavna vrednost, konkretni dokazi o višini stroškov proizvodnje; da je tožeča stranka že imela deset novih strank za predajo opreme v uporabo; pogodbe o poslovnem sodelovanju). Tožeča stranka se v tem delu ne more uspešno sklicevati na načelo materialnega procesnega vodstva iz 285. čl. ZPP, po katerem bi jo moralo sodišče pozvati, da predloži dokaze glede tega dela zahtevka, če pa je pred tem v navedenem delu umaknila tožbo. Načelo materialnega procesnega vodstva pa tudi ne nalaga sodišču obveznosti, da opozori tožečo stranko, da bo kljub njenemu delnemu umiku tožbe ta del vsebinsko obravnavalo, glede na to, da je tožena stranka nasprotovala umiku. Ne drži pritožbena trditev, da je tožeča stranka tožbo v tem delu umaknila predno se je tožena stranka spustila v obravnavanje glavne stvari. Iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo dne 23.4.2008 je razvidno, da je tožeča stranka po sprejemu sklepa sodišča o začetku naroka za glavno obravnavo, najprej podala tožbene navedbe, tožene stranke pa navedbe iz odgovora na tožbo (s pristavkom, da je v času od prejšnjega naroka poravnala nadalje zapadlo obveznost po posojilni pogodbi). ZPP v 1. odst. 188. čl. določa, da lahko tožeča stranka umakne tožbo brez privolitve tožene stranke, preden se tožena stranka spusti v obravnavanje glavne stvari, 4. odst. 284. čl. ZPP pa določa, da kadar je v zakonu določeno, da lahko poda stranka kakšen ugovor ali predlog ali opravi kakšno drugo pravdno dejanje, dokler se tožena stranka na glavni obravnavi ne spusti v obravnavanje glavne stvari, lahko poda tožeča stranka tak ugovor oziroma predlog oziroma opravi kakšno drugo pravdno dejanje, dokler ne konča podajanja tožbe, tožena stranka pa, dokler ne konča svojega odgovora na tožbo. To pomeni, da je za dopustnost umika tožbe potrebno soglasje tožene stranke od trenutka, ko na glavni obravnavi tožeča stranka konča podajanje tožbe. Ker pa je v obravnavanem primeru tožeča stranka (delno) umaknila tožbo šele zatem, ko sta obe pravdni stranki že podali svoje navedbe, je bilo potrebno za veljavnost umika soglasje toženih strank. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in je v posledici tega pravilna tudi odločitev o povrnitvi stroškov postopka ob upoštevanju doseženega uspeha strank v pravdi (1. odst. 154. čl. ZPP).

K pritožbi toženih strank: Res je, da mora stranka zahtevati povrnitev stroškov najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških, saj tako določa 3. odst. 163. čl. ZPP; drži tudi pritožbena trditev, da sta pravna doktrina in sodna praksa (verjetno v glavnem) na stališču, da sodišče stranki na naroku za glavno obravnavo ne more odobriti podaljšanja roka za vložitev stroškovnika in da zato zahtevek za povrnitev stroškov, ki je v specificirani obliki podan v naknadnem roku, četudi v sporazumu s sodiščem, vseeno ni pravočasen (čeprav je tudi res, da ta stališča pri tem ne upoštevajo časovne izgube sodišča in nasprotne stranke, ki sta v takšnim primerih večkrat primorana prenašati dolgotrajno naštevanje stroškovnih postavk na zapisnik z glavne obravnave). Vendar pa gre v obravnavanem primeru za to, da tožeča stranka ni specificirala svojih stroškov le v naknadno vloženem stroškovniku, ampak je povrnitev nekaterih stroškov uveljavljala že tekom postopka v svojih vlogah (npr. v tožbi, pripravljalni vlogi z dne 3.3.2008). In ker se v obravnavanem primeru glede priznanih stroškov sodišče prve stopnje ni sklicevalo zgolj na predloženi stroškovnik, ampak je v obrazložitvi sodbe natančno navedlo, katere stroške je tožeči stranki priznalo, bi tudi pritožniki morali konkretno navesti, kateri od stroškov, ki jih je sodišče priznalo, niso bili pravočasno uveljavljeni. Ker pa tega niso navedli, pritožbenih trditev v navedeni smeri ni bilo mogoče upoštevati.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede zneska 5.890,00 EUR, glede katerega je tožeča stranka umaknila tožbo, pravilno upoštevalo 1. odst. 158. čl. ZPP. Pri tem je bilo ključno, da sestoji navedena glavnica iz več posamičnih zneskov, ki so predstavljali (mesečno) odplačevanje posojila s strani tožene stranke in bi bilo neracionalno od tožeče stranke pričakovati, da bi po plačilu vsakokratnega mesečnega zneska za plačani del umikala tožbo (ob tem bi tudi nastali stroški z vsakim posamičnim umikom). Poleg tega pa iz spisa izhaja, da je bila večina obrokov posojila plačanih po vložitvi tožbe v obravnavani zadevi in je tudi iz tega razloga stroškovna odločitev sodišča prve stopnje pravilna tudi v tem delu.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.