Jedro

Tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s strahom pred bratom, ki si lasti del stanovanja družinske hiše, kjer tudi sicer sam prebiva. Njegovih izjav, kakor tudi drugih okoliščin konkretnega primera ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase ali političnega prepričanja. Organi Kosova so učinkovito ukrepali, ko je tožnik bratovo dejanje, ki naj bi mu grozil s pištolo, prijavil na policijo, ki je napisala zapisnik, ter se obrnil na sodišče, ki je o zadevi odločilo.

Izrek

Tožba se zavrne

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila 2. prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. Tožnik je v Republiki Sloveniji predhodno 10. 12. 2019 že vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Postopek je bil s sklepom z dne 9. 1. 2020 ustavljen. Sklep je postal pravnomočen 22. 1. 2020. Iz depeše Policijske postaje z dne 11. 2. 2020 izhaja, da se je prosilec 11. 2. 2020 sam ponovno zglasil v Azilnem domu v Ljubljani, kjer je 14. 2. 2020 ponovno vložil prošnjo za mednarodno zaščito.

2. V obrazložitvi odločbe tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal pri podaji prošnje, ter da ga je seznanila s tem, da je Vlada Republike Slovenije 13. 6. 2019 Kosovo uvrstila na seznam varnih izvornih držav. V prošnji je navedel, da je Kosovo zapustil približno novembra 2019. Na Kosovu ima težave z bratom. Z njim je že dlje časa v sporu zaradi lastništva hiše, v kateri živijo. Ker je hiša majhna, brat želi, da se iz nje izseli. V zadnjem letu so se spori stopnjevali. Pri zadnjem prepiru mu je brat grozil s pištolo. Ta dogodek je prijavil na policijo, ki je odreagirala in prišla do brata. Od njega so zahtevali, da preda pištolo, vendar je on zatrjeval, da je nima. Policija je postopek zaključila ter jim naložila, da morajo medosebne spore rešiti sami. Z bratom se je poskusil pogovoriti, vendar brat še vedno zatrjuje, da je hiša njegova, saj naj bi jo njemu zapustil oče. Spora kljub temu niso poskušali reševati na sodišču, saj se policija ne vpleta v družinske zadeve. Zapisnik o prijavi policije je že poskusil pridobiti, vendar mu ga niso želeli dati. V drug kraj se ni poskusil preseliti, navedel pa je, da tudi če bi to želel, za to nima finančnih pogojev. Na Kosovu namreč nikoli ni bil zaposlen, nihče ne zaposluje. Dela lahko opravljaš na črno, za nizko plačilo. Veliko časa je preživel v tujini. Kot konkreten dogodek, ki ga je spodbudil k temu, da je zapustil državo, je navedel, da se od prepira z bratom domov ni več vračal. Nekaj časa je preživel pri prijateljih, toliko, da je nabral nekaj denarja za pot ter nato odšel iz države.

3. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal pri osebnem razgovoru. Med drugim je navedel, da ima na Kosovu težave z brati, pri čemer si je bil najbolj v laseh z bratom A.A., s katerim si je delil nadstropje. Z njim sta se venomer prepirala glede lastništva hiše, v kateri so živeli. Brat ga je iz hiše podil. Trikrat je prišlo do prepirov, ki so vodili tudi v pretepe. Ko so se četrtič sprli, mu je brat grozil s pištolo. Brat mu je dejal, da ga bo ubil, če hiše ne bo zapustil. Takrat je posredovala tudi policija. Preiskali so hišo, vendar pištole niso našli, saj jo je brat skril. O intervenciji so pripravili tudi zapisnik, ki ga pa sam ni prejel. Povedal je, da je v njegovi družini že prišlo do umorov zaradi dediščine. Da do tega ne bi prišlo, se je odločil zapustiti Kosovo. Težave glede lastništva so se pričele leta 2018 ter se v letu pred njegovim odhodom iz države stopnjevale. Brat si želi prilastiti celotno nadstropje, ker že ima svojo družino. Težave ima zgolj on, saj si želi z A.A. deliti nadstropje v hiši. Brata, ki živita v hiši, sta najstarejša, zato sta si tudi prilastila hišo. Po smrti staršev namreč oporoke ni bilo. Povedal je, da so spor poskusili rešiti preko sodišča, ki jim je naložilo, da spor rešijo sami med seboj. Če bi ostal na Kosovu in se vrnil nazaj v hišo, bi verjetno prišlo do uboja. V drug kraj se ni preselil, saj drugod nima kje živeti. Iz Belgije se je trikrat prostovoljno vrnil na Kosovo. Preden je Kosovo nazadnje zapustil, je tam prebival eno ali dve leti. Da je nazadnje lahko zapustil Kosovo, so mu finančno pomagali znanci. Na Kosovu je bil konkretno fizično ogrožen, to je bilo s strani brata A.A. 4. Tožena stranka ugotavlja, da je po preverbi EURODAC z dne 14. 2. 2020 tožnik, preden je za mednarodno zaščito zaprosil v Republiki Sloveniji, zanjo predhodno dvakrat zaprosil že v Belgiji (11. 4. 2012 in 30. 6. 2014) ter enkrat na Danskem (26. 11. 2013). Tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s tem, da Kosovo ni varna država in da je na Kosovu imel težave s svojim bratom, saj si je ta želel prilastiti nadstropje v družinski hiši. Večkrat sta se sprla, nazadnje mu je brat grozil s pištolo. Ko se je prosilec iz hiše odselil, z bratom ni imel več problemov. V postopku je navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Ocenjuje, da tožnikove okoliščine niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljeni razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. V postopkih priznanja mednarodne zaščite se ugotavlja in presoja ogroženost posameznika v izvorni državi, zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji in Zakonu o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Spori in težave, ki jih je tožnik imel s svojim bratom, so osebne narave. Tožnik nikakor ni zatrjeval ali pa izkazal, da bi v izvorni državi imel težave na podlagi svoje rase, veroizpovedi, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. V konkretnem primeru gre za družinsko zadevo, ki ni povezana z zgoraj naštetimi razlogi. V primeru, ko naj bi bil deležen groženj s pištolo s strani svojega brata, je omenjeno prijavil na policijo, ki se je proaktivno odzvala na prijavo in stvar obravnavala ter pripravila zapisnik o zadevi. Še več, tožnik se je za pomoč obrnil tudi na sodišče, ki pa mu je glede na naravo zadeve naložilo, naj težave z bratom najprej reši sam. Organi prosilcu torej niso onemogočili zaščite, ampak so zadeve obravnavali. Iz tega sledi, da se državljani Kosova lahko v primerih ogroženosti obrnejo na organe, ki zagotavljajo varnost v državi, in so tudi deležni njihove pomoči. Ni mogoče trditi, da je tožniku bil onemogočen dostop do organov zaščite v državi, kakor tudi, da bi kakorkoli izkazal, da mu izvorna država ne more zaščite nuditi. Tožnik ni izkazal niti objektivnega niti subjektivnega elementa preganjanja oziroma strahu pred morebitno resno škodo. Tožnikove navedbe glede razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje statusa begunca oziroma subsidiarne zaščite. Ni jih namreč mogoče povezati z nobenim od razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Na podlagi tega jih tožena stranka ocenjuje kot nepomembne za obravnavanje v okviru priznanja mednarodne zaščite in je bilo zato potrebno njegovo prošnjo zavrniti na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. Razen tega tožnik prihaja iz Kosova, ki ga je Vlada RS 13. 6. 2019 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (v nadaljevanju Odlok) določila kot varno izvorno državo. V navedbah tožnika ni najti tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Kosovo zanj ni varna izvorna država in ni možno zaključiti, da bi imel v Kosovu težave zaradi svoje veroizpovedi, rase, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti družbeni skupini. Poleg zaščite varnostnih organov, ki jo ima na voljo, je pomembno tudi dejstvo, da tožnik, ko je zapustil hišo, v kateri je živel z bratom, nikakor ni bil ogrožen in je pri znancih živel brez težav. Tudi nobenega kontakta z bratom ni več imel. S tem so izpolnjeni pogoji, da se njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena še na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1. 5. Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka bistveno kršila pravila upravnega postopka (3. tč. drugega odst. 237. člena ZUP), ker pooblaščenki prosilca pri podaji prošnje za mednarodno zaščito ni dovolila postaviti vprašanj. S tem je bila kršena pravica do izjave v postopku. Pravila postopka (144. in 145. člen ZUP) je tožena stranka kršila tudi s tem, ko je izvedla skrajšani ugotovitveni postopek, namesto da bi opravila posebni ugotovitveni postopek. Tožena stranka je zmotno uporabila materialno pravo, zato je štela navedbe tožnika za pravno nepomembne in v posledici tega dejansko stanje ugotovila nepopolno. Razen sprejema prošnje in osebnega razgovora s prosilcem drugih dejanj tožena stranka ni opravila, da bi lahko preverila izjave tožnika, presodila njegove osebne okoliščine in specifične informacije, na katere se je tožnik skliceval in jih je moč obravnavati kot obstoj krvnega maščevanja na območju in v kraju, od koder s Kosovega prihaja. Na Kosovu krvno maščevanje še obstaja in tožnik se nanj tudi smiselno sklicuje, prav tako na to, da je iskal zaščito pri policiji, ki ni ustrezno ukrepala, češ da gre za družinske zadeve. Ker tožena stranka ni razčistila, za kakšno osebno maščevanje gre v tožnikovem primeru, tudi ni očitno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 26. člena in 28. člena ZMZ-1. Tudi v primeru, da tožena stranka ne ugotovi, da ne gre za krvno maščevanje po starih običajih, zaradi katerega bi se tožnik lahko smatral za pripadnika določene družbene skupine, ni izključeno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za subsidiarno zaščito, če mu država ne more ali noče nuditi zaščite v smislu 2. odst. 25. člena ZMZ-1 zoper grožnje v smislu 28. člena s strani nedržavnega subjekta. Tožena stranka bi v upravnem postopku morala pridobiti informacije glede obstoja krvnega maščevanja v tožnikovem kraju in okolici ter v tej zvezi v družini A. in pridobiti zapisnik policije o posredovanju pri A. zaradi grožnje A.A. z ubojem tožnika. Tožnik se v svoji matični državi ni več počutil varno. Živel je v stalnem strahu pred krvnim maščevanjem. Tožnik v izvorni državi ni mogel pridobivati sredstev za zagotavljanje osnovnih življenjskih potreb, kar predstavlja kršitev 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), posledice pa lahko predstavljajo resno škodo. V konkretnem primeru policija in sodstvo dopuščata, da se pravila postavljajo in urejajo znotraj družine, četudi gre za nasilni odvzem premoženja s strani drugega družinskega člana, tako da zaradi nasilja tak družinski član izgubi pravico do stanovanja, svojega doma in postane brezdomec. Ob vrnitvi v izvorno državo bi bil soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Gre za pripadnost posebni družbeni skupini, in sicer skupini, v kateri se še vedno izvaja krvno maščevanje po 27. členu ZMZ-1. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi izpodbijane odločbe kot pravilni in zakoniti. Tožniku je bilo pri podaji prošnje zastavljenih veliko vprašanj glede razlogov, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Izrecno je bil vprašan tudi, če ima še kakšen drug razlog, zaradi katerega zaproša za mednarodno zaščito, na kar je odgovoril, da nima ničesar drugega za dodati. Ravno tako tožnik ni imel nobenih pripomb na postopek ali prevajanje v postopku. Enako velja za zaslišanje tožnika na osebnem razgovoru. Tožniku je bilo pri podaji prošnje omogočeno, da se izjavi o vseh dejstvih, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito in ne more držati, da mu je bila onemogočena pravica do izjave. Dejstvo, da pooblaščenec pri sami podaji prošnje ni zastavljal vprašanj, ni v ničemer vplivalo na odločitev tožene stranke, da tožniku kot očitno neutemeljeno zavrne prošnjo za mednarodno zaščito. O tožnikovi prošnji tožena stranka ni odločila zgolj na podlagi izjav, ki jih je tožnik navedel ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, ampak je z njim 12. 3. 2020 opravila še osebni razgovor. V sklopu tega osebnega razgovora je prosilec lahko svoje razloge za vložitev prošnje za mednarodno zaščito predstavil še bolj podrobno, tudi preko vprašanj pooblaščenca. Tožnik v tožbi ni izjavil, kako naj bi dejstvo, da njegova pooblaščenka ob podaji prošnje ni zastavila vprašanj, pravzaprav vplivalo na sam potek postopka oziroma v čem naj bi tako bistveno kršila pravila postopka, kakor sam zatrjuje. Tožnik ni navedel, da bi si takrat želel še kaj povedati, pa bi mu to bilo onemogočeno. Tožena stranka se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. I U 942/2018 z dne 9. 5. 2018. V skrajšanem oziroma pospešenem postopku je odločila, saj je ocenila, da tožnik očitno ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa begunca in niti subsidiarne zaščite. Glede na to, da ne uveljavlja preganjanja na podlagi razlogov, ki so mu določeni v Ženevski konvenciji, kakor tudi ni izkazal, da bi mu grozila resna škoda v primeru vrnitve v izvorno državo, je tožena stranka ocenila, da obravnava konkretnega primera v rednem postopku ni potrebna. Navaja še, da tožnik v postopku nikjer ni izpostavil krvnega maščevanja kot razloga preganjanja v izvorni državi, ampak je tako ob podaji prošnje, kakor tudi na osebnem razgovoru navajal zgolj, da si eden od bratov želi prilastiti nadstropje v družinski hiši in mu zaradi tega grozi ter ga želi iz hiše izseliti, zaradi česar je tožnikove tožbene navedbe mogoče šteti kot tožbeno novoto. Vsakega sovraštva oziroma vsakega napada, pa čeprav znotraj družine, se ne more šteti kot krvnega maščevanja. Pooblaščenec je imel možnost v času razgovorov, če bi sumil na obstoj krvnega maščevanja, tožnika o tem izprašati. Tožniku ni mogoče priznati ene ali druge oblike mednarodne zaščite, saj tožnik ni izpolnil svojega dela dokaznega bremena, zato tožena stranka tožnikovih navedb ni preverjala v informacijah o izvorni državi. Poleg tega pa glede na to, da tožnik krvnega maščevanja v postopku sploh ni omenjal, tožena stranka informacij o izvorni državi glede krvnega maščevanja niti ni mogla preverjati. Glede očitka, da bi lahko sama pridobila dokumentacijo pri organih Kosova (zapisniki pri policiji), s katero bi preverila obstoj krvnega maščevanja, tožena stranka poudarja, da v postopku ne more in ne sme kakršnihkoli podatkov, ki jih je v postopku navedel tožnik, ali izjav, ki jih je podal, preverjati pri organih njegove izvorne države, v skladu s 119. členom ZMZ-1. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. ZMZ-1 v 5. alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v 1. alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja prosilca kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V drugi alineji 52. člena ZMZ-1 pa je določeno, da se šteje prošnja za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

9. Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstajata oba razloga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja teh dveh razlogov sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke.

10. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s strahom pred bratom, ki si lasti del stanovanja družinske hiše, kjer tudi sicer sam prebiva, in da njegovih izjav, kakor tudi drugih okoliščin konkretnega primera ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase ali političnega prepričanja. Pravilno je ugotovila, da so organi Kosova učinkovito ukrepali, ko je tožnik bratovo dejanje, ki naj bi mu grozil s pištolo, prijavil na policijo, ki je napisala zapisnik, ter se obrnil na sodišče, ki je o zadevi odločilo.

11. Tožnik je sicer v tožbi prvič zatrjeval, da je pripadnik posebne družbene skupine, saj naj bi mu grozilo krvno maščevanje. Predhodno je v upravnem postopku zatrjeval le, da mu brat grozi zaradi spora v zvezi z lastnino. Vsak družinski spor namreč ne pomeni krvnega maščevanja. Tožnik predhodno (in tudi v tem postopku ne) ni navajal dejstev, da bi bil preganjan, ker je član družine A., torej ker se tako piše, pač pa je zatrjevano preganjanje, ker je bil osebno udeležen v lastninskem sporu z bratom, članom iste družine (ni pa bil preganjan zato, ker bi bil ravno pripadnik te družine A.). Navedeno ne predstavlja preganjanja zaradi krvnega maščevanja, s tem pa tožnik ni izkazal, da bi bil preganjan kot pripadnik posebne družbene skupine iz petega odstavka 27. člena ZMZ-1. 12. Sodišče obenem pritrjuje toženi stranki, da gre v delu navedb o krvnem maščevanju za nedovoljeno tožbeno novoto, saj navedenega tožnik ni nikoli prej v postopku zatrdil (zaradi tega je tudi logično, da že zato tožena stranka tudi ni mogla pridobiti specifičnih informacij o Kosovem z vidika krvnega maščevanja), pri čemer ni podal razlogov, zakaj brez lastne krivde tega razloga (ki naj bi bil povod za zapustitev Kosova in je torej obstajal že prej) ni navedel že predhodno v upravnem postopku. Zato v tem sporu z bratom ni zaznati preganjanja zaradi razlogov veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Zatrjeval pa je glede na navedeno preganjanje s strani brata, pri čemer se je obrnil tako na policijo, ki je napravila zapisnik, kot tudi na sodišče, ki naj bi o zadevi že razsodilo. Poleg tega je hišo, ki je predmet spora s bratom, zapustil in šel živet k prijateljem, kjer ga brat ni iskal in ni bil ogrožen.

13. Tožnik tako ni z ničemer izkazal, da ga policija oziroma sodstvo ne bi hotela ali mogla zaščitila pred zatrjevanimi dejanji brata, ki naj bi ogrožal njegovo življenje. Glede na to ni uspel izkazati, da mu država v konkretnem primeru ne bi nudila ali ne bi hotela nuditi zaščite. Iz tožnikovih navedb namreč izhaja, da naj bi mu grozilo preganjanje ali resna škoda v smislu prve ali druge alineje 28. člena ZMZ-1, to je bodisi usmrtitev, bodisi mučenje ali nečloveško ravnanje s strani nedržavnega subjekta, to je brata. Vendar pa mora v tem primeru nedržavni subjekt imeti lastnost iz tretje alineje 24. člena ZMZ-1, ki določa, da je lahko nedržavni subjekt subjekt preganjanja ali resne škode le, če prosilcu država ali politične stranke in druge organizacije niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite. Tega pa tožnik ni izkazal, saj je njegov primer obravnavala tako policija kot sodišče. Zato naslovno sodišče ugotavlja, da tožnik ne more zatrjevati, da mu organi Kosova niso sposobni ali da mu nočejo nuditi zaščite.

14. Iz navedenega razloga tudi še dodatno ni mogoče očitati toženi stranki, da ni pridobila informacij o izvorni državi, saj tožnik ni izkazal, da bi bili državni organi v njegovi izvorni državi neučinkoviti. V takih okoliščinah tožena stranka tudi ni imela obveznosti, da bi po uradni dolžnosti preverjala informacije o stanju v izvorni državi, kajti ta obveznost velja takrat, ko prosilec navede takšne elemente, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, da njegova prošnja z vidika varstva 3. člena EKČP oziroma z vidika 4. člena (ali člena 19(2)) Listine EU ni očitno neutemeljena. Zaradi tega ni mogoče očitati toženi stranki, da bi pomanjkljivo ugotovila dejansko stanje ter tudi ne, da bi narobe uporabila materialno pravo.

15. Na podlagi navedenega, ker tožnik v zvezi z zatrjevanim preganjanjem oziroma grozečo resno škodo ni izkazal, da ga kosovski organi ne bi hoteli ali ga ne bi bili zmožni zaščiti (poleg tega je sam pojasnil, da po preselitvi k prijateljem v B. s strani brata ni bil (več) ogrožan), je tožena stranka pravilno sklepala, da so tožnikove navedbe nepomembne za obravnavanje v okviru priznanja mednarodne zaščite in da v njegovih navedbah ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Kosovo zanj ni varna izvorna država.

16. Tožnik je sicer toženi stranki očital, da je s tem, ko tožnikovemu pooblaščencu ob podaji prošnje ni pustila postavljati vprašanj, prekršila njegovo pravico do izjave v postopku. Iz upravnih spisov – zapisnika ob podani prošnji za mednarodno zaščito je sicer razvidno, da tožena stranka postavljanja vprašanj tožniku s strani njegovega pooblaščenca v trenutku podajanja prošnje ni dopustila. Sodišče pa ugotavlja, da takšno ravnanje tožene stranke ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve tožene stranke, s tem pa pravica do izjave tožniku torej ni bila kršena. Tožnik v tožbi namreč ni pojasnil, kako naj bi to dejanje vplivalo na postopek, da bi bila prekršena njegova pravica do izjave, čeprav je tožnikov pooblaščenec imel možnost tožniku postavljati vprašanja ob osebnem razgovoru in mu jih tudi je, kot je razvidno iz zapisnika v upravnem spisu, tako da je lahko v polni meri predstavil svoje argumente.

17. Glede tožbenega ugovora, da tožena stranka ni pridobila policijskega zapisnika in da s tem ni popolno ugotovila dejanskega stanja, sodišče pripominja, da je dokazno breme za dokazovanje svojih navedb na tožnikovi strani, tožena stranka pa mora v postopku v skladu s 119. členom ZMZ-1 varovati osebne podatke prosilcev, še posebej pred organi njegove izvorne države, kar pomeni, da tožena stranka ne more preverjati izjav tožnika pri organih njegove izvorne države (in s tem tudi ne v postopku mednarodne zaščite pridobivati npr. policijskih zapisnikov izvorne države), zato tudi s to opustitvijo tožene stranke ni prišlo do nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ne do kršitve materialnega prava.

18. Prav tako ni utemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da Kosovo tožniku ne zagotavlja varstva pravic po 3. členu EKČP. Ravnanja, ki jih je tožnik le pavšalno zatrjeval tekom postopka mednarodne zaščite (da na Kosovem ni imel možnosti dobiti zaposlitve, ker te na Kosovem nihče ne zaposli, na Kosovem ni dela, tudi če te kdo zaposli, delo opravljaš na črno, za nizko plačilo), ne dosegajo minimalne ravni resnosti kršitve človekovega dostojanstva po 3. členu EKČP. Tožnik je toženi stranki očital, da naj ne bi upoštevala, da resna škoda iz 28. člena ZMZ-1 zajema tudi primer, da tožnik "ni mogel pridobivati sredstev za zagotavljanje osnovnih življenjskih potreb". Tožnik sicer ne navaja, da na Kosovem ne bi imel dostopa do zagotavljanja osnovnih potreb, glede nepridobivanja sredstev pa sodišče ugotavlja, da je sam izjavil, da je veliko časa preživel v tujini (zato je očitno, da na Kosovem ni mogel pridobivati sredstev), poleg tega pa ni niti zatrdil, da je poskusil pridobiti zaposlitev in da bi mu bilo to onemogočeno zaradi njegovih okoliščin, hkrati pa je v prošnji tudi sam izjavil, da je potem, ko je zapustil družinsko hišo, ostal pri prijateljih v Prizrenu toliko časa, da je zbral denar za pot (ki bi jih lahko namesto tega porabil za zagotavljanje osnovnih potreb). Sodišče zato tožniku ne sledi, da na Kosovem ni mogel pridobivati sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb.

19. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

20. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave. Na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 namreč lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. Tožnik je predlagal svoje lastno zaslišanje, vendar pa glede lastnega zaslišanja ni navedel, katera dejstva naj bi se s tem potrdila (pri čemer je bil dokaz z zaslišanjem tožnika izveden že v upravnem postopku tako pri podaji prošnje kot na osebnem razgovoru), in je zato v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.