Jedro

Za kaznivo dejanje krive izpovedbe po tretjem in prvem odstavku 284. člena KZ-1 gre za skrajno predrzno in zavržno ravnanje obtoženca, katerega okoliščina, da je šlo za pomoč partnerju njegove pastorke, ki je bil obtožen kaznivega dejanja ropa, ne more omiliti. Takšno pomoč je v luči vrednot pravnega reda in generalne prevencije potrebno najstrožje obsojati. Gre namreč za napad na pravosodje, ki ga je obtoženi stopnjeval. Najprej je sodnika skušal zavesti z lažno izpovedbo, nato pa je v podkrepitev svojih izjav pokazal in dovolil, da se fotokopirata ponarejena pogodba in zapisnik. Obtoženi se je na to, da bi sodnika zavedel in storilcu hudega kaznivega dejanja zagotovil alibi, intenzivno in vnaprej pripravil.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženemu A. A. - za kaznivo dejanje krive izpovedbe po tretjem odstavku 284. člena KZ-1 določi kazen 10 (deset) mesecev zapora; - za vsako od dveh kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 določi kazen 2 (dva) meseca zapora; nato se obtoženemu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreče enotna kazen 1 (eno) leto zapora.

II. Sicer se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja krive izpovedbe po tretjem in prvem odstavku 284. člena KZ-1 in dveh kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo za kaznivo dejanje krive izpovedbe kazen 10 (deset) mesecev zapora, za dve kaznivi dejanji ponarejanja listin za vsako kazen 3 (tri) mesece zapora in mu nato določilo enotno kazen 1 (eno) leto in 3 (tri) mesece zapora, ki obtožencu ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 4 (štirih) let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da mora obtoženi povrniti stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ter sodno takso v višini 176,00 EUR.

2. Zoper sodbo se iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 374. člena ZKP – zaradi odločbe o kazenskih sankcijah pritožuje okrožna državna tožilka svétnica B. B. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu za kaznivo dejanje krive izpovedbe določi kazen 10 mesecev zapora, za kaznivi dejanju ponarejanja listin pa za vsako po 2 meseca zapora in mu nato ob uporabi določil o steku izreče enotno kazen 1 leto zapora.

3. Obtoženi in njegov zagovornik na pritožbo nista odgovorila.

4. Po preučitvi pritožbe, izpodbijane sodbe ter podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba utemeljena.

5. Pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje olajševalnim okoliščinam poklonilo preveliko težo in da tega, da je obtoženec s svojim ravnanjem želel zaščititi storilca zato, ker je bil ta povezan z njegovo pastorko in ni šlo za pomoč neki tretji nepoznani osebi, ni moč šteti kot olajševalno okoliščino. Tak način zaščite je po oceni pritožnice skrajno zavržen in predrzen, pa naj gre za pomoč članu družine ali tretji osebi, še toliko bolj, ker zveza med D. D. in obtoženčevo pastorko C. C. še ni dolgo obstajala. Obtoženi D. D. ni mogel dobro poznati, ni vedel kakšen človek je in se je vseeno odločil, da mu pomaga na način opisan v izreku sodbe in je vse našteto potrebno upoštevati kot obteževalno okoliščino, skupaj s težo kaznivega dejanja ter dejstvom, da je skušal zagotoviti alibi storilcu kaznivega dejanja ropa. Poudarja, da je bil D. D. obtožen hudega kaznivega dejanja, pri katerem je zoper zaposleno v zlatarni uporabil tudi strelno orožje, s čimer je bil obtoženi zagotovo seznanjen, saj so o tem pisali tudi mediji, pa se je kljub temu odločil, da mu pomaga z namenom, da ga reši odgovornosti za tako hudo in zavržno kaznivo dejanje. Navaja še, da je bil zelo vztrajen, saj se ni ustavil pri lažnem pričanju na glavni obravnavi, temveč se je v ta namen posebej angažiral in sestavil tudi dve ponarejeni listini ter ju ob zaslišanju predložil sodniku, z očitnim namenom, da ga zavede. Pritožnica meni, da bi bilo ob pravilnem vrednotenju vseh naštetih obteževalnih okoliščin ter ob upoštevanju olajševalnih okoliščin (nekaznovanost, skrb za mladoletnega otroka in izgubi službe), obtožencu v smislu generalne prevencije potrebno za očitana kazniva dejanja določiti in izreči enotno kazen zapora, ne pa sankcije opominjevalne narave.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje navedbam pritožnice, da gre za skrajno predrzno in zavržno ravnanje obtoženca, katerega okoliščina, da je šlo za pomoč partnerju njegove pastorke, ne more omiliti. Takšno pomoč je v luči vrednot pravnega reda in generalne prevencije potrebno najstrožje obsoditi. Gre namreč za napad na pravosodje, ki ga je obtoženi stopnjeval. Najprej je sodnika skušal zavesti z lažno izpovedbo, nato pa je v podkrepitev svojih izjav pokazal in dovolil, da se fotokopirata ponarejena pogodba in zapisnik. Obtoženi se je na to, da bi sodnika zavedel in storilcu hudega kaznivega dejanja zagotovil alibi, intenzivno in vnaprej pripravil. Prvostopenjsko sodišče je ob izbiri kazenske sankcije dalo premajhno težo dejstvu, da je obtoženi skušal zagotoviti alibi storilcu kaznivega dejanja ropa, ki je zaposleni v zlatarni grozil s strelnim orožjem. Skušal je torej zavarovati storilca izjemno težkega kaznivega dejanja in bil pri tem zelo vztrajen. Stopnja obtoženčeve krivde in stopnja ogrožanja oziroma kršitve zavarovane pravne vrednote sta v tem primeru bistveni okoliščini, ki utemeljujeta izrek zaporne kazni. Kljub temu, da je bil obtoženi do sedaj še nekaznovan, ima mladoletnega otroka za katerega skrbi in gre (glede na izpovedbo delodajalca) očitno za vestnega in zanesljivega delavca, s katerim do kritičnega dogodka delodajalec ni imel težav, sodišče ne more spregledati eksponentno naraščajočega napada na pravosodje in zavržnosti namena, ki je obtoženega pri takem ravnanju vodil. Pri tem dejstva, da je obtoženi izgubil zaposlitev, ni moč šteti kot pomembno olajševalno okoliščino, saj je z izdelavo ponarejenih dokumentov, ki jih je sicer v okviru dela poslovodje izdeloval za delodajalca, očitno sprejel riziko izgube zaposlitve. Jasno je, da v primeru razkritja njegovega ravnanja, službe pri tem delodajalcu ne bi mogel obdržati, saj je izigral njegovo dobroto1 in škodoval ugledu njegovega podjetja. Navsezadnje ni odveč poudariti, da je šlo pri sodbah, na katere se sklicuje prvostopenjsko sodišče v točki 46 (opomba 14), za manjše kriminalne količine kot v konkretnem primeru2. Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da z izrekom sankcije opozorilne narave ne bo zadoščeno ciljem kaznovanja – povračilu za izvršena ravnanja in vplivu na druge v smislu generalne prevencije. Prepričano je, da bo edino zaporna kazen vplivala na obtoženca tako, da podobnih kaznivih dejanj ne bo več ponavljal in mu bo jasen znak, da je takšno ravnanje povsem nesprejemljivo.

7. Pritožbeno sodišče je vsled navedenega in upoštevajoč v KZ-1 predpisane kazni sledilo predlogu pritožnice in obtožencu določilo za kaznivo dejanje krive izpovedbe kazen deset mesecev zapora, za dve kaznivi dejanji ponarejanja listin pa za vsako po dva meseca zapora, nakar je obtožencu izreklo enotno kazen eno leto zapora. Določene kazni za posamezna kazniva dejanja odražajo težo in način storitve dejanj, obtoženčevo krivdo in vse zgoraj naštete obteževalne in olajševalne okoliščine. Po določbah o steku, po katerih mora biti enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka posameznih kazni, upoštevaje pri tem tudi dejstvo, da bi z izrekom nižje enotne kazni določene kazni izgubile svoj pomen, je sodišče obtožencu izreklo enotno kazen eno leto zapora, ki je po oceni pritožbenega sodišča ustrezna in pravična.

8. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji. V preostalem pa je, ker ni ugotovilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), izpodbijano sodbo potrdilo.

1 Obtoženi si je lahko brezplačno izposojal orodje zase in za svoje sorodnike. 2 V primeru VSRS sodba I Ips 195/2005 je šlo za ponaredbo ene listine (predloga za izvršbo), enako v primeru I Ips 52583/2011 in I Ips 53921/2013. V primeru I Kp 729/2015 pa je šlo za lažno pričanje zaradi grožnje. V nobenem od navedenih primerov torej ni šlo za krivo pričanje in hkrati še za dve ponaredbi listin.