Jedro

Ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da ZVEtL-1 ne zahteva izključne rabe. Ker predlagateljica zahteva ugotovitev individualnega pripadajočega zemljišča, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tudi pretekla raba zemljišča parc. št. 640/2 ne izkazuje, da so ga za potrebe parkiranja uporabljali izključno stanovalci predmetne stavbe, saj so zemljišče uporabljali tudi drugi stanovalci soseske, ali pa je bilo celo v javni rabi.

Glede pravnega vidika je sodišče pojasnilo, da ni bilo spornih navedb v zvezi z lastninsko pravico na pripadajočem zemljišču. Sodišče zato ni obrazlagalo pridobitve lastninskopravnih upravičenj etažnih lastnikov stavbe na pripadajočem zemljišču z zgodovinsko pravnega vidika, saj je pojasnilo, da se na podlagi prvega odstavka 44. člena ZVEtL-1 šteje, če ni dokazano drugače, da je zemljišče, ki ga sodišče ugotovi po določbah 43. člena ZVEtL-1, last lastnika stavbe.

Izrek

I. Ugotovi se, da je pritožba predlagateljice z dne 13. 12. 2019, vložena po odvetniku A. A., umaknjena.

II. Pritožbe se zavrnejo in se sklep sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom v izpodbijanem delu potrdi.

III. Drugi nasprotni udeleženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da pripadajoče zemljišče k stavbi z identifikacijsko številko X-1354, ki je povezana z zemljiškima parcelama št. 640/3 in 640/4, obe (ter tudi v nadaljevanju navedene parc. št.) k. o. X, z naslovom M. cesta 1, predstavljajo parc. št. 636/13, 636/15, 640/5 in 644/9, ki so v (so)lastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe z identifikacijsko številko X-1354 (I. točka izreka). V ostalem delu, to je glede parc. št. 640/2, 640/6, 636/14, 644/9 (pravilno 644/8, kot je bilo popravljeno s popravnim sklepom) in 644/7, je zavrnilo predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča (II. točka izreka). Odločilo je, da se pri parcelah iz I. točke izreka sklepa izvede zemljiškoknjižni vpis v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka (III. točka izreka).

S popravnim sklepom je popravilo pisno pomoto v sklepu o ugotovitvi pripadajočega zemljišča v II. točki izreka tako, da se parc. št. 644/9 zamenja s pravilno parc. št. 644/8 (I. točka izreka), medtem ko v ostalem delu sklep o ugotovitvi pripadajočega zemljišča ostane nespremenjen (II. točka izreka), ter zavrnilo predlog predlagateljice za izdajo dopolnilnega sklepa (III. točka izreka).

2. Predlagateljica je 13. 12. 2019 po pooblaščencu A. A. vložila pritožbo, ki jo je nato umaknila še pred odločanjem o njej. Skladno z drugim odstavkom 334. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) in 3. členom Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1) lahko stranka, dokler sodišče druge stopnje ne izda odločbe, pritožbo umakne. Zaradi umika pritožbe je bilo treba odločiti, kot izhaja iz I. točke izreka predmetnega sklepa.

3. Predlagateljica je vložila tudi predlog za dopolnitev sklepa o ugotovitvi pripadajočega zemljišča in pravočasno pritožbo z dne 13. 12. 2019 po pooblaščenki, navedeni v uvodu predmetnega sklepa, zoper II. točko izreka sklepa o ugotovitvi pripadajočega zemljišča iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sklepa v smeri ugotovitve, da tudi parc. št. 640/2 in 644/71 predstavljata pripadajoče zemljišče. Prav tako predlaga izdajo dopolnilnega sklepa, ker ni bilo odločeno o parc. št. 644/8, medtem ko je bilo o parc. št. 644/9 odločeno dvakrat, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede parc. št. 640/2 izraža nestrinjanje z zaključkom sodišča, da iz izvedenskih mnenj ne izhaja, da je navedena parcela pripadajoče zemljišče k predmetni stavbi. Oba izvedenca sta obrazložila, da v prostorskih aktih individualno pripadajoče zemljišče ni bilo natančno določeno, bilo pa je predvideno, da bodo parkirna mesta za potrebe stavbe zagotovljena v garažni hiši, ki bi morala biti zgrajena na parc. št. 640/2. V nasprotnem primeru gradbeno dovoljenje ne bi bilo izdano. Iz izvedenkine izjave izhaja, da je parc. št. 640/2 v skupni rabi, torej je bila namenjena za potrebe etažnih lastnikov. Navedena parcela predstavlja pripadajoče zemljišče, vprašanje je le, h kateri stavbi. Sodišče bi moralo upoštevati sodno prakso in stališča teorije, ki dajeta prednost individualnim pripadajočim zemljiščem. Tudi tretji odstavek 43. člena ZVEtL-1 sodišču nalaga, da odloči po prostem preudarku, pri čemer sodna praksa poudarja, da so skupna pripadajoča zemljišča izjema. Meni, da ob odsotnosti zahtevkov etažnih lastnikov sosednjih stavb, ki kljub pravilnemu obveščanju s strani sodišča niso priglasili udeležbe, in ob mnenju izvedencev, da je bila parc. št. 640/2 namenjena za pripadajoče zemljišče (le da v prostorskih aktih ni določeno h katerim stavbam), bi moralo sodišče ugotoviti, da predstavlja pripadajoče zemljišče k predmetni stavbi. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo in tudi kriterij pretekle rabe ter s tem zmotno ugotovilo dejansko stanje. Glede na to, da etažni lastniki sosednjih stavb niso priglasili udeležbe, dejansko ni bilo spora o tem, ali je parc. št. 640/2 skupno ali individualno pripadajoče zemljišče, zato je napačna ugotovitev sodišča, da ni izkazana izključna raba zemljišča. Meni, da ZVEtL-1 ne zahteva izključne rabe. Sklicuje se na sodbo in sklep VSRS II Ips 128/2018, ki poudarjata pomen spreminjanja obsega in oblike pripadajočega zemljišča od izgradnje stavbe do lastninjenja. Zaradi sprememb po izgradnji je pripadajoče zemljišče oziroma tlorisna površina korigirana s kriterijema dejanske urejenosti in pretekle redne rabe. Ravno tak primer pa je tudi obravnavani, saj načrtovana garažna hiša ni bila zgrajena, ampak se je za to namenjena parcela začela uporabljati kot parkirišče. Ker prostorski akti niso bili realizirani, je za odločitev bistvenega pomena dejanska urejenost v naravi. Zgolj zaradi občasnega parkiranja drugih oseb sporno zemljišče ni moglo izgubiti položaja individualnega pripadajočega zemljišča. 4. Predlagateljica je zoper popravljeno II. točko izreka sklepa o ugotovitvi pripadajočega zemljišča v zvezi s popravnim sklepom vložila še pritožbo z dne 6. 1. 2020 iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sklepa v izpodbijanem delu tako, da sodišče ugotovi, da je parc. št. 644/8 pripadajoče zemljišče. Ker pred popravnim sklepom o zahtevku (parc. št. 644/8) ni bilo odločeno, ima možnost pritožbe zoper sklep o popravi pisne napake.2 Glede parc. št. 644/8 je sodišče v prvotnem sklepu storilo kršitev iz 14., 15. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v sklepu ni nobenih razlogov za zavrnitev predloga glede navedene parcele, razen sklicevanja na izvedensko mnenje, medtem ko ostalih kriterijev sodišče ni presojalo. Kriterija rabe sodišče ni uporabilo. Sodišče je odstopilo od sodne prakse, ki jo je VSRS zavzelo v zadevi II Ips 128/2018, kot že povzeto v pritožbi z dne 13. 12. 2019. Ker prostorski akti niso bili realizirani, je za odločitev bistvenega pomena dejanska urejenost v naravi. Ob nespornem dejstvu, da je bila parcela namenjena za pripadajoče zemljišče, pri čemer ni točno določeno, h katerim stavbam, in ob nadaljnjem dejstvu, da etažni lastniki drugih stavb niso uveljavljali nikakršnih zahtevkov, se odločitev sodišča izkaže za nezakonito.

5. Prva nasprotna udeleženka se v pravočasni pritožbi pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov zoper I. in III. točko izreka izpodbijanega sklepa in predlaga spremembo, podredno razveljavitev sklepa v izpodbijanem delu. Kot bistveno navaja, da z dobrinami v splošni rabi, za kar so bili opredeljeni tudi parkirni prostori, parki, zelene površine, otroška igrišča, ni bilo mogoče razpolagati, kar je določal že Zakon o prometu z zemljišči in stavbami. Zakon o urejanju, vzdrževanju in varstvu zelenih površin v naseljih je kot zelene površine opredeljeval tudi zelene površine na otroških igriščih in zelenicah. Ob upoštevanju navedenega je lastninjenje teh površin potekalo po Zakonu o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju: ZGJS), ki izključuje uporabo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Glede parc. št. 640/1 (oziroma 640/5 - op. pritožbenega sodišča) opozarja, da trikotnik na sporni parceli ni predstavljal pripadajočega zemljišča k predmetni stavbi, kar je potrdil tudi sodni izvedenec. Sodišče je izvedensko mnenje preseglo izključno s sklicevanjem na preteklo (sedanjo) rabo. Pripadajoče zemljišče je treba utemeljiti z dejanskega vidika (funkcionalna povezanost zemljišča s stavbo) in s pravnega vidika (akcesorna povezanost pravic na takem zemljišču s pravicami na stavbi). Sklicuje se na zadevo VSRS II Ips 322/2013 in II Ips 394/1995. Gola uporaba nepremičnine ne utemeljuje pridobitve lastninske pravice na nobenem tranzicijskem predpisu (VSRS II Ips 306/2014). Za priznanje pravice uporabe ne zadošča, da so izkazane predpostavke iz 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 (VSL I Cp 446/2018). Predlagateljica ni dokazala, da je na spornem trikotniku imela pravico uporabe. ZVEtL-1 ne predstavlja samostojne pravne podlage za pridobitev lastninske pravice. Prav tako skrb lastnika za svojo last ni argument pri določanju pripadajočega zemljišča, zato so nerelevantne ugotovitve sodišča v zvezi s tem. Kriterij pretekle rabe ne more biti izključni oziroma odločilni kriterij, ampak je lahko le dodatni kriterij. Upravnega akta, ki bi vključeval sporni del parc. št. 640/1, ni, zato je evidentno, da predlagateljica z nakupom stanovanj v predmetni stavbi ni pridobila spornega dela, saj nikoli ni bil mišljen kot del pripadajočega zemljišča. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno zaključilo, da parc. št. 636/16 in 640/5 predstavljata pripadajoče zemljišče. Zmotno pa je uporabilo tudi materialno pravo in presodilo, da je predlagateljica dobila pravico z izgradnjo stavbe.

6. Drugi nasprotni udeleženec je na pritožbi predlagateljice odgovoril in predlaga njuno zavrnitev.

7. Pritožbe niso utemeljene.

8. Predlagateljica je vložila predlog za določitev pripadajočega zemljišča k večstanovanjski stavbi na naslovu M. cesta 1, in sicer na takratni parc. št. 636/4 (ki se je delila na 636/13, 636/14 in 636/15), 640/1 (ki se je delila na 640/5 in 640/6), 644/1 (ki se je delila na 644/7 in 644/6, ta pa se je nato delila na 644/8 in 644/9) in na parc. št. 640/2. **O pritožbah predlagateljice**

9. Obravnavana stavba je bila zgrajena v letu 1968. Iz izvedenskih mnenj izhaja, da stavba ni bila načrtovana kot samostojen objekt z ločenim in zadostnim funkcionalnim zemljiščem za svoje potrebe, temveč so bile nekatere funkcije načrtovane v sklopu večjih zazidalnih kompleksov. Zazidalni načrt soseske Y iz leta 1966 namreč parkirnih mest ni namenjal posameznim stavbam, ampak so bila parkiranju soseske namenjena parkirna mesta ob dovoznih cestah in v garažni hiši. Drži pritožbena navedba predlagateljice, da se garažna hiša na parc. št. 640/23 nikoli ni zgradila. Vendar glede na to, da parkirišča niso bila predvidena k posameznim stavbam in glede na to, da je izvedenka dr. B. B. z vizualno komparacijo ugotovila, da lokacijsko dovoljenje za predmetno stavbo ni bilo izdano za parc. št. 640/2 in torej ni posegalo na zemljišče, ki danes predstavlja parc. št. 640/2, so neutemeljene pritožbene navedbe predlagateljice, da je parc. št. 640/2 individualno pripadajoče zemljišče k obravnavani stavbi. V zvezi s tem je zmotna pritožbena navedba o ugotovitvah izvedencev, da parc. št. 640/2 predstavlja individualno pripadajoče zemljišče, vprašanje je le, h kateri stavbi. Prav tako ne drži pritožbena navedba predlagateljice, da je sodišče prve stopnje v postopek vabilo kot udeležence etažne lastnike sosednjih stavb. Zato je neutemeljen pritožbeni zaključek predlagateljice, da je parc. št. 640/2 lahko le individualno pripadajoče zemljišče k predmetni stavbi, ker etažni lastniki sosednjih stavb udeležbe v obravnavanem postopku niso priglasili. Prostorski akti, veljavni od izgradnje obravnavane stavbe in do uveljavitve ZLNDL, niso predvidevali parc. št. 640/2 za rabo obravnavane stavbe, saj je bila navedena parcela namenjena za gradnjo trgovsko poslovnega objekta s podzemno garažo, s čimer bi se rešil tudi problem parkiranja predmetne stavbe, vendar bi bilo parkiranje namenjeno skupni rabi stanovalcev okoliških stavb, obiskovalcev, zaposlenih in koristnikov javnega programa. Vendar noben del podzemnih garaž ali celo zemljišča parc. št. 640/2 ni bil namenjen izključni rabi predmetne stavbe, kar dodatno kaže na neutemeljenost pritožbenega zavzemanja, da navedena parcela predstavlja individualno pripadajoče zemljišče. 10. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da ZVEtL-1 ne zahteva izključne rabe. Ker predlagateljica zahteva ugotovitev individualnega pripadajočega zemljišča, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tudi pretekla raba zemljišča parc. št. 640/2 ne izkazuje, da so ga za potrebe parkiranja uporabljali izključno stanovalci predmetne stavbe, saj so zemljišče uporabljali tudi drugi stanovalci soseske, ali pa je bilo celo v javni rabi, kar izhaja iz izpovedb prič, predlaganih s strani predlagateljice. Pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja je zato neutemeljen.

11. Glede na navedeno je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje predlagateljice na sodno prakso v primerih spremembe obsega pripadajočega zemljišča po izgradnji stavbe (VSRS II Ips 128/2018), saj parc. št. 640/2 ni bila nikoli individualno pripadajoče zemljišče predmetne stavbe. Zato je tudi neutemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče odločiti po prostem preudarku, pri tem pa upoštevati sodno prakso in stališča teorije, ki dajeta prednost individualnemu pripadajočemu zemljišču. Sodišče ni bilo v dvomu, ali je sporni del zemljišča pripadajoče zemljišče ene stavbe ali skupno pripadajoče zemljišče več stavb (tretji odstavek 43. člena ZVEtL-1). Ob pojasnjenem je neutemeljen pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava.

12. Sodišče prve stopnje je s popravnim sklepom v II. točki izreka sklepa o ugotovitvi pripadajočega zemljišča utemeljeno popravilo številko parcele (644/8 namesto 644/9), saj je šlo za očitno pomoto. Iz obrazložitve navedenega sklepa jasno izhaja, da parc. št. 644/8 ne predstavlja pripadajočega zemljišča, medtem ko parc. št. 644/9 predstavlja pripadajoče zemljišče. Sodišče je torej odločilo o vseh zahtevkih, naredilo je zgolj pisno pomoto, zato je pravilno zavrnilo predlog predlagateljice za izdajo dopolnilnega sklepa. Glede na to, da je sodišče s popravnim sklepom odpravilo pisno napako pri zapisu parcelne številke, ni več relevantna pritožbena navedba, da je sodišče kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam predlagateljice, da sodišče ni navedlo razlogov za zavrnitev predloga glede parc. št. 644/8, ampak se je sklicevalo le na izvedensko mnenje, kar naj bi predstavljalo kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri presoji navedenega očitka je odločilna okoliščina, da se je predlagateljica strinjala z izvedenskim mnenjem dr. C. C. – kar izhaja iz vloge z dne 12. 11. 2015 (list. št. 206) – da parc. št. 644/8 ne sodi v sklop individualnega pripadajočega zemljišča, saj je v tem delu prilagodila predlog tako, da sledi izvedenskemu mnenju. Tudi v vlogi z dne 1. 7. 2019 (list. št. 361) je predlagateljica navedla, da bo parc. št. 644/8 predmet drugega predloga oziroma posebnega postopka pri določitvi skupnega pripadajočega zemljišča med predmetno stavbo in stavbo na naslovu T. 1 in 3. Zato je zadostna obrazložitev sodišča prve stopnje, da sporni del ne sodi v sklop individualnega pripadajočega zemljišča, saj je izvedenec ugotovil, da gre za zeleno površino, ki služi stanovalcem več stavb oziroma soseski. Posledično je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na zadevo VSRS II Ips 128/2018 in pritožbeni očitek, da sodišče ni uporabilo kriterija pretekle rabe. Kot je bilo že pojasnjeno v 9. točki obrazložitve predmetnega sklepa, je napačna pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v postopek kot udeležence vabilo etažne lastnike sosednjih stavb, zato ni podlage za utemeljenost pritožbenega zaključka, da je parc. št. 644/8 individualno pripadajoče zemljišče k obravnavani stavbi. Prav tako ni podana očitana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je kršitev tehnične narave in jo sodišče naredi z napačnim prenosom zapisa iz listine ali zapisnika o izvedbi dokazov v obrazložitev sklepa, do česar v obravnavanem primeru ni prišlo.

**O pritožbi prve nasprotne udeleženke**

14. Prva nasprotna udeleženka nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da parc. št. 640/1 (po delitvi 640/5) oziroma trikotnik na jugovzhodnem delu parcele predstavlja pripadajoče zemljišče. Izvedenka dr. B. B. je izpostavila, da je parc. št. 640/1 mogoče v obseg pripadajočega zemljišča vključiti že na podlagi lokacijskega dovoljenja za stavbo. Prva nasprotna udeleženka sicer v pritožbi pravilno opozarja, da dr. C. C. ni predlagal določitve spornega trikotnika, ki v naravi predstavlja travnato površino, za individualno pripadajoče zemljišče. Vendar je sodišče prve stopnje sledilo sodni izvedenki dr. B. B., ki je na naroku opozorila na smiselnost zajetja tega trikotnika v obseg pripadajočega zemljišča. Glede na to, da je sodišče prve stopnje tudi samo ugotovilo, (1) da je izkazana izključna pretekla redna raba spornega trikotnika s strani stanovalcev predmetne stavbe, (2) da gre za površino, ki ni javne narave, (3) da gre za zelenico, ki se dejansko nahaja ob stavbi in kot emisijska bariera zaokrožuje pripadajoče zemljišče na jugovzhodu, je odločitev sodišča pravilna. Zato ni mogoče slediti pritožbeni navedbi prve nasprotne udeleženke, da je sodišče izključno s sklicevanjem na preteklo rabo preseglo izvedensko mnenje dr. C. C. Neutemeljene so tudi vsi očitki sodišču, da je odločitev oprlo le na preteklo (sedanjo) rabo. Prav tako se prva nasprotna udeleženka neutemeljeno zavzema, da bi moralo sodišče pri utemeljitvi pripadajočega zemljišča upoštevati dejanski vidik (funkcionalno povezanost), ki ga je sodišče glede na obrazloženo tudi upoštevalo, in pravni vidik. Glede pravnega vidika je sodišče pojasnilo, da ni bilo spornih navedb v zvezi z lastninsko pravico na pripadajočem zemljišču. Sodišče prve stopnje zato ni obrazlagalo pridobitve lastninskopravnih upravičenj etažnih lastnikov stavbe na pripadajočem zemljišču z zgodovinsko pravnega vidika, saj je pojasnilo, da se na podlagi prvega odstavka 44. člena ZVEtL-1 šteje, če ni dokazano drugače, da je zemljišče, ki ga sodišče ugotovi po določbah 43. člena ZVEtL-1, last lastnika stavbe. Zato pritožbeno sklicevanje na sodno prakso VSRS II Ips 322/2013, II Ips 394/1995, II Ips 306/2014 in VSL I Cp 446/2018 ne more imeti želene teže. Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča, da predstavlja (tudi) sporni trikotnik na parc. št. 640/5 pripadajoče zemljišče k stavbi predlagateljice. Ker je bilo sporno zemljišče tudi ob uveljavitvi ZGJS namenjeno redni rabi obravnavane stavbe in so dejansko na navedenih zemljiščih pravico uporabe izvrševali etažni lastniki, je ni mogoče uvrstiti med infrastrukturne objekte, ki bi bili predmet lastninjenja po 76. členu ZGJS.

15. Glede na obrazloženo prva nasprotna udeleženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava, ker je ugotovilo, da parc. št. 640/5 predstavlja pripadajoče zemljišče. Ista očitka prva nasprotna udeleženka podaja tudi glede parc. št. 636/16, ki pa ni bila predmet izpodbijanega sklepa. Tudi sicer prva nasprotna udeleženka v zvezi s tem ne poda konkretnih pritožbenih navedb. Če je s pritožbo mišljena parc. št. 636/15 ali 636/13, ki sta nastali z delitvijo parc. št. 636/4, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da brez tega zemljišča stavba ne more normalno funkcionirati, saj gre za površino neposredno ob fasadi, v naravi pa predstavlja dostop in dovoz do stavbe, parkirišče in zelenico, ki jo vzdržujejo etažni lastniki predmetne stavbe. Tudi izvedenec dr. C. C. je obrazložil, da je zelenica evidentno načrtovana hkrati s stavbo, pri tem pa se ni strinjal s pripombo prve nasprotne udeleženke, da bi bila zelenica lahko javna površina. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje, da parc. št. 636/15 in 636/13 predstavljata pripadajoče zemljišče. 16. Iz vseh zgoraj navedenih razlogov so neutemeljene pritožbe predlagateljice in prve nasprotne udeleženke. Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče na osnovi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1 pritožbe kot neutemeljene zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje o ugotovitvi pripadajočega zemljišča v zvezi s popravnim sklepom v izpodbijanem delu potrdilo.

17. Odločitev o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1. Drugi nasprotni udeleženec z odgovoroma na pritožbi predlagateljice ni bistveno prispeval k odločitvi, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1).

1 Glede parc. št. 644/7 predlagateljica v pritožbi sicer ne podaja pritožbenih navedb. 2 Predlagateljica sicer v uvodu pritožbe navaja, da se pritožuje tudi zoper popravni sklep, vendar ga dejansko ne izpodbija, ampak se pritožuje zoper prvotni sklep o ugotovitvi pripadajočega zemljišča v zvezi s popravnim sklepom. 3 Ki je v lasti drugega nasprotnega udeleženca.