Jedro

Ker tožena stranka v sodnem postopku ni dokazala utemeljenosti očitka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je, da je tožnica kot vzgojiteljica v vrtcu enega od otrok udarila po licu, tako da mu je na licu ostala rdečica, odpoved ni zakonita.

Pri presoji, ali je med strankama mogoče nadaljevati delovno razmerje (ali je utemeljen predlog tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi), je treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera, predvsem pa, da je delo vzgojiteljice takšno, da zahteva posebno zaupanje zaradi nenehnega stika z otroki.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se razveljavi: izpodbijani del sodbe v prvem odstavku 2. točke in v 3. točki izreka, izpodbijani sklep v 1. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe in nerazveljavljeni del izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje (1. točka izreka sodbe, 2. točka izreka sklepa).

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo z dne 29. 9. 2011 ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila vročena tožeči stranki 7. 6. 2010, nezakonita (1. točka izreka sodbe) in da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 7. 6. 2010, ampak še traja. Toženi stranki je naložilo, da tožečo stranko pozove nazaj na delo ter ji za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do reintegracije prizna vse pravice iz delovnega razmerja. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za vpis tega obdobja kot delovne dobe v delovno knjižico (2. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo še, da od 7. 6. 2010 do reintegracije tožeče stranke obračuna bruto plačo v višini 2.066,09 EUR, od tega zneska plača vse prispevke in davke ter nato tožeči stranki izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila (3. točka izreka sodbe). Z izpodbijanim sklepom z dne 22. 11. 2011 je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v višini 1.099,22 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (1. točka izreka sklepa). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (2. točka izreka sklepa).

Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki dne 7. 6. 2010 zaradi dogodka, ki se je zgodil 21. 4. 2010. Tega dne naj bi starša B. videla, da je tožeča stranka - vzgojiteljica - enega izmed otrok udarila po licu, tako da mu je na licu ostala rdečica. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov presodilo, da se je tožena stranka seznanila z očitano kršitvijo že 3. 5. 2010 na podlagi ustne prijave staršev B. (na zagovoru tožnice oziroma kasneje v zvezi s tem ni izvedela nič novega), tako da je tožena stranka odpoved podala po izteku zakonsko določenega tridesetdnevnega roka, kar ni zakonito. Poleg tega, je nadalje presodilo sodišče prve stopnje, je presojana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je vsebinsko neutemeljena, saj tožena stranka v sodnem postopku ni uspela dokazati, da so očitki v odpovedi resnični in utemeljeno, torej da je podan odpovedni razlog po 1. ali 2. alinei prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Uradni list RS, št. 42/02). Za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ki jo je predlagala tožena stranka, se sodišče prve stopnje ni odločilo, saj je zavzelo stališče, da že dejstvo, da je bila odpoved podana prepozno in iz neutemeljenega razloga, onemogoča odločitev na podlagi 118. člena ZDR. Poleg tega je menilo, da bi bilo nepravično, če bi tožeči stranki kljub nezakoniti odpovedi prenehalo delovno razmerje.

Zoper navedeno sodbo z dne 29. 9. 2011 se v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, oz. da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo napačno odločitev, poleg tega je pri sojenju zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji), kršilo je tudi načelo kontradiktornosti in načelo vestne in skrbne presoje dokazov. Sodišče prve stopnje je glede izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi presodilo, da je tožena stranka zamudila tridesetdnevni rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR. Z razlogom za odpoved naj bi se seznanila že 3. 5. 2010, ko sta starša B. ravnateljici ustno naznanila, da je tožeča stranka enega izmed otrok udarila po licu. Na zagovoru s tožečo stranko dne 10. 5. 2010 tožena stranka naj ne bi izvedela nič novega. Takšno naziranje sodišča prve stopnje ni pravilno in ne upošteva stališč sodne prakse. Iz sodne prakse izhaja, da je datum seznanitve delodajalca s kršitvijo obveznosti iz delovnega razmerja in s storilcem dejansko vprašanje. Delodajalec se s tem seznani najkasneje na zagovoru delavca. Vendar ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da to velja le za primere, ko delavec na zagovoru očitano kršitev prizna. Tožena stranka v konkretnem primeru vse do zagovora tožeče stranke ni vedela, ali bo dejanje (da je 21. 4. 2010 udarila enega izmed otrok po licu) priznala. Na zagovoru se je tožena stranka seznanila z njenim subjektivnim odnosom do očitanega dejanja, na podlagi tega se je tožena stranka tudi odločila, na kakšen način bo ravnanje tožeče stranke sankcionirala. Brez zagovora ni bilo mogoče oceniti, ali je prijava staršev B. verodostojna. Ravnateljica tožene stranke, ki je pristojna za podajo odpovedi, pri spornem dogodku ni bila prisotna, vse do zagovora ni vedela, kaj bo povedala tožeča stranka. Nadalje, kot je navedla tožena stranka v pritožbi, ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da v zvezi s prijavo staršev B. ni bilo izvedenih nobenih dokazov. Tožena stranka je tožeči stranki na zagovoru prebrala pisno obvestilo, ki sta ga omenjena podala, obvestilo ji je v pisni obliki tudi izročila in ji omogočila dodaten rok, da se do vsebine opredeli. V dopolnitvi k zagovoru, ki ga je podala tožeča stranka, je povedala, zakaj meni, da sta jo starša B. prijavila. Da bi razčistila, kaj se je dogodilo spornega dne, je tožena stranka nato zaslišala B.J., ki je bila poleg tožeče stranke vzgojiteljica v isti skupini otrok. Glede na pretekle izkušnje, ki jih je tožena stranka imela s tožečo stranko (pritožbe staršev, 4 prijave fizičnega nasilja, opozorila sodelavk, disciplinski postopek, v katerem je tožeča stranka priznala nekatere nepravilnosti pri svojem delu, ipd.), je presodila, da je očitek o kršitvah utemeljen. Zato se je odločila za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je upoštevala tudi, da je tožnica na zagovoru (ne da bi priznala kršitev) starša B. obtoževala, da ji želita namerno škodovati zaradi poznanstva s starši K.. Tožena stranka je ugotovila, da takšen zagovor tožeče stranke ne drži in da starša B. nista imela motiva, da bi tožnici škodovala. Tožeča stranka je kot motiv navedla, da je v mesecu marcu 2010 zavrnila njunega otoka, ker je kazal znake bolezni. Ob tem ni navedla, da bi s starši prišla v konflikt, starša B. pa sta navedla, da tožeče stranke sploh ne poznata, ker se vzgojiteljice v vrtcu pogosto menjavajo. Poleg tega je pri toženi stranki običajna praksa, da se ne sprejme v vrtec bolnih otrok. Tožena stranka ni bila seznanjena, da bi tožeča stranka imela konflikt s staršema B.. Glede na navedeno je nelogičen zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala izvesti vse dokaze (saj je vse dokaze, ki so bili dostopni, izvedla), še posebej če upoštevamo, da v nadaljevanju sodišče prve stopnje navaja, da se je tožena stranka že takoj ob ustni prijavi (še preden je izvajala dokaze) seznanila z razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem zanemari dejstvo, da je tožena stranka za subjektivni odnos tožeče stranke do očitane kršitve lahko izvedela šele na zagovoru in da je še po zagovoru dne 19. 5. 2010 zaslišala tožničino sodelavko B.J. (ki pa o zadevi ni vedela ničesar). Z razlogom za odpoved se je seznanila šele tega dne, najprej pa na zagovoru tožeče stranke. Iz sodne prakse izhaja, da datum zagovora glede seznanitve z razlogom za odpoved ni bistven, kadar delavca na zagovor ni ali kadar na zagovoru ničesar ne pove v zvezi z očitano kršitvijo, ne pa v primerih, kot je bil obravnavani. V obravnavanem primeru je bil zagovor potreben, saj si je tožena stranka šele na zagovoru lahko ustvarila celovito sliko o očitani kršitvi. Dokazna ocena, ki jo je v zvezi s seznanjenostjo tožene stranke oz. v zvezi s pravočasnostjo odpovedi sprejelo sodišče prve stopnje, je neživljenjska. Takšna dokazna ocena tudi ni skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP.

V nadaljevanju pritožbe tožena stranka oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da je tožeča stranka 21. 4. 2012 zagrešila očitano kršitev. Takšen zaključek je sodišče napravilo na podlagi ugotovitve, da naj bi starša B. želela doseči, da se tožeča stranka umakne kot vzgojiteljica iz skupine, v kateri je njuna hčerka. Iz tega je izpeljalo sklep, da sta starša B. lagala in da tožnica očitane kršitve ni zagrešila. S tem se tožena stranka ne strinja in meni, da je treba upoštevati dejstvo, da je tožeča stranka že predhodno kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Glede preteklih očitkov sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov, čeprav so bili pravočasno predlagani in čeprav bi bilo glede na stališče sodišča prve stopnje, da sta starša B. podala lažno prijavo zaradi preteklih očitkov, bistveno za presojo, ali je bila prijava resnična, in posledično, ali je tožeča stranka zagrešila kršitev, ki se ji očita v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. O tem bistvenem dejstvu izpodbijana sodba nima razlogov in je tako ni mogoče preizkusiti. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka. Takšna kršitev je podana tudi v zvezi dejstvi, ki se tičejo staršev K. oz. njunega razmerja s starši B.. V tem delu iz izpodbijane sodbe ni jasno, kakšno zvezo imata starša K. z očitanim ravnanjem tožeče stranke in kakšna je povezava med njima in verodostojnostjo prič B.. Prav tako ni jasno, zakaj bi na verodostojnost prič vplivalo dejstvo, da priča G.B. policistom ni želel razkriti imena otroka, katerega naj bi tožeča stranka udarila. Kot je priča sama izpovedala, je tako ravnala, ker ni bila prepričana, ali je otroku res ime Blaž (prepis zvočnega posnetka z naroka z dne 29. 9. 2011, str. 29). Iz njegove izpovedi je razvidno, da se v dogodke v zvezi z tožečo stranko ni želel vpletati, da pa se mu je zdelo primerno, da o nasilju nad otrokom obvesti toženo stranko. Takšna izpoved je povsem logična in življenjska, razumljivo je tudi, da se starša B. obravnavanega dogodka ob zaslišanju, ki je potekalo eno leto in pol kasneje, vseh podrobnosti nista več spomnila. Zato so bile v njunem pričanju tudi določene razlike, ki jim je sodišče prve stopnje pripisalo preveliko težo. Zgolj zaradi teh razlik njunih izpovedb ne bi smelo oceniti za neresnične. Pri tem sodišče prve stopnje zanemari dejstvo, da tožnica na zagovoru pri toženi stranki tri tedne po očitanem dogodku ni znala povedati, kaj se je točno zgodilo spornega dne. To je pričakovano, tudi podrobnost v izpovedbah prič B. (ali je tožeča stranka fantka udarila preden ali po tem, ko ga je položila na ležalnik) je povsem razumljiva. Sodišče prve stopnje je njuni izpovedbi obravnavalo izven konteksta, v katerem sta bili podani. Med tem, kar je sodišče prve stopnje navedlo o vsebini njunih izpovedb, in med njunima izpovedbama je nasprotje, zaradi česar je podana nadaljnja absolutna bistvena kršitev določb postopka. Tako je tudi v delu, ki se nanaša na vprašanje, ali je bila ob spornem dogodku v skupini tišina, ali je fantek jokal in ali je bilo slišati jok. Izpovedbe obeh prič B. se v tem delu lahko nanašata na različne zadeve, priča G.B. ni nujno govoril o joku v tej skupini, v kateri je bila tožeča stranka, saj je izpovedal, da je v vrtcu več oddelkov. Izpovedbi sta, če ju razumemo pravilno, popolnoma skladni. Glede dogodka je tudi jasno, da si vsak posameznik zapomni nekatere podrobnosti, te podrobnosti pa s časovnim odmikom bledijo. Sodišče prve stopnje je to premalo upoštevalo, upoštevalo tudi ni, da sta starša B. o obravnavani zadevi podala tako pisno kot ustno prijavo, pred sodiščem pa sta izpovedovala pod kazensko odgovornostjo. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da pričama B. ne verjame, tega sklepa pa ni obrazložilo (čeprav je tožena stranka ves čas postopka zatrjevala, da za laganje nista imela nobenega motiva). Tudi v tem delu izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Iz njunih izpovedb izhaja, da tožeče stranke sploh nista poznala. Za M.K., ki naj bi bila prijateljica D.B., pa je povedala, da gre za drugo osebo, ne ženo B.K.. Dogodka iz marca 2010, ko naj bi tožeča stranka zavrnila njunega otroka zaradi znakov bolezni, se D.B. ni spomnila. V nadaljevanju sodišče prve stopnje neutemeljeno ni verjelo izpovedbi ravnateljice tožene stranke, na primer, da je šlo pri obravnavani zadevi za otroke v prvi starostni skupini, tako da ni nič nenavadnega, če starša B. nista vedela imena fantka, ki naj bi ga tožeča stranka udarila. Glede na starost njune hčerke (2 leti), je šlo za prvo starostno skupino. Prav tako ni nič nenavadnega, da se ravnateljica eno leto in pol po dogodku ni spomnila, ali je opravila razgovor z B.J.. Iz zapisnika, ki je bil ob tem sestavljen, je razvidno, da je razgovor vodila pomočnica ravnateljice, ker je bila ravnateljica takrat v bolniškem staležu. Sodišče prve stopnje nadalje meni, da se izjava B.J. ne nanaša na sporni dogodek. To dejstvo je ugotovilo mimo podane trditvene podlage, s čimer je spet zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. V zvezi z izpovedjo priče B.J. je tožena stranka v pritožbi še navedla, da priča spornega dogodka ni videla, ker je bila tedaj v drugem prostoru. Tako njena izpovedba ni bila v korist ne tožeči ne toženi stranki. Ali ji sodišče prve stopnje verjame ali ne, pa iz izpodbijane sodbe ni mogoče ugotoviti.

Proti koncu pritožbe tožena stranka graja še stališče sodišča prve stopnje, ki ga je zavzelo v zvezi z možnostjo sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po drugem odstavku 118. člena ZDR (da ta ne pride v poštev, ker je odpoved nezakonita iz procesnih razlogov). Takšno stališče je zmotno in je za toženo stranko popolno presenečenje. Pri odločanju za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi je treba upoštevati interese pogodbenih strank in okoliščine, ki so podane (118. člen ZDR), ne pa ugotavljati, iz katerega razloga je odpoved nezakonita. Sodišče prve stopnje bi moralo določbo 118. člena ZDR uporabiti, kot se glasi. V kolikor je menilo, da takšna določba ni ustrezna, da je neustavna, bi moralo postopek prekiniti in sprožiti spor pred Ustavnim sodiščem RS. Sodišče prve stopnje te določbe ni (pravilno) uporabilo niti se ni z ničemer opredelilo do interesa tožene stranke in okoliščin v zvezi z možnostjo za nadaljevanje delovnega razmerja s tožečo stranko. Tožena stranka je ves čas postopka navajala, da je bila tožeča stranka zaradi podobnih kršitev že predhodno obravnavana v disciplinskem postopku. V tem postopku je tožeča stranka priznala kršitev, ki se ji je očitala, izrečen ji je bil opomin, v zvezi s katerim ni uveljavljala sodnega varstva. Tožena stranka je prejela 4 pritožbe staršev, da je tožeča stranka groba do otrok, zadevo je obravnavala na svetu zavoda. Zoper tožečo stranko je bila podana prijava na inšpektorat in na Policijsko postajo ... zaradi suma kaznivega dejanja. Ker je tožeča stranka ponavljala kršitve, je bilo treba ostreje ukrepati. Pri tem je treba upoštevati, da je tožena stranka vzgojnovarstveni zavod, v katerem so majhni otroci, ki niti ne govorijo in ne morejo izpovedati o morebitnem nasilju ali drugačnem neustreznem ravnanju vzgojiteljice. Tožena stranka zaradi vsega opisanega tožeči stranki ne more več zaupati. Tožena stranka tudi nima razloga, zakaj ne bi verjela staršem otrok, ki govorijo o kršitvah, oz. zakaj ne bi verjela sodelavkam tožeče stranke, ki so prav tako izpovedale zoper njo. Sodišče prve stopnje opisanih okoliščin ni upoštevalo, do njih se tudi ni opredelilo, čeprav so bistvenega pomena za presojo, ali je z delovnim razmerje v konkretni zadevi mogoče nadaljevati. V tej smeri je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 22. 11. 2011, s katerim je odločilo o stroških postopka, se je tožena stranka pritožila s pritožbo z dne 8. 12. 2011. Pritožbo je podala iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa je predlagala, da izpodbijani sklep razveljavi oz. ustrezno spremeni. Navedla je, da je odločitev sodišča prve stopnje najmanj preuranjena. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se sodišče prve stopnje sklicuje na prvi odstavek 154. člena ZPP, ki ureja povračilo stroškov postopka glede na načelo uspeha v postopku, pri čemer ta spor še ni končan, ker je tožena stranka zoper odločitev, kot je bila sprejeta na prvi stopnji, vložila pritožbo, tako da odločitev še ni pravnomočna. Iz tega razloga ni pravilna odločitev, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožb tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe in izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožbi zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba zoper izpodbijano sodbo sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijani del sodbe nima pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izrek, kot ga je oblikovalo sodišče prve stopnje, ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi niti razlogom sodbe, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Prav tako neutemeljen je očitek absolutne bistvene kršitve določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev bi bila podana le, če bi sodišče prve stopnje o odločilnih dejstvih zapisalo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov, in med listinami ali zapisniki. Takšnega nasprotja ni zapisalo niti v zvezi z ugotovitvami, ki se tičejo pravočasnosti odpovedi, niti v zvezi z ugotovitvami glede utemeljenosti razloga za odpoved.

S sklicevanjem na absolutne bistvene kršitve določb postopka tožena stranka po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in graja dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Tudi ta pritožbeni razlog ni podan, sodišče prve stopnje je dejansko stanje (razen glede možnosti za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi) popolno in pravilno ugotovilo.

Po določbi prvega odstavka 110. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če upoštevaje vse okoliščine in interese pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Posamezni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi so opredeljeni v prvem odstavku 111. člena ZDR in jih je glede na določbo drugega odstavka 82. člena ZDR dolžna dokazati tista stranka, ki je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala. V konkretnem primeru je to tožena stranka, ki je hkrati dolžna dokazati, da je odpoved podala v zakonsko določenih prekluzivnih rokih.

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi se po drugem odstavku 110. člena ZDR poda najkasneje v tridesetih dneh od ugotovitve razloga za odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa se pogodba o zaposlitvi odpove v tridesetih dneh od ugotovitve razloga za odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR je prekluzivni rok, kar pomeni, da po poteku tega roka preneha pravica delodajalca, da poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Objektivni rok je določen kot čas šestih mesecev oz. čas, ko je možen kazenski pregon, teči pa začne, ko je kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja storjena. Dejstvo, da ta rok v konkretnem primeru ni bil prekoračen, je nesporno. Vprašanje pa ostane, kdaj je začel teči subjektivni rok, torej kdaj se je tožena stranka seznanila z razlogom za odpoved in s storilcem.

Sodišče prve stopnje je zaključek, da je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala po izteku zakonsko določenega subjektivnega roka, ki teče od seznanitve z razlogom za odpoved in s storilcem, utemeljilo na presoji, da je tožena stranka podala odpoved na podlagi dejstev o ravnanju tožeče stranke, ki jih je poznala ob ustni prijavi staršev B. (3. 5. 2010). Kot je sodišče prve stopnje ugotovilo iz pisnega zagovora tožeče stranke z dne 10. 5. 2010 (priloga A6), je tožeča stranka v njem navedla le, da se podrobnosti z dne 21. 4. 2010 (ko naj bi se zgodil očitani dogodek) ne spomni, v nadaljevanju pa je opisala dnevno rutino, kot poteka v vrtcu. Na podlagi takšnega zagovora, je presodilo sodišče prve stopnje, tožena stranka ni izvedela ničesar novega, ker bi privedlo do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Takšna presoja ni pravilna. Določbe zakona, kdaj delodajalec izve za razlog za odpoved in za storilca, ni mogoče tolmačiti, tako kot jo je tolmačilo sodišče prve stopnje, to je, da že v trenutku, ko delodajalec izve prve podatke v zvezi z možnostjo kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima znake kaznivega dejanja, in v zvezi s storilcem. V določenih primerih je razumno, da po prejemu prvih informacij preveri delavčevo verzijo spornih dogodkov, kar naredi na zagovoru, lahko pa tudi opravi dodatne poizvedbe. V zvezi s tem dodatnimi izpovedbami sodišče prve stopnje sicer utemeljeno ni verjelo toženi stranki, da je po prijavi staršev B. preverila resničnost očitkov pri drugi vzgojiteljici, ki je delala v isti skupini kot tožeča stranka, to je pri B.J., saj iz zapisnika s pogovora, ki ga je slednja opravila z pomočnico ravnateljice A.H., ni razvidno, da bi se pogovarjali o dogajanju na dan 21. 4. 2010, ampak je bilo govora le o rutini v vrtcu na splošno in o delu z M.B., tožečo stranko v tem sporu. Takšna ugotovitev ni bila sprejeta izven trditvene podlage strank, kot neutemeljeno navaja pritožba, ampak na podlagi (neutemeljenih) navedb tožeče stranke, da je bilo v pogovoru s B.J. govora o spornem dogodku z dne 21. 4. 2010. Ravnateljica, ko je bila pred sodiščem prve stopnje zaslišana kot stranka, je povedala, da se ne spomni, da bi se z B.J. pogovarjala o spornem dogodku, kar je navedeno tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Priča B.J. pa je izpovedala, da se ne spomni, da bi se kadar koli (na dan 21. 4. 2010?) zgodilo kaj nenavadnega (da bi tožeča stranka udarila otroka), in da se ne spomni, da bi se njena izjava (zapis pogovora) nanašala na kakšen poseben dogodek. Vse to je obrazložilo že sodišče prve stopnje, ki je na tej podlagi pravilno zaključilo, kot že povedano, da tožena stranka B.J. sploh ni spraševala v zvezi s spornim dogodkom in v zvezi z očitki v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožeči stranki. To pomeni, da ni mogoče šteti, da je tožena stranka po zagovoru tožeče stranke opravila poizvedbe, ki bi vplivale na začetek teka roka za podajo odpovedi. Kot trenutek, ko je začel teči ta tridesetdnevni subjektivni rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR, je treba šteti dan zagovora (10. 5. 2010) in ne, kot je (zmotno) menilo sodišče prve stopnje, dan, ko sta starša B. podala prijavo o očitanem ravnanju, saj ni mogoče pritrditi stališču, da je tožena stranka že tedaj izvedela za razlog za odpoved in za storilca. S tem se je lahko celovito seznanila, šele ko je pridobila zagovor tožeče stranke, saj možnost zagovora sicer ne bi imela nobenega smisla. Ker je tožena stranka izvedla zagovor 10. 5. 2010 in ker je tega dne tudi prejela pisni zagovor tožeče stranke (priloga A6, dopolnitev zagovora pa celo 13. 5. 2010), v katerem je tožeča stranka povedala svoje stališče v zvezi z očitano kršitvijo, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 6. 2010 pravočasna.

Sodišče prve stopnje je zaključek o neutemeljenosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožeči stranki podana 7. 6. 2010, naredilo na podlagi presoje, da je tožena stranka zamudila prekluzivni rok za podajo odpovedi iz drugega odstavka 110. člena ZDR (kar ni pravilno) in da v sodnem postopku ni dokazala resničnosti očitka v odpovedi, torej da ni dokazala utemeljenega razloga za odpoved, kot se zahteva v drugem odstavku 82. člena ZDR. Kljub temu, da je zaključek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zaradi prekoračitve subjektivnega razloga za podajo odpovedi, zmoten, je sodišče prve stopnje, ki je zadevo obravnavalo tudi po vsebini, utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi na podlagi zaključka, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega zakonsko določenega razloga za odpoved. Pritožbeno sodišče soglaša, da na podlagi izvedenih dokazov ni podlage za zaključek, da je tožeča stranka zagrešila očitano kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (ki ima vse znake kaznivega dejanja).

Tožena stranka je tožeči stranki izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi razlogov po 1. in 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, to je zaradi kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja, oziroma zaradi naklepoma ali iz hude malomarnosti zagrešene hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V pisni obdolžitvi in vabilu na zagovor z dne 3. 5. 2010 (priloga A4) se je tožena stranka sklicevala le na 1. alineo prvega odstavka 111. člena ZDR, tožeči stranki je očitala kršitev, ki naj bi imela vse znake kaznivega dejanja po 201. členu Kazenskega zakonika (KZ-1; Uradni list RS, št. 55/08 in nadaljnji). V tem členu KZ-1 je opredeljena inkriminacija ogrožanja varnosti pri delu, za kar v konkretnem primeru očitno ne gre (ne gre za ravnanje, ki bi ga zagrešila oseba v rudniku, tovarni, na gradbišču ali kakšnem drugem delovnem kraju s tem, da bi uničila, poškodovala ali odstranila varnostne naprave in tako povzročila nevarnost za življenje ljudi). Ne gre pa tudi za kršitev z znaki kaznivega dejanja, ki je navedeno v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja (ki je opredeljeno kot dejanje, ko starši, skrbnik, rejnik ali druga oseba hudo krši svoje dolžnosti do mladoletne osebe oz. jo sili k pretiranem delu in delu, ki ni primerno za njeno starost), saj se v tem primeru zahteva, da ravnanje traja (ni inkriminirano le enkratno dejanje, kot se je v konkretnem primeru očitalo tožeči stranki, češ da je otroka udarila po licu, tako da mu je na licu ostala rdečica). Eventualno bi šlo za znake kaznivega dejanja grožnje, kot je opredeljeno v prvem odstavku 135. člena KZ-1, ki kot kaznivo določa ravnanje osebe, ki drugi osebi, da bi jo ustrahovala ali vznemirila, resno zagrozi, da bo napadla njeno življenje ali telo ali prostost ali uničila njeno premoženje velike vrednosti ali da bo ta dejanja storila zoper njeno bližnjo osebo. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče na pravno kvalifikacijo, ki je navedena v odpovedi, ni vezano, vezano je le na opis očitane kršitve. Zaradi tega niti ni bistveno, ali ima očitana kršitev znake kaznivega dejanja in katerega, saj gre (če štejemo očitano ravnanje za resnično) nedvomno za hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki je zagrešena naklepoma oz. iz hude malomarnosti. Takšna kršitev pa predstavlja razlog za odpoved po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožena stranka je tožeči stranki v odpovedi očitala, da je 21. 4. 2010 z roko udarila po licu otroka iz skupine, v katero je bila premeščena, tako da mu je na licu ostala rdečica. V zvezi s tem očitkom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da kršitev ni dokazana, takšni ugotovitvi pa se pridružuje tudi pritožbeno sodišče iz razlogov, kot bodo pojasnjeni v nadaljevanju. Pri tem le dodaja, da se do tistih pritožbenih navedb, ki niso bistvene za presojo izpodbijanega dela sodbe (in izpodbijanega sklepa), po prvem odstavku 360. člena ZDR ne opredeljuje.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da očitek tožene stranke v izredni odpovedi, da je tožeča stranka 21. 4. 2010 enega izmed otrok v skupini udarila po licu, tako da mu ostala rdečica, ni utemeljen. Do takšnega zaključka je prišlo predvsem na podlagi izpovedb prič D.B. in G.B. ter B.J., pa tudi na podlagi izpovedb pravdnih strank in vpogleda v listinske dokaze. Pričama B. je utemeljeno odreklo verodostojnost, saj sta njuni izpovedbi (ne le o nebistvenih podrobnostih) neskladni in neprepričljivi, bistveno se razlikujeta tudi od zapisa dogodka, ki ga je D.B. sestavila 4. 5. 2010 (priloga A8). Razlike v izpovedbah se tičejo tako poteka samega očitanega ravnanja (ali je tožeča stranka najprej udarila otroka in ga nato grobo položila na ležalnik ali je bilo ravno obratno) kot okoliščin, v katerih naj bi bilo ravnanje storjeno (ali je bila v vrtcu tišina, ali je bilo slišati jok). Poleg tega ni nebistveno, kot želi prikazati tožena stranka v pritožbi, da G.B. toženi stranki ni povedal imena otroka (in da ga tožena stranka o tem niti ni povprašala), pred sodiščem prve stopnje pa je navedel, da mu je bilo ime Blaž. Vse te malenkosti, ki jih pritožba zanemarja, so pomembne za presojo zakonitosti izredne odpovedi, ki je najhujši ukrep, ki ga ima po določbah ZDR na voljo delodajalec za sankcioniranje kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. V zvezi z razlikami v izpovedbah pritožbeno sodišče še dodaja, da bi jih morala tožena stranka, v kolikor meni, da jih je s pravilnim razumevanjem izpovedb mogoče odpraviti, skušati odpraviti z dodatnimi vprašanji, ki bi jih zastavila ob zaslišanju (kar ji z dovoljenjem predsednika senata omogoča drugi odstavek 289. člena ZPP). S tem bi lahko ugotovili jasno sliko dogajanja na sporni dan, ne pa z drugačno interpretacijo izpovedb, kot jih ponuja tožeča stranka v pritožbi. V pritožbi nekatere izpovedbe tudi jemlje iz konteksta in jim tako odreka pravi pomen, kot ga je razbralo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje ni ravnalo v nasprotju s pravili o ugotavljanju dejanskega stanja. Kot je določeno v 8. členu ZPP, sodišče odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva šteje za dokazana. Sodišče prve stopnje je to metodološko napotilo upoštevalo v celoti. Kot je ne nazadnje razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je dejansko stanje, na podlagi katerega je sprejelo izpodbijano odločitev, sprejelo na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo iz izpovedb vseh v postopku zaslišanih prič in iz listinskih dokazov. Vsa ta dejstva je povezalo med seboj in na njihovi podlagi pravilno zaključilo o dejstvih, ki so tvorila podlago za odločitev v izpodbijanem delu sodbe.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje tudi izčrpno pojasnilo, zakaj ni verjelo pričama B.: izpovedbi D.B. in G.B. sta se med seboj razlikovali, razlikovali sta se tudi od pisnega obvestila o dogodku. V zvezi s starši K. je morda obrazložitev sodišča prve stopnje nekoliko nejasna, vendar je kljub temu mogoče razbrati, da se pričama B. odreka verodostojnost tudi zaradi njunih stikov (prijateljstva?) z B.K. in M.K., ki sta začenjala postopke zoper tožečo stranko (na kar se je ne nazadnje sklicevala tudi tožena stranka - na primer v pripravljalni vlogi z dne 3. 3. 2011 je navedla: „je res tudi to, da je na podlagi prijav družine K. tožena stranka sprožila in vodila neke druge postopke.“).

Na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje povsem pravilno in utemeljeno zaključilo, da tožena stranka (na kateri je bilo dokazno breme) ni dokazala, da je tožeča stranka zagrešila v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitano kršitev, torej da bi 21. 4. 2010 enega izmed otrok udarila po licu, tako da bi mu na licu ostala rdečica. Ker kršitev ni dokazana, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi kot vsebinsko neutemeljena nezakonita. Iz tega razloga je odločitev v 1. točki izreka izpodbijanega dela sodbe, da se ugotovi nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 6. 2010 pravilna.

Najmanj preuranjena pa je odločitev, da je tožbeni zahtevek utemeljen tudi v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala, da jo tožena stranka pozove nazaj na delo in da ji za ves čas od (nezakonitega) prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa delu zagotovi vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom in plačilom nadomestila plače. V zvezi s to odločitvijo je utemeljena pritožbena navedba, da četudi je odpoved nezakonita iz formalnih razlogov (kar je bilo ugotovljeno, da niti ne drži) ali ker očitano ravnanje ni dokazano, to ne pomeni avtomatično, da ni možnosti za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po drugem odstavku 118. člena ZDR, torej brez predloga delavca (na pobudo delodajalca, po uradni dolžnosti). Dejstva, ki jih je v utemeljitev svoje odločitve navedlo sodišče prve stopnje (prepozna odpoved, nedokazana kršitev) niso bistvena, saj je ugotovitev, da kršitev ni podana oziroma da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, sploh pogoj za odločanje o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Bistvena je zgolj ocena, ali je nadaljevanje delovnega razmerja mogoče. Kot določa že omenjeni drugi odstavek 118. člena ZDR (ki se uporabi v primeru predloga delodajalca), sodišče razveže pogodbo o zaposlitvi, če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče (ne glede na predlog delavca). Pri odločanju o sodni razvezi mora torej sodišče ugotoviti, ali je glede na medsebojne odnose nadaljevanje delovnega razmerja med strankama še mogoče. Pogodbo o zaposlitvi razveže, če oceni, da je zaupanje porušeno do te mere, da delovnega razmerja ni več mogoče nadaljevati. Pri tem mora v konkretnem primeru upoštevati vse specifičnosti primera oz. dela, ki ga tožeča stranka opravlja, predvsem dejstvo, da je delo vzgojiteljice takšno, da zahteva posebno zaupanje zaradi nenehnega stika z otroki, ki so še posebej občutljivi. V tem okviru niso nebistvene, kot je nadalje zmotno menilo sodišče prve stopnje, navedbe o predhodnem ravnanju tožeče stranke (inšpekcijski nadzor, disciplinski postopek, prijave o psihičnem in fizičnem nasilju nad otroki), ki jih ponavlja tožena stranka v pritožbi. Ta predhodna ravnanja bi, če so resnična, skupaj z zaskrbljenostjo staršev, na katero se prav tako sklicuje pritožba, predstavljala okoliščine, ki so v prid sodni razvezi. Poleg okoliščin pa so bistveni tudi interesi pogodbenih strank, ne le tožeče stranke (ki je seveda zainteresirana, da ohrani zaposlitev), ampak tudi tožene stranke, da lahko zagotovi nemoteno izvajanje delovnega procesa in da kot institucija za varstvo otrok ohrani svoj ugled.

Sodišče prve stopnje se pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka za reintegracijo in reparacijo, kot pojasnjeno zgoraj, ni ukvarjalo z za odločitev bistvenim vprašanjem, to je, ali je glede na vse okoliščine in interes pogodbenih strank mogoče nadaljevati z delovnim razmerjem. V tem delu je dejansko stanje nepopolno ugotovilo, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe v zvezi z odločitvijo o pozivu tožeče stranke nazaj na delo in o priznanju pravic (obračunu/plačilu nadomestila plače) za čas po prenehanju delovnega razmerja (prvi odstavek 2. točke in 3. točka izreka) po 355. členu ZPP razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je štelo, da so podane okoliščine, ki pritožbenemu sodišču preprečujejo dopolnitev postopka oz. odpravo pomanjkljivosti, saj bo treba v ponovljenem postopku izvesti dodatne dokaze in ponoviti oziroma dopolniti nekatere že izvedene dokaze, kar pomeni obsežnejši dokazni postopek. Izvedbi takšnega obsežnejšega dokaznega postopka pa pritožbena obravnava ni namenjena, ampak je namenjena le dopolnitvi in preverjanju dokaznega postopka, izvedenega pred sodiščem prve stopnje. Upoštevati pa je treba tudi, da vse navedbe strank (tožene stranke glede predhodnih ravnanj tožeče stranke, zaskrbljenosti staršev ipd.) še niso bili predmet obravnave. Kolikor bi te okoliščine prvič obravnavalo pritožbeno sodišče, bi bila s tem strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper tako ugotovljeno dejansko stanje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče zavzeti stališče do navedb tožene stranke, da tožeči stranki kot vzgojiteljici ne more več zaupati. V luči teh navedb in ob upoštevanju določbe drugega odstavka 118. člena ZDR o pogojih za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi bo moralo dopolniti dokazni postopek (glede na pravočasno podano trditveno podlago in predlagane dokaze), tako da bo ugotovilo okoliščine primera in interese pogodbenih strank. V primeru odločitve za sodno razvezo bo moralo v skladu z načelom odprtega sojenja (ob primernem materialno procesnem vodstvu - 285. člen ZPP) odločiti tudi o vseh posledicah take odločitve: ugotoviti trajanje delovnega razmerja oziroma določiti datum prenehanja z vsemi pravicami ter tožeči stranki priznati odškodnino.

Zaradi delne razveljavitve izpodbijanega dela sodbe in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje je pritožbeno sodišče po 3. točki 365. člena ZPP razveljavilo tudi 1. točko izpodbijanega sklepa, v kateri je vsebovana odločitev o povračilu stroškov postopka tožeči stranki, in zadevo še v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ker v zvezi z odločitvijo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita (1. točka izreka sodbe) in da tožena stranka kot delodajalec sama krije svoje stroške postopka (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1; Uradni list RS, št. 2/04 in nadaljnji - 2. točka izreka sklepa) niso bili podani niti s pritožbama uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbi tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in po 353. členu ZPP in po 2. točki 365. člena ZPP potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe in nerazveljavljeni del izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.