Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se po ustaljeni sodni praksi glede daril šteje, da mora dokazati darilo tisti, ki se nanj sklicuje, razen v primeru predložitve listinskih dokazov, ko se dokazno breme prevali.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zapuščinski postopek prekinilo in posamezne udeležence napotilo na pravdo. V 3. točki izpodbijanega sklepa je T. Z. in M. Z. napotilo na pravdo, da zoper J. S. in Z. S. vložita tožbo na ugotovitev, da M. Z. od zapustnice dne 2. 9. 1991 v obliki plačila dolga 4.000,00 takratnih DIN (v ustrezni protivrednosti v EUR), ter predhodno v letu 1991 še 1.200,00 takratnih DIN (v ustrezni protivrednosti v EUR), ni prejela daril, ki bi se ji vštevala v njen nujni delež.

2. Zoper točko 3 izpodbijanega sklepa se je pritožila T. Z. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v 3. točki izreka spremeni tako, da se na pravdo napotita Z. S. in J. S. Navaja, da iz zapuščinskega spisa nikjer ne izhaja niti ni razvidno, da je znesek 4.000,00 takratnih DIN kakor tudi znesek 1.200,00 DIN zapustnica podarila M. Z., da bi lahko slednja plačala svoj dolg neki tretji osebi za rigolanje. Iz zapuščinskega spisa tudi ne izhaja, da bi bila M. Z. kadarkoli v svojem življenju lastnica kakršnekoli nepremičnine, zato tudi ni mogla nikomur naročiti nobenega rigolanja ter tako tudi ni mogla biti iz tega naslova nikomur ničesar dolžna. Beseda rigolanje pomeni pripravo zemljišča za nasade. Zapustnica je bila lastnica določenih nepremičnin in je tako lahko le ona neki tretji osebi naročila rigolanje njej lastnega zemljišča, za katero je bila nato dolžna plačati oziroma nositi stroške in to v zneskih, kot so navedeni na poštni nakaznici. Zato sta zneska 4.000,00 DIN in 1.200,00 DIN lahko predstavljala le dolg V. S., katerega je imela le-ta do neke tretje osebe oziroma do M. Z., katera je s svojim denarjem plačala s strani V. S. naročeno rigolanje zemljišča. Če je zapustnica včasih denarno pomagala M. Z., ta okoliščina še ne more izkazovati in potrjevati, da sta bila prej navedena zneska izročena M. Z. kot darilo, temveč zgolj kot poravnavo dolga, katerega je imela V. S. do osebe, kateri je naročila rigolanje za njeno zemljišče. Sodišče bi na pravdo moralo napotiti Z. S. in J. S., saj poštna nakaznica lahko potrjuje le, da prej navedena zneska nista mogla biti dana M. Z. kot darilo. Njuna pravica je nedvomno manj verjetna. Negativnih dejstev s tožbo ni mogoče dokazovati.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na upravni postopek, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica (1. odst. 210. člena Zakona o dedovanju - ZD1). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so med dediči sporna tudi darila zapustnice M. Z. Sporna so torej dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, zlasti vračunanje v dedni delež (3. točka drugega odstavka 210. člena ZD). Sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (1. odst. 213. člena ZD). Meril za presojo, katera pravica je manj verjetna, zakon ne predpisuje. Pravica katere stranke je verjetnejša, mora sodišče presoditi glede na okoliščine konkretnega primera.2

5. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se po ustaljeni sodni praksi glede daril šteje, da mora dokazati darilo tisti, ki se nanj sklicuje, razen v primeru predložitve listinskih dokazov, v tem primeru se dokazno breme prevali. Iz poštne nakaznice (A57), naslovljene na M. Z., je razvidno, da je M. Z. od zapustnice prejela zneska 4.000,00 DIN in 1.200,00 DIN. Glede na med strankami nesporno dejstvo, da je M. Z. imela težave z dolgovi in da ji je zapustnica večkrat denarno pomagala, je verjetneje, da je navedena zneska M. Z. prejela kot darilo. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je na pravdo napotilo T. Z. in M. Z. in ne Z. S. in J. S. Pritožbena navedba v zvezi s tem, da je le zapustnica imela v lasti nepremičnino, ki bi potrebovala rigolanje, predstavlja dejstvo, ki se bo ugotavljalo v morebitni pravdi (J. S. in Z. S. sta zatrjevala nasprotno, to je, da nihče ni imel vinograda), ne vpliva pa na pravilnost presoje sodišča prve stopnje, ki temelji na listini v spisu, ki dokazuje denarni tok, in dejstvu, da je bila M. Z. tista, ki je imela dolgove in je zato potrebovala denarno pomoč in ne zapustnica.

6. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo T. Z. zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP3 v zvezi z 163. členom ZD).

1 Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami 2 Glej članek dr. A. Božič Penko: Napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku, Pravosodni bilten št. 2/2003 3 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.