Jedro

Register nepremičnin je javna evidenca o vseh nepremičninah, ki v evidenčnem smislu vzpostavlja nepremičnino ter zagotavlja uporabo podatkov o nepremičninah za namene prostorskega razvoja, davčne politike in izvajanja statističnih opazovanj, zato je uporaba teh podatkov, ki jih je tožnica na podlagi poziva upravnega organa temu tudi predložila, pravilna.

Kljub pasivnosti tožnice v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči sodišče meni, da bi vrednost v tej zadevi relevantnega premoženja (ki se mora glede na določbo prvega odstavka 12. člena ZBPP upoštevati kot skupna vrednost premoženja tožnice oz. njene družine) morala biti razčiščena v postopku pridobitve brezplačne pravne pomoči, predvsem glede na določbo 9. člena ZUP, ki se nanaša na sodelovanje stranke v postopku. To velja toliko bolj v konkretnem primeru, ko tožnica v prej navedenem pozivu k dopolnitvi vloge ni bila opozorjena na posledice, če ne bo predložila drugačnih podatkov o vrednosti nepremičnine.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Republike Slovenije, Okrožnega sodišča v Celju, Organa za BPP, številka Bpp 1828/2011 z dne 25. 10. 2011 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prosilkino prošnjo za brezplačno pravno pomoč z dne 11. 10. 2011, kot neutemeljeno. Odločitev je obrazložila z ugotovitvijo, da je prosilka vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) za izvršbo, po sodbi opr. št. Pd 185/2011. V postopku ugotavljanja finančnega pogoja za dodelitev BPP je tožena stranka upoštevala podatek, da prosilka živi v skupnosti z možem A.A. in mladoletnim otrokom B.B. Na podlagi zemljiškoknjižnega izpiska, podatkov GURS-a ter vloge prosilke, je tožena stranka ugotovila, da je prosilkin mož izključni lastnik nepremičnine parc. št. 851/1 k.o. ..., ki v naravi predstavlja hišo na naslovu ..., z neto tlorisno površino 147,00 m2. Navedeno premoženje je tožena stranka upoštevala v okviru presoje premoženjskega pogoja za dodelitev BPP, pri čemur je izvzela neto tlorisno površino 70 m2 (ta površina ustreza kriteriju za tri družinske člane), kot to določa 23. člen Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/07-UPB, 23/07-popr, 41/07-popr in 122/07-odl. US, nadaljevanju ZSV), v zvezi z določbo 14. člena Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem. Presežni del neto tlorisne površine stanovanjske hiše na naslovu ..., v izmeri 77 m2 pa je bilo treba šteti kot premoženje prosilke in njene družine. Za ugotovitev vrednosti m2 stanovanjske hiše je sodišče vpogledalo na spletno stran GURS in izhajajo iz informativnega izračuna vrednosti nepremičnin. Stanovanjska hiša prosilkinega moža na naslovu ..., z neto tlorisno površino 147,00 m2 je ocenjena na 52.725 EUR. Vrednost m2 predmetne nepremičnine tako znaša 358,76 EUR. Glede na to da presežni del predstavlja 77 m2, znaša presežna vrednost stanovanjske hiše 27.617,59 EUR. Vrednost nepremičnin, ki jih je potrebno šteti kot premoženje prosilke oziroma njene družine tako znaša skratka 27.617,59 EUR, kar presega z zakonom določen premoženjski cenzus za dodelitev BPP, ki znaša 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, oziroma 13.836,60 EUR. Dodelitev BPP tako ni utemeljena, ker prosilka skupaj z družinskimi člani ne izpolnjuje premoženjskega kriterija za dodelitev BPP.

Tožeča stranka odločitvi tožene stranke oporeka. Navaja, da je tožena stranka napačno ugotovila vrednost nepremičnine, sporen je tudi način ugotavljanja vrednosti nepremičnine, ki nima podlage v predpisu. Tožena stranka se nepravilno opira na podatke iz javnega vpogleda v podatke o stavbah in delih stavbe Geodetske uprave Republike Slovenije in na poenostavljen izračun Geodetske uprave Republike Slovenije glede vrednosti nepremičnine Resnično vrednost nepremičnine lahko tožena stranka ugotovi le z angažiranjem cenilca nepremičnin. Na te navedbe ne more vplivati niti dejstvo, da tožeča stranka zoper informativni izračun nepremičnin ni ugovarjala, saj je laik, niti sama ne ve koliko znaša dejanska vrednost njene nepremičnine, niti si ne zna izračunati dejanske bivalne površine. Tožena stranka je tudi samo domnevala, da se tožnica s poskusnim izračunom strinja. Četudi bi bil izračun vrednosti pravilen, pa je tožena stranka napravila napačen izračun višine vrednosti premoženja tožnice. Ugotovljeno vrednost hiše bi bilo treba upoštevati glede na število družinskih članov. Tako je bilo tudi v tem delu dejansko stanje napačno ugotovljeno, saj bi vrednost premoženja na družinskega člana v takem primeru znašala 9.205,86 EUR in ne bi presegla zneska iz 23. člena ZSV.

Prav tako bi tožena stranka pri odločanju o pravici tožnice do BPP morala presojati tudi ali le ta izpolnjuje finančni kriterij po določbi 14. člena ZBPP, kot tudi subjektivni kriterij. Zgolj dejstvo, da tožnica živi v večji stanovanjski hiši, ki presega neke vnaprej predpisane standarde glede primerne bivalne površine, ne more biti v škodo tožnice in njene družine, saj bi bilo s tem kršeno ustavno načelo pravne in socialne države, kot njena z ustavo zagotovljena pravica do sodnega varstva pravic. Slednja je varovana tudi z določili Evropske konvencije o človekovih pravicah.

Tožena stranka je napačno uporabila tudi podatek o površini stanovanjske površine, saj je v kvadraturo 147,00 EUR štela tudi pomožne prostore, ki se pri ugotavljanju kvadrature stanovanja ne upoštevajo. Tožnica je z izpodbijano odločbo kršila tudi tožničino ustavno pravico do enakosti pred zakonom. Tožena stranka je ugotovila, da znaša vrednost nepremičnine 52.725,00 EUR in s tem vrednost m2 površine hiše 358,67 EUR. Povprečna vrednost m2 stanovanja v C., ki je najbližji kraj tožničinem prebivališču, znaša 1.100 EUR, kar pomeni, da znaša vrednost 70 m2 velikega stanovanja približno 77.000 EUR, pri čemer je vrednost novih stanovanj še višja. Vrednost povprečnega stanovanja je torej višja od vrednosti celotne tožničine hiše. Tako je prosilka postavljena v neenak položaj s tistimi prosilci za BPP, ki živijo v stanovanjih. Odločitev ni pravilno odločanje o upravičenosti do BPP samo po kriteriju kvadrature stanovanjske površine, vsekakor je treba pri tem upoštevati bivalno površino stanovanja ter vrednost stanovanjske hiše glede primerljivosti vrednosti stanovanj v izmeri 70 m2. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter ugotovi, da je tožena stranka kršila ustavno pravico do sodnega varstva in enakosti pred zakonom ter prošnji prosilke ugodi in ji odobri BPP v izvršilnem postopku pred sodišči prve in druge stopnje in sicer v obliki oprostitve plačila vseh stroškov postopka. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka v tem primeru. Podrejeno pa predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek in predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

K 1. točki izreka: Pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči se ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (tretji odstavek 11. člena ZBPP). Finančni položaj prosilca se ugotavlja glede na njegove dohodke in prejemke in dohodke ter prejemke njegove družine, ter glede na premoženje, ki ga ima prosilec in njegova družina, razen če ni s tem zakonom določeno drugače (prvi odstavek 12. člena ZBPP), skladno z določbo prvega odstavka 13. člena ZBPP pa je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek 13. člena ZBPP). Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene storitve (drugi odstavek 13. člena ZBPP). ZSV v 22. členu določa, da se osnovni znesek minimalnega dohodka usklajuje enkrat letno, trenutno pa znaša znaša 230,61 € (Sklep o usklajenih višinah transferjev, ki so določeni v nominalnih zneskih ter o odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikom in gospodinjstvom v RS od 1. 7. 2011 – Uradni list RS, št. 57/11, v zvezi s 5. členom Zakona o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom v RS, Uradni list RS, št. 114/06).

Ali v obravnavanem primeru tožnica izpolnjuje finančni pogoj za dodelitev BPP tožena stranka, kljub temu, da je v postopku v ta namen pridobila vse listine, ni ugotavljala, ugotovila pa je, da tožnica ne izpolnjuje premoženjskega pogoja za dodelitev BPP, zato je bilo treba njeno vlogo zavrniti.

V obravnavanem primeru je torej sporno, ali odločitev tožene stranke temelji na pravilni ugotovitvi, da tožničino premoženje presega znesek višine 20 minimalnih plač oziroma ali je tožena stranka sploh pravilno upoštevala vrednost stanovanjske hiše, ki izhaja iz potrdila Ministrstva za okolje in prostor, Geodetska uprava Slovenije, o poskusnem izračunu vrednosti nepremičnine, št. 1084473. BPP se namreč ne odobri, če ima prosilec ali njegova družna prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino 20 minimalnih plač. Kot premoženje se šteje vse premično in nepremično premoženje, s katerim prosilec in njegovi družinski člani lahko razpolagajo, pri čemur zakon izvzema določeno premoženje, ki je taksativno našteto v drugem odstavku 19. člena ZBPP. Tako se po določbi 1. alinee ne upošteva stanovanje, v katerem prosilec živi in ki ga zakon določa kot primerno stanovanje. Stanovanjski zakon (Ur. list RS, št. 69/03, SZ-1) v določbi 10. člena kot primerno stanovanje opredeljuje tisto stanovanje, ki je zgrajeno v skladu z minimalnimi tehničnimi pogoji za graditev stanovanj, da ima ločeni spalni in bivalni del, da zadošča stanovanjskim potrebam lastnika in ožjih družinskih članov ter ustreza površinskim normativom po Pravilniku iz 87. člena istega zakona. Po navedeni določbi je torej relevantna tudi stanovanjska površina, ki pa jo določa podzakonski predpis iz 87. člena SZ-1. Po citirani določbi pristojni minister izda Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, s katerim se med ostalim tudi predpišejo površinski normativi. Navedena predpisa, to je SZ-1 in Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (Ur. list RS, št. 13/2004) tako predstavljata pravno podlago za razlago pojma primernega stanovanja tudi v postopkih dodeljevanja BPP, pri čemur se ta podzakonski akt po dosedanji sodni praksi uporablja za določanje primerne velikosti stanovanja tudi v primeru stanovanjske hiše. To pomeni, da po presoji sodišča tožena stranka od kvadrature stanovanjske hiše ne more odšteti t. i. pomožnih prostorov, torej upoštevati samo bivalnih prostorov. Iz navedenega razloga sodišče ne dvomi v ugotovitev, da je v zadevi treba upoštevati presežek neto tlorisne površine stanovanjske stavbe na naslovu ... v izmeri 77 m2. Tožeča stranka ugovarja tudi uporabi podatkov GURS pri cenitvi stanovanjske stavbe na naslovu ... Sodišče v zvezi s tem ugovorom ugotavlja, da gre za podatek o vrednosti nepremičnine, ki izhaja iz Obvestila o poskusnem izračunu vrednosti nepremičnin, pridobljenega na podlagi določb Zakona o evidentiranju nepremičnin (Uradni list RS, št. 47/06 in 65/07-odl. US), v povezavi z Zakonom o množičnem vrednotenju nepremičnin (Uradni list RS, št. 50/06 in 45/08). Register nepremičnin je javna evidenca o vseh nepremičninah, ki v evidenčnem smislu vzpostavlja nepremičnino ter zagotavlja uporabo podatkov o nepremičninah za namene prostorskega razvoja, davčne politike in izvajanja statističnih opazovanj, zato sodišče meni, da je uporaba teh podatkov, ki jih je tožnica na podlagi poziva Bpp 1828/2011 z dne 13. 10. 2011 predložila toženi stranki, pravilna. Ker je mogoče dokazovati drugačno vrednost nepremičnin kot tisto ki jo vsebujejo javne evidence, predvsem v primeru kot je obravnavani, torej do vzpostavitve podatkov o posplošeni tržni vrednosti nepremičnin po predpisih o množičnem vrednotenju nepremičnin, je po presoji sodišča tožena stranka v prej navedenem pozivu tožnico pravilno pozvala tudi k predložitvi listin oziroma podatkov, s katerimi bi izkazovala drugačno vrednost nepremičnine, če se ne strinja s poskusnim izračunom vrednosti nepremičnin. Tožnica teh podatkov ni predložila, prav tako v tožbi ne navaja podatka o vrednosti nepremičnine, čeprav je to njena pravica in seveda tudi njeno breme. Kljub navedenemu, torej kljub pasivnosti tožnice v postopku dodelitev BPP, pa sodišče ugotavlja, da bi vrednost v tej zadevi relevantnega premoženja (ki se mora glede na določbo prvega odstavka 12. člena ZBPP upoštevati kot skupna vrednost premoženja tožnice oz. njene družine), morala biti razčiščena v postopku pridobitve BPP, po pravilih Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02, 73/04, 119/05, 105/06, 126/07, 65/08 in 8/10 - v nadaljevanju: ZUP), predvsem določbe 9. člena ZUP, ki se nanaša na sodelovanje stranke v postopku. To velja toliko bolj v konkretnem primeru, ko tožnica v prej navedenem pozivu za dopolnitev vloge z dne 13. 10. 2011 ni bila opozorjena na posledice, če ne bo predložila drugačnih podatkov o vrednosti nepremičnine.

Ker tožnica v tožbi oporeka v postopku dodelitve BPP ugotovljenem dejanskem stanju, je prej navedena pomanjkljivost oziroma kršitev določbe 9. člena ZUP (sodelovanje stranke v postopku) lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve. To pomeni, da gre v konkretni zadevi za bistveno kršitev določb postopka, zato je sodišče na tej podlagi tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. in 2. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, številka 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki zadevajo postopek (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

K 2. točki izreka.

Tožnica je ob vložitvi tožbe zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče je o njeni zahtevi odločalo na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda ministrica oziroma minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača toženec.

Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07- Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožnico v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožniku priznalo stroške v višini 350 €.