Jedro

Z dejanjem ko je tožena stranka odločila, da tožnik kot pooblaščeni inženir ne sme biti imenovan za vodjo projekta, je brez dvoma posegla v pravico tožnika, da opravlja delo vodenja projektne dokumentacije v primeru konkretnega projekta "D.". Ta poseg je predpisan z zakonom, kajti zakonodajalec je predpisal, če glede na namen gradnje prevladuje arhitekturna stroka, potem je prav, da je za vodenje projektne dokumentacije določen pooblaščeni arhitekt. Tako navodilo oziroma usmeritev pristojnega organa projektantski družbi oziroma investitorju tekom upravnega postopka je tudi primeren ukrep, saj je z njim mogoče doseči legitimen cilj, to pa je, da je za vodenje izdelave projektne dokumentacije za objekt "D.", določen arhitekt in ne inženir, seveda pod pogojem, da arhitekturna stroka prevladuje glede na namen gradnje "D."; gre nedvomno tudi na nujen ukrep, ki ga ni mogoče doseči z milejšim posegom v pravico inženirja opravljati vodenje izdelave projektne dokumentacije, ki bi lahko v enaki meri dosegel isti legitimen cilj. Sodišče tudi ne vidi nesorazmerja v ožjem pomenu besede med omejitvijo pravice tožnika, da opravlja delo vodje projekta v primeru "D.," in na drugi strani varstvom javnega interesa, da je za vodenje izdelave projektne dokumentacije zadolžen arhitekt, pod pogojem da v primeru "D." glede na namen objekta prevladuje arhitekturna stroka.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Predlog Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije za stransko udeležbo v upravnem sporu se zavrne.

III.Predlog Inženirske zbornice Slovenije za stransko udeležbo v upravnem sporu se zavrne.

IV.Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1.V uradnem zaznamku Direktorata za prostor, graditev in stanovanja, Ministrstva za okolje in prostor, št. 35105-121/2018/40 z dne 18. 4. 2019, ki ima naslov "Sporočilo", in kjer je dokumentirano izpodbijano ravnanje, je v zadnjem odstavku navedeno, da "upravni organ pozove investitorja ter izdelovalce projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD), da dokumentacijo uskladi z določbami 3. odstavka 12. člena GZ in imenujejo vodjo iz stroke, ki glede na namen gradnje prevladuje, kar je v konkretnem primeru pooblaščeni arhitekt."

2.Tožnik je vložil tožbo po 4. členu ZUS-1 zaradi nezakonitosti in neustavnosti ravnanja Ministrstrstva za okolje in prostor z dne 18. 4. 2019. V tožbi pravi, da je po izobrazbi univerzitetni diplomirani inženir gradbeništva, opravlja poklic pooblaščenega inženirja. Tožnik je z identifikacijsko številko ... vpisan v Imenik pooblaščenih inženirjev z aktivnim poklicnim nazivom pri Inženirski zbornici Slovenije (IZS), zato lahko opravlja poklicne naloge pooblaščenih inženirjev po 4. členu Zakona o arhitekturni in inženirski dejavnosti (ZAID). Tožnik opravlja poklicne naloge v okviru družbe A. d. o. o. Tožnik je tudi direktor družbe A. d.o.o.

3.Investitor B. d.o.o., je po pooblaščenki C. C., dne 20.12.2018, vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo Bežigrajskega športnega parka pri Ministrstvu za okolje in prostor. Upravni postopek izdaje gradbenega dovoljenja se vodi pod št. 35105-121/2018 pri Ministrstvu za okolje in prostor. Družba A. d.o.o. ima položaj projektanta, ki je izdelal projektno dokumentacijo za pridobitev mnenj in gradbenega dovoljenja (DGD) po Gradbenem zakonu. Sestavni del zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja je projektna dokumentacija za pridobitev mnenj in gradbenega dovoljenja (OGO). Projektant A. d.o.o. je v upravnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja št. 35105-121/2018 za vodjo projekta po GZ imenoval tožnika.

4.V okviru ugotovitvenega postopka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja št. 35105-121/2018 je Ministrstvo za okolje in prostor (kot upravni organ) dne 17. 4. 2019 odločilo, da tožnik osebno (kot pooblaščeni inženir) ne sme biti imenovan oziroma določen za vodjo projekta po tretjem odstavku 12. člena GZ pri vodenju izdelave projektne dokumentacije, ki je sestavni del zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja. Upravni organ je odločil, da je vodja projekta v predmetni zadevi lahko zgolj in samo pooblaščeni arhitekt po ZAID, ne sme biti pa tožnik kot pooblaščeni inženir (niti katerikoli tretji subjekt, ki bi bil pooblaščeni inženir).

5.Investitor je po projektantu, družbi A. d.o.o., v navedenem upravnem postopku št. 35105-121/2018 na podlagi poziva in zahteve Ministrstva za okolje in prostor spremenil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja in za vodjo projekta namesto tožnika imenoval E. E., univ.dipl.inž.arh., vpisano v Imenik pooblaščenih arhitektov pri Zbornici za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS), ki je pooblaščena arhitektka po ZAID.

6.Tožnik se je dne 18. 4. 2019 seznanil z ustno in pisno protipravno odločitvijo ministrstva za okolje in prostor, ki protipravno posega v opravljanje tožnikovega poklica pooblaščenega inženirja. Protipravna odločitev, s katero je bilo poseženo v človekove pravice in svoboščine tožnika (kot posameznika), izhaja iz pisnega Uradnega zaznamka Ministrstva za okolje in prostor št. 35105-2112018/40 z dne 18. 4. 2019 (priloga št. 1 k tožbi).

7.Tožnik kot posameznik (fizična oseba) in nosilec človekovih pravic in svoboščin, ki so mu zagotovljene neposredno na podlagi Ustave RS in zakonov, v tem upravnem sporu izpodbija protipravno odločitev toženca, ki izhaja iz listine - Uradni zaznamek Ministrstva za okolje in prostor št. 35105-2112018140 z dne 18. 4. 2019, s katero je toženec protipravno odločil, da tožnik ne more in ne sme biti vodja projekta po GZ v navedenem upravnem postopku niti ne more in ne sme biti vodja projekta po GZ pri ostalih projektiranjih stavb po GZ niti ne more in ne sme opravljati poklica pooblaščenega inženirja po ZAID in GZ pri opravljanju nalog vodje projekta po tretjem odstavku 12. člena GZ pri projektiranju stavb.

8.Tožnik zoper izpodbijano odločitev toženca, ki ima negativne učinke za tožnika tako v konkretnem upravnem postopku št. 35105-121/2018 kot tudi nasploh, nima nobenega drugega pravnega oziroma sodnega varstva. Edino pravno varstvo, ki je zagotovljeno tožniku (osebno kot posamezniku), predstavlja upravni spor pred naslovnim sodiščem na podlagi 4. člena ZUS-1, ker je toženec kot oblastni upravni organ s protipravnim posamičnim in konkretnim ravnanjem posegel v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, pri tem pa tožniku ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Glede na navedeno tožnik vlaga predmetno tožbo v subsidiarnem upravnem sporu zoper toženca pred naslovnim sodiščem, in sicer zoper državo, ki jo zastopa Ministrstvo za okolje in prostor. Predlaga zaslišanje tožnika.

9.Dne 1. 6. 2018 so začeli veljati Gradbeni zakon (GZ), Zakon o arhitekturni in inženirski dejavnosti (ZAID) in Zakon o urejanju prostora. Projektant A. d.o.o. je za vodjo projekta po tretjem odstavku 12. člena GZ v upravnem postopku št. 35105-121/2018 določil tožnika kot pooblaščenega inženirja po ZAID. Tožnik ima položaj, pravice in obveznosti pooblaščenega inženirja po ZAID, in sicer za projektiranje. Sklicuje se na določila, 1. in 3. člena, drugi odstavek 4. člena ZAID. Tožnik je vpisan v imenik pooblaščenih inženirjev, ki ga vodi IZS.

10.V prej veljavnem Zakonu o graditvi objektov je bilo določeno, da mora projektant, ki prevzame v izdelavo projektno dokumentacijo, za vse načrte, ki sestavljajo projekt, imenovati odgovorne projektante (prvi odstavek 45. člena ZGO-1). Na podlagi tretjega odstavka 45. člena ZGO-1 je kot odgovorni vodja projekta nastopal odgovorni projektant iz stroke, ki pri nameravani gradnji glede na namen objekta prevladuje.

11.Uveljavitev novega zakona (GZ) ni prinesla zakonskih sprememb pri vsebinski definiciji in opredelitvi odgovornega vodje projekta (ZGO-1) oziroma vodje projekta (GZ), saj je prišlo le do spremembe pri poimenovanju te osebe. Zakonski pogoji za določitev in izbiro osebe, ki bo opravljala naloge odgovornega vodje projekta (ZGO-1) oziroma vodje projekta (GZ) pri izdelavi konkretne projektne dokumentacije, namenjene pridobitvi gradbenega dovoljenja pri pristojnem upravnem organu, se z dnem 1. 6. 2018 niso spremenili.

12.Določba tretjega odstavka 45. člena ZGO-1 je v bistvenem enaka kot trenutno veljavna določba tretjega odstavka 12. člena GZ. Z uveljavitvijo GZ se pristojnosti pooblaščenih inženirjev niso v ničemer spremenile. Novi GZ v primerjavi s prej veljavnim ZGO-1 ni posegel v pravice, pristojnosti in pooblastila pooblaščenih inženirjev v zvezi z vodenjem projektov niti jih ni z ničemer zmanjšal.

13.Glede na navedeno, ker ni prišlo do zakonskih sprememb pri pristojnosti in pooblastilih pooblaščenih inženirjev gradbene stroke, in sicer glede njihovih pristojnosti za izvajanje storitev vodenja projektiranja (vodje projekta), je utemeljen zaključek, da so lahko pooblaščeni inženirji gradbene stroke tudi po uveljavitvi GZ še naprej (in še vedno) določeni za vodje projektov tudi pri projektiranju stavb.

14.Tožnik ima položaj, pravice in obveznosti pooblaščenega inženirja po ZAID od 1. 6. 2018 dalje, ko je prišlo do prehoda reguliranih poklicev po ZGO-1 na regulirani poklic po ZAID (pooblaščeni inženir). IZS je po uradni dolžnosti posameznike, med njimi tudi tožnika, ki so bili na dan 31. 5. 2018 vpisani v imenik IZS po ZGO-1, s 1. 6. 2018 avtomatično prepisal v novi imenik.

15.Pred 1. 6. 2018 je bil tožnik vpisan v imenik IZS kot pooblaščeni inženir gradbene stroke, ki je imel pravico nastopati kot odgovorni projektant načrtov gradbenih konstrukcij in drugih gradbenih načrtov za zahtevne, manj zahtevne in enostavne objekte, odgovorni revident načrtov gradbenih konstrukcij in drugih gradbenih načrtov za zahtevne, manj zahtevne in enostavne objekte, odgovorni nadzornik za te iste objekte. Ministrstvo za okolje in prostor je po uveljavitvi nove zakonodaje (ZAID in GZ), ki pa ni prinesla sprememb na materialnopravnem področju, kateri subjekt je lahko odgovorni vodja projekta (ZGO-1) oziroma vodja projekta (GZ) pri projektiranju, neutemeljeno, nezakonito in samovoljno sprejelo uradno stališče (kot prvostopenjskega in drugostopenjskega upravnega organa), da naj bi projektant za vodjo projekta pri projektiranju stavb lahko določil zgolj in samo pooblaščenega arhitekta po ZAID. Uradno stališče Ministrstva za okolje in prostor, po katerem mora projektant za vodenje izdelave projektne dokumentacije pri projektiranju stavb določiti pooblaščenega arhitekta iz stroke, ki glede na namen gradnje prevladuje, je v nasprotju z vsebino tretjega odstavka 12. člena GZ.

16.Tretji odstavek 12. člena GZ namreč dopušča in omogoča, da projektant za vodenje izdelave projektne dokumentacije določi bodisi pooblaščenega arhitekta bodisi pooblaščenega inženirja. Pri določitvi konkretnega vodje projekta pri konkretnem projektiranju mora projektant upoštevati, da izbere pooblaščenega arhitekta ali pooblaščenega inženirja iz tiste stroke, ki glede na namen gradnje prevladuje pri nameravani gradnji. Zakon v tretjem odstavku 12. člena GZ projektantu ne nalaga obveznosti, da bi moral projektant za vodjo projekta določiti pooblaščenega arhitekta. GZ daje projektantu pravico do izbire vodje projekta iz kroga oseb, ki imajo položaj pooblaščenega arhitekta ali pooblaščenega inženirja po ZAID, pri tem pa GZ projektanta omejuje s tem, da mora izbrani vodja projekta izhajati iz tiste stroke, ki glede na namen gradnje prevladuje.

17.Uradno stališče Ministrstva za okolje in prostor izhaja iz naslednjih uradnih listin, in sicer iz dopisa Ministrstva za okolje in prostor št. 007-43512017115 z dne 23. 7. 2018 ("GZ: Odgovori na vprašanja upravnih enot (11.)", kjer je Ministrstvo za okolje in prostor zapisalo (št. 16, str 4): "Prevladujoča stroka pri projektiranju (in nadzoru) stanovanjskih stavb je že v skladu z obstoječo upravno prakso ob izvajanju ZGO-1 pooblaščeni arhitekt"; avtor tega dopisa ni naveden; in iz dopisa Ministrstva za okolje in prostor št. 007-435/2017/34 z dne 6. 12. 2018 ("Nadomestitev posredovanih odgovorov na vprašanja upravnih enot iz I. in II. izdaje"), kjer je Ministrstvo za okolje in prostor po ... F. F. zapisalo: "Ker je dikcija stroke, ki prevladuje, pri opredelitvi vodje projektiranja vezana na namen gradnje, je vodja projektiranja pri stavbah pooblaščeni arhitekt."

18.Tožnik v tem postopku izpostavlja razloge in argumente, ki kažejo na protipravnost in samovoljnost obravnavanega stališča Ministrstva za okolje in prostor glede vsebinskega vprašanja, ali je lahko pooblaščeni inženir določen za vodjo projekta pri projektiranju stavb s strani projektanta. Ministrstvo za okolje in prostor je obravnavano uradno stališče navzven manifestiralo v obliki konkretnega in posamičnega izpodbijanega dejanja z dne 18. 4. 2019. Hkrati pa se to uradno stališče Ministrstva za okolje in prostor manifestira in odraža tudi v drugih upravnih postopkih izdaje gradbenih dovoljenj, ki potekajo pri pristojnem ministrstvu in upravnih enotah, kar je razvidno tudi iz Zahteve za dopolnitev vloge Ministrstva za okolje in prostor št. 35105-18/2019/111096-05 z dne 9. 5. 2019 v upravnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo trgovskega objekta G.

19.Pojasniti je treba, da nameravana gradnja D. zajema in vključuje objekte s trgovsko, poslovno, hotelsko, garažno in športno dejavnostjo. V smislu prevladujočih del pa so absolutno prevladujoča gradbena dela, saj gre za izjemno zahteven inženirski objekt, ki se razteza na 200.000 kvadratnih metrih, od katerih je pretežni del podzemni z zelo zahtevnim načinom gradnje, velike konzolne strehe nad tribunami, dvorane z velikimi razponi, projekt upošteva ohranjanje kulturne dediščine skladno s konzervatorskim načrtom in zagotavlja najmanjše dopustne vplive na okolje. Investitor je za razvoj projekta izbral projektanta B. d.o.o. in tako v ponudbi kot tudi v pogodbi, sklenjeni za izdelavo projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, je bil tožnik naveden kot vodja projekta.

20.Tožnik nadaljuje, da je izpodbijana odločitev tudi v nasprotju z ustaljeno upravno in sodno prakso glede odgovornega vodje projekta po ZGO-1. Tožnik v nadaljevanju primeroma konkretizira in specificira projekte, pri katerih je tožnik v času veljavnosti ZGO-1, torej pred 1. 6. 2018, nastopal kot odgovorni vodja projekta po tretjem odstavku 45. člena ZGO-1 pri projektiranju stavb, in sicer v tej zvezi navaja pet konkretnih primerov.

1.Tožnik deluje na področju projektiranja že več kot 25 let. Tožnik je po ZGO-1 uspešno vodil projektiranje malih in velikih objektov (kot odgovorni vodja projekta po ZGO-1). Tožnik glede ustaljene upravne prakse po ZGO-1 s strani upravnih enot in takratnega ministrstva dokazuje, da je bil H. H. (direktor projektanta B. d.o.o. in pooblaščeni inženir po GZ, identifikacijska številka: G-0680) pri številnih gradbenih projektih, ki so se nanašali na projektiranje stavb, določen za odgovornega vodjo projekta po ZGO-1, in sicer našteje štiri konkretne projekte.

2.Tožnik utemeljuje, da je bilo po ustaljeni upravni in sodni praksi pristojnih upravnih organov, oblikovani na podlagi takrat veljavnega ZGO-1, ki je veljal do 1. 6. 2018, povsem utemeljeno, da je bil pooblaščeni inženir gradbene stroke odgovorni projektant načrtov gradbenih konstrukcij in drugih gradbenih načrtov za zahtevne, manj zahtevne in enostavne objekte) po ZGO-1 določen za odgovornega vodjo projekta pri projektiranju stavb. Po ustaljeni praksi do 1. 6. 2018 so kot odgovorni vodje projektov pri projektiranju stavb nastopali tako pooblaščeni inženirji kot tudi pooblaščeni arhitekti. Upravni organ ne sme samovoljno, arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od ustaljene prakse.

3.Odstop od ustaljene prakse upravnih organov ali sodišča predstavlja izjemo, ko pride do odstopa od ustaljene prakse zaradi utemeljenega razlikovanja ali pa zaradi utemeljenega pretehtanja. Ključno je, da morajo biti v obeh primerih zato navedeni utemeljeni in argumentirani razlogi, ki morajo biti stvarni, obrazloženi in prepričljivi. Da mora biti odstop od upravne in sodne prakse obrazložen, izhaja tudi iz prakse Ustavnega sodišča RS. Pravica do enakega varstva pravic v postopku namreč presega zgolj zahtevo po enakopravnem obravnavanju strank v enem postopku, zato morajo sodišča v različnih postopkih v enakih zadevah pravo uporabiti enako.

4.Vendar tožnik poudarja, da v tem subsidiarnem upravnem sporu pred naslovnim sodiščem tožnik s tožbo ne izpodbija obravnavanega uradnega stališča Ministrstva za okolje in prostor, saj tega niti ne more. Tožnik pa navaja vse razloge in argumente, ki kažejo na nezakonitost in neustavnost tega uradnega stališča Ministrstva za okolje in prostor, na podlagi katerega je ministrstvo s konkretnim ravnanjem z dne 18. 4. 2019 protipravno poseglo v ustavno varovan položaj in pravice tožnika.

5.Tožnik v predmetnem sporu izpodbija posamično in konkretno odločitev Ministrstva za okolje in prostor, ki je dne 18. 4. 2019 odločilo, da tožnik kot pooblaščeni inženir, ki je skladno z določili ZAID vpisan v Imenik pooblaščenih inženirjev z aktivnim poklicnim nazivom pri IZS, ne sme biti določen za vodjo projekta, ko se projektiranje nanaša na stavbe. Ministrstvo za okolje in prostor je z izpodbijanim oblastnim posegom tožniku prepovedalo in pravno ter dejansko onemogočilo, da bi opravljal naloge in zadolžitve vodje projekta v tem konkretnem primeru in tudi v vseh ostalih primerih, ko so predmet projektiranja stavbe, s tem pa je tožniku prepovedano in onemogočeno, da bi opravljal poklicne naloge pooblaščenega inženirja pri projektiranju konkretnih stavb in vseh ostalih stavb.

6.Tožnik je imel do dne 1. 6. 2018 status pooblaščenega inženirja gradbene stroke po 45. členu ZGO-1. Tožnik se je znašel v nevzdržni situaciji, saj je Ministrstvo za okolje in prostor v konkretnem upravnem postopku tožniku prepovedalo, da bi kot pooblaščeni inženir po GZ opravljal položaj vodje projekta pri projektiranju stavb v Republiki Sloveniji. Projektant A. d.o.o. je spremenil vodjo projekta, zato tožnik nima več položaja in pravic ter obveznosti vodje projekta po GZ na konkretnem gradbenem projektu niti na ostalih projektih v Republiki Sloveniji. S tem je bilo tožniku zaradi protipravnih ravnanj ministrstva onemogočeno in prepovedano, da opravlja delo in poklicne naloge pooblaščenega inženirja, ker je tožniku onemogočeno, da bi ga projektant določil za vodjo projekta pri projektiranju stavb.

7.Tožnik zaradi razlogov na strani Ministrstva za okolje in prostor ne more in ne sme več opravljati svojega poklica in dela. S tem je toženec protipravno posegel v tožnikove človekove pravice, ki so varovane z Ustavo RS in ostalimi mednarodnimi akti. Pravica do poklica je ustavno varovanja človekova pravica, ki izhaja iz 49. člena Ustave RS (svoboda dela). Z izpodbijanim dejanjem toženca je prišlo do protipravnega posega, ki je v nasprotju z zakonom in mimo zakona, in posega v položaj in pravice pooblaščenih inženirjev, med njimi tožnika, na trgu storitev vodenja projektiranja oziroma vodenja postopkov pridobivanja gradbenih in drugih dovoljenj za stranke (investitorje).

8.S protipravnim preprečevanjem opravljanja dela iz naslova poklica, ki ga je pridobil posameznik, toženec posega tudi v tožnikovo ustavno pravico iz 34. člena Ustave RS, v tem primeru v pravico tožnika do osebnega dostojanstva, ter v pravico iz 35. člena Ustave RS, v nedotakljivost tožnikove duševne celovitosti in njegovih osebnih pravic. Z ugotovljenim nezakonitim ravnanjem se omejuje možnost razvoja tožnikovih sposobnosti, kar pomeni nedopusten poseg v njegove osebnostne pravice. Možnost poklicnega in osebnega razvoja, vključno z doseganjem in razvojem statusa, položaja oziroma ugleda v delovnem in življenjskem okolju so ob nesporni pomembnosti eksistenčne varnosti neločljivi element, ki opredeljuje dostojanstvo in osebnost vsakega posameznika, tudi tožnika.

9.Sklicuje se tudi na Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (2010/C 83/02), ki v 15. členu določa, da ima vsakdo pravico do dela in do opravljanja svobodno izbranega ali sprejetega poklica.

10.Tožnik pravi, da ima pravni interes, da naslovno sodišče s sodbo ugotovi, da je izpodbijano ravnanje toženca, ki izhaja iz Uradnega zaznamka Ministrstva za okolje in prostor z dne 18. 4. 2019 nezakonito (priloga št.1 k tožbi), da tožnik kot pooblaščeni inženir po ZAID in GZ, vpisan v Imenik pooblaščenih inženirjev z aktivnim poklicnim nazivom pri Inženirski zbornici Slovenije (IZS) (identifikacijska številka G-0187), ne sme nastopati kot vodja projekta po tretjem odstavku 12. člena GZ pri izdelavi projektne dokumentacije v upravnem postopku št. 35105-121/2018 s strani projektanta A. d.o.o., za gradnjo D., nezakonita in neustavna, ker je toženec protipravno kršil tožnikove človekove pravice in svoboščine iz 22., 34., 35. in 49. člena Ustave RS in tretjega odstavka 12. člena GZ ter ZAID, ko je tožniku prepovedal izvajanje nalog vodje projekta po tretjem odstavku 12. člena GZ.

11.Ker izpodbijana odločitev toženca, ki izhaja iz Uradnega zaznamka Ministrstva za okolje in prostor z dne 18. 4. 2019 skupaj z vsebino dopisa Ministrstva za okolje in prostor št. 007-435/2017/15 z dne 23. 7. 2018 ("GZ: Odgovori na vprašanja upravnih enot (priloga št. 4 k tožbi) in z dopisa Ministrstva za okolje in prostor št. 007-4351201/134 z dne 6. 12. 2018 ("Nadomestitev posredovanih odgovorov na vprašanja upravnih enot iz I. in II. izdaje") (priloga št. 5 k tožbi), učinkuje in posega v tožnikov položaj in pravice ter pravne koristi izven konkretnega upravnega postopka št. 35105-121/2018 pri Ministrstvu za okolje in prostor, saj tožniku kot pooblaščenemu inženirju po ZAID in GZ prepoveduje in onemogoča opravljanje poklica in poklicnih nalog pooblaščenega inženirja po ZAID in GZ, ker tožniku onemogoča in prepoveduje opravljanje funkcije in nalog vodje projekta po tretjem odstavku 12. člena GZ pri projektiranju stavb, tožnik izpodbija tudi to toženčevo ravnanje.

12.Zato tožnik s predmetno tožbo zahteva ugotovitev nezakonitosti in neustavnosti izpodbijanega ravnanja toženca z dne 18. 4. 2019, in sicer tudi z učinki in pravnimi posledicami, ki presegajo upravni postopek št. 35105-121/2018 pri Ministrstvu za okolje in prostor, saj protipravno posegajo v tožnikov položaj in pravice iz naslova poklicnega naziva pooblaščenega inženirja v zvezi z določitvijo tožnika za vodjo projekta pri projektiranju stavb. Glede na navedeno tožeča stranka predlaga, da naslovno sodišče po opravljeni glavni obravnavi oziroma seji ter glede na to, da dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago, razsodi in sicer, da se ugotovi, da je tožena stranka z dejanjem z dne 18. 4. 2019, ki izhaja iz Uradnega zaznamka Ministrstva za okolje in prostor 18. 4. 2019, ko je tožena stranka tožeči stranki prepovedala opravljanje nalog vodje projekta po tretjem odstavku 12. člena Gradbenega zakona (GZ) pri projektiranju "D." v okviru upravnega postopka izdaje gradbenega dovoljenja, ki se pod št. 35105-121/2018 vodi pred Ministrstvom za okolje in prostor investitorja B. d.o.o. in projektanta A. d.o.o., ravnala nezakonito in neustavno, ker je v upravnem postopku št. 35105-121/2018 pri Ministrstvu za okolje in prostor kršila in posegla v človekove pravice in svoboščine tožene stranke (kot posameznika in kot pooblaščenega inženirja po drugem odstavku 4. člena Zakona o arhitekturni in inženirski dejavnosti (ZAID) in kot vodje projekta po tretjem odstavku 12. člena GZ) iz 22., 34.,35. in 49. člena Ustave RS in tretjega odstavka 12. člena GZ in ZAID, ker je bilo s prepovedjo opravljanja nalog vodje projekta po tretjem odstavku 12. člena GZ poseženo v enako varstvo pravic tožeče stranke pred državnimi organi, pravico tožeče stranke do opravljanja poklica pooblaščenega inženirja po ZAID, osebno dostojanstvo tožeče stranke in osebnostne pravice tožeče stranke.

13.Predlaga, da se odpravi dejanje tožene stranke dne 18. 4. 2019, ki izhaja iz Uradnega zaznamka Ministrstva za okolje in prostor št. 35105-121/2018/40 z dne 18. 4. 2019, ko je tožena stranka tožeči stranki prepovedala opravljanje nalog vodje projekta po tretjem odstavku 12. člena Gradbenega zakona (GZ) pri projektiranju D. v okviru upravnega postopka izdaje gradbenega dovoljenja, ki se pod št. 35105-121/2018 vodi pred Ministrstvom za okolje in prostor investitorja B. d.o.o. in projektanta A. d.o.o.

14.Ugotovi se, da je tožena stranka z dejanjem z dne 18. 4. 2019, ko je tožeči stranki prepovedala opravljanje nalog vodje projekta po tretjem odstavku 12. člena GZ pri projektiranju stavb v Republiki Sloveniji, ravnala nezakonito in neustavno, ker je kršila in posegla v človekove pravice in svoboščine tožene stranke (kot posameznika in kot pooblaščenega inženirja po drugem odstavku 4. člena ZAID in kot vodje projekta po tretjem odstavku 12. člena GZ) iz 22., 34., 35. in 49. člena Ustave RS in tretjega odstavka 12. člena GZ in ZAID, ker je bilo s prepovedjo opravljanja poklica pooblaščenega inženirja po ZAID poseženo v enako varstvo pravic tožeče stranke pred državnimi organi, pravico tožeče stranke do opravljanja poklica pooblaščenega inženirja po ZAID, osebno dostojanstvo tožeče stranke in osebnostne pravice tožeče stranke. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka.

15.Hkrati s tožbo je tožnik vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki jo je sodišče zavrnilo. V predlogu za izdajo začasne odredbe je sicer tožnik med drugim navedel, kar je deloma relevantno tudi za obravnavo tožbe, da bo brez izdaje začasne odredbe predmetni subsidiarni upravni spor zoper izpodbijano dejanje, s katerim je bilo že poseženo v pravni položaj, pravice in pravne koristi tožnika v upravnem postopku postal nesmiseln, tovrstno upravnosodno varstvo pred naslovnim sodiščem pa zgolj formalno in neučinkovito, saj bi postala tožba zoper že izvršeno in realizirano izpodbijano dejanje povsem brezpredmetna in nepotrebna, tožeči stranki pa bi bila na ta način odvzeta pravica do sodnega varstva.

16.V odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe je tožena stranka navedla, kar je do neke mere relevantno tudi za obravnavo tožbe, da tožnik zatrjuje, da mu bo onemogočeno in prepovedano opravljanje poklica pooblaščenega inženirja v skladu z GZ in ZAID in opravljanje funkcije vodje projekta, kar pa ne drži. Tožena stranka pravi, da v primerih, ko tožnik izpolnjuje pogoje, da opravlja poklic pooblaščenega inženirja in opravljanje funkcije vodje projekta, bo to lahko izvajal tudi v bodoče. Tožena stranka pravi, da iz že prej veljavnega ZG (tretji odstavek 45. člena), kot sedaj veljavnega GZ (tretji odstavek 12. člena), izhaja, da mora pri stavbah investitor kot odgovornega vodjo projekta imenovati pooblaščenega arhitekta, saj ta pri stavbah praviloma prevladuje. Takšno je bilo ves čas veljavnosti ZGO-1 kot tudi sedaj, ko velja GZ, stališče ministrstva, kar bo podrobno pojasnjeno in dokazano v odgovoru na tožbo. Če bi se tožniku z začasno odredbo dovolilo, da nadaljuje z opravljanjem tovrstne prakse, bi to pomenilo, da je tožniku omogočeno nadaljevanje nezakonite prakse. Tožena stranka je še navedla, da kot navaja že tožnik sam v tožbi, je investitor po projektantu, družbi A. d.o.o., v konkretnem upravnem postopku št. 35105-121/2018 na podlagi poziva in zahteve Ministrstva za okolje in prostor dopolnil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja in za vodjo projekta namesto tožnika, ki je pooblaščeni inženir, imenoval vodjo projekta, ki je pooblaščena arhitektka. Iz navedenega izhaja, da je bilo zahtevi upravnega organa, da investitor ustrezno dopolni vlogo, ugodeno in da konkretni postopek teče naprej. Upravni organ poudarja, da tožnik ni stranka v konkretnem postopku niti ni stranski udeleženec, pač pa bi lahko nastopal zgolj kot pomočnik stranke, ki pa po določilu 61. člena ZUP ne zastopa stranke. Pomočnik stranke je lahko le takrat, ko ga stranka za to izrecno pooblasti. Zahteva za dopolnitev vloge je bila že realizirana, kar v konkretnem primeru pomeni, da je bil realiziran uradni zaznamek, postopek pa se je na podlagi tako usklajenega projekta nadaljeval. Tožniku z napadenim aktom ni bilo onemogočeno opravljanje poklicnih nalog pooblaščenega inženirja po ZAID ali GZ. Poklicne naloge pooblaščenih arhitektov in inženirjev so določene v 4. členu ZAID. Tako se poklicne naloge pooblaščenega inženirja s področja gradbeništva nanašajo na strokovno področje gradbene stroke, zlasti na izdelavo načrtov gradbenih, geotehničnih, voziščnih in podobnih konstrukcij stavb in drugih objektov ter drugih posegov v prostor in njihovo izvedbo, izdelavo gradbenih načrtov objektov, izdelavo statičnih in potresnih analiz, študij potresne ogroženosti objektov in geološko geomehanskih analiz temeljnih tal ter preskušanje gradbenega materiala.

17.Z navedenim upravnim aktom niso bile naloge tožnika, kot jih določa ZAID, v ničemer onemogočene. Z upravnim dejanjem je upravni organ le sledil zakonskim določbam, ki se nanašajo na določitev vodje projekta, ki je v konkretnem primeru lahko le pooblaščeni arhitekt, saj se projektna dokumentacija, ki je priloga k vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo D., nanaša izključno na stavbo, kar bo podrobneje pojasnjeno v odgovoru na tožbo.

V prvi pripravljalni vlogi z dne 28. 5. 2019 tožeča stranka pravi, da bistveno izhodišče te zadeve izhaja iz dejstva, da tožnik opravlja poklic pooblaščenega inženirja. Del poklicnih nalog pooblaščenega inženirja predstavlja tudi opravljanje nalog vodje projekta po tretjem odstavku 12. člena GZ. Pavšalna trditev toženca, da naj bi iz prej veljavnega ZGO-1 in iz sedaj veljavnega GZ izhajalo, da mora pri stavbah investitor kot odgovornega vodjo projekta imenovati pooblaščenega arhitekta, saj ta pri stavbah praviloma prevladuje, je že na prvi pogled (in brez nadaljnje vsebinske obravnave) neutemeljena. Toženec v odgovoru niti ni opredelil zakonskega pravila (oziroma zakonskega člena) iz ZGO-1 oziroma iz GZ, ki bi pritrjeval pavšalni in splošni navedbi toženca. Tak ugovor toženca je treba zavrniti, saj predstavlja golo navedbo, ki ni z ničemer podprta. Iz GZ ne izhaja zakonsko pravilo, ki bi določalo, da lahko kot vodja projekta po tretjem odstavku 12. člena GZ pri projektiranju stavb nastopa zgolj in samo pooblaščeni arhitekt. Če bi takšno zakonsko pravilo obstajalo, bi ga toženec zagotovo izpostavil in citiral v odgovoru, a tega ni storil, ker takšno pravilo ne z ZGO-1 ne z GZ ni bilo uzakonjeno. Zato je tudi toženčev pavšalen očitek glede nespoštovanja (neopredeljenih) zakonskih določb zakona (GZ) neutemeljen.

Tudi nadaljnja pavšalna (in gola) trditev toženca, da naj bi bilo stališče ministrstva ves čas takšno, da mora investitor pri stavbah kot odgovornega vodjo projekta imenovati pooblaščenega arhitekta, saj ta pri stavbah praviloma prevladuje, je že na prvi pogled neutemeljena in brez vsakršne podlage. Tožnik je k tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe priložil primere ustaljene upravne prakse upravnih enot in ministrstva, to procesno gradivo pa ob odsotnosti vsakršne drugačne navedbe toženca že a limine negira.

Toženčevo ugotavljanje, da tožnik v upravnem postopku št. 35105-121/2018 nima položaja stranke niti stranskega udeleženca, lahko pa bi nastopal "kot pomočnik stranke", je brezpredmetno. Tožnik ne v tožbi ne v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni podal tovrstnih trditev, s katerimi se ukvarja toženec. Tožnik je pojasnil in izkazal, da s predmetno tožbo v subsidiarnem upravnem sporu in s predmetno zahtevo za izdajo začasne odredbe varuje svoj pravni položaj, pravice in pravne koristi, ki jih črpa neposredno iz Ustave RS, ZAID in GZ. Gre za varstvo tožnika kot posameznika (fizične osebe), ki opravlja zakonsko reguliran poklic pooblaščenega inženirja po ZAID in GZ. Tožnik v postopku pred naslovnim sodiščem z ničemer ne posega v pravni položaj, pravice in pravne koristi investitorja in projektanta v upravni zadevi št. 35105-121/2018.

Odgovor na vprašanje, katere so tiste poklicne naloge, ki jih lahko opravlja pooblaščeni inženir, ki predstavlja zakonsko reguliran poklic, izhaja iz vsebine ZAID in GZ. Izpodbijano ravnanje toženca, s katerim je bilo tožniku prepovedano in onemogočeno vodenje konkretnega projekta, ki po tretjem odstavku 12. člena GZ predstavlja pravico in upravičenje pooblaščenega inženirja, ki je sestavni del njegovih poklicnih nalog, predstavlja poseg v opravljanje poklicnih nalog tožnika kot pooblaščenega inženirja. Opravljanje nalog vodje projekta po tretjem odstavku 12. člena GZ predstavlja eno od poklicnih nalog, ki jih je upravičena opravljati oseba, ki ima poklic pooblaščenega inženirja. Vodenja projekta ne more opravljati kdorkoli, ampak zgolj in samo pooblaščeni inženir ali pooblaščeni arhitekt. Zato gre pri pristojnosti za opravljanje nalog vodje projekta za sestavni del oziroma za vsebino poklicnih nalog pooblaščenega inženirja oziroma pooblaščenega arhitekta.

V situaciji, ko zakon določa, da pooblaščeni inženir opravlja tudi naloge vodenja projekta po tretjem odstavku 12. člena GZ, je logično, da oblastno ravnanje državnega organa, ki konkretnemu pooblaščenemu inženirju prepove in onemogoči opravljanje teh poklicnih nalog, predstavlja poseg v zakonsko regulirane in opredeljene poklicne naloge pooblaščenega inženirja. Zavrniti je treba pavšalno izhodiščno stališče toženca, po katerem kršitev tretjega odstavka 12. člena GZ ne bi mogla predstavljati posega v poklicne naloge pooblaščenega inženirja. Ravno zato tožnik predlaga sodno varstvo pred naslovnim sodiščem, da prepreči poseganje v njegove pristojnosti in poklicne naloge, ki jih ima na podlagi reguliranega poklica pooblaščenega inženirja, kar je tudi v javnem interesu pri vsaki (nameravani) gradnji objektov v Republiki Sloveniji.

V odgovoru na tožbo z dne 28. 5. 2019 tožena stranka pravi, da je trditev tožnika, da je upravni organ z uradnim zaznamkom odločil, da tožnik ne more in ne sme biti vodja projekta po GZ v navedenem postopku, niti ne more in ne sme biti vodja projekta pri ostalih projektiranjih stavb po GZ, niti ne more in ne sme opravljati poklica po ZAID in GZ pri opravljanju nalog vodje projekta po tretjem odstavku 12. člena GZ in projektiranju stavb, zavajajoča in neresnična. V postopku izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo D. je upravni organ dne 18. 4. 2019 izdal uradni zaznamek, iz katerega nesporno izhaja, da upravni organ ni odločal o opravljanju poklicnih nalog tožnika v drugih primerih, pač pa izrecno v konkretnem postopku. Pooblaščeni arhitekt je po določbah 1. čelna Zakona o arhitekturni in inženirski dejavnosti generično ime za pooblaščenega arhitekta in pooblaščenega krajinskega arhitekta. Pooblaščeni inženir je po določbah 3., 4. in 5. člena ZAID generično ime za pooblaščenega inženirja s področja gradbeništva, elektrotehnike, strojništva, tehnologije, požarne varnosti, geotehnologije in rudarstva, geodezije ter prometnega inženirstva. Določba tretjega odstavka 12. člena GZ je vsebinsko enaka določbi prej veljavnega Zakona o graditvi objektov, ki je določal, da kot odgovorni vodja projekta nastopa odgovorni projektant iz stroke, ki pri nameravani gradnji, glede na namen objekta, prevladuje. Glede na to, da se vsebinsko določili ZGO-1 in GZ ne razlikujeta, je ministrstvo imelo tako v času veljave ZGO-1, kot sedaj, ko velja GZ, glede navedenega vprašanja enako stališče in ni točno zatrjevanje tožnika, da se je stališče neutemeljeno spremenilo.

Takšno je bilo stališče ves čas od sprejema Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov enako izhaja iz naslednjih utemeljitev. Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) je leta 2011 na spodnji spletni strani objavilo zbirko vprašanj in odgovorov s področja graditve, ker je na strani 55 podano sledeče pojasnilo: "Glede na določbe tretjega odstavka 45. člena mora pri stavbah investitor kot odgovornega vodjo projekta imenovati arhitekta, saj ta pri stavbah praviloma prevladuje, pri objektih pa tistega odgovornega projektanta, čigar stroka pri projektu glede na vrsto gradnje prevladuje". MOP je dne 20. 6. 2016 prav družbi A., katere direktor je tožnik, z dopisom podal uradno pojasnilo glede določitve odgovornega vodja projekta. V dopisu je bilo eksplicitno pojasnjeno, da ima v primerih izdelave projektne dokumentacije, ki se nanaša na novogradnjo stavb (ki niso industrijske) arhitektura ključno vlogo, zato mora biti v takih primerih odgovorni vodja pooblaščeni arhitekt. Podano je bilo tudi mnenje, da pa je v primeru izdelave projektne dokumentacije za rekonstrukcijo stavbe ključnega pomena, v kakšnem obsegu se stavba rekonstruira in koliko nameravana rekonstrukcija vpliva na arhitekturo stavbe.

Tolmačenje predmetnih zakonskih določb je podano tudi v knjigi "Zbirka predpisov o graditvi objektov z uvodnimi pojasnili", ki so bili v času sprejetja Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov. Navedeno pomeni, da bo odgovorni vodja projekta pri stavbah arhitekt, pri gradbeno-inženirskih objektih odgovorni projektant - inženir, čigar stroka pri projektu prevladuje.

Iz vpogleda v postopek sprejemanja Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov, objavljenih na spletnih straneh Državnega zbora, je razvidno, da je bila v prvem osnutku sprememb določb tretjega odstavka 45. člena zapisana sledeča dikcija: "Kot odgovorni vodja projekta lahko nastopa katerikoli odgovorni projektant, ki je sodeloval pri izdelavi projektne dokumentacije". V predlogu sprememb zakona, ki je bil poslan v drugo obravnavo, pa je bila zapisana dikcija "Kot odgovorni vodja projekta nastopa odgovorni projektant iz stroke, ki pri nameravani gradnji glede na namen objekta prevladuje". Taka določba tretjega odstavka 45. člena ZGO-1 je bila nato tudi sprejeta. Namen objekta se določa v skladu s klasifikacijo objektov, ki je bila v skladu s prej veljavno zakonodajo določena v Uredbi o klasifikaciji vrst objektov in objektov državnega pomena (Uradni list RS, št. 109/2011), na podlagi GZ pa je bila sprejeta Uredba o razvrščanju objektov (Uradni list RS, št. 37/18), GZ in Uredba o razvrščanju objekta na stavbe, gradbeno inženirske objekte in druge gradbene posege.

Tožena stranka pravi, da tožnik stoji na stališču, da določilo tretjega odstavka 12. člena daje projektantu možnost, da ne glede na vrsto namen gradnje, pri določitvi vodje projekta izbira med pooblaščenim arhitektom in pooblaščenim inženirjem, vendar to ne drži. Projektant mora biti pri izbiri vodje projekta upoštevati namen gradnje, in glede na to izbrati ali pooblaščenega arhitekta ali pooblaščenega inženirja. Opozarja, da je ZGO-1 reguliral poklic "odgovorni projektant", ki je združeval vse stroke, tako arhitekturno, krajinsko arhitekturno in vse ostale inženirske stroke, ki se ukvarjajo s projektiranjem. Torej iz te določbe nedvoumno jasno izhaja, da se določba "ki pri nameravani gradnji glede na namen objekta prevladuje" nanaša tako na arhitekturno kot tudi na inženirsko stroko in ne zgolj na inženirsko stroko.

Namen objekta se določa na podlagi GZ in Uredbe o razvrščanju objektov in Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje. Omenja 9. točko prvega odstavka 3. člena GZ. Ker se gradnja izvaja vedno na objektih, se namen gradnje določi tudi glede na namen objekta in vrsto del, ki se bodo na takšnem objektu izvajala.

Tožena stranka nadalje pravi, da v primerih izdelave projektne dokumentacije, ki se nanaša na novogradnjo stavb, ima arhitektura ključno in prevladujočo vlogo, in se pri tem sklicuje na 2. člen Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2). Menim, da se prav s pravilno uporabo določil, ki se nanašaj na vloge udeležencev, ki je določena v okviru njihovih kompetenc, varuje javni interes oziroma javna korist pri graditvi objektov.

Znanja za doseganje javnega interesa s področja arhitekture so potrebna za doseganje ciljev, se pridobivajo v izobraževalnem programu s področja arhitekture. Izobrazba arhitekta je natančno regulirana z določbami Direktive 2005/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. septembra 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij (Uradni list EU) ter Direktive 2013/55/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. november 2013 o spremembi Direktive 2005/36/ES priznavanju poklicnih kvalifikacij in Uredbe (EU) št. 1024/2012 o upravnem sodelovanju prek informacijskega sistema za notranji trg (Uredba IMI) (Uradni list EU) v nadaljevanju Direktiva. Direktiva uvršča arhitekte med poklice, ki so uvrščeni med prost pretok in vzajemno priznavanje znotraj EU in določa merila glede usposabljanja arhitektov, načina opravljanja dejavnosti in pridobljenih pravic. Direktiva določa tudi, da so arhitekturno oblikovanje, kakovost zgradb, njihova usklajenost z okoljem, spoštovanje naravne in mestne krajine ter javna in zasebna dediščine zadeve javnega interesa.

Tako Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani, kot tudi Oddelek za arhitekturo na Fakulteti za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo, Univerze v Maiboru, sta programa izobraževanja v skladu z Direktivo notificirala in prestala presojo, ter sta na ravni Evropske unije priznana programa.

Direktiva je bila implementirana v slovenski pravni red med drugim tudi preko določb ZAID ter Pravilnika o priznavanju poklicne kvalifikacije odgovorni projektant za področje arhitekture državljanom državic Evropske unije, Evropskega gospodarskega prostora in Švicarske konfederacije (Uradni list RS, št. 63/05, 83/13, 1/16 in 61/17 - ZAID).

Usmeritve pri pripravi trojčka zakonov GZ, ZAID in ZUreP so izhajale tudi iz Arhitekturne politike, ki jo je Vlada RS sprejela dne 31. 8. 2017 (Priloga 3). Iz Arhitekturne politike izhaja, da obsega javni interes na področju arhitekture dvig kakovosti življenja in življenjskega okolja ter uveljavljanje trajnostnega razvoja, socialne kohezije in kulturne identitete. V nadaljevanju navaja cilje arhitekturne politike.

Pri projektiranju stavb je arhitektura praviloma vodilni del, saj se na njeni podlagi izdelujejo tudi druge vsebine. Kadar je namen stavb bivanje, opravljanje dejavnosti, ali so te v javni rabi, take stavbe vplivajo na urejanje zunanjega in notranjega prostora, kar pomeni, da je pri takih stavbah prevladujoča stroka arhitektura, ki je definirana kot umetnost oblikovanja prostora. Sklicuje se tudi na 26. točko prvega odstavka 3. člena GZ.

Iz vsega navedenega po mnenju tožene stranke izhaja, da bi bilo kakršnekoli drugačno razumevanje "prevladujoče stroke" v primeru določanja vodij projekta pri zgoraj navedenih stavbah v nasprotju z evropskimi standardi in veljavno zakonodajo.

Ker se tožnik v tožbi izrecno sklicuje na postopek izdaje gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo I. investitorja J., po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki ga je izdelal projektatnt A., tožena stranka poudarja, da je v tem konkretnem postopku upravni organ ugotovil, da je predmet takratnega zahtevka bila predvsem rekonstrukcija oziroma poseganje v obstoječo nosilno konstrukcijo obstoječega objekta I. Izbira gradbene stroke kot odgovornega vodje projekta je bila zato smiselna, saj se z rekonstrukcijo ni posegalo v arhitekturo samega objekta.

Ostalih konkretnih upravnih postopkov, na katere se sklicuje tožnik, tožena stranka ne pozna. Mogoče je, da se obveznosti imenovanja vodje del v skladu s prevladujočo stroko v preteklosti niso striktno izvajale niti nadzirale in je zaradi tega pri izvajanju predpisov prišlo tudi do odstopanj. Iz priloženih dokazov tožnika izhaja, da je tožnik v določenih primerih dejansko nastopil kot odgovorni vodja projekta, pa tega nekateri upravni organi v postopkih izdaje gradbenega dovoljenja niso ugotovili in sankcionirali. Če pa bi takšni praksi sledili tudi v bodoče, bi to pomenilo zavestno kršenje predpisov, s čemer pa se tukajšnji upravni organ ne more in ne sme strinjati.

GZ in Uredba o razvrščanju objektov (Uradni list RS, št. 37/18) delita objekte na stavbe, gradbeno inženirske objekte in druge gradbene posege. Upravni organ na podlagi predloženega projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) (Priloga 5 CD) ugotavlja, da je predmet zahtevka kompleks D., ki ga sestavljajo: 112 večstanovanjske stavbe, 121 gostinske stavbe, 122 poslovne in upravne stavbe, 123 trgovske stavbe in stavbe za storitvene dejavnosti, 1242 garažne stavbe, 126 stavbe splošnega družbenega pomena, 127 obredne stavbe, znotraj stavbe 22241 lokalni (distribucijski) elektroenergetski vodi in lokalna dostopovna komunikacijska omrežja, na strehi stavbe pa še 24110 športna igrišča. Gre torej za objekt, ki je v deležu več kot 89% neto površin v skladu z Uredbo klasificiran in mu je s tem določen namen, -stavba.

Projektna dokumentacija obravnava tudi ukrepe za ohranitve K. rešitev, kot kulturne dediščine. Gre za ohranjanje arhitekturnih elementov stadiona kot so glorieta, paviljon, tribune, obodni zid, pokrito stavbišče, spominski steber itd., kar izhaja tudi iz Odloka o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za dele območji urejanja L., M. in N. (Uradni list RS, št. ...) (Priloga ...). V konkretnem primeru projektiranja D. gre za pomembne arhitekturne rešitve tako v smislu novogradnje kot tudi zaščite obstoječe kulturne dediščine.

Nadalje tožena stranka v odgovoru navaja, da je prav arhitekturno načrtovanje tisto, ki je bilo pri konkretnem projektu najbolj izpostavljeno. Da je temu tako, priča že dejstvo, da je bil v letih 2008 in 2009 izveden mednarodni arhitekturno urbanistični natečaj, na katerem je zmagal arhitekt O. O.. Njegove rešitve so bile osnova, na podlagi katere je bil izdelan projekt PGD. Pojem "prevladujoča stroka" se ne določa glede na fizična dela v smislu gradnje, pač pa glede na osnovni namen gradnje objekta ter pojavnosti v prostoru.

Iz navedenega nesporno izhaja, da v konkretnem primeru niso ključna gradbena dela, kot navaja tožnik, pač pa je najbolj pomembna arhitekturna rešitev, čemur seveda morajo slediti tudi vse absolutno potrebne stroke, kot tudi sama izvedba gradnje. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Sodišče je dne 15. 7. 2019 prejelo priglasitev stranske udeležbe, ki jo je podala Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije (v nadaljevanju: ZAPS) po pooblaščeni odvetniški družbi P.. ZAPS pojasnjuje razloge, zakaj bi bila (v smislu 19. člena ZUS-1) odprava ali sprememba dejanja tožene stranke ali izdaja ugotovitvene ali prepovedne odločbe iz 64.a. člena ZUS-1 ZAPS in tudi članom, ki jih zastopa, v neposredno škodo in razloge, zakaj bi se meritorna odločitev v konkretnem pravnem razmerju lahko sprejela samo enotno tudi za ZAPS in s tem za vse njegove člane. ZAPS predlaga, da se mu omogoči sodelovanje v tem upravnem sporu s položajem stranke z interesom, vroči vloge v postopku in omogoči sodelovanje v tem postopku kot strankam.

ZAPS najprej uveljavlja nepravočasnost tožbe, da projektant ni stranka v postopku, da je šlo v konkretnem primeru za voljno ravnanje investitorja, kakor tudi za voljno ravnanje pravne osebe - projektantske družbe, da ima tožnik drugo sodno varstvo pred delovnim sodiščem in da ne gre za dokončen upravni akt. Pod točko II. pravi, da bi bila odprava ali sprememba takšnega dejanja tožene stranke ali izdaja ugotovitvene ali prepovedne odločbe iz 64.a člena ZUS-1 ZAPS, pa tudi članom, ki jih zastopa, v neposredno škodo. Če je poziv tožene stranke investitorju k imenovanju pooblaščenega arhitekta kot vodje projekta iz stroke, ki glede na konkretni namen gradnje prevladuje (navkljub vsemu, že pojasnjenemu v 1. točki), šteti za takšen akt ali dejanje, ki je lahko predmet presoje zakonitosti v tem subsidiarnem sporu, bi bil ZAPS lahko tudi stranski udeleženec v upravnem postopku v zvezi s takšnim dejanjem ali aktom. Pa tudi sicer bi se meritorna odločitev v takšnem pravnem razmerju lahko sprejela samo enotno tudi za ZAPS in s tem za vse njegove člane.

ZAPS je po prvem odstavku 26. člena ZAID nepridobitna pravna oseba javnega prava. Po tretjem odstavku 26. člena ZAID je ZAPS zastopnik javnega interesa v skladu s cilji ustanovitve, določenimi v 25. členu istega zakona. Po 25. členu ZAID se je ZAPS v Republiki Sloveniji ustanovil zaradi zagotavljanja strokovnosti in varovanja javnega interesa na področju urejanja prostora in graditve objektov ter varstva tretjih oseb. Zbornica izvaja cilje te ustanovitve kot poklicno zastopstvo stanovskih interesov, za svoje področje spremlja in obravnava problematiko dela pooblaščenih arhitektov, določa strokovna načela na področju prostorskega načrtovanja in graditve objektov, spodbuja in zastopa poklicne, socialne in gospodarske interese pooblaščenih arhitektov in inženirjev in jim svetuje, skrbi za skladen razvoj stroke in varstvo stanovskega ugleda, sprejema kodeks, in opravlja druge z zakonom in statutom določene naloge.

ZAPS pa kot javno pooblastilo izvaja med drugim strokovni nadzor nad izpolnjevanjem poklicnih dolžnosti svojih članov (13. točka prvega odstavka, v zvezi z drugim odstavkom 27. člena ZAID) ter vodi disciplinske postopke zoper pooblaščene arhitekte (4. točka prvega odstavka, v zvezi z drugim odstavkom 27. člena ZAID). Po prvem odstavku 43. člena ZAID je pooblaščeni arhitekt in kandidat za pooblaščenega arhitekta disciplinsko odgovoren, če s svojim ravnanjem ali opustitvijo ravnanja krši dolžnosti pri opravljanju poklica in dolžnosti vestnega opravljanja dela ali pridobivanja praktičnih izkušenj.

Poklicne naloge pooblaščenega arhitekta, ti se združujejo v ZAPS, so od poklicnih nalog pooblaščenega inženirja s področja gradbeništva, ti se združujejo v Inženirsko zbornico Slovenije (IZS), povsem jasno razmejene v 4. členu ZAID. Vsaka od obeh zbornic (iz 28. člena ZAID) pa lahko po javnem pooblastilu nadzoruje le izpolnjevanje poklicnih nalog svojih članov, ki jih zanje določa ZAID. Nadzoruje torej lahko le opravljanje poklicnih nalog in vodi disciplinske postopke le zoper svoje člane (in kandidate) in le s svojega poklicnega področja, določenega z zakonom.

Razlaga sicer povsem jasne določbe tretjega odstavka 12. člena GZ na način, ki bi dopuščal imenovanje pooblaščenega inženirja za vodjo projekta v primerih, ko gre za projektiranje stavb (v danem primeru celo za kulturno dediščino), bi bila ZAPS in članom, ki jih zastopa, če bi bilo takšno stališče zavzeto s strani naslovnega sodišča ob odpravi ali spremembi izpodbijanega dejanja tožene stranke ali ob izdaji ugotovitvene ali prepovedne odločbe iz 64.a člena ZUS-1, v neposredno škodo.

Učinek takšne napačne zunaj zakonske razlage določbe tretjega odstavka 12. člena GZ izven dejanske vsebine te določbe, ki po zakonu sicer predpostavlja ugotavljanje dejstva "prevladujoče stroke", bi se v vsakem posamičnem primeru, nezakonito razširil na vse primere. Nezakonito bi tako bilo v vseh nadaljnjih posamičnih zadevah dopuščeno imenovanje vodij projektov tudi iz strok, ki glede na namen gradnje ne prevladujejo. Pri arhitekturnem načrtovanju objekta bi ob takšni napačni razlagi vodja projekta lahko bil poleg pooblaščenega inženirja s področja gradbeništva, na primer tudi pooblaščeni inženir s področja elektrotehnike ali pa s področij strojništva, požarne varnosti ali na primer s področja geotehnologije, kar je seveda nesmisel. V takih primerih pa ZAPS niti ne bi mogel izvajati z zakonom podeljenega mu javnega pooblastila nadzora in vodenja disciplinskega postopka nad izvajanjem poklicnih nalog s svojega področja, saj bi se izvajanje poklicnih nalog s področja arhitekture kljub regulaciji poklica pooblaščeni arhitekt dopustilo tudi drugim osebam, ki niso člani ZAPS. Nadzora poklicnih nalog in vodenja disciplinskega postopka s področja pooblaščenega arhitekta pa tudi ne more izvajati IZS, saj tak nadzor ne sodi v področje izvajanja nalog IZS.

Na teh podlagah ZAPS zatrjuje osebno korist za udeležbo v tem postopku. Tudi v odločbi Ustavnega sodišča RS Up-741/12 z dne 2.7. 2015 je bilo že poudarjeno, da je treba tudi v upravnem sporu vsakomur, komur pravo priznava obstoj njegovega pravno varovanega interesa, omogočiti, da ta interes zavaruje in da tudi (javno)-pravni interes predstavlja pravno varovani zasebni interes, ki izhaja iz javnopravne norme in ga je mogoče uveljaviti pred organi sodnega nadzora. Nenazadnje tak javni interes ZAPS priznava tudi MOP, kar dokazuje tudi vsebina njenega dopisa glede razlage tretjega odstavka 12. člena GZ z dne 12.6.2019, namenjena vsem upravnim enotam, pa tudi obema področnima zbornicama, torej ZAPS in IZS.

Odločitev o glavni stvari v tej zadevi bo imela učinek v tej zadevi in v vseh ostalih postopkih. Pri tem niti ZAPS niti njegovi posamezni člani ne bodo seznanjeni z napačno uporabo ali razlago določbe tretjega odstavka 12. člena GZ, ko bo projektiranje stavb "prevladujoča stroka", kot vodja projekta pa v tem primeru dopuščen pooblaščeni inženir s področja - na primer gradbeništva.

Pa tudi sicer ima ZAPS, enako kot je v postopku pred upravnim organom to možnost imela IZS (kot to izhaja iz priloženega članka), pravico biti slišana, če se odloča o konkurirajočih pravicah s področja delovanja ZAPS in njenih članov ter v zvezi s poklicnimi nalogami njenih članov z reguliranim poklicem, ki jih očitno želijo opravljati tudi druge osebe. Nenazadnje ji to pravico zagotavlja tudi 22. člen Ustave RS. Interes ZAPS je zato izkazan tudi z vidika njenih članov, ki ga glede na opisano situacijo že pojmovno v tovrstnih primerih individualno niti uveljavljati ne bo mogoče. Tudi sicer bi se meritorna odločitev v takšnem pravnem razmerju lahko glede na vse opisane posledice sprejela samo enotno tudi za ZAPS in vse njegove člane.

Če gre za gradnjo stavb, ima arhitektura nedvomno ključno in prevladujočo vlogo. Če vodja projekta ni strokovnjak s področja, ki prevladuje v tolikšni meri, kot pri projektiranju stavb prevladuje arhitektura, funkcija vodenja projekta ne bi bila več regulirana.

V ZAID implementirana Direktiva o priznanju poklicnih kvalifikacij uvršča arhitekte v višjo stopnjo reguliranih poklicev (avtomatski sistem priznavanja kvalifikacij) s harmoniziranimi predpisanimi kompetencami (46. člen). V nadaljevanju našteva strokovne kompetence arhitekta, ki veljajo tudi v primeru opravljanja poklicne naloge vodje projekta za stavbe. Teh kompetenc drugi strokovnjaki nimajo, ker niso vsebovane v njihovih učnih programih. Odstop od tega pravila je možen le izjemoma, kadar stavba ni namenjena ljudem in so v ospredju drugi vidiki, npr. tehnologija, tehnična prenova ipd.

Zahteve pooblaščenih inženirjev, ki merijo na to, da bi bil vodja projekta pri projektiranju stavb lahko bodisi pooblaščeni inženir bodisi pooblaščeni arhitekt, so zato ne le v nasprotju z omenjeno določbo tretjega odstavka 12. člena GZ, ki vsebinsko od prej veljavne ureditve v ZGO-1 ni v ničemer spremenjena. Takšne zahteve so tudi v nasprotju z regulativo EU in kulturno politiko Republike Slovenije.

Tožnik je dne 30. 8. 2019 podal odgovor na vlogo ZAPS za priglasitev stranske udeležbe skupaj z drugo pripravilno vlogo. Tožeča stranka sodišče uvodoma opozarja, da je priglasitev stranske udeležbe opozorilo na absurdno situacijo, v kateri se je znašla tožeča stranka: kljub zakonski določbi, ki "prevladujočo stroko" opredeljuje kot pravni standard, ki bi moral biti napolnjen v vsakem konkretnem primeru in kljub utemeljenemu pričakovanju, da bodo upravni organi tudi po novi gradbeni zakonodaji postopali enako, kot so po ZGO- 1, so arhitekti preko svojih članov na vodilnih mestih tožene stranke nezakonito izdali dokument, ki ga upravni organi obravnavajo kot obvezno napotilo, kljub temu, da za to ni pravne podlage, sedaj pa ti isti arhitekti zatrjujejo, da tožeča stranka ne bi smela biti upravičena do sodnega varstva v upravnem sporu. Priglasitev stranske udeležbe je toliko bolj jasno pokazala, da je nujno, da sodišče omogoči varstvo tožeči stranki, ki bo sicer na milost in nemilost ostala izpostavljena samovoljnemu ravnanju oblasti in trenutno vladajočim elitam.

Tožeča stranka opozarja sodišče, da upravni organ (tožena stranka) v svojem uradnem zaznamku z dne 18.4.2019 (priloga št. 1 k tožbi) ni opravila tehtanja pravnega standarda "prevladujoča stroka", kakor ji to nalaga tretji odstavek 12. člena GZ, temveč se je oprla na uradno stališče tožene stranke, da pri stavbah stroka, ki prevladuje, predstavlja pooblaščenega arhitekta.

V konkretnem primeru torej ne gre za spor o tem, ali se je tožena stranka ustrezno postavila na stališče, katera stroka prevladuje, temveč o tem, da je tožena stranka pred tem zavzela neko generalno stališče, ki je postalo obvezno za vse upravne organe, in ki je s tem doseglo status avtentične razlage GZ, kljub temu, da tožena stranka za to ni imela niti pravne niti dejanske podlage.

Čeprav gre odgovor na tožbo tožene stranke v smeri, da bi za konkretni primer dokazala, da je prevladujoča stroka arhitekturna stroka, je dejanski problem v tem, da odločitev tožene stranke ne temelji na tem dejanskem primeru, temveč na pavšalnem zaključku, ki je bilo podano v obvezni razlagi tožene stranke, ki naj bi veljala za vse primere projektiranja (določenih vrst) stavb.

Vendar pa je tožena stranka povsem spregledala, da bo projektant predmetnega projekta za tisti del projektiranja, ki se nanaša na arhitekturno projektiranje, vsekakor pooblastil pooblaščenega arhitekta. Noben strokovnjak iz drugih strok ne bo posegal v arhitekturno stroko, prav tako pa ne bo izdeloval rešitev, ki ne sodijo v njegove poklicne naloge. Vendar pa je konkretni projekt tako zelo kompleksen, da ni mogoče enoznačno zatrditi, da v njem prevladuje arhitekturna stroka, saj obseg vsega potrebnega in zahtevanega projektiranja drastično presega arhitekturno stroko. Tožeča stranka ravno obratno od tožene stranke trdi, da je zgolj pooblaščeni inženir gradbene stroke kos tako obsežnemu projektu, saj je edini, ki ima dovolj znanj in kompetenc, da združi vse potrebne strokovnjake pri tem projektu ter da projektiranje uspešno pripelje do izdaje uporabnega dovoljenja.

Tožeča stranka nasprotuje vključitvi ZAPS kot stranskega udeleženca, saj meni, da za to niso izpolnjeni zakonski pogoji iz 19. člena ZUS-1. Rezultat predmetnega upravnega spora ZAPS-u nikakor ne more biti v neposredno škodo. ZAPS po zakonu ni edina zbornica, ki skrbi za javni interes. Prvi odstavek 25. člena ZAID namreč določa, da se v Republiki Sloveniji zaradi zagotavljanja strokovnosti in varovanja javnega interesa na področju urejanja prostora in graditve objektov ter varstva tretjih oseb ustanovita dve zbornici: ZAPS in IZS (Inženirska zbornica Slovenije) in torej nikakor ne drži, da naj bi bil varuh javnega interesa zgolj ZAPS, kakor je to prikazano v priglasitvi stranske udeležbe. Tako zbornica arhitektov, kakor zbornica inženirjev, imata z vidika varovanja javnega interesa na področju urejanja prostora in graditve objektov ter varstva tretjih oseb enaka pooblastila, kar že pojmovno kaže na to, da ni mogoče, da bi imel ZAPS na teh področjih, ki jih sicer želi prikazati kot ekskluzivno svoja področja, kakršnekoli večje kompetence od zbornice inženirjev (IZS). Primarno poslanstvo (obeh) zbornic pa je poklicno zastopstvo stanovskih interesov svojih članov, kar ZAPS v svoji vlogi izrecno priznava. ZAPS torej zastopa interese arhitektov, IZS pa interese inženirjev.

Morebitna vsebinska odločitev upravnega sodišča o ugotovitvi nezakonitosti in neustavnosti ravnanja tožene stranke niti ZAPS niti njegovim članom ne more biti v neposredno škodo, saj bi povzročila zgolj to, da bi morali upravni organi pri vsakokratnem odločanju o izpolnjevanju pogojev za vodjo projekta uporabiti pravni standard, ki ga je uzakonil tretji odstavek 12. člena GZ, in ne "obvezne razlage" tožene stranke, ki izhaja iz njenega dopisa, in ki povsem izničuje uzakonjeni pravni standard.

Nadalje bi meritorna odločitev sodišča povzročila zgolj to, da bi stanje na spornem področju ostalo enako, kakor se je izvajalo do sedaj. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo priznala, da se stališče tožene stranke v preteklosti ni upoštevalo, tožeča stranka pa je prepričljivo dokazala, da je bila odgovorni vodja projekta na številnih projektih, kjer so se projektirale stavbe.

Navedeno se je spremenilo izključno zato, ker je tožeča stranka pripravila in odposlala dopis glede razlage tretjega odstavka 12. člena GZ, kaj naj bi bila pri projektiranju stavb "prevladujoča stroka". Dopis je bil poimenovan "nadomestitev posredovanih odgovorov na vprašanja upravnih enot, za katero je tožena stranka štela, da predstavlja obvezno tolmačenje zakonodaje ter od vseh upravnih enot na novo zahtevala obvezno spoštovanje tako podanega tolmačenja. Tožena stranka je s predmetnim dopisom vsem upravnim organom (med katerimi so tudi vse upravne enote) napisala, da pri projektih za stavbe prevladuje arhitekturna stroka, pri vseh ostalih objektih pa prevladujočo stroko določi projektant, torej podjetje, ki je sklenilo projektantsko pogodbo.

Če do tega dopisa tožene stranke ne bi prišlo, upravni organi po Sloveniji ne bi imeli konkretnih obvezujočih navodil, kako tolmačiti tretji odstavek 12. člena GZ, zaradi česar bi se še naprej odločali ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega projekta ter na način, da bi lahko sami napolnili pravni standard "ki glede na namen gradnje prevladuje". Dopis tožene stranke pa je povzročil, da se je pravni standard "ki glede na namen gradnje prevladuje" spremenil v avtentično obvezujočo razlago zakona, ki je postavila pravilo in na ta način močno restriktivno razširila zakonsko določbo. Dopis tožene stranke je dejansko ustvaril predpis, ki je spremenil zakonsko določbo. Vse to izhaja iz priloge št. 29 tožbe in sicer dopisa tožene stranke "postopek za izdajo gradbenega dovoljenja za trgovski objekt G.- zahteva za dopolnitev vloge".

Vse, kar želi tožeča stranka doseči je, da bi bilo stanje tudi naprej enako, kot je bilo prej in sicer, da bi bili lahko vodje projekta bodisi arhitekti bodisi inženirji. Arhitekti preko ZAPS-a pa želijo bistveno več od tega, kar so imeli do sedaj in sicer ustvariti monopolni položaj pri zasedanju funkcije vodenja projekta.

Mesto državnega sekretarja za področje prostora pri toženi stranki je prevzel g. F. F., ki je arhitekt in bivši predsednik ZAPS. Dokler g. F. F. ni nastopil funkcij na Ministrstvu za okolje in prostor, nikomur pri toženi stranki ni prišlo na misel, da bi izdajal kakšna zavezujoča tolmačenja v zvezi s pravnim standardom iz zakona, zaradi česar so funkcijo odgovornega vodje projekta lahko opravljali tako inženirji, kakor tudi arhitekti.

Prvi odstavek 4. člena ZAID med naštetimi poklicnimi nalogami pooblaščenih arhitektov eksplicitno omenja zgolj projektiranje objektov, nikakor pa med njihove poklicne naloge ne šteje vodenja projektiranja stavb.

Čeprav želi ZAPS v svoji vlogi prikazati, da bi odločitev sodišča lahko vplivala na zmožnost opravljanja strokovnega nadzora nad izpolnjevanjem poklicnih dolžnosti članov ZAPS, je ta argument povsem pavšalen in izvit iz trte. Določilo 13. točke prvega odstavka 27. člena ZAID na splošno za obe zbornici (ZAPS in IZS) določa, da med drugim izvajata strokovni nadzor nad pooblaščenimi arhitekti in inženirji. Obe zbornici vodita tudi disciplinske postopke zoper svoje člane, vendar pa to nima popolnoma nobene zveze z vprašanjem funkcije vodje projekta.

Niti veljavna zakonodaja niti podzakonski predpisi pojma "prevladujoča stroka" ne opredeljuje, kar priznava tudi tožena stranka v svojem dopisu št. 35101-316/2019/2 z dne 12.6.2019 (priloga št. B 33).

Določba tretjega odstavka 12. člena GZ, da mora projektant za vodenje izdelave projektne dokumentacije določiti pooblaščenega arhitekta ali pooblaščenega inženirja iz stroke, ki glede na namen gradnje prevladuje, je pravni standard, kar pomeni, da gre za določbo, ki jo je treba napolniti v vsakem konkretnem primeru posebej. Pri tem je treba upoštevati okoliščine, ki posamezni primer opredeljujejo ter ga konkretizirajo. Že zato, ker gre za pravni standard, je jasno, da ni mogoče postavljati univerzalnega pravila, ki sta ga je zavzela tožena stranka in ZAPS, in sicer da ima arhitektura pri gradnji stavb ključno in prevladujočo vlogo. Za uporabo pravnega standarda se zakonodajalec odloči zato, ker ni mogoče uporabiti generalnega pravila, ki bi veljal v vseh primerih, ki pridejo v poštev.

Razlog, zaradi katerega je zakonodajalec določil, da je "prevladujoča stroka" pravni standard, je v tem, da se čisto vsak objekt oziroma čisto vsaka stavba med seboj razlikujejo. Obseg izvedenih storitev, pripravljalnih del, analiz, geološko geotehničinih raziskav, storitev, ki morajo biti opravljene za pridobitev gradbenega in kasneje uporabnega dovoljenja, je odvisen od številnih dejavnikov, med drugim od zahtev investitorja, posebnih potreb investitorja, zemljišča, na kateri bo stavba stala, posebnih predpisov, ki veljajo za območje, na katerem bo zgradba stala.

Tožeča stranka v zvezi s tem kot bistveno izpostavlja še, da so arhitekti v vsakem primeru del ekipe projektantov in so vedno, v vseh primerih zadolženi za arhitekturno projektiranje objektov. Zaradi svoje obvezne prisotnosti in vloge pri projektiranju jim nihče ne more vzeti odločujoče vloge pri arhitekturnem projektiranju, umeščanju stavb v prostor, urejanju zunanjega in notranjega prostora, drugega arhitekturnega oblikovanja, nihče jim ne želi vzeti vloge pri pridobivanju pogojev, mnenj, soglasij, dovoljenj.

Tudi podzakonski akt Pravilnik o podrobnejši vsebini dokumentacije in obrazcih, povezanih z graditvijo objektov, ki je bil sprejet na podlagi ZAID, in bi lahko, če bi bila takšna volja zakonodajalca, določil kaj o tem, katera je prevladujoča stroka pri posameznih gradnjah, tega ni storil. Tretji odstavek 4. člena Uredbe povsem jasno določa, da projektant za vodenje izdelave projektne dokumentacije določi pooblaščenega arhitekta, pooblaščenega inženirja ali pooblaščenega krajinskega arhitekta (v nadaljnjem besedilu: vodja projekta) ter v izdelavo projektne dokumentacije vključi tiste strokovnjake, katerih strokovne rešitve so glede na namembnost in zahtevnost objekta ter namen izdelave projektne dokumentacije potrebne za njegovo realizacijo v skladu z zahtevami investitorja, predpisi, pravili stroke in zadnjim stanjem tehnike. Logika, ki jo je določil Pravilnik, je torej takšna, da se projektant odloči, kdo bo vodja projekta, projektantova dolžnost pa je, da v projektno ekipo vključi vse strokovnjake, ki jih za izdelavo posamezne projektne dokumentacije potrebuje.

Projektant (kot gospodarski subjekt) je torej tisti, ki prevzame odgovornost za celotno projektiranje in ima dolžnost, da presodi, katere strokovnjake bo potreboval za projektiranje ter koga bo določil za vodjo projekta (glede na naravo objekta), zaradi česar ima on pravico in dolžnost, da opravi to strokovno presojo. Tožena stranka ali ZAPS nimata nikakršne pravne podlage, da pravila predpišejo namesto projektanta. Če bi sprejeli argumentacijo tožene stranke in ZAPS, da je lahko vodja projekta pri stavbah samo pooblaščeni arhitekt, potem bi lahko zgoraj omenjeno določbo pravilnika razlagali na način, da lahko tožena stranka predpiše tudi obvezen natančen seznam strokovnjakov, ki morajo sodelovati pri projektiranju, kar pa je eklatantno v nasprotju s sprejetimi predpisi.

Zelo zavajajoče so trditve, da bi lahko uporaba pravnega standarda, ki ga je uzakonil GZ, pomenila, da bi bil vodja projekta katerikoli strokovnjak, tudi s področja strojništva, elektrotehnike, tehnologije. V praksi obstajajo številni objekti, kjer je že sedaj tako, da prevladuje strojna, elektrotehnična ali tehnološka stroka (investicije v energetiki, čistilne naprave). Pri stavbah pa si gradbena in arhitekturna stroka dejansko konkurirata, vprašanje prevlade pa je odvisno od številnih okoliščin posamezne investicije.

Zakonodajalec je torej imel možnost, da bi v prvem odstavku 4. člena ZAID določil, da med poklicne naloge pooblaščenega arhitekta sodi vodenje projektiranja stavb, pa tega ni storil. Zapisal je zgolj to, da pri projektiranju stavb med poklicne naloge pooblaščenega arhitekta sodi arhitekturno projektiranje objektov, zlasti stavb. Vodenje projektiranja ni poklic, še manj je to reguliran poklic. Izvajanje vodenja projektiranja je v veljavni zakonodaji navedeno kot dejavnost, ki jo opravlja eden izmed projektantov glede na pravni standard, ki glede na namen gradnje prevladuje. Tožena stranka iz ZAPS s svojima vlogama sodišče poskušata prepričati, da je zakonodajalec določil vodenje projektiranja stavb kot eno od poklicnih nalog pooblaščenih arhitektov, kar pa ne drži.

Tako ZAID, kakor tretji odstavek 4. člena Pravilnika o podrobnejši vsebini dokumentacije in obrazcih, povezanih z graditvijo objektov, določata, da mora projektantska ekipa vključevati strokovnjake iz vseh potrebnih področij, katerih strokovne rešitve so glede na namembnost in zahtevnost objekta ter namen izdelave projektne dokumentacije potrebne za njegovo realizacijo. Sodelovanje arhitekta bo zato pri vseh stavbah obvezno, prav tako bo obvezno, da arhitekt sodeluje s projektanti iz drugi strok. Vodja projekta je torej zgolj upravno administrativna funkcija, ki je namenjena koordiniranju projekta.

Na koncu tožeča stranka izpostavlja še en element, za katerega pravi, da v nobeni od dosedanjih vlog ni bil omenjen, igra pa ključno vlogo pri sporu med gradbeniki in arhitekti: vodja projekta je tisti, ki dobi tako reference za celoten projekt, ki ga je vodil, kakor tudi določeno mero avtorskih pravic nad projektno dokumentacijo. Menjava vodje projekta je izredno težavna, vodenje projektiranja ene faze projektne dokumentacije pa vodji projekta daje skoraj neodtujljivo pravico vodenja projektiranja naslednjih faz projektne dokumentacije ter tudi pravico opravljanja projektantskega nadzora. Navedeno je ključno za zagotavljanje močne pozicije pri projektiranju vseh faz ter pri sodelovanju v fazi gradnje, kar seveda močno vpliva na obseg poklicnih nalog, naročil in tudi na finančne prilive vpletenim subjektom. Arhitekti imajo zato izredno močno stimulacijo, da poskušajo preko svojih članov na vodilnih mestih tožene stranke svojemu cehu zagotoviti konstantne ekskluzivne prilive denarnih sredstev.

Iz dopisa "nadomestitev posredovanih odgovorov na vprašanja upravnih enot iz I. in II. izdaje" (dopis tožene stranke, priloga št. 7 v tožbi), izhaja, da je "vodja projektiranja pri stavbah pooblaščeni arhitekt". F. F. se je torej kmalu po prevzemu funkcije državnega sekretarja za področje ... pri toženi stranki upal spustiti tako daleč, da je zapisal, da so vodje projekta pri vseh stavbah lahko zgolj pooblaščeni arhitekti. Takšno stališče je bilo izdano dne 8. 12. 2018.

Dne 12.6.2019 pa je arhitektka R. R. pripravila spremenjeno stališče, da je arhitekturna stroka prevladujoča pri projektiranju vseh stanovanjskih stavb, nestanovanjskih stavb, ki so po namenu stavbe v javni rabi ter v primeru, ko stavbe s svojo pojavnostjo v okolju bistveno prispevajo k urejenosti prostora. Stališče tožene stranke se je pri industrijskih, tehničnih in kmetijskih stavbah ter stavbah, katerih pojavnost v prostoru ni takšna, da bi vplivala na kvaliteto prostora, spremenilo na način, da bi bil vodja projekta pri projektiranju teh stavb lahko tudi pooblaščeni inženir. Še vedno pa bi bil vodja projekta tudi za te stavbe lahko pooblaščeni arhitekt.

Za dne 8. 8. 2019 je F. F., državni sekretar pri toženi stranki sklical sestanek (priloga št. B 34), na katerem je bil govora o novem predlogu, ki ga je pripravil ZAPS glede porazdelitve "pravice" do opravljanja funkcije vodje projekta (priloga št. B 32). Iz priložene tabele izhaja, da je ZAPS pooblaščenim inženirjem s področja gradbeništva "milostno" naklonil nekaj stavb, pri katerih bi oni lahko prevzeli vodenje projekta, v kolikor se projektant seveda ne bi odločil, da bo tudi vodenje takšnih projektov prevzel pooblaščeni inženir. Po tej razdelitvi bi pooblaščeni inženirji s področja gradbeništva lahko prevzeli vodenje projekta pri projektiranju industrijskih stavb in drugih nestanovanjskih stavb. Tožeča stranka v stališčih tožene stranke tako ugotavlja izjemno nekonsistenco pri tem, pri katerih stavbah bi pooblaščeni inženirji s področja gradbeništva smeli opravljati funkcijo vodenja projekta.

Celo če bi sodišče sledilo navedbam tožena stranka in ZAPS, pa tožeča stranka opozarja, da jezikovna razlaga drugega odstavka 2. člena GZ jasno kaže na to, da med javni interes nikakor ne štejejo zgolj arhitekturne dejavnosti oziroma arhitekturne prvine, temveč denimo na prvem mestu zapisana varnost objektov, nadalje učinkovitost, kakovost objektov, subjekti, ki so dolžni to zagotoviti pa so gradbeniki in ne arhitekti. Iz opisa primeroma (in ne taksativno) naštetih elementov javnega interesa tako nikakor ni mogoče zaključiti, da pri gradnji prevladuje javni interes s področja arhitekture. Tožeča stranka želi sodišče opozoriti na zelo jasen 28. recital Direktive 2005/36/ES, kjer je zapisano: "V večini držav članic opravljajo arhitekturne dejavnosti pravno ali dejansko osebe, ki imajo samo poklicni naziv arhitekta ali pa imajo poleg tega naziva še drug naziv, pri čemer te osebe nimajo monopola pri opravljanju takih dejavnosti, razen če zakonodajne določbe ne določajo drugače. Te dejavnosti ali nekatere od njih lahko opravljajo tudi drugi strokovnjaki, zlasti inženirji, ki so opravili specializirano usposabljanje v gradbeništvu ali zidarstvu. Z namenom poenostavitve te direktive se je v njej treba sklicevati na pojem "arhitekt", da bi omejili področje določb, povezanih z avtomatičnim priznavanjem kvalifikacij na področju arhitekture, brez poseganja v posebne značilnosti nacionalnih predpisov, ki urejajo te dejavnosti".

Čeprav želita ZAPS in tožena stranka prikazati drugače, Slovenija kot država članica EU arhitektom ni podelila monopola pri opravljanju poklicne naloge vodenja projekta, temveč je ravno obratno določila pravni standard za presojo vsakokratnega primera določanja ustreznosti vodje projekta.

Tožeča stranka izpostavlja, da vsekakor drži, da se je delodajalec (projektant kot gospodarski subjekt), pri katerem je zaposlena in katerega direktor je, sledil želji investitorja pri predmetnem projektu, da se z izdajo gradbenega dovoljenja nerazumno ne zavlačuje. Projektant je v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka tehtal med interesi svojega naročnika ter lastnimi interesi zaposlenih oseb pri projektantu in se odločil, da so interesi investitorja pomembnejši. Vendar pa to ne pomeni, da je ravnanje tožene stranka kakorkoli manj sporno oziroma da kakorkoli manj posega v pravice in svoboščine ter pravico do opravljanja poklica zaposlenih pri projektantu. Tožeča stranka je namreč dokazala, da do menjave vodje projekta ni prišlo zaradi volje investitorja niti zaradi razlogov na strani projektanta, temveč izključno zato, ker je tožena stranka zaradi upoštevanja dopisa, ki ga je pripravila in izdala sama, zahtevala menjavo, sicer bi izdajo gradbenega dovoljenja zavrnila, s čimer bi investitorju nastali nesorazmerni stroški ter bi mu bila povzročena velika škoda.

Dokument, poimenovan "nadomestitev posredovanih odgovorov na vprašanja upravnih enot iz I. in II. izdaje" (dopis tožene stranke, priloga št. 7 v tožbi), za katero je tožena stranka štela, da predstavlja obvezno tolmačenje zakonodaje, je izdal F. F. Iz spletne strani tožene stranke (priloga št. 31), ki predstavlja uradno predstavitev vodstvenega kadra pri toženi stranki izhaja, da je F. F. arhitekt ter nekdanji predsednik ZAPS. Prav tako je kot pooblaščeni arhitekt glede na javno dostopne podatke vpisan v imenik ZAPS pod št. A-0629. Tolmačenje tretjega odstavka 12. člena GZ, kakršnega je v imenu in za račun tožene stranke protipravno podal zadevni F. F., sicer pooblaščeni arhitekt, de facto vodi v to, da bo on sam oziroma njegovi stanovski kolegi od takega protipravnega tolmačenja neposredno prejemal ekonomsko korist na škodo pooblaščenih inženirjev.

Gre za hudo kolizijo interesov, pri kateri je F. F. kmalu (oziroma skoraj takoj) po prihodu na funkcijo ... izdal nadomestitev posredovanih odgovorov ter pravni standard iz zakona spremenil v obvezno navodilo ministrstva upravnim organom. Na ta način je arhitekt na vodilnem položaju pri toženi stranki povsem na novo ustvaril monopol za stanovske kolege arhitekte pri vodenju projektov projektiranja stavb.

Tožena stranka je dne 20. junija 2019 izdala novo navodilo upravnim organom, ki ga tokrat ni podpisal F. F., ampak generalna direktorica Direktorata za prostor, graditev in stanovanja R. R. in minister S. S.. Tudi ga. R. R. je arhitektka, kakor to denimo izhaja iz spletne strani.

Tožnik še pojasnjuje, da drži navedba, da je bil na ustni obravnavi pri upravnem organu govor o problematiki poklica, ki ga mora opravljati vodja del. Vendar pa je šla na ustni obravnavi debata v smeri izmenjavanja mnenj ter medsebojnega prepričevanja, katera stran ima prav oziroma izmenjavanja stališč. Tožena stranka se do te problematike uradno ni hotela opredeliti in je tožeči stranki obljubila, da bo o vsem skupaj še razmislila. Tožeča stranka je vse do prejema pisnega uradnega zaznamka s strani tožene stranke verjela, da vloga projektanta iz navedenega razloga ne bo sporna. Za takšno stališče je imela več kot dovolj razlogov, saj je bila obstoječa praksa do takrat takšna, da ni zbujala nikakršnega dvoma v pravilnost njenih stališč. Tožeča stranka si ni predstavljala, da bo šel lobi arhitektov pri toženi stranki tako daleč, da bo resnično izsilil takšno drastično nezakonitost. Iz navedenega razloga je tožeča stranka čakala na to, kakšno pisno stališče bo zavzela tožena stranka. Šele s prejemom pisnega stališča pa je postalo jasno, da so bile njene pravice in ustavne svoboščine kršene, saj pred tem ni bilo nikakršnega uradnega stališča, ki bi tolmačenje tožene stranke dvignil na raven obveznega predpisa, ki ga nameravajo upravni organi striktno upoštevati in ki je tako drastično spremenil obstoječo upravno prakso.

Ker je tožeča stranka predmetno tožbo vložila v zakonskem roku po tem, ko je prejela prvo pisno stališče tožene stranke v konkretnem primeru, ki predstavlja protipraven poseg v njene ustavne pravice, meni, da je njena tožba pravočasna.

Sodišče je dne 11. 9. 2019 prejelo priglasitev stranke udeležbe, ki jo je podala Inženirska zbornica Slovenije (v nadaljevanju: IZS), po zastopnici odvetnici S. S. iz Ljubljane. V utemeljitvi priglasitve stranske udeležbe IZS pravi, da je v predmetnem sporu izpodbijano stališče tožene stranke uperjeno zoper vse pooblaščene inženirje, zaradi česar je nujno, da tudi v tem upravnem sporu njihove interese zastopa pristojna zbornica. Za pooblaščene inženirje ima odločitev eksistencialne posledice. Podjetja z zaposlenim pooblaščenim arhitektom bodo lahko pridobivala posle in sklepala pogodbe tako v delu, ki ga izdelujejo sami, to je v delu izdelovanja načrtov arhitekture, kot tudi v delu, ki ga lahko izdelujejo le pooblaščeni inženirji, pooblaščene inženirje pa bo pod svojimi finančnimi in drugimi pogoji angažirala za podizvajalce. S tem se IZS, ki zastopa pooblaščene inženirje, ne more strinjati, saj je bila do spornega tolmačenja tožene stranke praksa drugačna, praksa, ki jo tožena stranka želi ustvariti s tolmačenjem, ki se izpodbija v predmetni zadevi, pa strokovno ni prav v ničemer utemeljena. Gre le za ustvarjanje ekonomskega monopola na trgu v korist pooblaščenih arhitektov in v škodo pooblaščenih inženirjev.

Na podlagi drugega odstavka 25. člena ZAID IZS izvaja cilje ustanovitve, kot so poklicno zastopstvo stanovskih interesov, za svoje področje spremlja in obravnava problematiko dela pooblaščenih inženirjev, določa strokovna načela na področju graditve objektov, spodbuja in zastopa poklicne, socialne in gospodarske interese pooblaščenih inženirjev in jim svetuje, skrbi za skladen razvoj stroke in varstvo stanovskega ugleda, sprejema kodeks, nadzoruje izpolnjevanje njihovih poklicnih dolžnosti in opravlja druge z zakonom in statutom določene naloge.

Navaja okvir pristojnosti IZS in glede na opisano, meni, da je treba IZS v predmetnem upravnem sporu priznati status stranke z interesom. V tem postopku se namreč odloča o ustavnosti in zakonitosti ravnanja državnega organa zoper pooblaščenega inženirja in člana IZS, to protipravno ravnanje tožene stranke pa je posledica dejstva, da je tožnik pooblaščeni inženir. Gre torej za presojanje sposobnosti pooblaščenega inženirja, katere interese pred državnimi organi varuje IZS. Ob dejstvu, da se je tožena stranka očitno postavila na stališče, da pooblaščeni inženirji ne morejo voditi projekta za gradnjo stavb, to pomeni poseg v pravice vseh pooblaščenih inženirjev v Republiki Sloveniji, katere interese kot rečeno varuje IZS.

Tožena stranka neprepričljivo zatrjuje, da naj bi se njena izpodbijana odločitev nanašala le na konkretni primer, pri tem pa že dopis tožene stranke, št. 35105-18/2019/11 z dne 9. 5. 2019, v zvezi z gradnjo objekta G. (priloga 29 tožbe), kaže na to, da je tožena stranka zavzela generalno stališče do vprašanja, kdo je lahko vodja projekta, saj v njem izrecno navede, da je uradno pojasnilo MOP, da je prevladujoča stroka pri projektiranju stanovanjskih stavb pooblaščeni arhitekt.

Takšno zmanjševanje finančnih prilivov pri pooblaščenih inženirjih pa bo lahko vodilo do povečanega izpisovanja iz IZS, ali pa spreminjanje aktivnega statusa v mirovanje. Lahko tako pride do nastanka neposredne škode za IZS v obliki izpada njenih prihodkov. Tako je v primeru IZS mogoče govoriti o dejanski neposredni škodi, ki bi jo ta utrpela, ta pa bi bila predvsem posledica očitne finančne škode, ki bi jo utrpeli pooblaščeni inženirji zaradi dejanja tožene stranke, ki se izpodbija v predmetnem upravnem sporu.

IZS je na dopis tožene stranke, št. 007-435/2017/15 z dne 23. 7. 2018, in na dopis, št. 007-435/2017/34 z dne 6. 12. 2018, odgovorila z dopisom z dne 11.1. 2019, v katerem je toženo stranko opozorila na njeno protipravno stališče. Nadalje je IZS toženo stranko z dopisom, št. 0040-0007/2019-1 z dne 7. 2. 2019, opozorila na sklep št. 1 Upravnega odbora IZS, s katerim je toženo stranko ponovno pozvala na umik nezakonitega stališča, kdo je lahko vodja projekta pri projektiranju stavb. Nadalje je IZS toženo stranko z dopisom, št. 01412-0012/2019-1 z dne 11. 7. 2019, seznanila s sklepom št. 3082 Upravnega odbora IZS, s katerim je vsebinsko nasprotovala pojasnilu tožene stranke z dne 20. 6. 2019. IZS je na omenjeno zgrešeno stališče tožene stranke z dne 20. 6. 2019 odgovorila tudi z dopisom, št. 0040-0013/2019-1 z dne 29. 7. 2019. Končno pa je IZS sodelovala tudi na sestanku dne 8. 8. 2019 pri F. F., o čemer je ustrezne trditve podal že tožnik v svoji pripravljalni vlogi.

Na podlagi pojasnjenega je torej očitno, da se nezakonito stališče tožene stranke kaže tudi v vseh drugih upravnih postopkih pridobitve gradbenega dovoljenja, kar neobhodno pomeni, da vpliva na vse člane IZS.

IZS tudi navaja, da bi sodišče moralo sprejeti tožbo tožnika v vsebinsko obravnavo, utemeljuje, zakaj meni, da je materialno-pravna razlaga tožene stranke določbe tretjega odstavka 12. člena GZ v zvezi z gradnjo stavb napačna in da je upravni organ prekoračil svoje pristojnosti, saj se ne more sklicevati na zgrešeno interpretacijo tretjega odstavka 12. člena GZ, če je dokumentacija predložena v skladu z 2. točko 43. člena in 15. členom GZ.

Upravno sodišče je s sklepom z dne 5. junija 2019 predlog tožnika za izdajo začasne odredbe za zavarovanje njegovih ustavnih pravic zavrnilo z utemeljitvijo, da tožnik v konkretnem primeru ni uspel izkazati, da bi bila zaščita pred težko popravljivo škodo z izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja sorazmerna glede na varstvo javne koristi.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

Sodišče je zavrnilo predlog ZAPS za stransko udeležbo v postopku, ker je ZAPS izkazala zgolj dejanski ne pa pravni interes za udeležbo v postopku.

Po določbi prvega odstavka 19. člena ZUS-1 ima položaj stranke tudi oseba, ki bi ji bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo, pa ne gre za osebo, ki v skladu s šestim odstavkom 143. člena ter drugim odstavkom 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ali vsebinsko enake določbe drugega predpisa, ki ureja postopek izdaje upravnega akta, ne bi mogla biti stranski udeleženec v upravnem postopku.

IZS ne bi mogla biti stranska udeleženka v upravnem postopku po ZUP in odprava ali sprememba izpodbijanega upravnega zaznamka ne more biti v neposredno škodo IZS glede na to, kako je neposredno škodo treba razlagati v smislu udeležbe strank v upravnem sporu po ZUS-1. V predmetni zadevi gre za tožbo na podlagi subsidiarnega upravnega spora, v katerem tožnik varuje svoje ustavne pravice na način, da uveljavlja ugotovitev kršitve določenih ustavnih pravic, pri čemer pa sodišče v konkretni zadevi ne more odpraviti ali spremeniti upravnega akta, saj tak akt ni izpodbijan oziroma ga tožena stranka ni izdala; sodišče ne more "odpraviti" ali "spremeniti" uradnega zaznamka, ampak lahko samo ugotovi, ali je bila z izpodbijanim ravnanjem tožene stranke kršena določena ustavna pravica tožnika in lahko v primeru kršitve ustavne pravice odpravi posledice ugotovljene kršitve, ki so nastale v sferi tožnika. V zvezi s tem zahtevkom IZS nima nobenega pravnega interesa, ne z vidika procesnih predpostavk za sprejem tožbe tožnika v upravnem sporu v vsebinsko obravnavo in ne z vidika kakršne koli vsebinske odločitve sodišča.

Neposredno škodo iz prvega odstavka 19. člena ZUS-1 je treba razlagati tudi v luči drugega odstavka 19. člena ZUS-1, to pomeni, da se mora neposredna škoda nanašati na določene pravice predlagateljice za stransko udeležbo oziroma na neposredne koristi predlagateljice stranske udeležbe, ki morajo biti na zakon oprte. Tega pravnega interesa v upravnem sporu, kje gre za to, ali je tožena stranka nezakonito in v nasprotju z ustavo posegla v pravico tožnika, IZS ni izkazala. V zvezi z uporabo tretjega odstavka 12. člena GZ v konkretnem primeru IZS ne izvršuje nobenega javnega pooblastila, ampak je IZS lahko zgolj dejansko zainteresirana za določeno razlago določila tretjega odstavka 12. člena GZ, kar pa ji ne daje lastnosti prizadete stranke v tem upravnem sporu po določbah ZUS-1.

V predmetni zadevi predlagateljica za stransko udeležbo tudi ni izkazala, da se odločitev v upravnem sporu lahko sprejme samo enotno za tožnika in predlagateljico stranske udeležbe (tretji odstavek 19. členu ZUS-1).

Na tej podlagi je sodišče predlog ZAPS zavrnilo. Ali je s tem, ko je sodišče povzelo navedbe IZS iz vloge za priglasitev stranske udeležbe, in ker je sodišče utemeljilo zavrnitev predloga za stransko udeležbo, ki jo mora sodišče tudi vročiti IZS, IZS v sodnem postopku dejansko sodelovala kot neke vrste "amicus curie", za presojo utemeljenosti tožbe ni relevantno.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

V tem upravnem sporu je sodišče v sklepu o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe že zavzelo stališče, da tožnik lahko uveljavlja težko popravljivo škodo "zaradi izpodbijanega dejanja tožene stranke oziroma posega v njegovo pravico do svobode dela v smislu dostopa do vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji iz tretjega odstavka 49. člena Ustave in tudi osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave, za kar nima drugega sodnega varstva kot po določilu prvega odstavka 4. člena ZUS-1".

Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo z utemeljitvijo, da tožnik ni izkazal, da bi bila preprečitev težko popravljive škode, tako kot je škodo opredelil tožnik, z izdajo začasne odredbe v upravnem sporu sorazmerna z javno koristijo, kajti odločitev, da je za vodenje izdelave projektne dokumentacije za konkretni projekt potreben vodja projektne dokumentacije, ki je pooblaščeni arhitekt, in ne pooblaščeni inženir, bi lahko bila tudi pravilna. Ta sodna odločba je postala pravnomočna, ker se zoper njo tožnik ni pritožil niti tožena stranka.

Sodišče torej v predhodnem preizkusu procesnih predpostavk za sprejem tožbe v obravnavo, ko je odločalo o zahtevi za izdajo začasne odredbe, tožbe ni zavrglo v tem smislu, da izpodbijano dejanje ni tisti akt, zoper katerega tožnik lahko vloži tožbo za varstvo njegovih ustavnih pravic oziroma ker bi tožnik imel zagotovljeno drugo primarno sodno varstvo pred drugim sodiščem, in ki izključuje upravni spor.

Vendar pa mora sodišče po uradni dolžnosti ves čas sodnega postopka paziti na to, da so izpolnjene procesne predpostavke za tožbo, torej tudi po odločitvi o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe, to je po tem, ko stranki sodišču predložita odgovor na tožbo in pripravljalne vloge. Sodišče tudi po prejemu vseh pripravljalnih vlog strank v postopku ugotavlja, da med strankama ni sporno, da so udeleženci ustne obravnave v mesecu januarju 2019 si"cer zavzemali oziroma izmenjavali stališča o tem, kdo je lahko zadolžen za vodenje projektne dokumentacije v konkretnem primeru projekta Bežigrajski športni park", a je bila prvič odločitev z učinkovanjem na udeležence postopka sprejeta šele z uradnim zaznamkom tožene stranke z dne 18. 4. 2019, ki je izpodbijano dejanje v tem primeru. Med strankama ni sporno, da je zaradi tega ravnanja tožene stranke investitor oziroma projektant (ELEA iC d.o.o.) zamenjal tožnika kot osebo zadolženo za vodenje projektne dokumentacije s pooblaščeno arhitektko, s čimer se je tožnik kot prvotni vodja projekta strinjal izključno zaradi tega, da ne bi povzročal škode investitorju, a je ob tem tudi vložil pravno sredstvo za sodno varstvo njegovih pravic zoper to dejanje tožene stranke. Med strankama tudi ni sporno, da je bila ta odločitev sestavni del splošneje izražene politike s strani tožene tožene stranke v tistem času, pri čemer ni bistveno, ali je v času napadenega ravnanja res prišlo do spremembe politike odločanja v zvezi z tretjim odstavkom 12. člena GZ, ali ne oziroma v kolikšni meri je šlo za dosledno politiko določanja, kdo je lahko odgovoren za izdelavo projektne dokumentacije, ko gre za gradnjo stavb. Tožena stranka namreč v upravnem sporu vztraja, da "odločitev" o tem, da je edino arhitekt lahko določen za vodjo izdelave projektne dokumentacije, ko gre za stavbe, izhaja iz zakonodaje oziroma iz njene interpretacije.

Tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe (vloga z dne 23. 5. 2019) ni utemeljevala, da bi bilo treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zavreči, ker niso izpolnjene predpostavke za sprejem tožbe v obravnavo. Tudi v odgovoru na tožbo (z dne 28. 5. 2019) ni uveljavljala, da ima tožnik zagotovljeno drugo sodno varstvo pravic v drugem sodnem postopku oziroma da gre za dejanje, ki ga tožnik ne more napadati v upravnem sporu. Tudi ob upoštevanju tega, čeprav ne zaradi tega, je sodišče po vsebini odločalo o tožbenem zahtevku.

Temeljno vprašanje, ki ga mora sodišče razrešiti v tem upravnem sporu in s tem razsoditi, ali je tožba utemeljena, ali ne, je vprašanje, ali je tožena stranka z izpodbijanim dejanjem posegla v določeno pravico oziroma pravice tožnika, ki jo oziroma ki jih tožnik v tožbi izpostavlja, in če je do tega posega prišlo, ali je bil poseg v skladu z zakonom in Ustavo, kar vključuje upoštevanje načela sorazmernosti. Sodišče v utemeljitvi zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe namreč ni ugotovilo, da je (očitno) prišlo do posega v določeno pravico tožnika, ampak je zahtevo za izdajo začasne odredbe obravnavalo v smislu, da tožnik lahko "uveljavlja težko popravljivo škodo zaradi izpodbijanega dejanja tožene stranke oziroma posega v njegovo pravico" iz tretjega odstavka 49. člena in 35. člena Ustave.

Da bi sodišče lahko uporabilo pravo metodologijo za presojo utemeljenosti tožbe, je treba najprej ugotoviti, katero konkretno pravico ali katere pravice tožnik želi zavarovati s tožbo v upravnem sporu. Glede tega je tožnik nekoliko notranje neusklajen, kajti na strani 11 tožbe očitno izpostavlja pravico, da je vsakomur dostopno vsako delovno mesto pod enakimi pogoji (tretji odstavek 49. člena Ustave), ki je brez dvoma relevantna in ključna v tem primeru; v nadaljevanju pa omenja tudi pravico do človekovega dostojanstva iz 34. člena Ustave in osebnostne pravice iz 35. člena Ustave; slednje omenja v zvezi z možnostjo poklicnega in osebnega razvoja in ugleda v delovnem in življenjskem okolju, kar po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) ustreza pravici do varstva zasebnosti, ko gre za posege oziroma omejitve pravice do opravljanja poklica iz 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP).

Sodišče se lahko strinja s tožnikom, da sta ti dve pravici in sicer pravica do enakega dostopa do delovnega mesta (tretji odstavek 49. člena Ustave) in do zasebnosti iz 8. člena EKČP oziroma iz 35. člena Ustave v smislu ugleda v poklicni stroki in razvijanja socialnih in strokovnih kontaktov z drugimi na določenem profesionalnem področju v konkretnem primeru medsebojno dopolnjujoči in povezani pravici. Vendar se na ti dve pravici veže drugačna metodologija obravnave o tem, ali je šlo za poseg v pravico in če je bil poseg sorazmeren, pri čemer bi bila metodologija v tem konkretnem primeru, kjer gre za vprašanje, kako je treba razlagati tretji odstavek 12. člena GZ, v zvezi s pravico iz 8. člena EKČP (oziroma iz 35. člena Ustave) precej bolj zapletena in kompleksna od metodologije, ki jo je treba uporabiti v primeru posega v pravico iz tretjega odstavka 49. člena Ustave.

V zvezi s pravico do zasebnosti iz 8. člena EKČP namreč v primerljivih zadevah ESČP uporablja bodisi koncept zasebnosti pri opravljanju poklica, ki temelji na obravnavi razloga za poseg, ki je v sferi zasebnosti pritožnika (ang.: "reason-based approach"), in zaradi katerega naj bi prišlo do določene omejitve pri nemotenemu opravljanju poklica, bodisi ESČP uporablja koncept zasebnosti pri opravljanju poklica, ki upošteva posledice, ki izvirajo iz posega v pravico do zasebnosti v navezavi na izvrševanje poklica oziroma službe pritožnika (ang.: "consequence-based approach"). Če razlog, zaradi katerega je prišlo do posega, ni v neki lastnosti oziroma osebni značilnosti pritožnika zasebne narave (prvi pristop), potem mora pritožnik (drugi pristop) izkazati, da so posledice izpodbijanega dejanja za njegovo pravico do zasebnosti v zvezi z opravljanjem poklicne dejavnosti dovolj hude, da pride v poštev 8. člen EKČP oziroma primerljiva pravica iz 35. člena Ustave. V konkretnem pri meru bi prišel v poštev ta drugi pristop pri uporabi 8. člena EKČP.

Tožnik tudi v nadaljevanju tožbe, na strani 13, pod točko IV, kjer opredeljuje tožbeni zahtevek, in na tožbeni zahtevek je sodišče vezano, izpostavlja določilo 22. člena Ustave o enakem varstvu pravic, ki je zaobseženo že z določbo tretjega odstavka 49. člena Ustave, izpostavlja tretji odstavek 49. člena Ustave, poleg 35. člena Ustave pa omenja še 34. člen Ustave, ki je v konkretnem primeru po presoji sodišča zajet že s pravico do zasebnosti iz 8. člena EKČP oziroma iz 35. člena Ustave. Na strani 14-15 tožbe pa tožnik tožbeni zahtevek postavlja v tri točke:

-pod točko 1 predlaga, da sodišče ugotovi, da je tožena stranka z dejanjem z dne 18. 4. 2019 v uradnem zaznamku, ko je prepovedala tožniku opravljanje nalog vodje projekta pri projektiranju "D." v okviru upravnega postopka izdaje gradbenega dovoljenja pod opr. št. 35105-121/2018 ravnala nezakonito in neustavno in je kršila drugi odstavek 4. člena ZAID, tretji odstavek 12. člena GZ in človekove pravice tožnika iz 22, 34, 35 in 49. člena Ustave;

-pod točko 2 predlaga, da sodišče odpravi dejanje tožene stranke z dne 18. 4. 2019, ki izhaja iz uradnega zaznamka tožene stranke;

-pod točko 3 tožbenega zahtevka pa predlaga, da sodišče ugotovi, da je tožena stranka z omenjenim uradnim zaznamkom v zvezi z dvema dopisoma tožene stranke z dne 23. 7. 2018 in z dne 6. 12. 2018, ko je tožeči stranki prepovedala opravljanje nalog vodje projekta po tretjem odstavku 12. člena GZ pri projektiranju stavb v Republiki Sloveniji, nezakonito in neustavno kršila pravice iz 22., 34., 35. in 49. člena Ustave ter drugi odstavek 4. člena ZAID in tretji odstavek 12. člena GZ.

Ker so vse navedene pravice in kršitve zakona zajete v presoji z vidika tretjega odstavka 49. člena Ustave in zaradi zahtevnejše in strožje metodologije, ki bi jo sicer bilo treba upoštevati za varstvo pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave (oziroma 8. člena EKČP), v primerjavi z metodologijo varstva pravice iz tretjega odstavka 49. člena Ustave, bo sodišče utemeljenost tožbe presojalo samo preko določbe tretjega odstavka 49. člena Ustave. Kajti, če v okoliščinah konkretnega primera in pravnega vprašanja, kako je treba razlagati določbo tretjega odstavka 12. člena ZG, ni posega v pravico iz tretjega odstavka 49. člena Ustave, potem tudi ne more biti posega v pravico tožnika iz 8. člena EKČP oziroma 35. člena Ustave in s tem tudi ne more biti posega v pravico iz 34. ali 22. člena Ustave.

Za odgovor na vprašanje, ali je z izpodbijanim dejanjem prišlo do posega v pravico tožnika iz tretjega odstavka 49. člena Ustave je ključna interpretacija določila tretjega odstavka 12. člena GZ v povezavi z načelom sorazmernosti posega (tretji odstavek 15. člena Ustave) v ustavno pravico iz tretjega odstavka 49. člena Ustave. Predmet spora je torej materialno-pravna interpretacija določbe tretjega odstavka 12. člena GZ v navezavi na morebitno drugo zakonodajo glede tega, kdo je lahko zadolžen za vodenje projektne dokumentacije za projekt "D.".

Preden sodišče poda razlago določilu tretjega odstavka 12. člena GZ je potrebno izpostaviti, da določilo, katere razlaga je med strankama sporna, v času tega sodnega postopka ne velja več. V času presoje v tem upravnem sporu namreč velja določba prvega odstavka 14. člena GZ-1 (Uradni list RS št. 199/21 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami), ki pravi, da je projektant odgovoren za izdelavo projektne dokumentacije, ki jo prevzame v izdelavo, tako da je ta skladna s predpisi in zahtevami po tem zakonu. "Če projektant za izdelavo projektne dokumentacije ne razpolaga s svojimi pooblaščenimi strokovnjaki ustreznih strok s primernim strokovnim znanjem in izkušnjami, ki opravljajo poklicne naloge v skladu z zakonom, ki ureja arhitekturno in inženirsko dejavnost, mora skleniti pogodbo z drugim projektantom, ki ima takšne pooblaščene strokovnjake. Ti posamezniki odgovarjajo za strokovne rešitve, ki so sestavni del projektne dokumentacije." Določilo druge alineje drugega odstavka 14. člena ZG-1 pa določa, da projektant v okviru prevzete storitve projektiranja zlasti za vodenje izdelave projektne dokumentacije izmed sodelujočih pooblaščenih strokovnjakov, ki za projektanta opravlja poklicne naloge v eni od predpisanih oblik v skladu z zakonom, ki ureja arhitekturno in inženirsko dejavnost, določi vodjo izdelave projektne dokumentacije (v nadaljnjem besedilu: vodja projektiranja), "ki je iz stroke, katere vsebina predstavlja glede na namembnost objekta in vrsto gradnje osnovno vsebino projektiranja." Določilo petega odstavka 14. člena ZG-1 določa, da projektant, vodja projektiranja in pooblaščeni strokovnjaki, ki sodelujejo pri izdelavi projektne dokumentacije, vsak za svoj del projektne dokumentacije s podpisom jamčijo, da projektna dokumentacija izpolnjuje zahteve tega zakona.

Vsebina citiranih določil iz GZ-1 ni brez pomena za razumevanje tretjega odstavka 12. člena prej veljavnega GZ, čeprav za pravilno pravno razlago tretjega odstavka 12. člena GZ upoštevanje veljavnega GZ-1 sploh ni potrebno.

S pravnega vidika je namreč določilo tretjega odstavka 12. člena GZ, ki je veljalo v času izpodbijanega dejanja, popolnoma jasno in ne zahteva uporabe nobene posebne metodologije pri njeni razlagi. To določilo je določalo, da mora projekt za vodenje izdelave projektne dokumentacije "določiti pooblaščenega arhitekta ali pooblaščenega inženirja iz stroke, ki glede na namen gradnje prevladuje /.../, ki zanj opravlja poklicne naloge v eni od predpisanih oblik v skladu z zakonom, ki ureja arhitekturno in inženirsko dejavnost. Vodja projekta koordinira izdelavo projektne dokumentacije in jo potrdi." Prvi odstavek 12. člena GZ pa ustreza zdaj veljavnemu prvemu odstavku 14. člena ZG-1.

V določilu tretjega odstavka 12. člena ZG, tudi v navezavi na druge pravne določbe, ki jih omenjata tožena stranka v odgovoru na tožbo, in tožnik, ni nič takega, kar bi zahtevalo posebno razlago, kako se to določilo uporablja v praksi. Od vsakega konkretnega primera namena gradnje objekta je odvisno, katera stroka (glede na namen gradnje) prevladuje in v odvisnosti od tega je lahko določen za vodja izdelave projektne dokumentacije arhitekt ali inženir. V obeh primerih pa je razumljivo, da mora projektant, če to zahteva namen objekta, zagotoviti ustrezno sodelovanje strokovnjakov iz različnih področij, da projektna dokumentacija ustreza predpisom in pravilom oziroma standardom relevantne stroke. Nobene določbe v zakonodaji, na katere se sklicuje tožena stranka v odgovoru na tožbo, ni, ki bi za vse stavbe vnaprej določila, da je za vodenje izdelave projektne dokumentacije lahko določen samo arhitekt, in tega ne more določiti niti podzakonski akt (tretji odstavek 153. člena Ustave). Prvi odstavek 4. člena ZAID lahko zavede, kot da je zakonodajalec morda dal določeno prednost arhitektu s tem, ko je določeno, da "so poklicne naloge pooblaščenega arhitekta arhitekturno projektiranje objektov, zlasti stavb /.../." Vendar se to določilo nanaša na projektiranje stavb, ne pa na vodenje projektne dokumentacije; poleg tega tudi drugi odstavek 4. člena ZAID v prvi alineji pravi, da se "poklicne naloge pooblaščenega inženirja s področja gradbeništva nanašajo na strokovno področje gradbene stroke, zlasti na izdelavo načrtov gradbenih, geotehničnih, voziščnih in podobnih konstrukcij stavb;" v zvezi s poklicnimi nalogami inženirja so stavbe omenjene tudi v tretji alineji istega določila.

Nujno potrebne ozke in neposredne zveze med vsebino tretjega odstavka 12. člena GZ in prvim in drugim odstavkom 4. člena ZAID ni, da bi se zadeva nagibala proti razlagi, kot jo zagovarja tožena stranka, ker je določilo 4. člena ZAID splošno, določilo tretjega odstavka 12. člena GZ pa specialno, ker se nanaša na vodenje projektne dokumentacije, in ne velja obratno, da bi bila določba tretjega odstavka 12. člena GZ splošnejša od določbe 4. člena ZAID. Zato zakonodajalec povsem očitno ni vnaprej predpisal, da je lahko za vodenje izdelave projektne dokumentacije za katero koli stavbo določen le arhitekt. Tudi iz prava EU, na katerega se (nekonkretizirano) sklicuje tožena stranka v odgovoru na tožbo, ne izhaja, da je za vodenje izdelave projektne dokumentacije (za projekt D." oziroma) za katero koli stavbo lahko določen zgolj arhitekt in ne inženir. Iz nobene od direktiv, na katere se sklicuje tožena stranka v odgovoru na tožbo, kakor tudi iz uvodne izjave št. 28 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/36/ES z dne 7. septembra 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacijah, ki sicer omenja poklicne dejavnosti arhitekta v primerjavi z inženirjem, ne izhaja, da predmetni spor oziroma sporno pravno vprašanje sploh posega na področje, ki bi ga urejalo pravo EU. Določilo drugega pod-odstavka člena 46(1)(j) Direktive 2005/36 na primer določa samo, kaj mora usposabljanje za poklic arhitekta zajemati in v tem kontekstu direktiva med drugim navaja potrebne veščine za projektiranje, ki omogočajo izpolnjevanje zahtev uporabnikov stavb v okviru stroškovnih omejitev in gradbenih predpisov. Zato pravo EU ne posega na področje vprašanja, kdo je lahko odgovoren za vodenje projektne dokumentacije, ko gre za gradnjo stavb glede na njihovo namembnost ali morebitne kakšne druge specifičnosti.

Posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu (četrti odstavek 153. člena Ustave). Zato se sodišču ni bilo treba spuščati v analizo namena uredbe o razvrščanju objektov, na katero se sklicuje tožena stranka.

To, kar tožena stranka poskuša utemeljiti v odgovoru na tožbo, je poskus utemeljitve določene politike na področju določanja strokovnjakov, ki so lahko odgovorni za vodenje izdelave projektne dokumentacije za gradnjo stavb, in sicer izmed arhitektov ali inženirjev. Če bi zakonodajalec to politiko, ki bi dajala prednost arhitektom, hotel tudi uzakoniti, bi to moralo jasno izhajati iz zakona, temu pa ni tako. Določena politika glede vodenja projektne dokumentacije bi sicer lahko prevladovala pri uporabi določila tretjega odstavka 12. člena GZ, ko gre za stavbe, vendar zgolj pod pogojem, da je razlaga določbe tretjega odstavka 12. člena GZ v vsakem posamičnem primeru zakonita, kar pa seveda pomeni, da je treba arhitekturnim ciljem v vsakem primeru nujno dodati tudi cilj čim večje varnosti objektov za ljudi v zvezi z namembnostjo stavbe.

Poleg tega iz zadnjega stavka tretjega odstavka 12. člena GZ izhaja, da je bistvo vodenja projekta "koordinacija" za izdelavo projektne dokumentacijo, ki jo vodja tudi potrdi. Iz tretjega odstavka 12. člena GZ jasno izhaja, da je odločitev o vodji projekta odvisna od vsakega konkretnega primera glede na to, ali v posamičnem primeru stavbe oziroma objekta prevladuje inženirska ali arhitekturna stroka.

Ker tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 12. člena ZG sploh ne more tožniku prepovedati opravljanje vodenja izdelave projektne dokumentacije za katere koli stavbe in to velja tudi za kakršne koli morebitne dopise pristojnega ministrstva, poleg tega tudi tožnik ni navedel, da bi mu bilo poleg projekta "D." prav njemu prepovedano opravljati vodenje projektne dokumentacije še v kakšnem drugem primeru poleg projekta "D.", je tožnikov tožbeni zahtevek pod točko 3 očitno neutemeljen, saj z izpodbijanim dejanjem očitno ni prišlo do posega v tožnikovo pravico opravljati delo vodenja projektne dokumentacije v primeru gradenj, ko gre za katero koli stavbo.

Sodišče pripominja, da je že v sklepu o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe zavzelo stališče, da "vsekakor (izpodbijano) dejanje, ki je poseglo v uresničevanje tožnikove pravice iz tretjega odstavka 49. člena in 35. člena Ustave, zadeva samo predmetni projekt in ne more pomeniti splošne prepovedi tožniku, da opravlja delo projektanta v primerih stavb, ki so opredeljene v 37. točki 3. člena GZ /.../. Tega tožena stranka glede na besedilo in sistematiko GZ ter načelo zakonitosti oziroma vezanosti uprave na zakon (120 in 15. člen Ustave) niti ne more oziroma ne sme." Vendar tožnik tega dela tožbenega zahtevka ni umaknil po prejemu sklepa o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe.

Ker z izpodbijanim dejanjem v navezavi na dva dopisa tožene stranke očitno ni šlo za poseg v pravico iz tretjega odstavka 49. člena Ustave na splošni ravni glede vodenja projektne dokumentacije za katero koli stavbo, je zahtevek v točki 3. tožbenega zahtevka neutemeljen.

Z izpodbijanim dejanjem pa je tožena stranka brez dvoma posegla v pravico tožnika, da opravlja delo vodenja projektne dokumentacije v primeru konkretnega projekta "D.". Ta poseg je predpisan z zakonom, kajti zakonodajalec je predpisal, če glede na namen gradnje prevladuje arhitekturna stroka, potem je prav, da je za vodenje projektne dokumentacije določen pooblaščeni arhitekt. Tako navodilo oziroma usmeritev pristojnega organa projektantski družbi oziroma investitorju tekom upravnega postopka je tudi primeren ukrep, saj je z njim mogoče doseči legitimen cilj, to pa je, da je za vodenje izdelave projektne dokumentacije za objekt "D.", določen arhitekt in ne inženir, seveda pod pogojem, da arhitekturna stroka prevladuje glede na namen gradnje "D."; gre nedvomno tudi na nujen ukrep, ki ga ni mogoče doseči z milejšim posegom v pravico inženirja opravljati vodenje izdelave projektne dokumentacije, ki bi lahko v enaki meri dosegel isti legitimen cilj. Sodišče tudi ne vidi nesorazmerja v ožjem pomenu besede med omejitvijo pravice tožnika, da opravlja delo vodje projekta v primeru "D.," in na drugi strani varstvom javnega interesa, da je za vodenje izdelave projektne dokumentacije zadolžen arhitekt, pod pogojem da v primeru "D." glede na namen objekta prevladuje arhitekturna stroka. Poseg v pravico tožnika torej ni bil nesorazmeren v smislu 15. člena Ustave in ni bil nezakonit v smislu tretjega odstavka 12. člena GZ - vse pod pogojem, da glede na namen projekta "D.k" prevladuje arhitekturna stroka nad inženirsko stroko.

S tem vprašanjem, ali v konkretnem primeru projekta "D." prevladuje arhitekturna stroka nad inženirsko stroko v smislu tretjega odstavka 12. člena GZ, pa se sodišče ni ukvarjalo iz razloga, ker tožnik svoje pravice do dostopa do delovnega mesta pod enakimi pogoji v okviru svojih zmožnosti ni zavaroval v samem upravnem postopku s svojim ravnanjem. V sistemu varstva človekovih pravic sodna praksa potrjuje, da v primeru varstva človekovih pravic, in ko je to iz objektivnih razlogov, ki jih ponuja zakonodaja, možno, je pomembno tudi, kaj stori oziroma kako ravna domnevna žrtev posega v človekove pravice za to, da zavaruje svoje pravice oziroma prepreči poseg v pravico, saj je važna tudi njegova svoboda izbire. To velja celo, ko gre za varstvo absolutnih pravic; in velja tudi v primeru varstva pravice do zasebnosti v zvezi s posegi, ki se nanašajo na svobodno opravljanje poklica.

V konkretnem primeru je tožnik brez zahteve za vsebinsko pojasnilo in za utemeljitev napotila upravnega organa, da mora biti za konkreten projekt določen drug vodja za izdelavo projektne dokumentacije, sprejel stališče organa, da mora biti za projekt "D." postavljen kot vodja izdelave projektne dokumentacije arhitekt in ne inženir. Tožnik torej ni od organa v tisti fazi upravnega postopka za konkreten primer namena gradnje "D." zahteval utemeljitve o tem, zakaj po mnenju tožene stranke glede na namen gradnje v tem konkretnem primeru prevladuje arhitekturna stroka nad inženirsko. Glede na vsebino določila tretjega odstavka 12. člena GZ bi imel pristojni organ obveznost, da svoje mnenje utemelji oziroma da za odločitev pridobi ekspertno mnenje, če bi ga tožnik k temu argumentirano pozval; tožnik bi lahko torej ugovarjal s svojimi argumenti v upravnem postopku. Temu je med drugim namenjena tudi ustna obravnava v upravnem postopku. Katera stroka prevladuje glede na namen gradnje v posamičnem primeru je namreč strokovno (dejansko) in ne pravno vprašanje. Ni namreč izključeno, da je arhitekturna stroka glede na namembnost objekta v konkretnem primeru prevladovala. Tožnik celo sam pravi v pripravljalni vlogi z dne 30. 8. 2019, v nasprotju s tožbenim zahtevkom, da v konkretnem primeru ne gre za spor o tem, ali se je tožena stranka ustrezno postavila na stališče, katera stroka prevladuje, temveč o tem, da je tožena stranka zavzela neko generalno stališče in da je tožnik "čakal" na to, kakšno pisno stališče bo tožena stranka zavzela pri projektu D.

S takšnim ravnanjem je tožnik bistveno prispeval k temu, da organ ni podal utemeljitve za uporabo tretjega odstavka 12. člena GZ v konkretnem primeru in zato v takih okoliščinah sodišče ne more priti do sklepa, da je bil poseg tožene stranka z uradnim zaznamkom nezakonit oziroma nesorazmeren z vidika tretjega odstavka 49. člena Ustave v zvezi z tretjim odstavkom 15. člena Ustave. Celo v tožbi in v obširnih vlogah v upravnem sporu se tožnik z vprašanjem, katera stroka glede na namen konkretnega projekta "D." prevladuje, sploh ne ukvarja, z izjemo enega stavka v četrtem odstavku na strani 7 tožbe. Tožena stranka je tako obrazložitev odločitve iz uradnega zaznamka za primer "D." podala v odgovoru pod na tožbo (pod točko VII). Ker je to strokovno in ne pravno vprašanje, je na upravnem organu odgovornost samo v tem, da se to strokovno vprašanje razišče oziroma razreši z udeležbo strokovnjakov z različnih področij, če je to potrebno oziroma če pride do spora o tem strokovnem vprašanju. Vendar tožnik tega spora v upravnem postopku ni vzpostavil, ampak je sprejel poseg v njegovo pravico brez, da bi zahteval obrazložitev odločitve upravnega organa in da bi podal argumentirano mnenje, zakaj inženirska stroka v konkretnem primeru prevladuje; s tem je povzročil, da predmetni poseg v takih okoliščinah ni bil nesorazmeren.

Med strankama ni bilo sporno, da tožnik, ko je prejel izpodbijani uradni zaznamek, ni zahteval od tožene stranke, da utemelji svojo odločitev v izpodbijanem uradnem zaznamku. Zato je sodišče o zadevi odločilo brez ugotavljanja dejstev na glavni obravnavi. Tožnikovo zaslišanje namreč ni bilo potrebno, ker pravno relevantna dejstva med strankama niso bila sporna, ampak je bila sporna samo razlaga prava in sicer razlaga določbe tretjega odstavka 12. člena GZ. Tožnik je tudi predlagal, da sodišče odloči na seji glede na to, da je menil tudi, da dajejo podatki v spisu zanesljivo podlago za odločitev, kot jo je tožnik predlagal. Tožnik je torej imel prav glede razlage prava in sicer glede razlage določbe tretjega odstavka 12. člena GZ, ni pa njegov tožbeni zahtevek, tako, kot ga je oblikoval, utemeljen.

Na tej podlagi je sodišče tudi tožbeni zahtevek iz prve točke zavrnilo kot neutemeljen, posledično je neutemeljen tudi zahtevek iz druge točke, pri čemer vsebine uradnega zaznamka niti ni mogoče "odpraviti" v smislu določb ZUS-1, ampak bi bilo v primeru posega v ustavno pravico z uradnim zaznamkom upravnega organa možno odpraviti samo nezakonite posledice, ki iz dejanja izvirajo, in preprečiti morebitno nevarnost nadaljnjih posegov, ki bi lahko pomenili nesorazmeren poseg v določeni ustavno pravico. Vendar, ker v okoliščinah konkretnega primera do nesorazmernega posega ni prišlo, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno v celoti (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Obrazložitev k četrti točki izreka:

Po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, če sodišče tožbo v upravnem sporu zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Na tej podlagi in ob smiselni uporabi drugega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku je sodišče v četrti točki izreka odločilo, da tožeča stranka, ki je podala zahtevek za povrnitev stroškov, krije svoje stroške postopka.

-------------------------------

1 Sklep Upravnega sodišča I U 870/2019 z dne 5. 6. 2019, odst. 71.

2 Ibid. odst. 72-74.

3 Gre za kriterije subsidiarnosti sodnega varstva v upravnem sporu iz sodne prakse Ustavnega sodišča. Glej na primer: U-I-67/95, 4. 4. 1996; odst. 17; U-I-139/94, 30. 1. 1997, odst. 11.

4 Sklep Upravnega sodišča I U 870/2019 z dne 5. 6. 2019, odst. 71.

5 Denisov v Ukraine App. no. 76639/11, 25. 9. 2018, odst. 95-101.

6 Ibid. odst. 102-109.

7 Ibid. odst. 115-117.

8 Po prvem in drugem odstavku 40. člena ZUS- sodišče presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga, ni pa vezano na tožbene razloge. V primerih iz drugega odstavka 30. člena tega zakona je sodišče vezano na tožbeni zahtevek. Po določilu drugega odstavka 30. člena ZUS-1, če se s tožbo zahteva odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi ali vrnitev stvari ali odškodnina, mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo.

9 Gre za določbe 1., 2. 3. in 4. člena (drugi odstavek) ZAID, 9. in 26. točka prvega odstavka 3. člena GZ, tretji odstavek 12. člena GZ, nekatere direktive EU, ki jih omenja tožena stranka, in 2. člena ZUrep-2.

10 Po tem določilu morajo biti podzakonski predpisi v skladu z ustavo in z zakoni.

11 Sklep Upravnega sodišča I U 870/2019, 5. 6. 2019, odst. 75.

12 Glej na primer: sodbe ESČP v zadevah: Ilias and Ahmed v. Hungary, App. no. 47287/15, 21. 11. 2019, odst. 217; Z.A. and others v. Russia, App. no. 61411/15, 61420/15, 61427/15 and 3028/16, 21. 11. 2019, odst. 138; R. R. and others v. Hungary, App. no. 36037/17, 2. 3. 2021, odst. 79-83, 90, in sodbo Sodišča EU v zadevi FMS in drugi (C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, 14. 5. 2020, odst. 228-229), kjer je šlo za pravice do osebne svobode pritožnikov; glej tudi sodbo ESČP v zadevi Fábian v. Hungary, App. no. 78117/13, 5. 9. 2017, odst. 76-82, kjer je šlo za pravico do varstva zasebne lastnine in sodbo ESČP v zadevi N.D. in N.T v. Spain, App. no. 8675/15 and 8697/15, 13. 2. 2020, odst. 200-201, 231, kjer je šlo za pravico do prepovedi kolektivnega izgona tujcev.

13 Glej: Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 92; Ibrahim, C-297/17, 19. 3. 2019, odst. 90, 93.

14 Denisov v Ukraine, App. no. 76639/11, 25. 9. 2018, odst. 98.

15 Glej (mutatis mutandis) ibid. odst. 132.