Jedro

Klasičnih metod policijskega dela, med katere sodi tudi opazovanje, pri katerih se ne uporabljajo tehnične naprave, ni mogoče šteti za izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je zoper osumljenega D.H. zaradi suma storitve kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je zavrnil pritožbo osumljenčevega zagovornika kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je osumljenčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona vložil zahtevo za varstvo zakonitosti ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor odpravi oziroma ga razveljavi in vrne zadevo sodišču v novo odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva ni utemeljena, zaradi česar Vrhovnemu sodišču predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo oumljencu in njegovemu zagovorniku, ki se je o njem izjavil. B.

5. Vložnik zatrjuje kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi policija na nezakonit način pridobila dokaze zoper osumljenega D.H. Policija naj bi zoper osumljenca v zvezi z obstojem utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 brez odredbe sodišča izvajala ukrep tajnega opazovanja po določbi 149.a člena ZKP. Po vložnikovih navedbah naj bi policija kršila osumljenčevo pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave, ker naj bi nad njim izvajala sistematično tajno opazovanje, za kar pa ni imela odredbe, prav tako za tak ukrep niso bili izpolnjeni pogoji iz 149.a člena ZKP, in sicer od 24.2.2010 dalje. Že tega dne naj bi policisti opravili nezakonit postopek z M.M., ki je bil glede na podatke v kazenski ovadbi takrat osumljenec skupaj s H. Policisti so po zatrjevanju vložnika opravljali tajno opazovanje osumljenca in njegovega domovanja še 2.3.2010, 9.3.2010 in 17.3.2010 – za tak ukrep naj bi po navedbah vložnika šlo zato, ker sedež policije pač ni pred osumljenčevim blokom, nato pa naj bi v vseh teh primerih na podlagi nezakonitega delovanja nezakonito pridobili dokaze, ki so v listinah kot kazenske ovadbe oškodovancev, ter droge, ki so jih slednji imeli pri sebi.

6. Kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če se sodna odločba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Ob tem je potrebno še dodati, da se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, ki jih uveljavlja vložnik. Slednji mora zatrjevane kršitve tudi obrazložiti, sicer njegovih navedb ni mogoče preizkusiti.

7. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (na primer v sodbah XI Ips 7/2010 z dne 3.2.2010 in XI Ips 25/2010 z dne 7.4.2010) presodilo, da lahko poseže v izpodbijane pravnomočne odločbe o priporu, zoper katere je dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti, samo v tistih primerih, ko iz vseh spisovnih podatkov (in substanciranih navedb zahteve, ki mora konkretno navesti dokaze, za katere zatrjuje, da so nezakonito pridobljeni, ter podlago za njihovo nezakonitost) razvidno, da gre za prima facie nedovoljen dokaz, brez katerega kateri od pogojev za pripor, praviloma je to utemeljen sum, ne bi bil podan. Po pregledu gradiva v spisu je mogoče ugotoviti, da obravnavni primer ni takšen. Glede na uradne zaznamke Policijske postaje Žalec o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 24.2.2010, 2.3.2010, 12.3.2010 in 17.3.2010 je moč zaključiti le, da je policija opravljala svoje redne naloge iz 2. točke prvega odstavka 3. člena Zakona o policiji, v okvir katerih med drugim spada tudi odkrivanje kaznivih dejanj in prekrškov. Kot je v izpodbijanem sklepu na pritožbena izvajanja zagovornika pojasnil že zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju (sklep, stran 3), se ukrep tajnega opazovanja po 149.a členu ZKP opravlja z uporabo tehničnih naprav za ugotavljanje položaja in gibanja ali tehničnih naprav za prenos in snemanje glasu ali s fotografiranjem ter video-snemanjem (tretji odstavek 149.a člena ZKP). Iz gradiva v spisu ni razvidno, da bi policija pri svojem delu v obravnavani zadevi uporabljala zgoraj opisane tehnične naprave. Klasičnih metod policijskega dela, med katere sodi tudi opazovanje, pri katerih se ne uporabljajo tehnične naprave, ni mogoče šteti za izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov. Ob povedanem Vrhovno sodišče še dodaja, da je potrebno dopustiti možnost, da bo na podlagi podatkov, pridobljenih v preiskavi in na morebitni glavni obravnavi, glede izpostavljenega vprašanja mogoče napraviti tudi drugačen zaključek.

8. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti osumljenčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.