Jedro

Glede na z zakonom urejeno razmerje med državo in Skladom kmetijskim zemljišč in gozdov je Sklad pasivno legitimiran za plačilo nadomestila zaradi nemožnosti uporabe denacionaliziranih nepremičnin tudi za obdobje od uveljavitve Zakona o denacionalizaciji do ustanovitve Sklada.

Ker sta tožnika zahtevala plačilo nadomestila zaradi nemožnosti uporabe v višini zakupnine, je bilo s prisojo nadomestila v višini izgube dohodka zaradi nemožnosti pridelave poljščin kršeno razpravno načelo.

Izrek

I. Pritožbam se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v II. in v IV. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo 1) ustavilo postopek v delu, v katerem se nanaša na plačilo glavnice 10.295,87 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), 2) ugodilo zahtevku, po katerem mora toženec vsakemu od tožnikov plačati po 14.116,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2014 (II. točka izreka), 3) zavrnilo zahtevka za plačilo 2.262,44 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka) in 4) odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Prvi tožnik v pritožbi zoper IV. točko izreka sodbe uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odločitev o stroških spremeni tako, da tožniku prizna vse stroške postopka. Zahtevek je prilagodil takoj po prejemu izvedenskega mnenja, zaradi prilagoditve zahtevka pa niso nastali posebni stroški. Poleg tega je bila vložitev tožbe potrebna, ker toženka nasprotuje zahtevkom po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) oziroma priznava zgolj bistveno prenizke zneske odškodnin. Razlog, da se tožnikovi stroški naložijo v plačilo tožencu, je tudi v tem, da je strošek izvedenca nosil tožnik. Četudi je pri drugih stroških treba upoštevati delež uspeha, pa bi vsaj ta strošek moral v celoti nositi toženec. Ker je odločitev o stroških neobrazložena, je podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Drugi tožnik v pritožbi zoper odločitev o stroških uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče odločitev o stroških spremeni tako, da toženca zaveže k plačilu sorazmernega dela stroškov. Tožnika sta uspela s 65,58 % zahtevka. Glede na to, da jima je toženec ponujal petkrat nižjo odškodnino od prisojene, sta bila za zavarovanje svojih interesov "prisiljena" vložiti tožbo.

4. Toženec v pritožbi zoper II. in IV. točko izreka sodbe uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker toženec do 11. 3. 1993 ni obstajal, ne more biti zavezanec za plačilo odškodnine za to obdobje. Premoženja ni uporabljal, niti ni z njim upravljal. Ker namen ZDen ni v povzročanju novih krivic, razmejitev odgovornosti za plačilo odškodnine ne more biti v nasprotju z zakonom. Stališče sodne prakse, da je pomembna le korist, ki bi jo dosegel upravičenec, in ne korist, ki jo je oziroma bi jo lahko dosegel zavezanec, lahko velja le kot splošno vodilo pri odločanju. Upoštevanje dohodkovne metode pri izračunu izgubljene koristi nima podlage v trditvah tožnikov, izvedenka pa je z izračunom izgubljene koristi ob uporabi te metode prekoračila nalogo, ki ji jo je dalo sodišče. Zgolj navedba, da zahtevata nadomestilo zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnin, ne zadošča za zaključek sodbe o ustreznih tožbenih trditvah. Tožnika nista kmeta in nista navajala in ne dokazovala, da izpolnjujeta pogoje za kmetijsko dejavnost, sama rodovitnost tal pa še ne pomeni, da bi tožnika dosegla korist z neposrednim obdelovanjem zemljišč. Toženec je pred sodiščem prve stopnje ugovarjal, da bi moralo sodišče prisoditi odškodnino v bruto znesku, ker sta tožnika fizični osebi in je toženec dolžan pred nakazilom obračunati in odvesti akontacijo dohodnine.

5. Pravdne stranke niso odgovorile na pritožbo nasprotne stranke.

6. Pritožbe so utemeljene.

7. Predmet tožbe je nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe nepremičnin, vrnjenih v postopku denacionalizacije, ki ima podlago v drugem odstavku 72. člena Zden.(1) Pritožbeni očitek o pomanjkanju stvarne pasivne legitimacije za obdobje od uveljavitve ZDen do 11. 3. 1993, ko je bil toženec ustanovljen, ni utemeljen. Zakon, s katerim je bil Sklad ustanovljen, sodi v sklop zakonov, s katerimi je bilo urejeno preoblikovanje družbene lastnine v lastnino z znanimi lastniki in je posledica zakonodajalčeve odločitve, da kmetijska zemljišča postanejo last države oziroma občin. Z zakonom je bila na Sklad prenesena pristojnost za gospodarjenje s temi zemljišči (2. člena zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov – v nadaljevanju ZSKZG). Toženec je sicer samostojna pravna oseba, vendar naloge, določene z zakonom, opravlja v imenu in za račun države (peti odstavek 2. člena ZSKZG). Država zagotavlja tudi sredstva za njegovo delovanje (10. člen). Po zakonu je zavezanec za vračilo kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov v denacionalizacijskih postopkih (prvi odstavek 20. člena). Zakon izrecno določa tudi vir sredstev za poravnavanje obveznosti iz naslova odškodnin za nezmožnost uporabe kmetijskih zemljišč in gozdov v skladu z ZDen (peti odstavek 10. člena). Sodna praksa je na podlagi opisane zakonske ureditve že zavzela stališče, da je toženec pasivno legitimiran za plačilo nadomestil po drugem odstavku 72. člena ZDen,(2) ni pa se še izrecno opredelila o vprašanju, ali je toženec pasivno legitimiran tudi za obdobje pred njegovo ustanovitvijo. Razlogi, s katerimi toženec utemeljuje svoje stališče o neobstoju pasivne legitimacije za navedeno obdobje, niso utemeljeni. Zakon ne daje podlage za razliko v osebi zavezanca za plačilo nadomestila po 72. členu ZDen v obdobju pred toženčevo ustanovitvijo in v obdobju po njej. Po utrjenem stališču sodne prakse je zavezanec za plačilo navedenega nadomestila oseba, ki je zavezana k vrnitvi stvari v denacionalizacijskem postopku.(3) S prenosom pristojnosti za gospodarjenje s kmetijskimi zemljišči se lastninski položaj nepremičnin, ki so predmet vračanja in ki je odločilen za presojo, kdo je dolžan plačati nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe teh nepremičnin, ni spremenil. Zagotavljanje zadostnih sredstev za izpolnjevanje obveznosti, povezanih z nepremičninami v lasti države in v upravljanju toženca, na kar opozarja pritožnik, je stvar razmerja med državo in tožencem. Glede na to, da Sklad opravlja svoje naloge v imenu in za račun države, je brez podlage toženčev argument, da sporno stališče predstavlja povzročanje novih krivic. Razlogi, ki utemeljujejo pasivno legitimacijo Sklada za obdobje po njegovi ustanovitvi, utemeljujejo njegovo pasivno legitimacijo za celotno obdobje, v katerem je zavezanec dolžan plačati nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja.

8. Utemeljen pa je pritožbeni očitek o kršitvi razpravnega načela (7. člen ZPP), storjen z izračunom nadomestila na podlagi dohodkov, ki bi jih tožnika pridobila, če bi v relevantnem obdobju razpolagala s kmetijskimi zemljišči, vrnjenimi v denacionalizacijskem postopku. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da sta tožnika na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen upravičena do nadomestila (odmene), povračila oziroma odškodovanja za izgubo tiste koristi, ki bi jo dosegla, če bi nepremičnino v času od uveljavitve ZDen do vrnitve nepremičnine v posest uporabljala oziroma upravljala sama in da je pri presoji pomemben le položaj upravičenca, ne pa morebitna nezmožnost zavezanca, ustvariti zatrjevano korist.(4) V sodni praksi se je utrdilo tudi stališče, da je izbira konkretne metode odvisna od okoliščin posameznega primera. Za izračun nadomestila zaradi nemožnosti uporabe kmetijskih zemljišč sta bili v sodni praksi uporabljeni tako metoda bodisi hipotetične bodisi dejanske najemnine kot tudi metoda izgubljenega dohodka, ki bi ga upravičenec dosegel, če bi zemljišča v relevantnem obdobju obdeloval sam.(5)

9. Ne glede na navedeno sodišče v pravdnem postopku odloča na podlagi in v okviru trditev pravdnih strank (7. in 212. člen ZPP). Kljub možni izbiri je tožnik tisti, ki opredeli vsebino izgubljene koristi zaradi nemožnosti uporabe v denacionalizacijskem postopku vrnjenih nepremičnin in s tem dejstva, ki so predmet dokazovanja v pravdi. Na te navedbe je sodišče vezano, upoštevanje drugačne podlage v sodbi pa predstavlja upoštevanje nezatrjevanih dejstev in s tem kršitev razpravnega načela.

10. Tožnika sta v tožbi sicer skromno, a zadostno in nedvoumno zatrjevala, da uveljavljata nadomestilo v višini zakupnine.(6) Kasnejšega strinjanja tožnikov z izvedenskim mnenjem o višini izgube, izračunani na podlagi ugotovitev o obsegu in vrednosti pridelka, ni mogoče šteti za pravočasno podane tožbene navedbe. Zaključek izpodbijane sodbe, da sta zahtevala plačilo nadomestila zaradi nezmožnosti uporabe in da je uporabo mogoče razumeti v smislu lastne obdelave ali obdelave prek tretjih oseb, je napačen. Izključna teža je dana ponovitvi zakonskega pojma v tožbi, zanemarjen pa pomen tožbenih navedb, s katerim sta tožnika opredelila vsebino in posledično tudi način izračuna višine nadomestila. Sodba je spregledala, da uporaba pomensko odprtih zakonskih pojmov praviloma – in tudi v obravnavanem primeru – ne zadostuje za popolnost tožbe z vidika navajanja pravno relevantne dejanske podlage zahtevka.

11. Z izračunom nadomestila zaradi nemožnosti uporabe denacionaliziranih nepremičnin na podlagi dohodkovno-proizvodne metode (kot je poimenovana v sodbi) je bilo kršeno razpravno načelo, kršitev pa bi mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena v zvezi s 7. členom ZPP).

12. Ker je že zaradi ugotovljene kršitve treba razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka, ki jo izpodbijata tožnika, odgovor na njune pritožbene očitke ni potreben.

13. Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb postopka je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu in glede stroškov postopka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Vrnitev zadeve v novo sojenje je bila potrebna, ker se sodišče prve stopnje še ni izreklo o utemeljenosti tožbenih navedb o višini nadomestila zaradi nemožnosti dajanja nepremičnin v zakup. Potrebni napotki za novo sojenje izhajajo že iz razlogov, ki so narekovali delno razveljavitev sodbe. Ob rob pritožbenim navedbam o upoštevnosti davčnih obveznosti tožnikov pri izračunu nadomestila iz drugega odstavka 72. člena ZDen pritožbeno sodišče še opozarja na utrjeno stališče sodne prakse, da gre glede davščin za razmerje med davčnim zavezancem (kar bosta v primeru ugoditve zahtevku postala tožnika) in državo, ki se toženca kot zavezanca za plačilo nadomestila ne tiče.(7)

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Določba se glasi: "Odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od podržavljenja do dneva uveljavitve tega zakona, se ne priznavajo.".

(2) Prim. sodbi VS RS II Ips 685/2003 in II Ips 1/2004, obe z dne 27. 1. 2005. (3) Tako npr. sodbi VS RS II Ips 281/2008 z dne 6. 10. 2011 in II Ips 114/2010 z dne 7. 11. 2013. (4) Prim. npr. sodbi VS RS II Ips 354/2011 z dne 4.9.2014 in II Ips 42/2011 z dne 5. 12. 2013 ter tam navedena stališča sodne prakse.

(5) Prim. npr. sodbi, navedeni v opombi št. 2, kjer je bilo nadomestilo v enem primeru izračunano kot izguba dohodka, v drugem pa kot izguba zaradi nemožnosti oddaje zemljišč v zakup.

(6) Na enak način sta oblikovala tudi predpravdni zahtevek, naslovljen na toženko.

(7) Tako nazadnje v zgoraj navedeni sodbi VS RS II Ips 354/2011.