Jedro

Samo dejstvo, da je tožeča stranka zavarovanec iz iste zavarovalne pogodbe, iz katere tožena stranka uveljavlja nasprotno terjatev zoper drugega od zavarovancev, ne pomeni, da je tožeča stranka solidarni upnik, če solidarnost ni izrecno dogovorjena ali z zakonom določena. Če tožeča stranka iztožuje od tožene stranke terjatev v tuji valuti, tožena stranka pa uveljavlja zoper tožečo v pobot terjatev v domači valuti, niso podani pogoji za pobot, ker terjatev in nasprotna terjatev nista istovrstni.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožeče stranke za priznanje stroškov odgovora na pritožbo se z a v r n e .

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje najprej ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke v znesku 91.181,43 USD z zamudnimi obrestmi po obrestni meri 1,5% letno od 30.11.1995 do 30.6.1996, od 1.7.1996 dalje do plačila pa po obrestni meri 1% letno, nato je ugotovilo, da ne obstaja terjatev tožene stranke v znesku 6.824.393,80 SIT z obrestmi po zakonsko določeni obrestni meri zamudnih obresti od 2.8.1994 dalje, nakar je naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki 91.181,43 USD z zamudnimi obrestmi po obrestni meri 1,5% letno od 30.11.1995 do 30.6.1996, od 1.7.1996 dalje pa do plačila po obrestni meri 1% letno, vse v 15 dneh pod izvršbo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je dolžna povrniti tožena tožeči v znesku 833.734,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.12.1999 dalje, v roku 8 dni.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu in sicer v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne obstoja nasprotna terjatev tožene stranke do tožeče, v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno tudi za znesek 36.209,21 USD z zamudnimi obrestmi, in v izreku o pravdnih stroških, in sicer zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu spremeni, tako da v izpodbijanem delu tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sicer sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so vsi trije zavarovanci po zavarovalni polici št. 2116/95-HM solidarni upniki, s tem pa je sodišče prve stopnje priznalo vzajemnost tudi v razmerju med tožečo in toženo stranko glede terjatve kot je bila uveljavljena v pobot. Je pa sodišče prve stopnje določbo 2. odst. 427. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) nepravilno uporabilo. To določilo je treba razumeti v tem smislu, da lahko solidarni upnik izterja od vseh treh vse, kar mu je katerikoli od solidarnih upnikov dolžan in se ga njihovo interno razmerje ne tiče. Nepravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje o tem, da ni podana istovrstnost terjatev, glede na to, da se uveljavlja terjatev v USD, v pobot pa terjatev v SIT. Denarne terjatve so istovrstne tudi če se glasijo na različne valute, saj se lahko ena valuta pobota z drugo valuto v kolikor ni dogovorjena efektivnost. Nepravilna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni dokazan obstoj terjatve, ki jo uveljavlja tožena stranka v pobot. Tožeča stranka je po svojih pooblaščencih odgovorila na pritožbo in predlagala, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi v izpodbijanem delu glede bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene od kršitev pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki bi jo moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Predvsem se pritožbeno sodišče pridružuje zaključku sodišča prve stopnje o tem, da tožena stranka svoje terjatve, ki jo ima nasproti K. d.d., ne more uveljavljati v pobot zoper tožečo stranko. Tudi če bi terjatev v znesku 6.824.393,80 SIT z obrestmi tožene stranke obstajala zoper K.d.d., je neizkazana trditev tožene stranke glede tega, da nastopa tožeča stranka poleg ostalih dveh zavarovancev po zavarovalni polici št. 2116/95-HM kot solidarni upnik, ki bi mu bilo mogoče uveljavljati v pobot omenjeno terjatev. Po 425. členu ZOR so terjatve več upnikov solidarne, kadar je na upniški strani več oseb, le če je solidarnost dogovorjena ali z zakonom določena. Tega pa tožena stranka ni izkazala. Ne gre za solidarne terjatve, saj solidarnost ni bila dogovorjena, nikjer pa tudi ni nobenih določil o tem, da bi taka terjatev, kot je v predmetnem primeru terjatev tožeče stranke iz zavarovalne pogodbe, bila solidarna. Podan pa je tudi drugi razlog za ugotovitev, da pobotanje terjatve, ki jo uveljavlja tožena stranka zoper tožečo stranko, ni dopustno. Po 336. členu ZOR dolžnik lahko pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, med drugim tudi pod pogojem, da se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti, torej, kadar gre za istovrstni medsebojni terjatvi. V konkretnem primeru tožeča stranka iztožuje od tožene stranke terjatev v USD, tožena pa uveljavlja v pobot terjatev v SIT. Tako pa predpostavka istovrstnosti terjatev ni izpolnjena in do pobota ne more priti, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Ob obeh razlogih za ugotovitev, da ne obstoji nasprotna terjatev tožene stranke zoper tožečo, pa seveda ni več pomembno vprašanje, ali je sodišče prve stopnje glede obstoja same terjatve tožene stranke dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Glede na pravilno odločitev o tožbenem zahtevku pa je seveda sodišče prve stopnje tudi pravilno odločilo o pravdnih stroških, uporabljajoč pri tem določilo 1. odst. 154. člena ZPP. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, saj v njem ni ničesar takega, kar bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve.