Jedro

Namen postopka denacionalizacije se lahko uresniči bodisi z odločbo v ustreznem postopku, po drugi strani pa tudi z dogovorom med zavezanci in upravičencem, ta pa ima lahko tudi obliko poravnave. Morebiten sporazum o odškodnini bi lahko izključil uporabo 88.čl. ZDen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da so kupoprodajne pogodbe z dne 18.12.1991 in aneks z dne 12.1992 (sklenjena med prvo toženko kot prodajalcem in drugim tožencem kot kupcem za stanovanje v P.), z dne 17.11.1992 in aneks z dne 12.08.1992 (sklenjena med prvo toženko kot prodajalcem ter tretjo toženko kot kupcem za stanovanje v P.) in z dne 07.05.1993 (sklenjena med prvo toženko kot prodajalcem ter četrto toženko in petim tožencem kot kupcema za stanovanje v P.), kot je to določno opredeljeno v izreku sodbe, nične ter tožencem naložilo, da tožeči stranki povrnejo pravdne stroške.

Zoper sodbo so se toženci pritožili. V pritožbah uveljavljajo vse pritožbene razloge.

Prva toženka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi tako ugodi, da se sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrže oziroma podredno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, priglaša pritožbene stroške. Opozarja, da so stranke dne 08.12.2003 sklenile poravnavo, uredile vsa sporna vprašanja, ter se je prva toženka zavezala tožeči stranki plačati revalorizirano kupnino, ki jo je prejela za sporna stanovanja, nadomestilo za popust po Stanovanjskem zakonu in sodne stroške ter je obveznost tudi v celoti izpolnila. Tožeča stranka je s podpisom sodne poravnave izjavila, da s prejemom plačil do toženih strank nima več nobenih zahtevkov, kot izhaja iz 4. čl. Pogodbe o poravnavi. Sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj teh dejstev, ki izhajajo iz navedene pogodbe, ni ugotovilo, zato tudi ni pravilno uporabilo materialnega prava, to pa je bistvenega pomena, ne glede na vloženo zahtevo za denacionalizacijo. Pogodba o poravnavi ima učinek tudi v postopku denacionalizacije, glede na povsem jasno določbo 5. čl. Pogodbe o poravnavi, po katerem poravnava obsega tudi poravnavo med strankama glede postopka denacionalizacije in je tožeča stranka izrecno soglašala, da po plačilu obveznosti prve toženke nima iz tega naslova do O. P. ali lastnikov stanovanj nobenih zahtevkov več. Vrnitvi stanovanj v last se je namreč s podpisom pogodbe o poravnavi tožeča stranka v celoti odpovedala. Če je imela morda pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe, je slednjega zato tudi izgubila. Tudi ni res, da se samo z ugotovitveno sodbo tožeči stranki odpira možnost vrnitve nepremičnin v last. Nepremičnine so namreč v pristojni zemljiški knjigi vpisane na drugo, tretjo, četrto in peto toženo stranko. Sodišče tudi ni ugotavljalo obstoja dolžnosti vrnitve nepremičnin v naravi. Ugotoviti bi namreč moralo, če so izpolnjene vse predpostavke za vrnitev nepremičnin v last tožeči stranki po opravljenem denacionalizacijskem postopku. Ni slediti tolmačenju sodišča, da zadošča abstraktna dolžnost vrnitve. To bi vodilo do situacije, ko bi sodišče ugotovilo ničnost sklenjenih pogodb, upravni organ pa zatem zavrnil zahtevo za denacionalizacijo, ker ne bi bili izpolnjeni pogoji za vrnitev v naravi. Glede stroškov opozarja, da je tudi glede le-teh sklenjen dogovor v Pogodbi o poravnavi. Dogovorjeni del pravdnih stroškov pa je toženka že plačala, zato je zahtevek tožeče stranke za povračilo pravdnih stroškov neutemeljen in bi ga moralo sodišče prve stopnje zavrniti.

Druga in tretja toženka v pritožbi poudarjata, da se je prodaja opravila pred začetkom upravnega postopka denacionalizacije in se na konkretni primer zato ne more raztezati določba 88. čl. Zakona o denacionalizaciji (ZDen) oziroma sankcija iz 2.odst., torej ničnostna sankcija. Ne drži zaključek sodišča, da ni pomembno, če je bila pogodba sklenjena še pred vložitvijo zahteve za denacionalizacijo. Po drugi strani pa sodišče ni ocenilo pomembnega dokaza - pogodbe o poravnavi z dne 08.12.2003, ki jo je sklenila tožeča stranka s prvo toženko. Opozarja na določbo 4. čl. citirane pogodbe. Ker je tožeča stranka tudi prejela denarna nadomestila, revalorizirano vrednost spornih stanovanj, je izkoristila možnost izbire po 125. čl. bivšega Stanovanjskega zakona in se zato odrekla nadaljnjim zahtevkom zoper tožene stranke. Ne more torej prejeti plačila dvakrat. Predlagata razveljavitev sodbe oziroma podredno spremembo sodbe ter priglašata pritožbene stroške.

Četrta toženka in peti toženec v pritožbi opozarjata na trditve med postopkom, da je stanovanje nova stvar, v celoti je prenovljeno. Predlagala sta tudi dokaz, postavitev izvedenca gradbene stroke, zaslišanje strank, vpogled v denacionalizacijski spis pri upravni enoti in ogled stanovanja, ki je bilo predmet sporne pogodbe. Sodišče bi se moralo tudi sicer predhodno vprašati, če je tožeča stranka sploh upravičenka po ZDen. Vprašanje je če gre za nepremičnino glede katere velja dolžnost vrnitve glede na določbe 18. in 88. čl. ZDen, nepremičnine se vračajo le, če niso podane ovire, ki jih zakon določa. Sicer pa je bila med strankama sklenjena izvensodna poravnava 18.12.2003 in tega ugovora sodišče ni obravnavalo, čeprav je to prva toženka v postopku ugovarjala, sodišče se do teh ugovorov toženk ni opredelilo ter je s tem storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je podana tudi relativna postopkovna kršitev iz 1. odst. citiranega člena, ker sodišče ni uporabilo določbe 1. odst. 213. čl. ZPP in je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Pritožbe so utemeljene.

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da so navedene prodajne pogodbe nične, ker je ugotovilo, da obstoji možnost vrnitve nepremičnin tožeči stranki v postopku denacionalizacije in so bile pogodbe sklenjene po uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji ter so zato po 88. čl. navedenega zakona nične. Določena prepoved razpolaganja z nacionaliziranim premoženjem v določbi 88. čl. ZDen, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve, namreč preprečuje izigravanje dolžnosti vrnitve upravičencem do denacionalizacije, gre torej za varovanje pravic in interesov denacionalizacijskih upravičencev, v konkretnem primeru tožeče stranke. Namen denacionalizacijskega postopka je, da se vrne premoženje, ki je bilo z nacionalizacijo odvzeto. ZDen je v 88. čl. jasen, z dnem uveljavitve ZDen ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem glede katerega obstaja po določbah tega zakona dolžnost vrnitve in po 3. odst. tega člena ta prepoved neha veljati 30 dni po preteku roka, v katerem se sme vložiti zahteva za denacionalizacijo, kar pomeni, da dejstvo, ali so bile pogodbe sklenjene pred vložitvijo zahteve za denacionalizacijo, ni relevantno. Tudi trditve o novi stvari in zato ovirah glede vrnitve v naravi so neutemeljene, torej trditve četrte in pete toženke, saj temeljijo na trditvi, da je bilo stanovanje obnovljeno, ki je že sama po sebi posplošena, po drugi strani pa ZDen v 25. čl. daje pravico izbire, tudi v primeru bistvenega povečanja vrednosti podržavljene nepremičnine ima denacionalizacijski upravičenec, na katerem je možnost izbire, možnost pridobiti to nepremičnino v celoti (in plačati razliko v vrednosti), po drugi strani pa tudi 60. čl. ZDen zagotavlja bivšim imetnikom stanovanjske pravice sodelovanje v denacionalizacijskem postopku, če uveljavljajo kakšno pravico ali korist, torej tudi pravice iz naslova vlaganj.

Utemeljene pa so pritožbe, ko trdijo, da je vprašanje vsebine sklenjene poravnave pomembno za odločitev o postavljenem zahtevku. Na to je prva toženka, enako druga ter tretja toženka v postopku na prvi stopnji opozarjala, gre pa za enotno sosporništvo s prodajalcem, prvo toženko, ki svoje trditve (enako druga in tretja toženka) ponavlja tudi v pritožbenem postopku (196. čl. ZPP - ničnostna tožba). Prvostopenjsko sodišče se do teh ugovorov ni opredelilo. Prav imajo pritožbe, da se namen postopka denacionalizacije lahko uresniči bodisi z odločbo v ustreznem postopku, po drugi strani pa tudi z dogovorom med zavezanci in upravičencem, ta pa ima lahko tudi obliko poravnave. Morebiten sporazum o odškodnini bi lahko izključil uporabo 88.čl. ZDen. Do tega vprašanja pa sodišče prve stopnje, ki je očitno štelo, da ni pravno pomembno, ni zavzelo stališča, zmotno je uporabilo materialno pravo in zato odločilnih dejstev, torej ali je bila res sklenjena poravnava in kakšna je vsebina ter kako tak dogovor vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka, ni ugotavljalo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbam ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP). V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje presoditi tudi ugovorne navedbe, ki se tičejo vsebine sklenjene poravnave med strankami, da bo lahko ugotovilo, ali je tožbeni zahtevek tožeče stranke, kot je postavljen, utemeljen.

Ker je sodba razveljavljena, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločbo o stroških in odločitev o pritožbenih stroških prve, druge in tretje toženke pridržalo za končno odločbo (165. čl. ZPP).