Jedro

Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da je storil obravnavano nadaljevano kaznivo dejanje.

Izrek

I. Pritožbi višje državne tožilke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v odločbi o odvzemu premoženjske koristi tako, da se obdolženemu M.M. na podlagi določbe prvega odstavka 74. člena in drugega odstavka 75. člena Kazenskega zakonika odvzame premoženjska korist, pridobljena z izvršitvenim dejanjem iz 1. točke izreka napadene sodbe na način, da mora plačati znesek 1.120,00 EUR v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe.

II. Pritožba zagovornice obdolženca se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 48156/2014 z dne 10. 3. 2017 obdolženega M.M. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1, za kar mu je izreklo (pravilno: določilo) kazen eno leto in pet mesecev zapora. Skladno z drugim odstavkom 59. člena KZ-1 je preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno obdolžencu s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju I K 27603/2013, z dne 12. 6. 2013, s katero mu je bila za kaznivo dejanje velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 določena kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let, nakar mu je v skladu s tretjim odstavkom 59. člena KZ-1 in prvim odstavkom 55. člena KZ-1, upoštevaje kazen pet mesecev zapora iz preklicane pogojne obsodbe; kazen devet mesecev zapora, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju II Ks 11924/2009, ki je postala pravnomočna 5. 5. 2015; kazni šest mesecev zapora, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju I K 16838/2016, ki je postala pravnomočna 1. 7. 2016; ter kazni, izrečene (pravilno: določene) v obravnavani zadevi, izreklo enotno kazen tri leta zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 in prvem odstavku 55. člena KZ-1 je v izrečeno enotno kazen zapora obdolžencu vštelo čas pridržanja v obravnavni zadevi od 17. 11. 2014 od 19.05 ure do 18. 11. 2014 do 18.10 ure; v celoti prestano kazen devet mesecev zapora po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča na Ptuju II Ks 11924/2009; in pripor ter v celoti prestano kazen šest mesecev zapora po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča na Ptuju I K 16838/2016. Na podlagi 74. člena KZ-1 in drugega odstavka 75. člena KZ-1 je obdolžencu odvzelo premoženjsko korist, pridobljeno z izvršitvenim dejanjem iz 3. točke izreka sodbe, na način, da mora plačati znesek v višini 66,00 EUR v roku treh mesecev od pravnomočnost sodbe. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je odločilo tudi, da je obdolženec dolžan plačati oškodovanki N.T. znesek v višini 38,08 EUR, oškodovanec S.V. pa je bil s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 2.500,00 EUR napoten na pravdo.

2. Zoper sodbo sta se pritožila: - zagovornica obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da napadeno sodbo spremeni ter obdolžencu izreče oprostilno sodbo; - višja državna tožilka zaradi odločbe o odvzemu premoženjske koristi, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolžencu na podlagi 74. člena in drugega odstavka 75. člena KZ-1 odvzame tudi premoženjsko korist, pridobljeno z izvršitvenim dejanjem iz 1. točke izreka izpodbijane sodbe, na način, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza tej premoženjski koristi, torej 1.120,00 EUR.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

4. Pritožba zagovornice obdolženca, ki je sicer vložena iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, ne obrazloži. Tako ne pove, katere konkretne kršitve iz 371. in 372. člena ZKP bi naj bile podane in v čem bi naj bile. Neobrazložene pritožbe ni mogoče preizkusiti, kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Zato se pokaže pritožba, podana iz teh pritožbenih razlogov, brez vsakršne podlage.

5. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da je storil obravnavano nadaljevano kaznivo dejanje. Takšno svojo odločitev je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženčeve zagovornice pa še dodaja:

6. Bistvo pritožbenih navedb zagovornice obdolženca je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Ponavlja obdolženčev zagovor in skuša ponovno prepričati, da obdolženec očitanega nadaljevanega kaznivega dejanja ni storil, saj je bil v času storitve neprišteven ali vsaj bistveno zmanjšano prišteven, kar izhaja tudi iz medicinske dokumentacije, predvsem kartoteke obdolženca za časovno obdobje november 2014 in tudi obdobje pred tem. Meni, da bi lahko bila obdolženčeva prištevnost pravilno ugotovljena le tako, če bi mu bil ob pridržanju dne 17. 11. 2014 opravljen pregled krvi.

7. Z navedenimi pritožbenimi stališči ni mogoče soglašati. Neprepričljivemu obdolženčevemu zagovoru sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo, kar je v napadeni sodbi tudi podrobno in prepričljivo obrazložilo. Sodišče prve stopnje se je z zdravstveno dokumentacijo obdolženca seznanilo in jo pravilno ocenilo ter povezalo z mnenjem izvedenca psihiatrične stroke M.K., ki je pojasnil, da ni verjetno, da bi obdolženec v resnici zaužil predpisane mu količine zdravil Apaurina, Sanvala in Tramala po zdravstveni kartoteki, saj bi v tem primeru bil utrujen, zaspan ali celo zdravljen v bolnišnici zaradi posledic zastrupitve oziroma zaradi odpovedi dihalnega sistema. Zaužitje takšnih količin tablet, kot je zatrjeval obdolženec, tudi z ničemer ni izkazana. Večja verjetnost je, da je osebnega zdravnika izsiljeval za zdravila, z namenom prekupčevanja, saj je odvisnik od drog. Izvedenec je nadalje pojasnil, da tudi v primeru, če je bil obdolženec v obravnavanem obdobju pod vplivom psihoaktivnih snovi, to na njegovo ravnanje ne bi vplivalo, saj je vajen delovanja drog in je lahko pod vplivom le-teh dobro funkcioniral. Da je obdolženec imel vse pod kontrolo, torej da obvladovanje njegovih ravnanj zaradi vpliva psihoaktivnih snovi ni bilo okrnjeno, pa kaže tudi sam način storitve očitanega nadaljevanega kaznivega, ko je trikrat vdrl oziroma vlomil v osebna vozila in pri tem iskal unovčljive stvari (dejanja pod točkami 1., 2. in 3. izreka) ter ko je najprej odtujil registrske tablice in jih nato namestil na vozilo, ki ga je odtujil ter ga brez poškodb pripeljal domov ter ga nato želel skriti v domačo garažo (dejanji pod točkami 4. in 5. izreka), vendar je bil pri tem zaloten s strani policistov. Ne gre prezreti niti izpovedb prič T.H., A.Ž., B.B. in S.S., policistov, ki so obdolženca obravnavali tekom pridržanja in so pojasnili, da se je slednji vedel normalno in da je razumel potek dogajanja. Na podlagi navedenega, in sicer izvedenskega mnenja, ki ga je pravilno ocenilo kot strokovnega in argumentiranega, in ostalih izvedenih dokazov, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da se je obdolženec zavedal svojega dejanja in je imel svoje ravnanje v oblasti, torej je bil ob storitvi očitanega nadaljevanega kaznivega dejanja prišteven. Zato pritožba, ki skuša ugotovitve izvedenca omajati, ne more biti uspešna, pregled obdolženčeve krvi ob pridržanju pa za razjasnitev dejanskega stanja tudi ni odločilen, saj zgoraj navedenih ugotovitev ne bi mogel omajati.

8. Ker pritožba zagovornice obdolženca tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, jo je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo.

9. Odločbe o kazenski sankciji pritožba zagovornice obdolženca ne graja, zato je napadeno sodbo v tem delu, ker pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da ni nobenih utemeljenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije obdolžencu v korist. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo težo obravnavanega nadaljevanega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1) ter obdolžencu izreklo (pravilno: določilo) primerno zaporno kazen. Sodišče prve stopnje je obdolžencu na podlagi drugega odstavka 59. člena KZ-1 pravilno preklicalo pogojno obsodbo Okrožnega sodišča na Ptuju I K 27603/2013, nato pa mu utemeljeno izreklo, ob upoštevanju kazni zapora iz preklicane pogojne obsodbe; kazni, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju II Ks 11924/2009; kazni, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju I K 16838/2016; ter kazni, izrečene (pravilno: določene) v obravnavani zadevi, tudi ustrezno enotno zaporno kazen. Glede na to, da je bil obdolženec že obsojen za več kaznivih dejanj, tudi istovrstnih, milejše sankcioniranje ne bi bilo utemeljeno, saj ne bi doseglo namena kaznovanja.

10. Odločbo o odvzemu premoženjske koristi napada le pritožba višje državne tožilke, ker pa je bila pritožba zagovornice obdolženca vložena iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče ta del sodbe preizkusilo tudi po določbi 386. člena ZKP. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obdolžencu, ker oškodovanka J.K. v kazenskem postopku ni priglasila premoženjskopravnega zahtevka, pravilno naložilo v plačilo znesek, ki ustreza višini protipravne premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem pod točko 3. izreka. Pritožba višje državne tožilke pa utemeljeno izpostavlja, da je prvostopno sodišče s tem, ko obdolžencu ni odvzelo premoženjske koristi, ki jo je pridobil iz kaznivega dejanja, storjenega na škodo oškodovanca B.L. (točka 1. izreka), kateri tudi ni priglasil premoženjskopravnega zahtevka, odločilo v nasprotju z določbo prvega odstavka 74. člena KZ-1, po kateri nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Glede na to, da vsebuje v obravnavanem primeru opis kaznivega dejanja v točki 1. izreka napadene sodbe natančen izračun povzročene škode (1.360,00 EUR - to je vrednost ukradenih stvari) in da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ugotavljalo dejstva in izvajalo dokaze glede višine škode, ki je bila oškodovancu B.L. povzročena s kaznivim dejanjem, ter se je do višine škode opredelilo tudi v obrazložitvi sodbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da dajejo podatki kazenskega postopka zanesljivo podlago za ugotovitev vrednosti oškodovancu odtujenih predmetov. Zato ni mogoče zaključiti, da vrednosti odtujenih stvari oškodovanca B.L. ni mogoče dovolj natančno in z gotovostjo določiti, kot v napadeni sodbi navaja prvostopno sodišče. Iz potrdila o vrnitvi predmetov izhaja, da je oškodovanec B.L. dobil vrnjene moško jakno črne barve znamke S. Oliver, moško športno jakno črne barve z napisom Planica GH Holding, sončna očala z rjavimi stekli znamke Ray Ban in torbo za prenosni računalnik črne barve znamke HP, vse v skupni vrednosti 240,00 EUR, torej je obdolženec obogaten za znesek 1.120,00 EUR. Ker nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi višje državne tožilke in obdolžencu odvzelo tudi premoženjsko korist, ki jo je pridobil iz kaznivega dejanja pod točko 1. izreka napadene sodbe, in sicer v višini 1.120,00 EUR, ki jo mora plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe.

11. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbah obdolženčeve zagovornice in višje državne tožilke odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

12. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).