Jedro

Pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, ki ima oporo v strokovnem mnenju Centra za kriminalistično-tehnične preiskave, da je bilo vozniško dovoljenje, s katerim se je obdolženec izkazal policistu ob kontroli prometa, v celoti ponarejeno, zagovornik v pritožbi niti ne izpodbija, izvedeni dokazni postopek pa tudi po oceni sodišča druge stopnje ne dopušča dvoma v zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec do ponarejenega vozniškega dovoljenja prišel na nelegalen način ter so prepričljivi razlogi izpodbijane sodbe, iz katerih sodišče prve stopnje ni sledilo zagovoru obdolženca, da je vozniško dovoljenje pridobil na podlagi opravljenega vozniškega izpita v Derventi v letu 1991.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in na 40.000,00 (štirideset tisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po čl. 256/III in I KZ. Obdolžencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štirih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po določbi 69. čl. KZ je sodišče obdolžencu odvzelo ponarejeno vozniško dovoljenje. V plačilo pa je obdolžencu naložilo tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik, ki v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge iz 1., 2. in 3. tč. 370. čl. ZKP ter predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višje državno tožilstvo v Ljubljani je v svojem pisnem mnenju, podanem skladno z določbo II. odst. 445. čl. ZKP, predlagalo zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe in navedb v pritožbi obdolženčevega zagovornika, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo in na tej podlagi sprejelo utemeljene dokazne zaključke ter v sodbi vsa odločilna dejstva tudi primerno obrazložilo. Tako so tudi po oceni sodišča druge stopnje pravilni zaključki sodišča prve stopnje glede obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ponarejanja listin in tudi prepričljivi razlogi v izpodbijani sodbi, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje ponarejanja listin, ko se je dne 16.11.1993 ob kontroli prometa policistu izkazal s ponarejenim vozniškim dovoljenjem. Pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, ki ima oporo v strokovnem mnenju Centra za kriminalistično-tehnične preiskave, da je bilo to vozniško dovoljenje, s katerim se je obdolženec izkazal policistu ob kontroli prometa, v celoti ponarejeno, zagovornik v pritožbi niti ne izpodbija. Ker je Zakon o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur.l. SFRJ, št. 50/88), ki je predpisoval pogoje za pridobitev vozniškega dovoljenja, program usposabljanja in način izdaje vozniških dovoljenj, veljal za celotno območje nekdanje SFRJ, poizvedbe na občini Derventa o načinu opravljanja vozniških izpitov v letu 1991, kar zagovornik predlaga v pritožbi, niso potrebne. Tudi po oceni sodišča druge stopnje izvedeni dokazni postopek ne dopušča dvoma v zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec do ponarejenega vozniškega dovoljenja, s katerim se je izkazal ob kontroli prometa, prišel na nelegalen način ter so prepričljivi razlogi izpodbijane sodbe, iz katerih sodišče prve stopnje ni sledilo zagovoru obtoženca, da je vozniško dovoljenje pridobil na podlagi opravljenega vozniškega izpita v Derventi v letu 1991. Tako dokazne ocene in zaključka sodišča prve stopnje o krivdi obdolženca, kar vse je v izpodbijani sodbi tudi dovolj jasno in razumljivo obrazloženo, pritožba s ponavljanjem zagovora obdolženca ne more omajati.

Skladno z določbo 386. čl. ZKP je sodišče druge stopnje, ker je bila podana pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja le v korist obdolženca, preizkusilo tudi odločbo o kazenski sankciji. Utemeljeno je sodišče prve stopnje obdolžencu, ki dosedaj še ni bil kaznovan, izreklo pogojno obsodbo. Pri določitvi kazni pa dovolj upoštevalo težo dejanja in stopnjo obdolženčeve krivde. Tudi preizkusna doba dveh let je po oceni sodišča druge stopnje dovolj dolga, da bo obdolženec v njej s svojim nadaljnjim ravnanjem lahko dokazal, da je opravičil zaupanje sodišča, dano mu z izrekom te kazenske sankcije.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in ker tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakonika v škodo obdolženca, na katere je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti, je v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 98. čl. ZKP. Povprečnino je sodišče odmerilo ob upoštevanju obdolženčevih premoženjskih razmer (obdolženec je redno zaposlen) ter trajanjem in zamotanostjo tega pritožbenega postopka.