Jedro

Kolektivna pogodba za kemično in gumarsko industrijo Slovenije je v prvem odstavku 40. člena določala, da je odpravnina delavca zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko višja od desetkratnika osnove, kot jo določa zakon, če je višji znesek odpravnine izračunan v skladu z zakonom. Ob upoštevanju osnove, ki v tožničinem primeru znaša 1.390,48 EUR, ter dolžine delovne dobe v trajanju 34 let, odpravnina na podlagi prvega in drugega odstavka 109. člena ZDR znaša 15.758,85 EUR in jo mora tožena stranka izplačati v tem, višjem znesku (drugi odstavek 7. člena ZDR in 4. člen ZKolP). Tako dobljeni znesek odpravnine je izračunan v skladu z zakonom, saj dosojena razlika v odpravnini v znesku 2.175,25 EUR predstavlja razliko med izplačanim 10-kratnikom osnove in pripadajočo odpravnino po 1. in 2. odst. 109. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici plačati razliko v odpravnini ob upokojitvi (pravilno: zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga) v višini 2.175,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2011 dalje do plačila, obrestni zahtevek od 7. 11. 2011 do 17. 12. 2011 pa je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 305,90 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožena stranka se pritožuje zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del, iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da Kolektivna pogodba za kemično in gumarsko industrijo (Ur. l. RS, št. 37/2007 - v nadaljevanju: panožna kolektivna pogodba) v prvem odstavku 40. člena dopušča možnost izbire delodajalca, da delavcu zagotovi več pravic, kot jih določa zakon, ni pa to njegova obveznost. Tožena stranka še nobenemu delavcu ni izplačala višje odpravnine od 10-kratnika osnove. Z izpodbijano odločitvijo je sodišče arbitrarno poseglo v dosedanjo prakso delodajalcev, ki jih zavezuje panožna kolektivna pogodba. Za konkretni primer ni relevantna sodna praksa, ki jo navaja sodišče prve stopnje. Zmotno je stališče sodišča, da iz davčne zakonodaje izhaja obveznost delodajalca, da delavcu izplača višjo odpravnino, kot jo določa zakon. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ob nespornem dejanskem stanju je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice za plačilo razlike v odpravnini v znesku 2.175,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 12. 2011 dalje do plačila. Pritožbeno sodišče se z navedeno odločitvijo strinja in glede na podane pritožbene ugovore navaja, da 109. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR) ureja pravico do odpravnine in v prvem odstavku določa, da je delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, dolžan izplačati delavcu odpravnino, pri čemer je osnova za izračun odpravnine povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Ob navedenem četrti odstavek 109. člena ZDR določa, da višina odpravnine ne sme presegati 10-kratnika osnove iz prvega odstavka 109. člena ZDR, če v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti ni določeno drugače. Panožna kolektivna pogodba je v prvem odstavku 40. člena določala, da je odpravnina delavca zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko višja od desetkratnika osnove, kot jo določa zakon, če je višji znesek odpravnine izračunan v skladu z zakonom. Ob upoštevanju osnove, ki v tožničinem primeru znaša 1.390,48 EUR, ter dolžine delovne dobe v trajanju 34 let, odpravnina na podlagi prvega in drugega odstavka 109. člena ZDR znaša 15.758,85 EUR in jo mora tožena stranka izplačati v tem, višjem znesku (drugi odstavek 7. člena ZDR in 4. člen Zakona o kolektivnih pogodbah, ZKolP, Ur. l. RS, št. 43/2006). Tako dobljeni znesek odpravnine je namreč izračunan v skladu z zakonom, saj dosojena razlika v odpravnini v znesku 2.175,25 EUR predstavlja razliko med izplačanim 10-kratnikom osnove in kriterijem iz prvega in drugega odstavka 109. člena ZDR (prim. sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1079/2012 z dne 16. 1. 2013).

Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo razlogov, iz katerih se prvostopenjska sodba izpodbija in tudi ne razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.