Jedro

Prelomna pravila, ki jih z Republiko Hrvaško sklenjeni Sporazum vsebuje v 2. odstavku 4. člena, se v konkretnih primerih uporabljajo zaporedno. Primarno se ugotavlja, kje ima oseba na razpolago stalno prebivališče. Da je imela tožnica stalno na razpolago prebivališče v Sloveniji, in sicer pri starših, med strankama ni sporno. Hkrati pa je imela na Hrvaškem stanovanje, ki ji je bilo na voljo stalno in ne le za občasna, kratkotrajna bivanja. Dejstvo, da je bilo najeto, še ne pomeni, da tega stanovanja ni mogoče šteti za stalno prebivališče v smislu določb Sporazuma, kot bi bilo mogoče sklepati iz razlogov drugostopenjskega organa.

Pravilen pa je zaključek, da je treba tožnico šteti za rezidentko Slovenije po naslednjem kriteriju, tj. po kriteriju tesnejših osebnih in ekonomskih odnosov oziroma kriteriju središča življenjskih interesov. Z državo Hrvaško jo namreč povezujejo le tiste okoliščine, ki so nujno povezane oziroma so nujna posledica napotitve na začasno delo v tujini, ni pa izkazala nobenih drugih ekonomskih vezi s to državo, kot tudi ne drugih socialnih oziroma osebnih vezi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno odločbo je bilo odločeno, da se zavezanka A.A. (v nadaljevanju: tožnica) za davčne namene šteje za rezidenta Slovenije ter da sama trpi svoje stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali. V obrazložitvi odločbe prvostopenjski organ pojasni, da je tožnica 3. 7. 2009 podala vlogo za ugotovitev rezidentskega statusa s prilogami. V skladu s 6. členom Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06 in nasl., v nadaljevanju: ZDoh-2) je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje katerega od pogojev, navedenih v tej določbi (t.i. rezidenčne vezi), med drugim, če ima uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji (1. točka 6. člena ZDoh-2). Na podlagi tožničine vloge, njenih prilog in svojih evidenc davčni organ ugotavlja, da je tožnica slovenska državljanka s stalnim prebivališčem v Sloveniji na naslovu … v kraju A., zaposlena pri družbi B. v Sloveniji, na naslovu … v kraju C. Navedeni delodajalec jo je napotil na delo v Zagreb, na sedež družbe B. d.o.o., Zagreb, kjer naj bi po pogodbi o napotitvi delala do oktobra 2009, z možnostjo podaljšanja. Za delo tožnice v Zagrebu je pristojni hrvaški organ izdal delovno dovoljenje z veljavnostjo od 3. 11. 2008 do 3. 11. 2009. Tožnica si je pridobila dovoljenje za prebivanje na Hrvaškem in identifikacijsko številko hrvaškega davčnega organa, dne 2. 7. 2009 pa ji je bilo izdano tudi potrdilo o hrvaškem davčnem rezidentstvu. V Zagrebu je najela stanovanje, na naslovu stalnega prebivališča v Sloveniji pa tožnica, ki je neporočena, živi skupaj s starši. Slovenijo bo obiskovala ob praznikih. Obdržala bo slovenski potni list in slovensko vozniško dovoljenje. Delodajalec iz Slovenije ji zagotavlja zdravstveno in pokojninsko zavarovanje v Sloveniji. Davčni organ nadalje pojasni, da je o rezidentstvu tožnice v letu 2009 že odločal, in sicer je 13. 5. 2009 izdal odločbo, s katero jo šteje za slovensko rezidentko. Kot novo okoliščino v tem postopku tožnica navaja omenjeno potrdilo o hrvaškem rezidentstvu z dne 2. 7. 2009, vendar prvostopenjski organ v tej zvezi pojasni, da je že pri prvi odločitvi in tudi v obravnavanem primeru odločal ob uporabi t.i. prelomnih pravil iz Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanja davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 16/05, v nadaljevanju: Sporazum) ter s tem upošteval, da je tožnico po določbah notranjih zakonodaj šteti za rezidenta obeh držav ter je posledično treba njeno rezidentstvo določiti z uporabo prelomnih pravil iz Sporazuma. Ta v 4. členu določa, da se v primeru, ko ima zavezanec stalno prebivališče v obeh državah pogodbenicah, upošteva naslednji kriterij, tj. kriterij tesnejših osebnih in ekonomskih odnosov oziroma kriterij središča življenjskih interesov. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnico delodajalec napotil na začasno delo v Zagreb, vendar v hrvaški družbi ni redno zaposlena, ampak je njen delodajalec družba v Sloveniji, ki ji za delo na Hrvaškem zagotavlja plačo in plačilo prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje v Sloveniji. Z napotitvijo na delo v Zagreb tožnica tja ni prenesla vseh svojih življenjskih interesov, ampak le del ekonomskega interesa, njen temeljni ekonomski interes v obliki redne zaposlitve, ki ji zagotavlja plačo ter zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, pa je ostal v Sloveniji, kjer ima še vedno prijavljeno stalno prebivališče. Poleg tega ima tu starše, s katerimi na naslovu stalnega prebivališča tvori družinsko skupnost. Vse navedeno prestavlja tako močne rezidentske vezi s Slovenijo, da so tudi z njenim odhodom na začasno delo na Hrvaško življenjski interesi tožnice pretežno ostali v Sloveniji. Glede na navedeno prvostopenjski organ odloči, kot izhaja iz izreka odločbe.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-21-228/2009-2 z dne 13. 5. 2010 pritožbo tožnice zoper prvostopenjsko odločbo zavrnilo ter ugotovilo, da stroški postopka niso bili priglašeni. V obrazložitvi svoje odločbe drugostopenjski organ povzame pritožbene ugovore ter na podlagi upravnih spisov ugotavlja, da pritožba ni utemeljena. V zadevi ni sporno, da tožnica izpolnjuje kriterij za rezidentstvo v Republiki Sloveniji iz 6. člena ZDoh-2 ter da jo tudi Republika Hrvaška na podlagi svoje zakonodaje šteje za svojo davčno rezidentko, zato je prvostopenjski organ njen status utemeljeno presojal na podlagi t.i. prelomnih pravil, ki jih določajo mednarodne konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja, kadar se pojavi vprašanje dvojnega rezidentstva. Prelomna pravila, ki jih z Republiko Hrvaško sklenjeni Sporazum v 4. členu razvršča v točkah a) do d), se uporabljajo zaporedno. Primarno se presoja vprašanje, kje ima oseba stalno bivališče (kot izhaja iz 2.a odstavka 4. člena Sporazuma). Pri tem pride v poštev vsaka oblika bivališča (hiše ali stanovanja, ki so v lasti ali v najemu fizične osebe), bistveno pa je, da je prebivališče osebi na voljo stalno in ne samo za občasna bivanja, ki so po potrebi lahko le kratkotrajna (Komentar k 4. členu Vzorčnega sporazuma OECD). To pomeni, da je treba takrat, ko je posameznik rezident dveh držav pogodbenic v skladu z njuno notranjo zakonodajo in se določa rezidentstvo v eni državi, na podlagi okoliščin primera presojati, v kateri državi je pogoj stalnega prebivališča oziroma stalnega doma res izpolnjen. Kot sekundarni kriterij, ki se uporabi šele, ko ni mogoče ugotoviti, kje ima oseba stalni dom ali če ga ima v obeh državah pogodbenicah (kar je očitno vzel v obzir prvostopenjski organ), se uporabi kriterij središča vitalnih (življenjskih) interesov osebe: ugotavlja se, s katero državo pogodbenico ima oseba tesnejše osebne in ekonomske odnose. Pri tem se upoštevajo različne okoliščine, po Komentarju Vzorčne konvencije OECD in Vzorčne konvencije OZN predvsem posameznikove družinske in družbene povezave (kje se nahaja njegova družina, v kateri državi se posameznik družbeno udejstvuje), njegove poklicne, politične, kulturne in druge podobne dejavnosti. Drugostopenjski organ meni, da je v danem primeru tožnico že na podlagi prvega kriterija šteti za rezidenta Republike Slovenije. Tu ima namreč bivališče pri starših, ki ji je stalno na razpolago (se vrača domov), medtem ko na Hrvaškem biva v najetem stanovanju, ki ji je sicer res tudi stalno na voljo, vendar pa ni izkazala nobenih drugih okoliščin, ki bi kazale, da ji to bivališče predstavlja dom. Tudi če po prvem kriteriju ni mogoče presoditi njenega statusa, pa je tožnico šteti za rezidentko Slovenije po drugem kriteriju (glede na središče njenih vitalnih interesov), kar je prvostopenjski organ zadostno utemeljil. Z državo Hrvaško namreč tožnico povezujejo le tiste dejanske okoliščine, ki so posledica opravljanja dela v tujini, ni pa v zvezi s to državo izkazala nobenih družbenih in socialnih vezi, pa tudi ne drugih ekonomskih vezi. Iz posredovanih podatkov ne izhaja, da bi imela na Hrvaškem odprte bančne račune, da bi bila tam zavarovana, da bi bila včlanjena v družbene povezave ipd. To pomeni, da ima v Sloveniji svoj stalni dom in pretežni del svojih vitalnih interesov, na Hrvaškem pa le del ekonomskih interesov, ki so nujna posledica tega, da tam opravlja delo. Tretji kriterij (običajno bivališče) tako v tem primeru ne pride v poštev, saj se kriteriji prelomnih pravil za presojo rezidentstva uporabljajo zaporedno, tretji torej le, če po prvih dveh kriterijih statusa ni mogoče opredeliti (tako tudi sodba Upravnega sodišča opr. št. U 2330/2007 z dne 8. 9. 2008).

Tožnica vlaga tožbo v upravnem sporu in z njo izpodbija prvostopenjsko odločbo. Strinja se, da je imela v obdobju, za katerega je vložila vprašalnik glede rezidentskega statusa, v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in se zato po določbah ZDoh-2 šteje za davčnega rezidenta Slovenije, hkrati pa se je v istem obdobju štela za davčno rezidentko Republike Hrvaške po zakonodaji te države in je zato treba njen rezidentski status presoditi na podlagi pravil iz 2. odstavka 4. člena Sporazuma. Pri tem se v zvezi s kriterijem stalnega prebivališča izrecno strinja, da ima skladno s Sporazumom na voljo stalno prebivališče v obeh državah: v Sloveniji (dom staršev) in na Hrvaškem (najemniško stanovanje). Zato je treba presoditi, kje ima center življenjskih interesov. Tožnica nasprotuje, da se obravnava kot del družinske skupnosti s starši, saj že od svojega 25. leta živi ločeno od njih in sama skrbi zase. Pri tem se sklicuje na opredelitev družine po določbah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Iz uradnih evidenc (prijava začasnega prebivališča na naslovu … v C.) je razvidno, da že vse odkar je redno zaposlena (zadnja štiri leta), ne prebiva skupaj s starši. Tam pa je obdržala stalni naslov, saj bi njegovo spreminjanje ob vsaki menjavi najemniškega stanovanja zanjo pomenilo veliko administrativno in finančno breme. Skladno s povedanim je imela v obdobju od oktobra 2008 do novembra 2009 začasni naslov prijavljen na Hrvaškem, v zvezi s tem je tudi prijavila začasni odhod iz Slovenije. Ob selitvi je s seboj odnesla vse svoje osebne predmete in je tako stanovanje na Hrvaškem štela za svoj dom, ne za prehodno bivališče. Redno delovno mesto (razmerje) ima sicer res sklenjeno z družbo v Sloveniji, kjer tudi (poenostavljeno zaradi bilateralnega sporazuma o socialni varnosti med državama) plačuje prispevke za socialno varnost, vendar pa plačo zasluži z delom na Hrvaškem, za njenega ekonomskega delodajalca se šteje hrvaška družba, v katero je napotena, in je torej center njenih ekonomskih interesov na Hrvaškem. Tudi sicer je središče njenih življenjskih interesov (prijatelji, delo, vsakodnevni opravki, športne aktivnosti ipd.) vezano na mesto Zagreb, v katerem je bivala in delala, in ne na Slovenijo, v katero se je vračala ob praznikih. Središče njenih življenjskih interesov za čas napotitve je torej Hrvaška. Za rezidentko te države pa je tožnico šteti tudi v skladu s tretjim prelomnim pravilom iz 4. člena Sporazuma, po katerem se posameznik šteje za rezidenta tiste države, v kateri ima običajno prebivališče, to pa je bilo v obravnavanem obdobju na Hrvaškem. Tožnica predlaga, da sodišče (tožbi ugodi ter) izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo odloči o stvari, podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne, in se pri tem sklicuje na razloge, ki izhajajo iz prvo- in drugostopenjske odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Kot je bilo ugotovljeno v davčnem postopku in med strankama ni sporno, je imela tožnica v obdobju, na katero se nanaša ugotavljanje rezidentskega statusa, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in je s tem izpolnjevala enega izmed pogojev za rezidenta, določenih v 6. členu ZDoh-2, hkrati pa jo je glede na določbe nacionalne zakonodaje za svojo rezidentko štela tudi Republika Hrvaška. Tožnica se je torej štela za rezidenta obeh navedenih držav v smislu določbe 1. odstavka 4. člena Sporazuma, sklenjenega z Republiko Hrvaško, in se je zato njen rezidentski status pravilno ugotavljal ob uporabi t.i. prelomnih pravil, ki jih vsebuje Sporazum v 2. odstavku 4. člena. Ta določa, da se, kadar je zaradi določb 1. odstavka posameznik rezident obeh držav pogodbenic, njegov status določi tako: (a) šteje se samo za rezidenta države, v kateri ima na razpolago stalno prebivališče; če ima stalno prebivališče na razpolago v obeh državah, se šteje samo za rezidenta države, s katero ima tesnejše osebne in ekonomske odnose (središče življenjskih interesov); (b) če ni mogoče opredeliti države, v kateri ima središče življenjskih interesov, ali če nima v nobenih od držav na razpolago stalnega prebivališča, se šteje samo za rezidenta države, v kateri ima običajno bivališče; (c) če ima običajno bivališče v obeh državah ali v nobeni od njiju, se šteje samo za rezidenta države, katere državljan je; (d) če je državljan obeh držav ali nobene od njiju, pristojna organa držav pogodbenic vprašanje rešita s skupnim dogovorom. Navedena pravila se, kot pojasni že drugostopenjski organ, v konkretnih primerih uporabljajo zaporedno.

Primarno se ugotavlja, kje ima oseba na razpolago stalno prebivališče. To je lahko vsaka oblika bivališča, npr. hiša ali stanovanje, ki je v lasti ali v najemu fizične osebe, odločilno pri tem pa je, da je osebi na voljo stalno, ne pa samo za občasna (kratkotrajna) bivanja, kot npr. v primeru izletov, poslovnih ali študijskih potovanj, tečajev ipd. Tako izhaja tudi iz Komentarja k 4. členu Vzorčnega sporazuma OECD, na katerega se opre že drugostopenjski organ. Upoštevaje povedano pa se sodišče ne strinja z zaključkom drugostopenjskega organa, da je mogoče v obravnavanem primeru tožnico že na podlagi tako opredeljenega kriterija stalnega prebivališča šteti za rezidentko Slovenije. O tem, da je imela v zadevnem obdobju stalno na razpolago prebivališče v Sloveniji, in sicer pri starših, med strankama ni spora (tožnica to v tožbi tudi izrecno potrdi). Vendar pa je imela hkrati tudi na Hrvaškem stanovanje, ki ji je bilo na voljo stalno in ne le za občasna, kratkotrajna bivanja. Dejstvo, da je bilo stanovanje najeto, (še) ne pomeni, da ga ni mogoče šteti za stalno prebivališče v smislu določb Sporazuma; potrebe za to, da bi morala tožnica zatrjevati oziroma izkazati kakšne posebne okoliščine, ki bi dodatno kazale na to, da ji je v zadevnem obdobju to stanovanje predstavljalo dom, pa glede na v postopku ugotovljene dejanske okoliščine primera sodišče tudi ne vidi.

Pač pa sodišče pritrjuje zaključku prvo- in drugostopenjskega organa, da je treba tožnico šteti za rezidentko Slovenije po naslednjem kriteriju, tj. po kriteriju tesnejših osebnih in ekonomskih odnosov oziroma kriteriju središča življenjskih interesov. Z državo Hrvaško jo namreč povezujejo le tiste okoliščine, ki so nujno povezane oziroma so nujna posledica napotitve na začasno delo v tujini, ni pa izkazala nobenih drugih ekonomskih vezi s to državo, kot tudi ne drugih socialnih oziroma osebnih vezi. Kot že rečeno, je bilo v davčnem postopku ugotovljeno, da je tožnico, slovensko državljanko s stalnim prebivališčem v Sloveniji, njen slovenski delodajalec napotil na začasno delo na Hrvaško v Zagreb, vendar le za določen čas, do oktobra oziroma novembra 2009, sicer z možnostjo podaljšanja. Pri tem tožnica ni bila zaposlena v hrvaški družbi, ampak je njen delodajalec ostala slovenska družba s sedežem v Sloveniji, ki ji je zagotavljala plačo za delo na Hrvaškem, zagotavljala pa ji je tudi plačilo prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje v Sloveniji. Iz podatkov, ki jih je navedla v vprašalniku, priloženem k vlogi, ne izhaja, da bi imela tožnica, ki je obdržala slovenski potni list in slovensko vozniško dovoljenje, na Hrvaškem npr. odprte bančne račune, da bi bila tam kakorkoli zavarovana ipd. Po drugi strani ima v Sloveniji starše, kar (čeprav je mogoče slediti ugovoru tožnice, da z njimi ne tvori več družine v smislu določb ZZZDR) predstavlja močno osebno vez in pri njih, kot sama navede v tožbi, na razpolago stalno prebivališče v smislu določb Sporazuma. Njene osebne vezi na Hrvaškem ostajajo tudi v tožbi zgolj na ravni splošnega zatrjevanja. Da bi bila na Hrvaškem vpeta v konkretne družbene povezave (kulturne, športne itd.) oziroma da bi se tam družbeno udejstvovala, konkretizirano ne obrazloži in tudi ne izkaže. Povedano daje podlago za ugotovitev, da je tožnica v zadevnem obdobju v Republiki Hrvaški imela le (tisti) del (predvsem ekonomskih) interesov, ki so nujna posledica tega, da je tam začasno opravljala delo, v Sloveniji pa je ostal njen temeljni ekonomski interes v obliki redne zaposlitve, ki ji zagotavlja plačo za delo ter zdravstveno in pokojninsko zavarovanje v Sloveniji, kot tudi njene izkazane osebne vezi. Zato je tudi po presoji sodišča pravilen zaključek, da je središče življenjskih interesov tožnice ostalo v Sloveniji in jo je zato treba šteti za rezidentko te države. Ker je bilo torej mogoče odločiti že na podlagi uporabe navedenega kriterija iz točke a) 2. odstavka 4. člena Sporazuma, presoja po nadaljnjih kriterijih ni potrebna in tako kriterij običajnega bivališča za odločitev ni relevanten, kot, tudi ob sklicevanju na sodno prakso tega sodišča, navede že drugostopenjski organ. V ostalem se sodišče strinja z razlogi prvo- in drugostopenjske odločbe ter se nanje sklicuje in tudi tako zavrača tožbene ugovore, ki so enaki pritožbenim (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in nasl., v nadaljevanju: ZUS-1).

Po povedanem je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, v postopku pred njeno izdajo pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker v upravnem postopku ugotovljene okoliščine, ki so bistvene za odločitev, med strankama niso sporne (1. odstavek 59. člena ZUS-1).