Jedro

Podatke po drugem odstavku 62. člena ZDen mora predlagatelj res priložiti svoji zahtevi za denacionalizacijo, vendar ta zakonska določba ne zavezuje sodišča, da bi moralo in smelo upoštevati samo te podatke. Po določbi prvega odstavka 44. člena ZDen se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Stanje ob podržavljenju pomeni dejansko rabo zemljišča v času sklenitve pogodbe. Udeleženec v postopku denacionalizacije lahko dokaže drugačno dejansko rabo od tiste, ki naj bi izhajala iz zemljiškokatastrskih podatkov.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v izrekih pod točkami 1 do 3 zavrnilo predlagateljevo zahtevo za vrnitev odvzetih nepremičnin z dodelitvijo nadomestnih zemljišč, z izdajo priznanice prve nasprotne udeleženke in za plačilo odškodnine v obliki delnic v lasti Republike Slovenije, ki naj bi jih izplačal drugi nasprotni udeleženec. V izreku pod točko 4. pa je ugodilo predlagateljevi zahtevi v tistem delu, v katerem je zahteval plačilo odškodnine za odvzeti parc. štev..., obe k.o..., v obliki obveznic drugega nasprotnega udeleženca in temu naložilo, da predlagatelju izroči obveznice v višini 2,865.504,00 SIT. Pritožbi drugega nasprotnega udeleženca je sodišče druge stopnje le delno ugodilo tako, da je določilo rok treh mesecev za izpolnitev naložene obveznosti, sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v vsem preostalem izpodbijanem delu v izreku pod točko 4 potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Drugi nasprotni udeleženec v pravočasni reviziji proti sklepu sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga ugoditev reviziji. Obe sodišči sta napačno uporabili 5. člen Zakona o denacionalizaciji (Ul. RS št. 27/91-I, 31/93, 29/95, 74/95, 87/97, 65/98; v nadaljevanju: ZDen), ker grožnje med vojno niso v vzročni zvezi s 15 let kasneje sklenjeno darilno pogodbo in ker tudi navedba predlagatelja, da je darilno pogodbo sklenil po nasvetu strica iz Amerike, kaže na to, da ne gre za primer iz 5. člena ZDen. Pravila postopka so bila kršena, ker drugi nasprotni udeleženec pred izdajo sklepa sodišča prve stopnje ni imel možnosti, da bi se opredelil do vrednosti premoženja, ki je bilo ugotovljeno šele s samim sklepom. Revidentu tako ni bila dana možnost, da bi se opredelil o vseh vprašanjih, ki so pomembna za odločitev. Med ta vprašanja spada tudi cenitev premoženja oziroma določitev višine odškodnine. Obe sodišči pa sta tudi pri tem vprašanju zmotno uporabili materialno pravo, ker nista upoštevali prvega odstavka 44. člena ZDen in Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije. Navedene določbe je mogoče pravilno uporabiti le, če se upošteva uradne zemljiškoknjižne in katastrske podatke o legi, površini in vrsti rabe parcel po stanju v času podržavljenja. Ti uradni podatki glede parcelne številke 693/2 niso bili upoštevani, zato je bila vrednost te parcele ugotovljena v nasprotju z navedenimi materialnopravnimi določbami. Navedbe predlagatelja niso ustrezna podlaga za določitev vrednosti premoženja. Sicer pa podatek o njivi bonitetnega razreda 4 ne izhaja niti iz same darilne pogodbe, saj je v njej le podatek, da gre za njivo, ni pa podatka o boniteti.

Revizija je bila vročena predlagatelju, ki ni vložil odgovora na revizijo in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP in ZNP).

Revizija ni utemeljena.

Za upravičenca do denacionalizacije po 5. členu ZDen se šteje tudi fizična oseba, katere stvari ali premoženje so prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi sile, grožnje ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Zaradi namena zakona, odpraviti povojne krivice, in zaradi takratnih družbenih razmer je v sodni praksi sprejeta širša podlaga za ugotavljanje razlogov za napake volje, kot je bila podlaga v pravnih pravilih bivšega Občnega državljanskega zakonika oziroma kot je v sedanjih družbenih razmerah podlaga v določbah Zakona o obligacijskih razmerjih. Zato je potrebno napako volje v času sklenitve spornega pravnega posla ugotavljati ob upoštevanju družbenih razmer v takratnem času, kar pomeni le, da intenzivnosti same napake ni mogoče ugotavljati v tako ozkem merilu, kot v sedanjih razmerah, ne pa tudi, da za obstoj napake zadostujejo le ugotovitve o takratnih družbenih razmerah brez ugotovitve o konkretni grožnji, sili ali zvijači, ki bi bila usmerjena na sklenitev konkretnega pravnega posla. Prav na slednje merijo revizijski očitki o nezadostnosti ugotovljenih okoliščin, ker da grožnje predlagateljevi družini med vojno in nasvet strica iz Amerike ne zadostujejo zahtevam iz 5. člena ZDen.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da so take revizijske trditve neutemeljene, ker predstavljajo poudarjanje le dveh okoliščin iz celotne v tej zadevi ugotovljene dejanske podlage.

V dejansko podlago za ugotovitev, da je predlagatelj upravičenec do denacionalizacije, spadajo po ugotovitvah sodišča prve stopnje naslednje okoliščine. Predlagatelj je z darilno pogodbo z dne 2.11.1960 podaril Občinskemu ljudskemu odboru K. parc. št..., njiva četrtega bonitetnega razreda in parc. št... njiva, obe k.o..Pogodba ni bila odraz njegove prave volje, saj si je kot kmet prizadeval, da bi posestvo obdržal v obsegu, kot ga je prevzel. Za sklenitev pogodbe se je odločil šele, ko je na podlagi B. groženj spoznal, da bo zemljo v vsakem primeru izgubil. Zato je upošteval stričev nasvet, naj zemljo raje podari, ne pa proda, ker bo tako nekoč lažje zahteval njeno vrnitev. B. je bil upravnik kmetijske zadruge, predlagatelju je že prej grozil in mu govoril, da je protidržavni element (listna št. 52 in 53 spisa). Njegove grožnje ob sklenitvi pogodbe je predlagatelj jemal resno zaradi prejšnjih groženj in tudi zastrašenosti cele družine, saj so predlagatelju in drugim otrokom grozili že med vojno, stric je bil obsojen v montiranem procesu, brat pa zaprt. Vse navedene okoliščine in takratne splošne družbene razmere so pripeljali do tega, da so B. grožnje dosegle svoj namen.

Sodišče druge stopnje je pritožbene trditve drugega nasprotnega udeleženca, ki so bile enake sedanjim revizijskim trditvam, zavrnilo, potrdilo je dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in jih podkrepilo z razlogi, da je B. predlagatelju predložil v podpis že sestavljeno pogodbo kot darilno pogodbo, da je to pogodbo pred tem že podpisal tedanji predsednik OBLO K., da je bila v času sklepanja pogodbe zemlja predlagatelju, ki je bil takrat na višku delovnih sposobnosti, edini vir preživljanja, da je predlagatelja že njegov oče učil, da je potrebno posestvo ohraniti enotno in da zato ni videti nobenega logično sprejemljivega odgovora, zakaj bi predlagatelj sicer zemljo podaril državi, če ne bi bilo ugotovljenih groženj ob sklepanju pogodbe in predhodnih groženj ter zastraševanja predlagateljeve družine od vojne naprej (grožnje med vojno otrokom, ki so ostali na posestvu sami brez staršev, montirani proces proti stricu, ki je zapustil državo in kazenska obsodba in zapor predlagateljevega brata).

Na navedene odločilne dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje so zaradi določbe tretjega odstavka 385. člena ZPP vezani stranke in vrhovno sodišče. Drugi nasprotni udeleženec v reviziji uveljavlja le dve od vseh ugotovljenih dejanskih okoliščin, kar po oceni revizijskega sodišča predstavlja zelo nepopoln in zato izkrivljen prikaz ugotovljenega dejanskega stanja. To jasno izhaja iz prav zaradi tega razloga podrobneje povzetih dejanskih ugotovitev obeh sodišč. Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da vse povzete dejanske ugotovitve predstavljajo zadostno podlago za zaključek, da je predlagatelja v skladu s 5. členom ZDen šteti za upravičenca do denacionalizacije.

V reviziji opisani očitek procesne kršitve meri na uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, do katere pride takrat, kadar stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Revizijsko sodišče ugotavlja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do uveljavljane procesne kršitve. Drugi nasprotni udeleženec je imel možnost izjaviti se o vseh pomembnih vprašanjih, vendar po razveljavitvi prvega sklepa sodišča prve stopnje v nadaljnjem postopku ni več aktivno sodeloval, saj ni vložil nobene vloge in se tudi ni udeležil nobenega od razpisanih narokov, ampak je le sporočil sodišču, da ga ne bo in pri tem niti ni povedal konkretnega razloga svojega izostanka. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno opravilo oba naroka v njegovi odsotnosti. Stvar lastne odločitve revidenta je, zakaj se je odločil za pasivnost v postopku, vendar pa ne more očitati sodišču procesne kršitve, ker je upoštevalo navedbe predlagatelja in dokaze, ki so bile dane oziroma izvedeni v neopravičeni odsotnosti revidenta. Med na ta način izpodbijane ugotovitve spadajo tudi revizijski očitki o drugačni kulturi in bonitetnem razredu parcele številka ... k.o... Predvsem pa revident s tem očitkom skuša izpodbiti višino prisojene odškodnine, češ da bi ga moralo sodišče o cenitvi premoženja oziroma določitvi višine odškodnine predhodno obvestiti. Očitek je neutemeljen, saj sodišče prve stopnje ni odločalo na podlagi cenitve ali izvedenskega mnenja. Če bi, bi tak dokaz res moralo predložiti vsem udeležencem v izjavo, vendar za izvedbo takega dokaza ni bilo nobene potrebe. Na podlagi ugotovljenih dejanskih okoliščin o stanju parcel v času podržavljanja se je sodišče prve stopnje odločilo, da bo samo opravilo izračun v skladu z Odlokom o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Ul. RS št. 16/92, 21/92). Tak izračun je tudi napovedalo na zadnjem naroku v tej nepravdni zadevi. Sodišče prve stopnje je torej izračun o višini odškodnine oprlo na materialnopravne določbe predpisa, ki je bil dostopen tudi revidentu. Zato je neutemeljen njegov očitek, da se ni mogel izjaviti o vseh odločilnih okoliščinah, ki so pomembne za pravilno in zakonito odločitev v tej zadevi.

Zmotno je revizijsko stališče, da lahko sodišče pri izračunu odškodnine upošteva samo uradne zemljiškokatastrske podatke o legi, površini in vrsti rabe parcel po stanju v času podržavljenja. Te podatke mora predlagatelj po drugem odstavku 62. člena ZDen res priložiti svoji zahtevi za denacionalizacijo, vendar ta zakonska določba ne zavezuje sodišča, da bi moralo in smelo upoštevati samo te podatke. Po določbi prvega odstavka 44. člena ZDen se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Stanje ob podržavljenju pomeni dejansko rabo zemljišča v času sklenitve pogodbe. Udeleženec v postopku denacionalizacije lahko dokaže drugačno dejansko rabo od tiste, ki naj bi izhajala iz zemljiškokatastrskih podatkov.

Predlagatelj je v obravnavani zadevi uspel dokazati, da je bila dejanska raba parcelne številke ... k.o... drugačna od tiste, ki izhaja iz uradnih podatkov. Pri tej dokazni oceni se sodišče prve stopnje ni oprlo samo na neformalno zapisano izpoved predlagatelja, temveč tudi na podatke same darilne pogodbe, da je ta parcela v naravi njiva, to pogodbo pa je sestavil obdarjeni državni organ in ne predlagatelj. Revizijska navedba, da je v darilni pogodbi zapisana le njiva brez navedbe bonitetnega razreda, predstavlja nedovoljen poskus izpodbijanja dejanskega stanja. Kljub temu revizijsko sodišče revidentu pojasnjuje, da tudi ta dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje temelji na neprerekani trditvi predlagatelja, da je obe parceli skupaj obdeloval kot eno njivo, na kateri je tudi prideloval isto kulturo, kar je sodišče prve stopnje poudarilo v razlogih na koncu 4. strani obrazložitve sklepa.

Po vsem obrazloženem uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni in ker v postopku tudi ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP revizijo drugega nasprotnega udeleženca zavrnilo kot neutemeljeno.