Jedro

Po SPZ je zavezanec za plačilo stroškov, povezanih z upravljanjem in obratovanjem stavbe, (etažni) lastnik (68. in 115. člen SPZ), ne najemnik (uporabnik).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu toženca za združitev pravd VI P 433/2021 in V P 194/2019 (I. točka izreka odločbe – sklep; ni pritožbeno izpodbijano). Razsodilo je, da se tožbeni zahtevek za plačilo 161,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zneska 10,47 EUR od 23. 7. 2020, od zneska 76,73 EUR od 23. 9. 2020 in od zneska 74,14 EUR od 26. 10. 2020) in pravdnimi stroški zavrne (II. točka izreka odločbe) ter da stroške postopka nosi tožnik (III. točka izreka odločbe).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Primarno predlaga ustrezno spremembo sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, v obeh primerih s stroškovno posledico v breme toženca.

Tožnik meni, da odločitev temelji na napačnih materialnopravnih zaključkih. Določilo 75. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo1 ni pogodbeno določilo, zato ne velja _inter partes._ Hkrati z brezplačno uporabo javne kulturne infrastrukture določa obveznost uporabnikov, da prevzamejo kritje obratovalnih in drugih stroškov. Že na tej podlagi je torej podana pasivna legitimacija toženca. Po 8. členu Pogodbe o opravljanju upravniških storitev na naslovu X, L., lahko upravnik založi sredstva neplačnikov. Po 3. členu iste pogodbe Mestna občina (MO) pooblašča upravnika, da porazdeli račune na najemnike poslovnih prostorov, s katerimi ima MO sklenjene najemne pogodbe. Tudi iz sodne poravnave izhaja dogovor, da obveznost plačila stroškov prevzame toženec. V postopku ni bilo prerekano, da je tožnik upravnik stavbe in da je založil stroške za plačila dobaviteljem. Tožnik je imel pravni interes, da izpolni obveznosti dobaviteljem storitev, zato je upravičen, da zahteva povrnitev založenih sredstev na podlagi pravila o neupravičeni obogatitvi (190. člen Obligacijskega zakonika2) in zakonske subrogacije (274. in 275. člen OZ). Tudi v primeru poslovnih stavb je upravnik upravičen terjati založene stroške od najemnikov. Izpodbijana odločitev odstopa od dosedanje sodne prakse.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor, ki izvira iz izvršilnega postopka na podlagi verodostojne listine, je spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku3). V takšnem sporu je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Relativne procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v teh sporih niso dopusten pritožbeni razlog.

6. Tožnik (upravnik poslovnih stavb na naslovu Y, L., in X, L.) je tožencu (uporabnik treh poslovnih prostorov v navedenih objektih, s strani MO oddanih v brezplačno uporabo) izstavil razdelilnike (račune), s katerimi mu je obračunal stroške upravljanja, obratovanja in vzdrževanja v skupni višini 161,34 EUR. Izpodbijana sodba temelji na materialnopravnem stališču, da tožnik v tem sporu nima stvarne aktivne legitimacije4 za izterjavo navedenih stroškov. Pritožnik takšnemu stališču nasprotuje, zato je osrednje vprašanje pritožbenega postopka, ali lahko tožnik v svojem imenu kot upravnik od uporabnika poslovnega prostora izterjuje stroške obratovanja (upravljanja, vzdrževanja).

7. Glede na pritožbeno navedbo, da pasivna legitimacija toženca izvira že iz 75. člena ZUJIK, velja uvodoma poudariti, da v tem sporu ne gre (zgolj) za vprašanje, ali je toženec zavezanec za plačilo spornih stroškov, temveč ali je zavezanec za plačilo teh stroškov v razmerju do upravnika kot tožnika. Tožnik je kot upravnik zgolj zakoniti zastopnik etažnih lastnikov (118. člen Stvarnopravnega zakonika5). S sklenitvijo pogodb o upravljanju (priloge A25 – A27) nanj niso bila prenesena materialnopravna upravičenja etažnih lastnikov v razmerju do uporabnikov (najemnikov) poslovnih prostorov. Tudi določb 3. in 8. člena Pogodbe o opravljanju upravniških storitev6 (prilogi A25, A26), ki ju izpostavlja pritožnik, ni mogoče tolmačiti v tej smeri.

8. Po SPZ je zavezanec za plačilo stroškov, povezanih z upravljanjem in obratovanjem stavbe, (etažni) lastnik (68.7 in 115. člen8 SPZ), ne najemnik (uporabnik). Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih9 v 19. členu10 ureja zgolj obveznosti v razmerju med najemnikom in najemodajalcem (lastnikom poslovnega prostora). Stroški upravljanja in obratovanja, ki izvorno bremenijo etažnega lastnika, se lahko prenesejo na najemnika/uporabnika poslovnega prostora (svoboda urejanja pogodbenih razmerij), vendar zaveza velja le v razmerju med najemnikom/uporabnikom in najemodajalcem. Pritožnik se neutemeljeno sklicuje na Pogodbo o oddaji nepremičnine v brezplačno uporabo (priloga A28) in sodno poravnavo (priloga A29), saj gre za pravni podlagi, ki učinkujeta zgolj v razmerju med lastnikom poslovnih prostorov in tožencem (med pogodbenima strankama oziroma strankama sodne poravnave11). Dogovor iz 7. člena Pogodbe o oddaji nepremičnine v brezplačno uporabo, na podlagi katerega se je toženec zavezal, da bo plačeval stroške upravljanja, obratovanja in vzdrževanja stavbe, je sodišče prve stopnje pravilno označilo za dogovor o prevzemu izpolnitve (v smislu 434. člen OZ12), ne dogovor o spremembi dolžnika. Iz enakega razloga – ker ureja zgolj razmerje med državo ali lokalno skupnostjo in uporabnikom javne kulturne infrastrukture, tudi določbe 75. člena ZUJIK13 ni mogoče uporabiti za utemeljitev upravičenj upravnika v razmerju do uporabnika poslovnega prostora (določenega kot del javne kulturne infrastrukture).

9. Tudi v postopku neprerekano dejstvo, da je tožnik stroške za plačila dobaviteljem založil iz lastnih sredstev, ne vodi k materialnopravnemu zaključku, za katerega se zavzema pritožnik. Pravilno je argumentirana presoja sodišča prve stopnje, da tožnik ni pridobil materialnopravnega upravičenja za povrnitev založenih stroškov od uporabnika niti na podlagi pravila o zakonski subrogaciji14 (tožnik je z izvršenimi plačili izpolnil obveznost lastnika poslovnih prostorov v razmerju do dobaviteljev – upnikov, kar pomeni, da bi povračilo lahko zahteval zgolj od lastnika, ta pa na podlagi pogodbe od uporabnika), niti na podlagi pravila o neupravičeni obogatitvi (ker je tožnik vedoma izpolnjeval tujo obveznost, bi si moral za uspešno uveljavljanje vračila pridržati pravico zahtevati nazaj – 191. člen OZ).

10. Pritožbeni očitek, da izpodbijana odločitev, ki upravniku odreka stvarno aktivno legitimacijo v razmerju do uporabnika/najemnika poslovnega prostora, odstopa od dosedanje sodne prakse, je pavšalno navržen (pritožnik ne navede nobene sodne odločbe, ki podpira njegovo stališče), glede na primere iz sodne prakse15 pa tudi neutemeljen. Pritožbeno sodišče še dodaja, da sodna praksa aktivno legitimacijo upravnikom v nekaterih primerih priznava širše, vendar gre za primere upravnikov v večstanovanjskih stavbah; v tem primeru pa gre za poslovne stavbe.

11. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev materialnega in procesnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, tožnik zaradi pritožbenega neuspeha, toženec pa zato, ker njegov odgovor na pritožbo vsebinsko ni prispeval k odločitvi (155. člen ZPP).

1 Uradni list RS, št. 96/2002 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUJIK. 2 Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ. 3 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 4 Stvarna (materialna) aktivna legitimacija pomeni, da je stranka (upnik) nosilec pravice iz materialnopravnega razmerja, na katero se nanaša spor (upnik toži za svojo materialno pravico). 5 Uradni list RS, št. 87/2002 in nadaljnji, v nadaljevanju SPZ. 6 Skladno s 3. členom pogodbe, sklenjene med tožnikom in MO, upravnik račune za plačilo upravniških storitev prerazdeli na dejanske uporabnike poslovnih prostorov (najemnike, uporabnike na podlagi druge sklenjene pogodbe), če so poslovni prostori prazni, pa lastnike teh prostorov. Po 8. členu pogodbe je v primeru, če upravnik zagotovi manjkajoča sredstva za nemoteno obratovanje stavbe, neplačnik dolžan plačati zamudne obresti in povrniti vse stroške v zvezi s preskrbo teh sredstev. 7 Stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev. 8 Pravice in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih so sorazmerne z njihovim solastniškim deležem, če zakon ali pogodba ne določata drugače. 9 Uradni list SRS, št. 18/1974 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPSPP. Za stroške upravljanja, obratovanja in vzdrževanja, ki nastanejo v zvezi s poslovnimi prostori v poslovnih prostorih, se uporabljajo določbe ZPSPP in SPZ. 10 Če v pogodbi ni drugače določeno, mora plačevati najemnik najemnino mesečno vnaprej, in sicer najkasneje do petega dne v mesecu, ter povračilo za stroške uporabe skupnih naprav in za skupne storitve v stavbi. 11 Tožnik ni bil ne eno ne drugo. 12 Prevzemnik izpolnitve ne prevzema dolga in tudi ne pristopa k dolgu, zato nima upnik nasproti njemu nobene pravice (tretji odstavek 434. člena OZ). 13 Javna kulturna infrastruktura se daje v upravljanje ali v uporabo kulturnim izvajalcem in posameznikom iz prejšnjega člena brezplačno pod pogojem, da prevzamejo obveznost rednega vzdrževanja, kritja obratovalnih stroškov in drugih stroškov, za katere se stranki dogovorita s pogodbo. 14 Upravnik je zastopnik etažnih lastnikov, tretji (dobavitelj blaga ali storitev) ima le zahtevek zoper etažne lastnike, ki so nosilci pravic in obveznosti iz tega razmerja. Vendar je upnik (dobavitelj) dolžan sprejeti izpolnitev od vsakogar, ki ima pravni interes, da bi bila obveznost izpolnjena, in sicer celo, če dolžnik tej izpolnitvi nasprotuje (drugi odstavek 271. člena OZ). Če izpolni obveznost kdo, ki ima pri tem kakšen pravni interes, preide nanj ob izpolnitvi po samem zakonu upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami (275. člen OZ). Upravnikom se priznava pravni interes, da plačajo tretjim (dobaviteljem). Interes izvira iz težnje, da stavba funkcionira kot celota (2. alineja četrtega odstavka 118. člena SPZ), takšno delovanje upravnika je tudi v skladu z interesi etažnih lastnikov (peti odstavek 118. člena SPZ). 15 Glej sodbe VSL I Cpg 1213/2012, II Cpg 149/2018, II Cpg 717/2018 in II Cp 89/2019.