Jedro

Dokazno breme, da je bil regres za letni dopust plačan, je na toženki, ki za obveznosti iz sodnega registra izbrisanega delodajalca odgovarja kot odločujoča družbenica.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj delovnega razmerja med družbo B. d.o.o. in prvo tožnico za čas od 1. 1. 1999 do 1. 2. 2001 in od 1. 12. 2001 do 15. 7. 2008 (1. točka izreka). Ugotovilo je obstoj delovnega razmerja med družbo B. d.o.o., in drugo tožnico za čas od 1. 12. 2001 do 28. 2. 2007 (2. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna plačati prvi tožnici regres za letni dopust za leta 2005, 2006, 2007 in 2008 v višini, kakršna je navedena v izreku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od 1. 7. v letu, na katerega se regres nanaša, višji zahtevek je zavrnilo (3. točka izreka). Toženki je naložilo, da drugi tožnici plača regres za letni dopust za leta 2004, 2005, 2006 in 2007 v višini, kakršna je navedena v izreku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 1. 7. tekočega leta, višji zahtevek pa je zavrnilo (4. točka izreka).

S sklepom je sodišče prve stopnje vzelo na znanje umik tožbe v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja med prvo tožnico in družbo B. d.o.o. za čas od 8. 4. 1998 do 30. 11. 2001 in na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, zlasti pa obračun in plačilo prispevkov iz zdravstvenega, pokojninskega, socialnega in invalidskega zavarovanja ter za ugotovitev obstoja delovnega razmerja med drugo tožnico in toženko za čas od 6. 11. 1995 do 30. 11. 2000 in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, zlasti pa obračun in plačilo vseh prispevkov zdravstvenega, invalidskega in pokojninskega zavarovanja ter je v tem delu postopek ustavilo (1. točka izreka sklepa). Odločilo je, da sodišče prve stopnje ni stvarno pristojno za del zahtevka tožnice, ki se nanaša na plačilo prispevkov zdravstvenega, invalidskega in pokojninskega zavarovanja za prvo tožnico od 1. 1. 1999 do 15. 7. 2008, za drugo tožnico od 1. 12. 2001 do 28. 2. 2007 ter za izpolnitev obrazcev o plačilu prispevkov pri ZPIZ in za izpolnitev obrazcev o plačanih prispevkih pri ZPIZ za prvo tožnico od 6. 11. 1995 do 30. 11. 2001, za drugo tožnico pa za čas od 8. 4. 1998 do 30. 11. 2001 (2. točka izreka sklepa). Toženki je naložilo, da tožnicama povrne njune stroške postopka v višini 502,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka (3. točka izreka).

Zoper takšno sodbo in sklep se pritožuje toženka. Navaja, da je za prvo tožnico za vsa leta predložila podpisane listine o prejetih regresih. Regres za letni dopust so plačevali po obrokih, saj niso bili sposobni naenkrat plačati celotnih zneskov. Zaradi navedenega predložene listine o prejetem regresu predstavljajo skupne zneske, ki se morda nanašajo tudi na preteklo leto. Delavka je prvotno izjavila, da regresa za letni dopust sploh ni prejela, nato pa, da je za leto 2004 prejela samo znesek „50000 tisoč tol.“ (očitna pomota v zapisu številke, pravilno 50.000 SIT). Toženka prosi, da se upoštevajo plačilne liste, iz katerih je razvidno, da so bili regresi za letni dopust izplačani. Na glavni obravnavi je delavka sama izjavila, da regresa noče prejeti skupaj s plačo, češ da ni razvidno, da gre za regres, zaradi česar so regres začeli izplačevati gotovinsko. Glede druge tožnice toženka zahteva, da se preveri podpis na obvestilu o odpovedi delovnega razmerja. Toženka takrat, ko je prejela odpoved, ni preverila podpisa delavke in je šele na glavni obravnavi ugotovila, da podpis morda res ni njen. To odpoved je prinesel mož druge tožnice, zato je toženka ugotovila, da je podpis gotovo njegov.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer navaja, da sodbo in sklep sodišča prve stopnje izpodbija v celoti, vendar je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 350. člena ZPP štelo, da sklep izpodbija le v odločitvi o stroških postopka, saj toženka nima interesa za izpodbijanje odločitve o ustavitvi postopka. Pritožba tudi z ničemer ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje o tem, da ni stvarno pristojno za odločanje o zahtevku za plačilo prispevkov. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo le v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka.

Vse pritožbene navedbe se dejansko nanašajo na pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in sicer glede vprašanja, ali je toženka uspela dokazati, da je delodajalec prvi tožnici v spornem obdobju plačal regres za letni dopust in glede vprašanja pristnosti podpisa druge tožnice na prošnji za sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi. Dokazno breme, da je bil regres za letni dopust dejansko plačan, je na toženki, ki za obveznosti iz sodnega registra izbrisanega delodajalca odgovarja kot odločujoča družbenica. Toženka je z zapisi iz rokovnika in plačilnimi listami sicer dokazovala, da je prva tožnica prejela vse vtoževane regrese za letni dopust, vendar je to v celoti uspela dokazati le za leto 2004 (pa še v tem primeru je sodišče ta del zahtevka zavrnilo zaradi neprepričljivosti in nasprotij v navedbah prve tožnice) in delno za leto 2006. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj šteje, da je družba B. d.o.o. prvi tožnici iz naslova regresa za letni dopust za leto 2006 v resnici izplačala le znesek 50.000,00 SIT in ne 150.000,00 SIT kot je dokazovala toženka. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča o neverodostojnosti zapisa v rokovniku (priloga B/5) o tem, da je tožnica prejela delno plačilo regresa za letni dopust v višini 150.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem utemeljeno opozarja, da je ta znesek celo višji od tistega, ki bi tožnici šel, zaradi česar je utemeljeno sledilo navedbi prve tožnice, da je enica pri zapisu zneska v rokovniku naknadno dopisana. Plačilne liste ne dokazujejo, da je bil regres v resnici izplačan, zlasti še, ker toženka ni predložila nobenih dokazov o dejanskih nakazilih. Plačilo regresa za letni dopust za leto 2005 je toženka dokazovala le s kumulativnim obračunom osebnega dohodka za prvo tožnico, ki pa sam po sebi, ob tožničinem zanikanju, da bi prejela znesek, ki je naveden v tej listini, ne dokazuje dejanskega izplačila. Pritožbeno sodišče tudi sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bila druga vrstica v zabeležki o izplačilu regresa za leto 2007 (priloga B/6) napisana naknadno, saj gre za očitno drugo pisalo, kar velja tudi za dopisani datum in zaviti oklepaj (}). Prav tako listina, ki jo je predložila toženka, ne izkazuje, da bi prva tožnica prejela regres za letni dopust za leto 2008. Toženka je svoje trditve dokazovala s fotokopijo lista iz rokovnika (prva stran priloge B/3), na katerem je tožnica potrdila prejem obračunskih list plač za čas od aprila 2007 do aprila 2008. Na tej listini je tudi pripis o poračunu regresa v dveh obrokih po 250,00 EUR in dveh obrokih po 100,00 EUR. Glede na to, da toženka ni predložila izvirnika te listine in tudi nobenega drugega dokaza, da je tožnici dejansko plačala regres za leto 2008 ter ob tožničinem zatrjevanju, da je podpisala le prejem obračunskih list plač ter da je zapis o regresu napravljen naknadno, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da toženka ni uspela dokazati, da je delodajalec prvi tožnici dejansko izplačal regres za letni dopust za leto 2008. Glede druge tožnice toženka ni predložila nikakršnih dokazov o domnevnem plačilu vtoževanih zneskov regresa za letni dopust (razen za leto 2004), temveč se je sklicevala zgolj na zapis na prošnji za sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi o tem, da je druga tožnica izjavila, da so poravnane vse obveznosti, ki jih ima do nje družba B. d.o.o.. Zmotno je pritožbeno stališče, da je pristnost podpisa druge tožnice na tej listini lahko odločilno dejstvo v tem sporu. Celo v primeru, če bi sodišče prve stopnje sprejelo dokazno oceno, da je druga tožnica podpisala to izjavo, bi to še vedno ne pomenilo, da je neutemeljen njen zahtevek za plačilo vtoževanih zneskov regresa za letni dopust. V skladu z 8. členom ZPP velja načelo proste presoje dokazov, kar v konkretnem primeru pomeni, da bi druga tožnica celo v primeru, če bi sodišče prve stopnje štelo, da je omenjeno izjavo podala sama, še vedno lahko dokazovala, da njena vsebina ni resnična. Tožnica je to tudi storila. Zatrjevala je negativno dejstvo, to je, da regresa za letni dopust za sporno obdobje ni prejela, zato bi toženka morala dokazati nasprotno, to je, da je tožnici regres za letni dopust plačala. Toženka je to storila le glede plačila regresa za letni dopust za leto 2004, čeprav je glede prve tožnice predložila listine, ki naj bi dokazovale plačila za celotno sporno obdobje. Izjave o tem, da so poravnane vse obveznosti, ni mogoče tolmačiti kot odpoved pravici do regresa za letni dopust. Glede interpretacije takšnih izjav, ki naj bi pomenile odpoved pravici, se je že izoblikovala enotna sodna praksa, po katerih gre za pravice, ki se jim delavec ne more odpovedati. Navedeno pomeni, da bi bilo potrebno tožničinem zahtevku ugoditi celo v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da je izjavo podpisala tožnica. Vendar pa toženka tega v pritožbi niti ne zatrjuje, temveč trdi ravno nasprotno, da je to izjavo podpisal tožničin mož, kar je lahko le še dodaten argument za zavrnitev ugovora toženke, da iz te listine izhaja neutemeljenost zahtevka druge tožnice za plačilo regresa za letni dopust. Sicer pa pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da v postopku sploh ni bilo dokazano, da je prošnja za sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi podpisala druga tožnica, kakor tudi ne, da bi druga tožnica pripisala izjavo o tem, da so poravnane vse obveznosti. Pritožbeno sodišče tudi soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede tega, zakaj ne sprejema za verodostojno listine, ki jo je predložila toženka in iz katere naj bi izhajalo, da je druga tožnica za leto 2004 prejela regres v zneskih 140.000,00 SIT in 60.000,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je kot pravno podlago za odločanje o zahtevku za plačilo regresa upoštevalo določbo 131. člena ZDR. Tožnici sta v spornem obdobju imeli pravico do letnega dopusta, zato jima je bil delodajalec v skladu s prvim odstavkom 131. člena ZDR dolžan izplačati regres za letni dopust v višini minimalne plače. Pri določitvi višine pripadajočega regresa za letni dopust za leti 2004 in 2005 se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbo 2. člena Aneksa št. 3 k tarifni prilogi splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 38/2004). Pri regresu za leti 2006 in 2007 je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbo 14. člena kolektivne pogodbe o načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in regresa za letni dopust (Ur. l. RS, št. 76/2006). Glede višine regresa za letni dopust za leto 2008 pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbo 21. člena Kolektivne pogodbe o izredni uskladitvi plač za leto 2007 in načinu usklajevanja plač, povračilo stroškov v zvezi z delom in drugih osebnih prejemkih za leto 2008 do 2009 (Ur. l. RS, št. 62/2008). Toženka je bila direktorica in večinski družbenik družbe B. d.o.o., ki je bila iz sodnega registra izbrisana brez likvidacije, zato sta tožnici na podlagi 1. točke prvega odstavka 442. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/2007 s spremembami) od toženke, kot osebno odgovorne družbenice, lahko zahtevali plačilo terjatev, ki sta jih imeli do brez likvidacije izbrisane družbe B. d.o.o..

Pritožba sicer ne navaja ničesar glede tistega dela izpodbijane sodbe, s katerim sodišče prve stopnje ugotavlja, v katerem obdobju je obstajalo delovno razmerje med tožnicama in družbo B. d.o.o.. Med strankama niti ni bilo sporno, da sta bili tožnici v obdobju, ki je navedeno v ugodilnem delu izpodbijane sodbe v delovnem razmerju pri družbi B. d.o.o., to pa izhaja tudi iz tožbi priloženih kopij delovnih knjižic obeh tožnic. Navedeno pomeni, da tožnici sploh nista imeli pravne koristi ob vložitvi tožbe, s katero sta zahtevali ugotovitev obstoja delovnega razmerja za navedeno obdobje, zato bi predsednica senata na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP tožbo v tem delu morala zavreči že po predhodnem preizkusu tožbe. Gre za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 274. člena ZPP, na katero pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče v ta del izpodbijane sodbe ni posegalo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 153. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijana dela sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.