Jedro

Manjkajoče izjave volje formalnega lastnika parcele (ki se parcelira), da zahteva uvedbo upravnega postopka evidentiranja parcelacije, ni mogoče nadomestiti s predložitvijo zapisnika o sodni poravnavi ter se sklicevati, da gre za pravni naslov, ki ga morajo spoštovati vsi udeleženci poravnave. Glede na vsebino sodne poravnave sta se namreč tožnik in A.A. dogovorila o poteku meje med njunima sosednjima parcelama ter o izvedbi tega dogovora na način, da se izvede upravni postopek parcelacije, v katerem se je A.A. zavezal aktivno sodelovati. Izjava volje, potrebna za uvedbo upravnega postopka evidentiranja parcelacije (po prvem odstavku 48. člena ZEN), v sklenjeni sodni poravnavi ni vsebovana.

Ni dolžnost organa, da bi moral A.A. pritegniti v postopek in dopolnjevati dejansko stanje z vodenjem posebnega ugotovitvenega postopka ter opravo ustne obravnave zaradi dokazovanja obstoja tožnikove aktivne legitimacije za vložitev zahteve. To je stvar (breme) tožnika kot stranke poravnave, da od nasprotne stranke zahteva izpolnitev zavez, izposluje njeno podajo izjave volje za vložitev zahteve oziroma o soglasju k vložitvi zahteve v pisni obliki (oziroma da zoper njo uveljavi sankcije zaradi kršitev zavez itd.).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

1. Območna geodetska uprava Sevnica, Geodetska pisarna Krško (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo zahtevo za uvedbo upravnega postopka evidentiranja parcelacije parcele št. 2645/1, sedaj parceli 2645/7 in 2645/8, vse k.o. ... Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je izdan v ponovnem postopku v izvrševanju sodbe tega sodišča I U 1684/2015 z dne 18. 5. 2016. V navedeni sodbi je Upravno sodišče navedlo, da naj v ponovnem postopku organ obravnava tožnikovo zahtevo (vlogi z dne 2. 7. 2014 in 23. 10. 2014) kot zahtevo za parcelacijo po določbah od 45. do 52. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN). Napotilom sodišča je upravni organ sledil. Na podlagi prvega odstavka 51. člena ZEN je preveril, ali so izpolnjeni vsi predpisani pogoji za evidentiranje parcelacije ter ali je zahtevi priložen ustrezen (popoln) elaborat, ki omogoča evidentiranje sprememb podatkov o novih delih mej in o parcelah v zemljiškem katastru. Pri tem je ugotovil, da je zahtevo za uvedbo upravnega postopka evidentiranja parcelacije na parceli 2645/1, sedaj parceli 2645/7 in 2645/8, vložil vložnik, ki pa ni zemljiškoknjižni lastnik teh parcel, saj je to A.A., zahtevo pa je vložil tožnik. Tožnik pa tudi ni priložil soglasja lastnika za izvedbo parcelacije, pač pa je v svojih vlogah navajal, da soglasje ni potrebno, ker le-tega nadomešča sodna poravnava K 36/2009, sklenjena pred Okrajnim sodiščem v Krškem, in ki ima moč izvršilnega naslova. Organ ugotavlja, da je že Upravno sodišče v sodbi I U 1684/2015 z dne 18. 5. 2016 pojasnilo, da navedena sodna poravnava ne more biti podlaga za nadomestitev procesnih aktivnosti (zahtev) po ZEN ali Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki bi jih lahko v postopku parcelacije, kot je določen v členih od 45 do 52 ZEN, zagotovil le lastnik parcele, ki se parcelira. Predmetna sodna poravnava ni izvršilni naslov v smislu, da bi organ lahko štel, da se z njo nadomešča zahtevani podpis oziroma aktivno ravnanje lastnika parcele. Ker zahteve za uvedbo upravnega postopka evidentiranja parcelacije ni vložila upravičena oseba, soglasje A.A. pa v vlogah, ki jih je pri geodetskem organu vložil tožnik, tudi ni izkazano, se zahteva za uvedbo upravnega postopka parcelacije na podlagi 1. točke tretjega odstavka 51. člena ZEN s sklepom zavrže. Geodetski organ še ugotavlja, da zahtevi tudi ni bil priložen ustrezen elaborat, na podlagi katerega bi bilo mogoče odločiti o zahtevi in nato evidentirati spremembe katastrskih podatkov v zemljiškem katastru.

2. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep prvostopenjskega organa.

3. Tožnik meni, da kolikor že sodna poravnava ne more nadomestiti podpisa na zahtevi za uvedbo upravnega postopka evidentiranja parcelacije parcele 2645/1, pa sama zaveza v sodni poravnavi pomeni soglasje A.A. za uvedbo postopka ter bi postopek moral biti uveden, organ pa bi v primeru dvoma glede soglasja moral pozvati A.A., da se izjavi o vsebini svoje zaveze v sodni poravnavi oziroma ali soglaša z uvedbo postopka evidentiranja parcelacije. Tega pa organ ni storil. Glede na sodno poravnavo pa po mnenju tožnika ne more biti sporno, da A.A. z izvedbo postopka soglaša. Organ sam navaja, da zahtevo za uvedbo postopka lahko da ali lastnik ali druga oseba, če lastnik s tem soglaša. Tožnik res ni formalni lastnik parcele, je pa dejanski lastnik, kar je doslej v postopku že zatrjeval. Organ ni ugotavljal, ali A.A. kot formalni lastnik z uvedbo postopka soglaša, ampak je očitno zaključil, da soglasja ni in to kljub jasno sklenjeni sodni poravnavi. Organ je zahtevo za uvedbo postopka zavrgel, čeprav ZUP določa, kako se ravna z nepopolno vlogo, in sicer da se vlagatelja pozove, da jo dopolni oziroma se drugo osebo, od katere je potrebno dobiti soglasje, pozove, da sporoči organu, ali z uvedbo postopka soglaša, glede na to da naj bi bilo potrebno soglasje formalnega lastnika zemljišča, s čemer se tožnik sicer glede na sklenjeno sodno poravnavo ne strinja. Meni, da sodna poravnava predstavlja pravni naslov, ki ga morajo spoštovati vsi udeleženi pri tej poravnavi. Organ bi moral v primeru, da bi bilo potrebno ugotoviti, ali soglasje obstaja, razčistiti nejasnosti, izvesti narok, na katerega bi moral povabiti poleg tožnika tudi formalnega lastnika zemljišča, kar je tožnik v pritožbenem postopku izpostavil, pa drugostopenjski organ ob reševanju pritožbe tega ni upošteval in se do te tožnikove navedbe niti ni ustrezno opredelil. Po mnenju tožnika torej organ ni ravnal v skladu z določbami ZUP, saj zadeve ni pravilno postopkovno obravnaval, zato je tudi izpodbijana odločitev napačna. Tožnik sodišču predlaga, naj v dokazne namene zasliši tožnika ter A.A. kot pričo, vse v zvezi z ugotavljanjem soglasja za uvedbo upravnega postopka evidentiranja parcelacije parcele 2645/1, sedaj parcele št. 2645/7 in 2645/8. Vse to glede na sklenjeno sodno poravnavo, pri čemer bi bilo potrebno le ugotoviti obstoj soglasja A.A. (ta bi moral pojasniti, kaj pomeni njegova zaveza, zakaj se je tako zavezal...), ker tega nista opravila ne organ prve ne organ druge stopnje. Od tega dejstva pa je odvisen celoten nadaljnji postopek. Tožnik sodišču predlaga, naj vpogleda v predloženo sodno poravnavo K 36/2009, upravne spise v zadevi, naj zasliši tožnika in kot pričo A.A. ter po potrebi izvede še druge dokaze. Po izvedbi dokazov pa naj odloči, da se odločbi organov prve in druge stopnje odpravita ter zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka je sodišču poslala dokumentacijo upravnih spisov v zadevi, na tožbo pa ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali je organ mogel tožnikovo zahtevo za uvedbo upravnega postopka evidentiranja parcelacije parcele št. 2645/1, sedaj parceli 2645/7 in 2645/8, vse k.o. ..., zavreči na podlagi 1. točke tretjega odstavka 51. člena ZEN ter ugotovitev, da tožnik ni zemljiškoknjižni lastnik navedenih parcel ter da zahtevi tudi ni priložil soglasja lastnika za izvedbo parcelacije. Tožnik meni, da ne, ter se ob tem sklicuje na sodno poravnavo, sklenjeno v zadevi K 36/2009, in dolžnost organa, da v primeru dvoma v obstoj soglasja ali če šteje vlogo za nepopolno, postopa po ustreznih določbah ZUP.

7. Po 1. točki tretjega odstavka 51. člena ZEN geodetska uprava s sklepom zavrže zahtevo za uvedbo upravnega postopka evidentiranja parcelacije, če je ni vložila upravičena oseba. Po prvem odstavku 48. člena ZEN se nove parcele, nastale s parcelacijo, in njihove meje, evidentirajo v zemljiškem katastru na podlagi upravnega postopka, na zahtevo lastnika oziroma druge osebe, ki ima po zakonu pravico zahtevati parcelacijo. V drugem do petem odstavku tega člena pa zakon določa navedene „druge“ osebe, ki so upravičene vložiti zahtevo za uvedbo upravnega postopka parcelacije pri solastnini ali skupni lastnini, pri parcelaciji zemljišča pod stavbo, pri parcelaciji, ki je izvedena na podlagi akta državnega organa ali organa samoupravne lokalne skupnosti ter pri parcelaciji, ki se izvaja zaradi razlastitve. Da bi šlo za katero od situacij iz navedenih drugega do petega odstavka 48. člena ZEN, iz tožnikove zahteve v spisu ne izhaja, niti tožnik tega ne zatrjuje v pritožbi ali tožbi. Glede na to bi zahtevo za parcelacijo parc. št. 2645/1 oziroma 2645/7 in 2645/8, obe k.o. ..., bil upravičen vložiti lastnik teh parcel, vpisan v zemljiško knjigo (prvi odstavek 48. člena ZEN, prvi odstavek 11. člena tega zakona), kot je razlogoval tudi prvostopenjski organ. Po stanju zemljiške knjige pa je lastnik navedenih parcel A.A., in ne tožnik, ki je zahtevo vložil, kar vse niti ni sporno.

8. Da mu je prvostopenjski organ neupravičeno odrekel legitimacijo za vložitev zahteve, pa tožnik ugovarja ob sklicevanju na sodno poravnavo, ki jo je z A.A. sklenil 14. 9. 2009 pred Okrajnim sodiščem v Krškem v zadevi K 36/2009. Ne strinja se že s tem - čeprav ugotavlja, da taka presoja izhaja tudi iz sodbe tega sodišča I U 1684/2015 z dne 18. 5. 2016 - da bi navedena sodna poravnava ne mogla nadomestiti podpisa A.A. na zahtevi za uvedbo postopka evidentiranja parcelacije, vsekakor pa po njegovem mnenju soglasje A.A. za uvedbo postopka izhaja iz njegove zaveze v poravnavi, zato bi organ, če bi bil glede soglasja v dvomu, slednjega moral pozvati, da se glede soglasja izjavi, ali pa bi moral tožnika pozvati, da odpravi pomanjkljivosti nepopolne oziroma nejasne vloge, kot to zahteva ZUP.

9. Kot izhaja iz listin v spisu, se je to sodišče v sodbi I U 1684/2015 z dne 18. 5. 2016, v kateri je presojalo zakonitost v prejšnjem postopku izdane odločbe v zadevi, kot navaja tudi tožnik, že opredelilo, da predložena sodna poravnava K 36/2009 ne more nadomestiti procesnih aktivnosti, to je procesnih zahtev po ZEN oziroma ZUP, ki jih po določbah od 45. do 52. člena ZEN lahko poda le formalni lastnik parcele, ki se parcelira. Iz navedene sodne poravnave K 36/2009 izhaja kot ključno za obravnavano zadevo, da „sta stranki B.B. (tožnik) in A.A. soglasni, da se izvede uradni postopek parcelacije, ki ga bo naročil in plačal B.B., A.A. pa se zaveže aktivno sodelovati v tem postopku in po opravljeni parcelaciji z B.B. skleniti ustrezno uskladitveno pogodbo za novo nastalo parcelo, s katero bo preneseno lastništvo te parcele na B.B. ...“. Tudi v tem upravnem sporu zato sodišče ostaja pri presoji, da manjkajoče izjave volje formalnega lastnika parcele (ki se parcelira), da zahteva uvedbo upravnega postopka evidentiranja parcelacije, ni mogoče nadomestiti s predložitvijo zapisnika o sodni poravnavi ter se sklicevati, da gre za pravni naslov, ki ga morajo spoštovati vsi udeleženci poravnave. Glede na vsebino sodne poravnave sta se namreč tožnik in A.A. dogovorila o poteku meje med njunima sosednjima parcelama ter o izvedbi tega dogovora na način, da se izvede upravni postopek parcelacije, v katerem se je A.A. zavezal aktivno sodelovati. Izjava volje, potrebna za uvedbo upravnega postopka evidentiranja parcelacije (po prvem odstavku 48. člena ZEN), pa v sklenjeni sodni poravnavi ni vsebovana, zato se po presoji sodišča tožnik na sodno poravnavo ne more z uspehom sklicevati.

10. Kot izhaja iz vsebine sodne poravnave (v prejšnji točki citirane), dogovor v sodni poravnavi vsebuje (le) zavezo A.A., da bo aktivno sodeloval v postopku evidentiranja parcelacije. Tudi kolikor je v tem okviru zajeta zaveza A.A., da bo podal zahtevo za uvedbo postopka evidentiranja parcelacije ali soglasje k vložitvi zahteve, pa po mnenju sodišča ni in ne more biti dolžnost upravnega organa, da doseže (ali poskuša doseči) izpolnitev zaveze A.A. iz sklenjene poravnave.

11. Po presoji sodišča ni dolžnost organa, kot zmotno meni tožnik, da bi moral A.A. pritegniti v postopek in dopolnjevati dejansko stanje z vodenjem posebnega ugotovitvenega postopka ter opravo ustne obravnave zaradi dokazovanja obstoja tožnikove aktivne legitimacije za vložitev zahteve. To je stvar (breme) tožnika kot stranke poravnave, da od nasprotne stranke zahteva izpolnitev zavez, izposluje njeno podajo izjave volje za vložitev zahteve oziroma o soglasju k vložitvi zahteve v pisni obliki (oziroma da zoper njo uveljavi sankcije zaradi kršitev zavez itd.). Ob tem sodišče dodaja, da okoliščini, da sodna poravnava ni bila sklenjena tako, da bi tožniku zagotavljala dogovorjeno izvedbo postopka parcelacije oziroma da tožniku samemu ni uspelo doseči ravnanja A.A. v skladu z zavezo v sodni poravnavi, ne moreta biti razlog za prevalitev bremena izvršitve sodne poravnave na organ (tožnik se je namreč že v zahtevi za uvedbo postopka evidentiranja parcelacije v letu 2014 - vlogi z dne 2. 7. 2014 in 23. 10. 2014 - skliceval na zavezo A.A. sklenjeni sodni poravnavi, ob zatrjevanju, da je s tem zadoščeno določbam ZEN o osebi, upravičeni za vložitev zahteve, glede na to, da A.A. odklanja sodelovanje ter da tožnik tudi ni uspel doseči izpolnitve s strani A.A. sprejetih zavez, kakor je poskušal, že v pravdnem postopku - v zvezi s čemer je predložil tudi sodne odločbe P 171/2010 z dne 10. 9. 2012, II Cp 3276/2012 z dne 19. 6. 2013, II DoR 303/2013 z dne 29. 5. 2014).

12. Zahteva za uvedbo postopka evidentiranja parcelacije, ki je ne vloži zemljiškoknjižni lastnik (prvi odstavek 48. člena ZEN v zvezi s prvim odstavkom 11. člena tega zakona), in ki se pri tem hkrati ne sklicuje na katero od okoliščin iz drugega do petega odstavka 48. člena ZEN ampak na drugo podlago (npr. na sodno poravnavo ipd.), po presoji sodišča tudi ni nepopolna v smislu določb ZUP, saj ji ne manjka nobena z zakonom predpisana sestavina. Kar pomeni, da organ vložnika take zahteve ni dolžan pozivati v skladu z določbami ZUP k odpravi pomanjkljivosti, pač pa mora zatrjevano legitimacijo vložnik v zahtevi sam ustrezno izkazati.

13. Glede na povedano sodišče zavrača kot neutemeljene tožbene navedbe, da je organ kršil pravila postopka, ker ni izvedel naroka, na katerem bi ugotavljal voljo A.A. glede uvedbe postopka evidentiranja parcelacije oziroma ker s tožnikovo zahtevo, ki je ta ni vložil kot zemljiškoknjižni lastnik, ni postopal kot z nepopolno vlogo.

14. Tožnik tudi zmotno navaja, da organ šteje sodno poravnavo glede na zavezo A.A. za njegovo soglasje, nato pa (v dvomu) obstoja soglasja ni ugotavljal, ne preverjal in dejstva, da soglasje obstaja, ni upošteval. Organ je namreč v izpodbijanem sklepu izrecno navedel, da ne more šteti, da je s predlagano sodno poravnavo nadomeščen podpis lastnika parcele na zahtevi ter dalje, da se tožnik ne more z uspehom sklicevati na dogovorjeno aktivno ravnanje lastnika parcele in da ugotavlja, da soglasje lastnika parcele ni bilo izkazano, pri čemer iz obrazložitve sklepa jasno izhaja, da gre pri slednji za ugotovitev organa v pomenu, da ni bil predložen s strani lastnika parcele podpisan akt v pisni obliki, v katerem bi bila jasno izražena njegova volja, da z uvedbo postopka soglaša. Taki presoji organa pa sodišče, po povedanem, tudi v celoti sledi.

15. Ker je sodišče po navedenem presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene ter ni našlo nepravilnosti, na katere bi moralo paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, na seji (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), kajti dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa (da se tožnikova zahteva zavrže, ker je ni vložil lastnik parcele kot upravičena oseba), ni sporno (da je zahtevo za uvedbo postopka evidentiranja parcelacije podal oziroma podpisal tožnik, da tožnik ni zemljiškoknjižni lastnik parcel, na kateri se nanaša zahteva, da soglasje v smislu izrecno z besedami izražene izjave volje zemljiškoknjižnega lastnika parcel A.A. za uvedbo postopka ni bilo predloženo). S strani tožnika predlaganih dokazov sodišče ni izvedlo, saj je predlagal (najprej) vpogled v listine spisa (predmetni spis vključuje dokumente prejšnjega in ponovnega postopka, med drugim tri IDPOS zadeve in sodno poravnavo), listine spisa pa sodišče pri reševanju upravnega spora v vsakem primeru prouči ter jih je tudi v tej zadevi. Poleg tega je tožnik predlagal še svoje zaslišanje in zaslišanje kot priče A.A., vse zaradi ugotavljanja obstoja soglasja A.A. z vložitvijo zahteve (po predlogu naj bi A.A. kot priča izpovedal glede vsebine zaveze, kot jo je podal v sodni poravnavi, vzroka za tako zavezo ter ali obstoji soglasje za uvedbo postopka). Kot je sodišče v razlogih sodbe že pojasnilo, (pa) sodi, da vodenje posebnega ugotovitvenega postopka z izvajanjem dokazov na ustni obravnavi zaradi ugotovitve obstoja aktivne legitimacije tožnika za vložitev zahteve ni predmet postopanja organa z zahtevo, zato dokazovanje obstoja soglasja lastnika parcele ni potrebno, ker ne gre za ugotavljanje dejstva, ki bi ga bil organ dolžan na tak način ugotavljati; ta dejstva mora stranka, če jih zatrjuje, izkazati ob vložitvi zahteve v obliki, kot velja za zahtevo, torej v pisni obliki. Zato tudi sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu tožnika in ni izvajalo predlaganega dokaza, ker ni pomemben za odločitev.

17. Stroškovni zahtevek tožnika je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ker v primeru, če sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.