Jedro

Tako kot se lahko pripeti, da se otrok poškoduje po naključju, ko je pod okriljem staršev, se lahko po naključju poškoduje tudi v šoli. Nadzor, ki ga je opravljala učiteljica ob igri otrok, starih od 8 do 10 let, na vrtiljaku, je bil ne le povsem primeren, temveč celo zgleden. Tak, kot ga od učiteljice terja sodišče prve stopnje, bi bil pretiran in v nasprotju s temeljnimi cilji izobraževalnega procesa, saj bi se pedagogi začeli (iz)ogibati tistih dejavnosti, kjer obstaja faktor nepredvidljivosti, ta pa je nujen za zdrav psiho-fizični razvoj otrok. Pristop sodišča prve stopnje krni samoiniciativnost učiteljev, ki želijo skrbeti za vsestranski razvoj otrok, pritožbeno sodišče pa s tem ne more soglašati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne še v preostalem.

II. Tožnik je dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti 531,68 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine, in sicer 6.556,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške.

2. Tožena stranka v pravočasni pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo, saj se je oprlo na pravila hišnega reda OŠ ..., na katera se ni sklicevala nobena stranka, posledično pa ni imela možnosti izjave glede tega dejstva. Nadalje očita napačno tolmačenje pravila, da šola zagotavlja varnost na šolskem prostoru in izven šole (šolsko dvorišče in igrišče). Skladno s hišnim redom šola širi področje svojega območja in delovanja, zato ni vezana le na šolske prostore in pripadajoče igrišče, temveč spadajo v območje šole tudi prostori, kjer šola izvaja vzgojno-izobraževalne dejavnosti, kot so naravoslovni tabori, interesne dejavnosti, ipd. Niti Zakon o osnovni šoli in Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole eksplicitno ne navajata, da šola ne sme peljati otrok na daljši sprehod, stran od šole. Vztraja, da so zaključki sodišča, da je A. A. s tem, ko je pri klicanju otrok v vrsto pri odhajanju z igrišča bila (za pol minute) obrnjena proti vrtiljaku, opustila dolžno nadzorstvo, zaradi česar je prišlo do poškodbe tožnika, pretirano strogi in neživljenjski. Poudarja, da učitelji ne morejo nadzorovati vsakega giba otroka, prav tako pa ne morejo imeti vsak hip pod nadzorom vseh otrok, in izpostavlja, da je A. A. izpovedala, da je ves čas spremljala vrtenje, ko je zbirala otroke v vrsto pa na/ob vrtiljaku ni bilo nobenega otroka več, zato ga ni več nadzorovala, saj ni bilo potrebe. Nasprotuje zaključku sodišča, da je bila A. A. dolžna predvidevati, da se bosta tožnik in njegov sošolec izmuznila iz vrste in splezala na os vrtiljaka, in vztraja pri stališču, da učitelji ne morejo predvideti vsakega ravnanja otrok in neupoštevanja navodil, niti tega niso dolžni. Od otrok v starosti 8 - 10 let se lahko pričakuje, da bodo upoštevali navodila in bodo zmožni vsaj delnega zavedanja določenih pretečih nevarnosti, še posebej, če so bili na to že opozorjeni. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožnik je na pritožbo pravočasno odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik (oziroma njegovi starši kot zakoniti zastopniki) so vložili odškodninski zahtevek zoper toženo stranko, pri kateri je imela OŠ ... (ki ji je bil tožnik zaupan v varstvo in vzgojo v času nastanka škodnega dogodka) zavarovano odgovornost. 6. Pritožnica uvodoma očita kršitev postopka, češ da se je sodišče oprlo na pravila hišnega reda OŠ ..., na katera se ni sklicevala nobena izmed strank. Stranke morajo v pravdnem postopku navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (7. člen ZPP). Drži, da se je sodišče prve stopnje oprlo na hišna pravila OŠ, česar ni zatrjevala nobena od strank, a ta relativna kršitev postopka ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člen ZPP), saj že iz Zakona o osnovni šoli (v nadaljevanju: ZOsn)(1) in Pravilnika o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole (v nadaljevanju: Pravilnik)(2) izhaja, da šola zagotavlja varnost na ekskurzijah in dnevnih aktivnostih izven šolskega prostora (kamor nedvomno spada tudi sprehod v času podaljšanega bivanja) na način, da poskrbi za ustrezno število spremljevalcev. Šola je v obravnavanem primeru, ko je učiteljica peljala na sprehod 15 otrok, zadostila temu pogoju(3), kar med pravdnima strankama niti ni bilo sporno. Pritožbeno sodišče zato tudi ne more soglašati z zaključki sodišča prve stopnje glede dolžnosti šole za zagotavljanje varnosti zgolj na šolskem območju (šola, šolsko dvorišče in šolsko igrišče). Tožena stranka ima prav, ko navaja, da ne ZOsn ne Pravilnik ne prepovedujeta peljati otrok izven šolskega območja, je pa v takem primeru, šola dolžna zagotoviti varstvo z ustreznim številom spremljevalcev, čemur je bilo v obravnavanem primeru zadoščeno.

7. Pritožbeno sodišče sprejema dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožnica konkretizirano izpodbija samo ugotovitev, da je bil čas trajanja, ko je bila učiteljica A. A. s hrbtom obrnjena stran od vrtiljaka, dve minuti. Trdi, da je bilo to časovno obdobje krajše (pol minute), za kar pa v dokaznem gradivu ni nobene opore, zato pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da je bilo to dve minuti, kar pa, kot bo razvidno iz nadaljevanja, v obravnavanem primeru sploh ni pravno odločilno. V zvezi z dejanskim stanjem pritožbeno sodišče še poudarja, da ga izrecno sprejema tudi tožnik, ki v odgovoru na tožbo navaja, da izpodbijana sodba ni pomanjkljiva in vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih(4), jih nato v bistvenem delu povzame(5) ter zaključi, da so vsa odločilna dejstva navedena in se jih da preizkusiti(6) .

8. Ugotovljeno dejansko stanje, ki tvori dejansko podstat za pravilno uporabo materialnega prava, je sledeče: 20. 1. 2012 (petek) je učiteljica A. A. v času podaljšanega bivanja peljala učence, stare med 8 in 10 let, na igrišče izven šolskega območja z namenom, da se sprostijo in naigrajo. Na igrišču je bila izobešena tabla z napisom, da se igrala uporabljajo na lastno odgovornost in da je uporaba igral dovoljena otrokom v starosti od 2. do 8. leta. Učiteljica jim je dala navodila za igro na igrišču in ves čas budno spremljala vrtenje otrok na vrtiljaku, saj se je zavedala, da je nenadzorovana igra na vrtiljaku nevarna, ravno zato je tudi spuščala na vrtiljak le po štiri otroke naenkrat. Ko so se otroci zvrstili na vrtiljaku, jih je pozvala, da se postavijo v vrsto, da se vrnejo nazaj proti šoli. Zatem se je obrnila s hrbtom proti vrtiljaku, saj je klicala v vrsto še dva učenca, ki sta se nahajala na hribčku, in dve učenki, ki sta se igrali v njeni bližini. Tožnik je (skupaj z vrstnikom) izkoristil priložnost, se (za učiteljičinim hrbtom) izmuznil iz vrste in šel nazaj na vrtiljak, pri čemer je splezal na os (t. i. „gobo“) vrtiljaka, okrog katere se vrtiljak vrti(7). V tem trenutku je tožnika od tam porinil drug učenec, ki je bil prav tako v podaljšanem bivanju pod varstvom A. A., nakar je tožnik padel z vrtiljaka in se poškodoval(8). Sodišče je ugotovilo, da tako tožnik kot tudi njegov sošolec nista upoštevala navodil A. A. glede postavitve v vrsto in sta namesto v vrsto šla nazaj na vrtiljak(9).

9. Glede na ugotovljeno dejansko stanje se pritožbeno sodišče nikakor ne more strinjati z obrazložitvijo pravnega standarda dolžne skrbnosti, ki jo je v podkrepitev svoje odločitve ponudilo sodišče prve stopnje. Njegova sklepna ocena, da je učiteljica opustila dolžno skrbnost pri nadzorstvu v trenutku, ko se je obrnila stran od (praznega) vrtiljaka (ko je klicala v vrsto učenca na hribčku in dve učenki v njeni bližini), pri čemer ob klicanju ni stopila za vrtiljak in zato ni imela sočasno v vidnem polju tako vrtiljaka kot vrste otrok (za kar je objektivno možnost sicer imela), ni pravilna. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je pretirano strog in neživljenjski. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnico, da ni mogoče pričakovati, da bo učitelj nadzoroval vsak gib otroka in imel vsak hip pod nadzorom vse otroke. Skrbnost učiteljev ne seže (pa tudi ne more in ne sme segati) tako daleč. Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da je treba pri napolnjevanju pravnega standarda potrebne skrbnosti in nadzorstva šole najti ravnotežje med zahtevo po zagotavljanju varnosti otrok in takšno organizacijo šolskega življenja, ki otrokom dovoljuje določeno mero samostojnosti, ki je v skladu z njihovo starostjo in zmožnostmi ter zagotavlja otrokov razvoj, saj bi pretiran nadzor na vzgojo in osebnostni razvoj vplival negativno in ga celo zaviral.(10) Pritožbeno sodišče dodaja, da zgolj dejstvo, da starši otroka zaupajo otroka v vzgojo in varstvo drugi osebi ali ustanovi (šoli, vrtcu), še ne pomeni, da ta oseba ali ustanova v vsakem primeru odgovarja za škodo, ki se pripeti otroku. Tako kot se lahko pripeti, da se otrok poškoduje po naključju, ko je pod okriljem staršev, se lahko po naključju poškoduje tudi v šoli(11).

10. Pri iskanju ravnovesja med zahtevo po zagotavljanju varnosti otrok in takšno organizacijo šolskega življenja, ki otrokom dovoljuje določeno mero samostojnosti, ni mogoče spregledati, da je do poškodbe prišlo v času podaljšanje bivanja (in to v petek), ki je namenjen sproščanju in razvedrilu otrok po opravljenih šolskih obveznosti tega dne (oziroma v obravnavanem primeru pravzaprav celega tedna). Nadzor, ki ga je opravljala učiteljica ob igri na vrtiljaku, je bil ne le povsem primeren, temveč celo zgleden. Tak, kot ga od učiteljice terja sodišče prve stopnje, bi bil pretiran in v nasprotju s temeljnimi cilji izobraževalnega procesa, saj bi se pedagogi začeli (iz)ogibati tistih dejavnosti, kjer obstaja faktor nepredvidljivosti, ta pa je nujen za zdrav psiho-fizični razvoj otrok. Pristop sodišča prve stopnje krni samoiniciativnost učiteljev, ki želijo skrbeti za vsestranski razvoj otrok.

11. Tožnik je bil v času škodnega dogodka star 10 let in je bil glede na svojo starost sposoben razumeti in upoštevati učiteljičina navodila. Ne gre zanemariti (ključne) dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je učiteljica dala jasna navodila, da se morajo otroci postaviti v vrsto, da bodo odšli proti šoli, pri čemer je večina otrok ta navodila upoštevala. S tem ko sta jih tožnik in njegov sošolec sprva upoštevala, zatem pa sta se izmuznila na vrtiljak in s tem kršila izrečena navodila, je tudi pretrgana vzročna zveza med nastalo škodno posledico in učiteljičinim ravnanjem. Povsem absurdno je sklepanje prvostopenjskega sodišča, da je učiteljica nase prevzela večjo odgovornost, ker je otrokom dovolila igro na igralih, namenjenih otrokom od 2. do 8. leta starosti, medtem ko je bila njena skupina otrok starejših. Tožnikova poškodba (zlom nadlahti) namreč s to prepovedjo ni v nikakršni povezavi, saj do tožnikove škode ni prišlo zaradi samih lastnosti/neprimernosti igrala.

12. Iz povedanega sledi, da je tožena stranka uspela dokazati, da je šola kot odgovorna oseba ravnala z zahtevano oziroma zadostno dolžno skrbnostjo (prvi odstavek 144. člena OZ), zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

13. Odločitev o spremembi izpodbijane sodbe je narekovala tudi spremembo stroškovne odločitve (prvi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Toženi stranki pripadajo stroški pričnine za pričo A. A. v višini 10,00 EUR in stroški prevoza za pooblaščenko tožene stranke za pristop na tri naroke glavne obravnave na relaciji N. – Š. in nazaj (3 × 188 km × 0,37 EUR/km) v višini 208,68 EUR. Tožena stranka je upravičena tudi do povračila sodne takse za pritožbo (tar. št. 1121 ZST-1) v višini 315,00 EUR.

Op. št. (1): ZOsn, Uradni list RS, št. 12/1996, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami.

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 57/2007, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami.

Op. št. (3): Sodišče prve stopnje je v 25. točki svoje obrazložitve ugotovilo, da je bil standard glede potrebnega števila spremljevalcev na število učencev po 32. členu Pravilnika o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole v obravnavanem primeru spoštovan.

Op. št. (4): Prvi odstavek na 2. strani odgovora na pritožbo.

Op. št. (5): Četrti odstavek na 2. strani odgovora na pritožbo.

Op. št. (6): Peti odstavek na 2. strani odgovora na pritožbo.

Op. št. (7): O doslej povzetem dejanskem stanju glej 18. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe.

Op. št. (8): Tako sodišče prve stopnje v 19. točki svoje obrazložitve.

Op. št. (9): Ugotovitev sodišča prve stopnje – uvodni stavek 23. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

Op. št. (10): Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 221/2003 z dne 20. 5. 2004. Op. št. (11): Na srečo se je nesrečno naključje v obravnavanem primeru izteklo tako, da si je tožnik „le“ poškodoval nadlaht.