Jedro

Ker je morala biti po določbi 1. odstavka 64. člena ZDen zahteva za denacionalizacijo, če naj bi bila pravočasna, vložena najkasneje v 24 mesecih po uveljavitvi ZDen (to je do izteka 7.12.1993), je tožnica z vlogo dne 29.12.1999 navedeni materialni prekluzivni rok zamudila, po izteku tega roka pa zahtev za denacionalizacijo upravičenj po ZDen ni več mogoče uveljavljati. V postopku denacionalizacije je mogoče sicer dopolnjevati vloge z listinami in dokazili glede podržavljenega premoženja, vendar pa mora biti obseg tega premoženja pravočasno zahtevan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke. Z navedeno odločbo je tožena stranka ugodila pritožbama tožeče stranke in Slovenske odškodninske družbe d.d. (SOD), odpravila delno odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 27.1.2004 in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek (1. točka izreka) ter zavrgla zahtevek tožeče stranke z dne 29.12.1999 v delu, ki se nanaša na vrednost zaplenjenega blaga v poslovalnici ... v višini 13.887,87 USD in v delu, ki se nanaša na škodo, povzročeno A.A., v višini 157.772,00 USD (2. točka izreka). Z prvostopno delno odločbo je bilo med drugim ugotovljeno, da sta bila denacionalizacijska upravičenca B.B. in A.A., lastnika podržavljenega zasebnega podjetja Javne trgovinske družbe "B.A. in drugi", ki je bila zaplenjena B.B., da upravičencema pripada odškodnina v obveznicah SOD v višini 14.205,42 USD, kot odškodnina za preostalo podržavljeno premoženje Javne trgovinske družbe "B.A. in drugi", ki jo mora SOD izročiti skrbnici za posebne primere A.R., zavrnjen pa je bil zahtevek za odškodnino za vrednost prodanega zaplenjenega blaga v višini 16.420,18 din (valorizirano 1.937,58 USD), razlika v vrednosti avtomobilov višini 13.510,00 USD in izpad dohodka v času nemožnosti rabe podržavljenega premoženja v višini 157.772,00 USD.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča RS v Ljubljani, št. U 2275/2004-8 z dne 24.5.2005, zoper katero se tožnica ni pritožila. V navedeni pravnomočni sodbi je sodišče že presodilo ugotovitev tožene stranke v njeni prejšnji odločbi, da je vlagateljica zahtevala denacionalizacijo le po B.B., ne pa po A.A. V pravočasno vloženi vlogi (4.8.1993) je tožnica kot denacionalizacijskega upravičenca navedla le B.B. Prvostopni organ je v nasprotju z 61. členom ZDen odločil, da sta B.B. in A.A. upravičenca in obema prisodil odškodnino. Ker so pravice solastnikov individualne, čeprav se nanašajo na v naravi nedeljeno premoženje, zahteva za denacionalizacijo podržavljenega solastniškega deleža ni tudi v korist drugega solastnika in se njegove pravice morajo uveljavljati z zahtevo za vrnitev njemu podržavljenega deleža na premoženju. Stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je v obravnavani zadevi denacionalizacijski upravičenec le B.B., je skladno z že zavzetim stališčem sodišča v pravnomočni sodbi z dne 24.5.2005, na katerega je bila tožena stranka pri ponovnem odločanju vezana. Pravilna je ugotovitev, da tožnica zahteve za A.A. odvzeto solastno premoženje ni pravočasno vložila. Do tožničine zahteve z dne 29.12.1999, obrazložene z dopisom dne 12.1.2000, se je sodišče opredelilo že v prejšnji sodbi. Ker je ocenilo, da je tožnica v tej zadevi, torej prepozno, postavila dva materialna zahtevka, odškodnino za vrednost blaga v poslovalnici ... in odškodnino za škodo, povzročeno A.A., je tožena stranka v skladu s tem stališčem odločila prav, ko je zahtevka za 13.887,87 USD in za 157.772 USD zavrgla (2. točka izreka izpodbijane odločbe). Glede ponovnega odločanja o zaplembi avtomobilov je po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka dala prvostopnemu organu pravilne napotke. Prvostopni organ bo moral tudi po presoji sodišča prve stopnje že izvedene dokaze in morebitne nove dokaze oceniti glede na to, ali izkazujejo, da je bil B.B. lastnik dveh avtomobilov, ki sta mu bila na način, določen v 3. odstavku 8. člena ZDen, odvzeta. Strinja se, da o pravilnosti zavrnitve razlike v cenitvi avtomobilov ni mogoče odločati, dokler ne bo v postopku razjasnjen njun obstoj in podržavljenje.

V pritožbi tožnica izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Med drugim navaja: da ne drži očitek sodišča, "da je zahtevano blago iz podružnice v ... naknadno zahtevano", da je zahteva glede vseh avtomobilov točno opredeljena, da listinska dokumentacija za določena dejanja zasega premoženja sploh ni bila izdana in da je bil zahtevek po odškodnini za "povzročene krivice A.A." lahko opredeljen šele po najdenem dokumentu o solastništvu podjetja. Po njenem mnenju izpodbijana sodba ni pravilna in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Glede na prehodne določbe 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da se vložena pritožba obravnava kot pritožba po ZUS-1. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Postopek za denacionalizacijo se začne in vodi po volji in na zahtevo stranke ter v okviru njenega materialnega zahtevka. Sodišče prve stopnje se pravilno sklicuje na 62. člen ZDen, ki določa podatke, ki jih mora zahteva vsebovati, in listine, ki ji morajo biti predložene, ter na 1. odstavek 64. člena ZDen, v katerem je določen rok za vlaganje zahtev. V obravnavani zadevi so tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilne ugotovitve tožene stranke, ki jih potrjujejo podatki v upravnih spisih, in sicer, da se pravočasna zahteva za denacionalizacijo (vložena 4.8.1993 ) glede na podatke iz 62. člena ZDen in priložene listine, nanaša zgolj na premoženje, ki je bilo zaplenjeno B.B., oziroma je kot edini upravičenec naveden le on in da tožnica zahteve za A.A. odvzeto solastno premoženje ni pravočasno vložila. Ker v postopku na prvi stopnji, kot je pravilno ugotovila tožena stranka, sodišče prve stopnje pa je v okviru preizkusa pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe tožene stranke takšni ugotovitvi pritrdilo, dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno in so bile določbe ZDen zmotno uporabljene, se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, ki je potrdilo odločitev tožene stranke, da se izpodbijana delna odločba prvostopnega upravnega organa odpravi in se mu zadeva vrne v ponoven postopek.

Glede na podatke v upravnih spisih se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, ki je pritrdilo ugotovitvi tožene stranke, da je tožničin zahtevek z dne 29.12.1999, ki se nanaša na vrednost zaplenjenega blaga v poslovalnici ... in na škodo, povzročeno A.A., nov zahtevek, ki je glede na rok iz 1. odstavka 64. člena ZDen, prepozen in ga je bilo treba zavreči. Ker je morala biti po določbi 1. odstavka 64. člena ZDen zahteva za denacionalizacijo, če naj bi bila pravočasna, vložena najkasneje v 24 mesecih po uveljavitvi ZDen (to je do izteka 7.12.1993) je tožnica z vlogo dne 29.12.1999 navedeni materialni prekluzivni rok zamudila, po izteku tega roka pa zahtev za denacionalizacijo upravičenj po ZDen ni več mogoče uveljavljati. V postopku denacionalizacije je mogoče sicer dopolnjevati vloge z listinami in dokazili glede podržavljenega premoženja, vendar pa mora biti obseg tega premoženja pravočasno zahtevan. Če vlagatelj zahteve za denacionalizacijo v predpisanem roku v vloženi zahtevi ne navede premoženja, za katerega s predmetno zahtevo uveljavlja odškodnino, tega po izteku roka iz 1. odstavka 64. člena ZDen ne more več uveljavljati.

Upoštevajoč navedeno pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, zato na podlagi 1. odstavka 73. člena ZUS-1 ni mogoče z uspehom uveljavljati pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožbeno sodišče je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker nista podana ne uveljavljena pritožbena razloga ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.