Jedro

Izvzetje opreme iz naslova vloge tuje osebe, ki je bila oproščena plačila carine po 30.b členu CZ, pred potekom zakonsko določenega petletnega roka, pomeni kršitev prepovedi iz 30.b člena CZ in s tem je podan razlog za obračun carine po 4. odst. 30.b člena CZ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice z dne 8.12.1994, s katero je ugotovila, da je tožeča stranka dolžna plačati za en stroj za obdelavo plastične mase RICO 75-U in 40 kosov brizgalnih orodij s priborom 9.804.714 SIT in to svojo terjatev prijavila v stečajno maso. Tožena stranka v izpodbijani odločbi utemeljuje svojo odločitev s tem, da je bila navedena oprema uvožena iz naslova tuje vloge in zanjo ob carinjenju uveljavljena oprostitev plačila carine po 30 b. členu carinskega zakona (CZ) in prometnega davka po 19. točki 18. člena zakona o prometnem davku. Dne 12.8.1994 je Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj vpisalo v register pogodb o tujih vlaganjih aneks št. 1 k pogodbi o vlaganju, s katero se je vrednost vlaganja sredstev tujega vlagatelja zmanjšala za 569.800 DEM, kar predstavlja vrednost navedene uvožene opreme. Izvzetje navedenega blaga iz tuje vloge, ki je bilo oproščeno plačila carine iz tuje vloge, pred potekom petletnega roka pomeni kršitev navedene prepovedi iz 30.b. člena CZ.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo, ker naj bi tožena stranka uporabila napačen predpis, saj se v obrazložitvi sklicuje na 30. b člen CZ, ki pa je prenehal veljati 26.1.1995. Pa tudi sicer je po njenem mnenju (tožeče stranke) nesmiselno cariniti blago, ki je bilo in je še tudi nadalje ostalo na območju Slovenije, ter ni bilo izvoženo v tujino. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in da toženi stranki naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri razlogih v izpodbijani odločbi in predlaga sodišču, da zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po vpogledu v podatke v upravnih spisih je sodišče presodilo, da je tožena stranka na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, ki ni sporno, odločila v skladu z določbami CZ, na katere se sklicuje v izpodbijani odločbi. Na odločitev v stvari tudi ne more vplivati trditev tožnika v tožbi, da je 30. b člen CZ, na katerega je tožena stranka oprla svojo odločitev, prenehal veljati dne 26.1.1995. Res je po 189. členu carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95) navedena določba prenehala veljati, vendar sodišče pri tem pripominja, da je organ druge stopnje v pritožbenem postopku dolžan presoditi pravilnost odločbe na podlagi predpisa, ki je veljal v času izdaje odločbe prve stopnje, ta pa je bila izdana 8.12.1994, torej še v času, ko je navedena zakonska določba še veljala.

Zmotna je tudi trditev tožnika, da je nesmiselno cariniti blago, ki je bilo in je tudi še nadalje ostalo na območju Slovenije. Sodišče se v celoti strinja s stališčem tožene stranke, da je šlo v konkretnem primeru za uvoz opreme iz naslova vloge tuje osebe in je bila ta oprema oproščena plačila carine, ker so bili za to izpolnjeni pogoji, in sicer, da je tuja oseba vlagala že več kot pet let in vloga tuje osebe ni znašala manj kot 20 % celotnega vlaganja. Izvzetje navedene opreme iz tuje vloge, ki je bila oproščena plačila carine iz tuje vloge pred potekom petletnega roka, pomeni kršitev navedene prepovedi iz 30.b člena CZ in je s tem podan razlog za obračun carine in drugih uvoznih davščin po 4. odstavku 30. b člena CZ. Dejstvo, da je oprema še naprej ostala na območju Slovenije, iz že navedenega razloga ne more vplivati na drugačno odločitev.

Predloga, da tožena stranka plača stroške tega postopka, sodišče ni obravnavalo, ker v upravnih sporih trpi vsaka stranka svoje stroške (61. člen zakona o upravnih sporih ZUS).

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).