Jedro

Tožnik je v 27. polnih tednih, ko je bil na misiji, dejansko vse dni opravljal svoje delovne obveznosti, kar pomeni, da mu ni bila omogočena izraba tedenskega počitka. Zato je upravičen do odškodnine za 27 dni tedenskega počitka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka delno spremeni tako, da se znesek dosojenih stroškov v točki III izreka sodbe zniža na 1.019,09 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku v 8 dneh plačati znesek 3.654,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2014 dalje do plačila. V II. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je višji in drugačen tožbeni zahtevek zavrnilo. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku v 8 dneh povrniti njegove stroške v znesku 1.059,69 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, dalje do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške stroške postopka, se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP z obširno pritožbo pritožuje tožena stranka. Bistvene pritožbene navedbe so, da: - je sklicevanje sodišča prve stopnje v 5. točki obrazložitve, da naj bi pri vtoževanem plačilu ne šlo za klasično odškodnino materialnopravno zmotno in v nasprotju s sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 226/2018 z dne 23. 1. 2018, kjer je vrhovno sodišče zavzelo stališče, da gre v tovrstnih zadevah za odškodnino za premoženjsko škodo in ne za prejemek iz delovnega razmerja, kot je zmotno v točki 18 obrazložitve zapisalo sodišče prve stopnje. S tem pa je sodišče zagrešilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP; - se sodba tudi materialnopravno napačno sklicuje na določbe ZDR-1, saj v Slovenski vojski v zvezi s pravico do počitka velja specialna ureditev po Zakonu o službi v Slovenski vojski, ki jo izpostavlja tudi vrhovno sodišče; - se sodišče ni vsebinsko opredelilo do ugovorov tožene stranke v zvezi z dopustnim odstopanjem po 17. členu Direktive 2003/88/ES, katerih udejanjenje je 53. člen ZSSloV, s tem pa je storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP; - se sodišče ni opredelilo, zakaj naj uradna mesečna evidenca, ki je uradno predpisana, ne bi zdržala, saj je zapisalo le, da so jo izpovedi prič in tožnika zanikale, pri tem pa pritožba opozarja, da izpovedi tožnika in njegovih prič, ki so vsi tožniki v podobnih zadevah in zato osebno zainteresirani za izid svojih postopkov, jasno kažejo na subjektivno dojemanje dneva tedenskega počitka na misiji. Ker sodišče ni upoštevalo listin v spisu, je storilo absolutno bistveno kršitev določbe postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako se ni opredelilo do drugih s strani tožene stranke predloženih listin in sicer poročil poveljnika kontingenta, hišnega reda kontingenta in dnevnika usposabljanja za tožnikov vod, kar je kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožena stranka sploh ne ve, ali je ob odsotnosti razlogov prvostopenjsko sodišče morebiti argumente tožene stranke povsem prezrlo; - se je tožnik v svoji izpovedi zapletal, zato je bila njegova izpoved neprepričljiva, in je izpovedal zgolj na splošno. Sodišče prve stopnje pa se je do ugovorov tožene stranke v zvezi s stanjem pripravljenosti, nošenja uniforme in bivanja v bazi opredelilo zgolj posplošeno, da je imel tožnik ob prostih dnevih določene zadolžitve in obveznosti, ni pa zapisalo katere. Dejansko stanje je bilo tako nepopolno in napačno ugotovljeno, storjena pa je bila tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP; - je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi poveljnik voda A. potrdil tožnikovo izpoved, prav tako pa tožnikove izpovedi ni potrdila tudi priča B.. Vsebina izpovedi priče C. je pričakovana, saj je imel istovrstni zahtevek. Sodišče prve stopnje ni napravilo celovite dokazne ocene, prav tako pa se s tem v zvezi ni opredelilo do ugovorov tožene stranke glede omejitve izhodov iz baze (zaradi varnostne nuje) in nošenja uniforme, kar ne pomeni dela; - sodišče ni obrazložilo, od kod mu ugotovitev, da je bil tožnik na misiji polnih 30 tednov, pri tem ni upoštevalo ugovorov tožene stranke v zvezi s tožnikovim koriščenjem misijskega dopusta, zato je dejansko stanje ugotovilo nepopolno in kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP; - bi moralo sodišče kot osnovo za odmero odškodnine vzeti le višino nominalne osnove brez dodatkov; - je napačno stališče sodišča prve stopnje, da tožniku zakonske zamudne obresti pripadajo od dneva vrnitve z misije, saj zahtevek toženi stranki ni bil znan do dneva prejema tožbe, zato zakonske zamudne obresti lahko začnejo teči šele po vročitvi, ker pa se sodišče do ugovorov tožene stranke s tem v zvezi ni opredelilo, in se tožena stranka ni mogla seznaniti z razlogi, zakaj sodba ni upoštevala njenih argumentov, je to kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP; - je sodišče priznalo tožniku tudi stroške, ki pa niso bili potrebni, kot so potni stroški v višini kilometrine, odsotnost iz pisarne, trajanje narokov in pripravljalne vloge, svojo oceno o potrebnosti stroškov je podalo zgolj z navedbo, da je bila vloga potrebna, v vseh teh primerih je zaradi neobrazloženosti odločitev storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka navaja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, razen delno o odločitvi o stroških postopka.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj izpodbijana sodba ne bi bila dovolj obrazložena v zvezi z materialnopravnimi ugovori tožene stranke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe odgovorilo na vse odločilne ugovore tožene stranke in jih kot neutemeljene pravilno zavrnilo, to svojo odločitev je ustrezno obrazložilo, ustrezna pa je tudi obrazložitev o stroških postopka, tako da izpodbijani sodbi bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni mogoče očitati. Neutemeljeno pritožba tudi očita kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave RS, saj se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh pomembnih ugovorov tožene stranke, zato ni bilo kršeno niti načelo kontradiktornosti, toženi stranki pa tudi ni bila kršena ustavna pravica do enakega varstva. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do višine osnove ter štetja tednov in dni tedenskega počitka, kot tudi do teka zakonskih zamudnih obresti, pri tem pa se je oprlo na ustaljeno sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Prav tako pa je neutemeljen pritožbeni očitek o kršitvi po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se je sodišče opredelilo do vseh, za odločitev pomembnih, listinskih dokazov v spisu.

7. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal odškodnino, ker mu v obdobju, ko je bil napoten na opravljanje vojaške službe izven države v okviru mirovnih sil KFOR Kosovo, ni bila omogočena izraba tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da tožniku v obdobju dela na misiji v tujini ni bilo omogočeno izkoristiti 27 dni tedenskega počitka, tožniku za navedene dneve utemeljeno prisodilo 3.654,72 EUR. Pravilno je zaključilo, da je tožena stranka s plačilom prišla v zamudo s tožnikovo vrnitvijo z misije, zato mu je dolžna plačati od odškodnine za neizkoriščene dni tedenskega počitka zakonske zamudne obresti od naslednjega dne po vrnitvi z misije. Pri svoji odločitvi se je oprlo na pravilne materialnopravne predpise (156. člen ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.; 97.f člen Zakona o obrambi - ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.; drugi odstavek 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski - ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/07 in nadalj.). Presoja utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka pa je tudi skladna z dosedanjo sodno prakso (odločbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 30/2016 z dne 8. 3. 2016 in opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, sodba VDSS, opr. št. Pdp 1158/2015 z dne 24. 3. 2016, ...).

8. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik v 27. polnih tednih, ko je bil na misiji, dejansko vse dni opravljal svoje delovne obveznosti, kar pomeni, da mu ni bila omogočena izraba tedenskega počitka. Tako je pravilno ugotovilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za 27 dni tedenskega počitka in pri tem pravilno upoštevalo zaporedje sedmih dni. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se je sodišče prve stopnje oprlo na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, da tožniku pripada za neizkoriščene dneve tedenskega počitka odškodnina za premoženjsko škodo in da je bila tožniku plača določena za šest od sedmih zaporednih dni, glede na to, da bi moral biti na eden dan od teh prost. 9. Sodišče prve stopnje se je v točkah 10, 11, 12, 13, 14 in 15 opredelilo do izpovedi tožnika in posameznih prič (poveljnika voda A.A. in B.B. ter C.C.), nato pa na podlagi vseh izpovedi v točki 16 obrazložitve pravilno zaključilo, da tožnik dejansko v času, ko je bil na misiji, ni imel prostih dni v trajanju 24 ur nepretrgano, čeprav so bile njegove zadolžitve v teh dneh manjše. Opredelilo se je tudi, zakaj evidencam, ki jih je v spis vložila tožena stranka, ni verjelo, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o višini odškodnine za neizkoriščen tedenski počitek. Glede na drugi odstavek 98.c člena ZObr (ki določa, da se pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države pri izvrševanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, pripada plača z dodatki po osnovah in merilih, ki jih predpiše Vlada RS) se plača obračunava po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno. Ob upoštevanju te pravne podlage je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo tožnikovo urno postavko tako, da je tožnikovo plačo delilo s številom 174 ur in tožniku prisodilo odškodnino za 27 dni na misiji (upoštevaje 8 ur dnevno). Pri tem utemeljeno ni upoštevalo mesečne 30-dnevne obveznosti namesto 174 ur, kolikor je znašala mesečna obračunska urna postavka, saj za to ni materialnopravne podlage. Tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 izhaja, da je relevantna celotna plača, tako osnovna plača kot dodatki, opredeljena v odločbi o plači, ki je sicer določena na mesečni ravni v pavšalnem nominalnem neto znesku za 174 ur, kot povprečni mesečni obveznosti. To pa pomeni, da je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožene stranke, da sodišče prve stopnje pri izračunu urne postavke ne bi smelo upoštevati dodatkov k plači, do katerih je bil tožnik upravičen.

11. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da je tožnik prišel v zamudo šele z vložitvijo tožbe. Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, kar izhaja iz 165. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Ta določba se upošteva v obravnavani zadevi glede na določbo 246. člena OZ, po kateri se za povrnitev škode, ki nastane s kršitvijo pogodbene obveznosti, smiselno uporabljajo določbe OZ o povrnitvi nepogodbene škode, če v določbah odseka OZ, ki ureja pravico do povračila škode zaradi kršitve pogodbe, ni določeno drugače. Glede na to, da je bil tožnikov zadnji dan na misiji 25. 10. 2014, mu je s prvim naslednjim dnem nastala škoda zaradi nemožnosti izrabe pripadajočih dni tedenskega počitka Ob upoštevanju navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o zakonskih zamudnih obrestih upoštevati drugi odstavek 299. člena OZ, oziroma da so te zakonske zamudne obresti začele teči šele z vložitvijo tožbe.

12. Delno pa je utemeljena pritožba v zvezi z odločitvijo o stroških postopka in sicer v delu, kjer je sodišče prve stopnje tožniku priznalo 200 točk za trajanje narokov dne 16. 10. 2017 in dne 5. 3. 2018. Pravilno opozarja pritožba, da je za drugi narok, ki je trajal od 10.30 do 11.40 ure, skladno z določbo 1. odstavka 6. člena OT ustrezna nagrada 50 in ne 100 točk, kot jo je tožniku priznalo sodišče prve stopnje. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe v zvezi s potnimi stroški, ki jih je sodišče priznalo tožnikovemu pooblaščencu. V kolikor bi tožnik za zastopanje na naroku pooblastil pooblaščenca iz svojega kraja, bi bila tako kilometrina kot tudi odsotnost iz pisarne višja oziroma daljša, kot sta bili priznani, saj je ... bolj oddaljena od Ljubljane kot Kranj. S prvo pripravljalno vlogo je tožnik odgovoril na navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo ter obrazloženo predlagal še izvedbo dokazov, z drugo pripravljalno vlogo pa je tožnik odgovoril na prvo in drugo pripravljalno vlogo, ki ju je tožena stranka podala v štirinajstih dni. Tako je sodišče prve stopnje pravilno štelo ti dve vlogi kot potrebni.

13. Ker v delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino za dneve neizkoriščenega tedenskega počitka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo ta del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Odločitev o stroških postopka pa je spremenilo tako, da je znesek znižalo na 1.019,09 EUR, torej za 50 točk, skupaj z materialnimi stroški in DDV (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP, drugem odstavku 154. člena ZPP in 155. členu ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela v zelo majhnem delu, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik pa svoje stroške odgovora na pritožbo krije sam, saj z njim k odločitvi o pritožbi ni bistveno pripomogel.