Jedro

Razlikovati moramo položaj, ko sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu, odločitev nižjega sodišča o stroških spremeni tako, da je obveznost nižja, in položaj, ko sodišče druge stopnje spremeni stroškovno odločitev tako, da poveča obveznost plačila stroškov postopka. Povečanje obveznosti stroškov, kar je bil primer v obravnavani zadevi, vpliva na vprašanje zamude, saj šele takrat prvič nastane obveznost plačila stroškov in zakonskih zamudnih obresti v povečanem obsegu (v takem primeru imamo dve glavnici in različne datume zamude). Dolžnik z vročitvijo odločitve o pravnem sredstvu za povečano obveznost še ne bo v zamudi, ampak bo moral preteči rok za izpolnitev obveznosti (paricijski rok), šele tedaj pa bo lahko nastopila tudi morebitna zamuda.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v II. točki izreka sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo izvršbo glede glavnice v skupnem znesku 629,35 EUR z zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2022 do plačila (I. točka izreka), v presežku pa upnikov predlog za izvršbo zavrnilo (II. točka izreka) in dolžnikoma naložilo, da upniku povrneta izvršilne stroške v znesku 168,44 EUR z zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Upnica v pravočasni pritožbi zoper zavrnilni del (II. točka izreka sklepa o izvršbi) navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede stroškov 1.569,74 EUR, ki izhajajo iz izvršilnega naslova, upoštevati kot trenutek zapadlosti 15. 7. 2020, ko je pretekel 15 dnevni rok za plačilo od vročitve sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru II P 504/2017 z dne 19. 6. 2020, s katerim so bili dolžnikoma naloženi v plačilo navedeni stroški postopka. Sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati datuma izvršljivosti dne 14. 10. 2021. Sklicuje se na sodno prakso glede zapadlosti stroškov postopka in zamudnih obresti. Sklicuje se tudi na načelo formalne legalitete. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sklepa o izvršbi tako, da se ta dovoli za celotni izterjevani znesek 788,60 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

3. Dolžnika v odgovoru na pritožbo pritrjujeta razlogom sodišča prve stopnje in priglašata strošek odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je potrebno glede navedenih pravdnih stroškov upoštevati dve odločitvi sodišč: Sklep Okrožnega sodišča v Mariboru II P 504/2017 z dne 19. 6. 2020 in Sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 66/2021 z dne 1. 9. 2021. S prvo odločitvijo je bilo dolžnikoma naloženo plačilo 277,89 EUR pravdnih stroškov, šele z drugo odločitvijo pa še dodatno 1.291,85 EUR, torej skupaj 1.569,74 EUR.

6. Upnica si neutemeljeno prizadeva, da bi tudi za dodatno naložene stroške veljala enaka zapadlost, kot za prvotno naložen znesek. Razumevanje, ki ga skuša upnica uveljaviti, bi pomenilo, da je zapadlost podana, še preden je obveznost plačila dodatnih stroškov sploh nastala, kar ni sprejemljivo. Stroški namreč nastanejo šele z odločitvijo sodišča. 7. Razlikovati moramo položaj, ko sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu, odločitev nižjega sodišča o stroških spremeni tako, da je obveznost nižja, in položaj, ko sodišče druge stopnje spremeni stroškovno odločitev tako, da poveča obveznost plačila stroškov postopka. Povečanje obveznosti stroškov, kar je bil primer v obravnavani zadevi, vpliva na vprašanje zamude, saj šele takrat prvič nastane obveznost plačila stroškov in zakonskih zamudnih obresti v povečanem obsegu (v takem primeru imamo dve glavnici in različne datume zamude).1 Dolžnik z vročitvijo odločitve o pravnem sredstvu za povečano obveznost še ne bo v zamudi, ampak bo moral preteči rok za izpolnitev obveznosti (paricijski rok), šele tedaj pa bo lahko nastopila tudi morebitna zamuda.

8. Sodišče prve stopnje je po pojasnjenem pravilno zavrnilo izvršbo za zamudne obresti od izterjevanega povečanega zneska pravdnih stroškov pred potekom paricijskega roka in s tem nastopom izvršljivosti. Dolžnika sta prvotni znesek 277,89 EUR pravdnih stroškov poravnala pravočasno v paricijskem roku po vročitvi prvotnega sklepa sodišča prve stopnje, višji (dodatno naložen) znesek pa sta bila dolžna plačati šele po vročitvi revizijske odločitve.

9. Sodišče prve stopnje je spoštovalo načelo formalne legalitete, saj je upoštevalo obe navedeni sodni odločbi kot izvršilni naslov za navedene pravdne stroške. Drugačno stališče upnice ni pravilno.

10. Ker tudi niso podane uradno upoštevne kršitve (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ), je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Upnica, ki ni uspela s pritožbo, krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in 15. členom ZIZ). Strošek odgovora na pritožbo, v katerem je bilo podano strinjanje z razlogi sodišča prve stopnje, pa ni bil potreben. Te stroške zato krijeta dolžnika sama (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Glej Strnad, I: Začetek teka zakonskih zamudnih obresti od stroškov sodnih postopkov, Pravna praksa, št. 18, 2015, str. 6-8.