Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Za spor v zvezi z odpravnino, ki je določena v individualni pogodbi o zaposlitvi, na podlagi katere je direktor z družbo v delovnem razmerju, je podana stvarna pristojnost delovnega sodišča.
Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da ni stvarno pristojno za odločitev v sporu zaradi plačila zneska 720.000,00 EUR iz naslova odpravnine ob razrešitvi s funkcije direktorja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2010 in da se po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa spis odstopi v reševanje Okrožnemu sodišču v ... kot stvarno pristojnemu sodišču. Zoper takšen sklep se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP podana, ker izrek izpodbijanega sklepa nasprotuje razlogom, ki so navedeni v 4. točki obrazložitve. Nasprotje pa naj bi obstajalo tudi med razlogi, ki so navedeni v 3. in 4. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, saj sodišče prve stopnje po eni strani trdi, da ni pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku, po drugi strani pa navaja razloge, ki govorijo prav nasprotno. Tožnik odpravnino vtožuje na podlagi nične pogodbe o zaposlitvi, o tej tematiki pa po ustaljeni sodni praksi odloča delovno sodišče. Sodišče bi odločitev o nepristojnosti moralo sprejeti že ob predhodnem preizkusu tožbe, kakor to določa 2. odstavek 274. člena ZPP. Kršitev oziroma neuporaba te določbe je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, saj izpodbijani sklep vsebuje tudi meritorno odločitev (sodišče ugotavlja, da je pogodba o zaposlitvi nična). Sodišče prve stopnje ne bi smelo več sprejeti sklepa o nepristojnosti potem, ko je že izvedlo celoten dokazni postopek. Tožnik v tem sporu odpravnino vtožuje izključno na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 11. 1998 in ne na podlagi korporacijske pravice, saj za to ni podal trditvene podlage, niti ni pojasnil materialnopravne podlage po kateri bi bil upravičen do odpravnine iz naslova korporacijske pravice. V zvezi s tem tožnik tudi ni predložil nobenih dokazov, zato je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je odločilo o nečem, kar tožnik sploh ne vtožuje. Tožnik odpravnino vtožuje izključno na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 11. 1998 in ne na korporacijskopravni podlagi, zato je za odločanje v tem sporu izključno stvarno pristojno delovno sodišče. Le v kolikor bi tožnik podal ustrezno trditveno podlago in predložil dokaze, da je upravičen do odpravnine na korporacijski podlagi ter postavil ustrezen podredni tožbeni zahtevek, bi reševanje tega podrednega tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje lahko odstopilo okrožnemu sodišču kot stvarno pristojnemu sodišču. Zaradi navedenega je podano nasprotje med tem, kar se v izpodbijanem sklepu navaja, o vsebini listin (tožba, pripravljalne vloge tožnika) in samimi listinami. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je pogodba o zaposlitvi z dne 1. 11. 1998 nična, zato je nerazumljivo, zakaj o tožbenem zahtevku ni odločilo s sodbo in tožbenega zahtevka zavrnilo kot neutemeljenega. Podrejeno tožena stranka navaja, da tudi iz določb Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006) izhaja, da tožnik ni upravičen do nobene odpravnine na korporacijski podlagi. ZGD-1 namreč dopušča razrešitev poslovodje d.o.o.-ja tudi iz neutemeljenih razlogov, pri čemer ne predvideva nobene odpravnine direktorju. Navedeno pomeni, da je odpravnina ob razrešitvi s funkcije direktorja lahko urejena le s pogodbo o zaposlitvi. V konkretnem primeru pa je ta pogodba nična, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, zato tožniku na tej podlagi ne pripada nobena odpravnina. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da meritorno odloči o zadevi in izda zavrnilno sodbo, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.
Pritožba je utemeljena.
Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.
Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj med izrekom izpodbijanega sklepa (da sodišče prve stopnje ni stvarno pristojno za odločitev v tem sporu, temveč je zanj pristojno Okrožno sodišče v ...) in razlogi navedenimi v 4. točki ni nasprotja, zaradi katerega izpodbijanega sklepa ne bi bilo možno preizkusiti. Razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje so sicer zmotni, kakor bo to razloženo v nadaljevanju, vendar zmotnost teh stališč ne pomeni, da izpodbijanega sklepa ni možno preizkusiti.
Pritožba uveljavlja tudi obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožba ne navaja, glede katerih listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov, sodišče prve stopnje navaja nekaj drugega, kot pa se nahaja v teh listinah oziroma zapisnikih, pritožbeno sodišče pa takšnega nasprotja tudi ne ugotavlja.
Res je sicer, da je določba 2. odstavka 274. člena ZPP, ki predsednika senata pooblašča da izda sklep, s katerimi se sodišče izreče za nepristojno, umeščena v poglavju o predhodnem preizkusu tožbe, vendar pa to ne pomeni, da takšnega sklepa ni možno izdati tudi kasneje. Zmotno je pritožbeno stališče, da je izpodbijani sklep nezakonit zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje pred njegovo izdajo že opravilo več narokov za glavno obravnavo. Nenazadnje 1. odstavek 19. člena ZPP izrecno določa, da mora sodišče ves čas (torej ne le ob predhodnem preizkusu) paziti na svojo stvarno pristojnost. Zmotno je pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom prekoračilo tožbeni zahtevek. O prekoračitvi tožbenega zahtevka govorimo, kadar sodišče stranki dosodi več ali pa nekaj drugega, kot je zahtevala. Odločitev, da sodišče ni stvarno pristojno za odločanje v določenem sporu, že pojmovno ne more pomeniti prekoračenega zahtevka. Do prekoračitve zahtevka pride lahko le takrat, kadar sodišče odloči o tožbenem zahtevku, tega pa v tem sporu še ni storilo.
Pač pa pritožbo utemeljeno graja odstop sodišča prve stopnje od ustaljene sodne prakse glede vprašanja stvarne pristojnosti v sporih o odškodnini zaradi predčasne razrešitve direktorja. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da sodišče prve stopnje sicer pozna ustaljeno sodno prakso, saj citira sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII R 22/2009 z dne 15. 12. 2009, vendar pa zmotno šteje, da ta v tem primeru ne pride v poštev, ker tožnikov zahtevek lahko temelji le na korporacijskopravni pravici. Pogodba o zaposlitvi poslovodnega delavca ima praviloma delovnopravne in korporacijskopravne elemente. Eden od korporacijskih elementov je pravica do odpravnine v primeru predčasne razrešitve, saj odpoklic sam po sebi (razen, če ni tako predvideno v sami pogodbi o zaposlitvi) ne povzroči prenehanja delovnega razmerja. Tudi v tožnikovem primeru je bilo tako, da mu delovno razmerje ni prenehalo z razrešitvijo s funkcije direktorja, temveč pet mesecev kasneje, na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, glede katere pa sta stranki v tem sporu sklenili sodno poravnavo. Ustaljena sodna praksa je, da v kolikor je pravica do odpravnine zaradi predčasne razrešitve s funkcije direktorja urejena v pogodbi o zaposlitvi, potem je za tak spor pristojno delovno sodišče, saj podlaga zahtevka izhaja iz pogodbe o zaposlitvi. Za odločitev o stvarni pristojnosti je bistveno, da je sporna pravica določena v pogodbi o zaposlitvi in da ta predstavlja podlago tožbenega zahtevka.
Tudi iz sklepov Vrhovnega sodišča RS v zvezi s stvarno pristojnostjo tovrstnih sporov (opr. št. VIII R 1/2009 z dne 17. 3. 2009, VIII R 22/2009 z dne 15. 12. 2009) je razvidno, da okoliščina, da je pogodbena pravica do odpravnine vezana na korporacijski položaj upravičenca (pravica se lahko realizira šele z razrešitvijo oziroma odpoklicem) ni ovira za stvarno pristojnost delovnega sodišča. Vrhovno sodišče RS se v citiranih sklepih namreč sklicuje na to, da ZGD-1 ne ureja odpravnine ob razrešitvi članov organov vodenja družbe, da pa je bilo plačilo odpravnine za takšen primer lahko urejeno v pogodbi med članom organa vodenja in družbo, predvideni v 262. členu v zvezi s 6. odstavkom 515. člena ZGD-1. Izrecno je bilo zavzeto stališče, da takšno pogodbo predstavlja tudi pogodba sklenjena na podlagi 72. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) v obliki individualne pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere je direktor oziroma poslovodja v delovnem razmerju.
Eventualna ničnost posameznih določb ali pa celotne pogodbe o zaposlitvi ni razlog, da bi bilo za odločanje v tem sporu pristojno sodišče splošne pristojnosti. Navedeno je lahko kvečjemu razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, kakor utemeljeno opozarja tožena stranka.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe ZPP in Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) o stvarni pristojnosti, zato je na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
V novem postopku bo sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku moralo odločiti po vsebini.
Na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka (te je priglasil tožnik) pridržalo za končno odločbo.