Jedro

Imenovanje novega direktorja javnega podjetja pomeni za tožnika (razrešen direktor) hujšo škodljivo posledico že zato, ker vzpostavitev prejšnjega pravnega stanja ne bi bila več mogoča, tudi, če bi v upravnem sporu uspel.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. U 2/2001-21 z dne 19.4.2001 se pod 3. točko izreka spremeni, tako da se odloči: Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi in se začasno, do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu, prekine postopek za imenovanje novega direktorja E. Slovenija, d.o.o. L..

Obrazložitev

S sodbo in sklepoma, št. U 2/2001-21 z dne 19.4.2001, je sodišče prve stopnje s 1. točko ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 11.1.2001, s katero je bil razrešen dolžnosti direktorja družbe E. Slovenija, d.o.o., in dolžan predati posle 11.1.2001, z 2. točko zavrglo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 11.1.2001 o imenovanju v.d. direktorja te družbe, s 3. točko pa zavrnilo njegovo zahtevo za izdajo začasne odredbe. Z zahtevo, vloženo 11.4.2001, je tožnik na podlagi 2. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zahteval, da se zadrži izvajanje odločbe tožene stranke z dne 11.1.2001, in se začasno, najdalj do izdaje sodne odločbe v tem upravnem sporu, toženi stranki naloži, da odloži izvedbo razpisnega postopka in imenovanje direktorja E. Slovenija, d.o.o., prekliče objavo in preklic objavi na način, kot je bil objavljen javni razpis za prosto delovno mesto v časopisu Delo dne 6.4.2001. Po presoji sodišča prve stopnje tožnik ni verjetno izkazal hujših škodljivih posledic, ki naj bi nastale zaradi razpisa prostega mesta direktorja E., in bi jih bilo treba odvrniti, kar je pogoj za izdajo začasne odredbe po določbi 2. odstavka 69. člena ZUS. Ni navedel, ali se je prijavil na navedeni razpis, neizvedljivost morebitne ugoditvene sodbe o odpravi odločbe o razrešitvi pa tudi ne izkazuje potrebe za izdajo začasne odredbe. O tožbi je namreč sodišče odločilo še pred izvedbo novega razpisnega postopka, kar je znano tudi toženi stranki.

V pritožbi, ki jo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tožnik navaja, da nastanek hujših škodljivih posledic ni samo verjeten, ampak izkazan, če bi tožena stranka izvedla razpisni postopek za imenovanje direktorja E., in bi bila restitucija njegovega pravnega položaja, direktorja družbe, zelo otežena, kar je navajal in verjetno izkazal že v zahtevi. Le z začasno odredbo se lahko odvrnejo hujše škodljive posledice, saj ni nobenih garancij, da tožena stranka postopka ne bi nadaljevala, kljub sodbi prve stopnje, ki še ni pravnomočna. Glede na izjavo generalnega sekretarja vlade, objavljeno v časopisu D. dne 28.4.2001, katere kopijo prilaga, je povsem verjetno, da bi tožena stranka še v obdobju pred pravnomočnostjo sodbe imenovala novega direktorja. S tem bi zanj nastale hujše škodljive posledice, saj bi bila restitucija njegovega pravnega položaja precej otežena. Ob smiselni uporabi 2. odstavka 30. člena v zvezi s 1. odstavkom 69. člena ZUS gre za omejitev pravnih posledic stanja, ki ga je povzročila odločba o razrešitvi, kar ne nasprotuje javni koristi, nasprotni stranki pa zaradi ustavitve postopka razpisa ne bi nastala kaka škoda, saj posle direktorja začasno opravlja vršilec dolžnosti direktorja javnega podjetja. Meni, da bi bila njegova ustavna pravica do sodnega varstva (22. in 23. člen Ustave) učinkovito varovana le z začasno odredbo. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, sklep senata prve stopnje z dne 19.4.2001 pod 3. točko izreka spremeni ter njegovi zahtevi z dne 11.4.2001 ugodi in izda predlagano začasno odredbo.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da tožnik obstoja hujših škodljivih posledic ali grozečega nasilja ni z ničemer izkazal. Vztraja pri navedbah iz odgovora na zahtevo za izdajo začasne odredbe (v njem je uveljavljala, da morajo obstajati za izdajo začasne odredbe po 69. členu v povezavi s 30. členom ZUS vsi pogoji). Opozarja, da tožnik samo navaja, da mu bodo nastale hujše škodljive posledice, ne pojasni pa, kako se bodo odražale. Meni, da samo zaradi precej otežene vrnitve na delovno mesto hujše škodljive posledice še niso izkazane. Sklicevanje na teorijo učinkovitosti ustavne pravice do sodnega varstva in pravice do enakega varstva pravic je le pavšalno, kaže pa, da tožnik želi zase poseben pravni režim. Predlaga, da pritožbeni senat vrhovnega sodišča pritožbo zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik je zahteval izdajo začasne odredbe na podlagi 2. odstavka 69. člena ZUS, kar je glede na naravo akta, ki je izpodbijan v upravnem sporu, tudi edino pravilno. Ne samo da je bila sporna odločba tožene stranke s predajo poslov izvršena, tudi sicer ta odločba po svoji naravi ni upravni akt, ki bi se izvrševal po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku. Ker pa tak posamični akt učinkuje, dokler obstaja, je možno nastanek hujših škodljivih posledic preprečiti le z začasno ureditvijo stanja glede na pravno razmerje, v katerega je bilo poseženo z izdajo posamičnega akta, in sicer pod pogoji, navedenimi v 2. odstavku 69. člena ZUS, ne pa tudi pod pogoji iz 2. odstavka 30. člena v zvezi s 1. odstavkom 69. člena ZUS, kot meni tožena stranka. Določbi 1. odstavka 30. člena in 1. odstavka 69. člena ZUS urejata drugo začasno odredbo, namreč odložitev izvršitve upravnega akta.

Po 2. odstavku 69. člena ZUS lahko tožnik zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice. Začasna ureditev stanja izhaja torej iz spornega pravnega razmerja, v tem primeru iz pravnega razmerja, v katerega je bilo poseženo z izdajo odločbe, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, ne pa iz pravnega razmerja, ki bi šele nastalo z imenovanjem novega direktorja. Toda za tožnika bi to pomenilo tako pravno posledico, zaradi katere vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja verjetno niti ne bi bila mogoča, čeprav bi v upravnem sporu uspel. Pa tudi če bi bila ta vzpostavitev zelo otežena, po presoji pritožbenega sodišča, že to pomeni hujšo škodljivo posledico. Zato ni pomembno, če v zahtevi ni navedel, ali se je na razpis prijavil, saj je z objavljenim razpisom (dne 6.4.2001 v dnevniku D.) le verjetno izkazan možen nastanek hujše škodljive posledice. To, da je sodišče na prvi stopnji tožbi ugodilo in odpravilo sporno odločbo tožene stranke, pa še posebej kaže na potrebo po začasni ureditvi stanja, ne pa na to, da take potrebe več ni.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno presodilo pomen razpisa prostega mesta direktorja E. Slovenija, d.o.o. z vidika možnega nastanka hujših škodljivih posledic za tožnika, če bi bil pred pravnomočnostjo sodne odločbe v tem upravnem sporu imenovan nov direktor javnega podjetja. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in zahtevano začasno odredbo izdalo v obsegu, kot je glede na stanje razpisnega postopka (razpisni rok je namreč že potekel) še možno in potrebno, da se nadaljnje možne hujše škodljive posledice, ki bi še lahko nastale do pravnomočnosti sodne odločbe, odvrnejo. Taka odločitev zagotavlja tudi učinkovitost sodnega varstva (23. člen Ustave RS), na kar pritožba utemeljeno opozarja.

Ta odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbah 2. in 5. odstavka 69. člena ZUS z ustrezno uporabo 2. točke 2. odstavka 77. člena ZUS.