Jedro

Tožnik je s tožbo zahteval, da mu prva tožena stranka (tožnikov delodajalec) in druga tožena stranka (delavec prve tožene stranke) solidarno plačata odškodnino za gmotno in negmotno škodo, ki je tožniku nastala zaradi trpinčenja na delovnem mestu in zaradi poškodbe na delovnem mestu, oboje pa naj bi bil rezultat ravnanja druge tožene stranke. Zmotno je pritožbeno stališče, da je prvo in drugo toženo stranko potrebno obravnavati kot materialna sospornika v smislu določbe 1. točke prvega odstavka 191. člena ZPP. Ta določa, da več oseb lahko toži oziroma je lahko toženih z isto tožbo, če so glede na sporni predmet v pravni skupnosti ali če se opirajo njihove pravice oziroma obveznosti na isto dejansko in pravno podlago, ter če gre za solidarne terjatve ali solidarne obveznosti. Prva in druga tožena stranka glede na sporni predmet (odškodnina za gmotno in negmotno škodo) nista v nikakršni pravni skupnosti. Okoliščina, da sta tako tožnik kot druga tožena stranka delavca prve tožene stranke, ne pomeni pravne skupnosti v smislu navedene določbe ZPP.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je tudi odškodninski zahtevek zoper drugo toženo stranko (delavca prve tožene stranke) potrebno obravnavati kot spor iz delovnega razmerja. Stvarna pristojnost delovnih sodišč je opredeljena v 5. členu ZDSS-1. Spor o odškodninskem zahtevku, kakršnega uveljavlja tožnik v tem sporu, je spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih v smislu b točke prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, zato ni možno šteti, da bi bilo delovno sodišče na podlagi te določbe lahko pristojno tudi za odločanje v sporu zoper drugo toženo stranko. Tožnik in druga tožena stranka nista v razmerju delavec - delodajalec, prav tako pa ni možno šteti, da bi šlo v razmerju med njima za spor iz delovnega razmerja. Zato se je sodišče prve stopnje pravilno izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tem sporu v obsegu tožbe zoper drugo toženo stranko.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom se je sodišče prve stopnje izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tem sporu v obsegu tožbe zoper drugo toženo stranko (točka I izreka). Odločilo je, da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadevo v obsegu tožbe zoper drugo toženo stranko odstopilo Okrajnemu sodišču v Trbovljah kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču (točka II izreka).

2. Zoper takšen sklep se druga tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi 1. točke prvega odstavka 191. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) pristojno za odločanje o sporu zoper drugo toženo stranko. V tej zadevi gre primarno za spor iz delovnega razmerja. Tožniku je domnevna škoda nastala pri delu oziroma v zvezi z delom, kar je sodišče v izpodbijanem sklepu tudi zapisalo. V skladu s 184. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) delodajalec odgovarja za škodo, ki je delavcu povzročena pri delu ali v zvezi z delom po splošnih pravilih civilnega prava. V skladu s prvim odstavkom 147. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) odgovarja tudi za škodo, ki jo pri delu ali v zvezi z delom povzroči njen delavec. Druga tožena stranka je bila v času spornih dogodkov zaposlena pri prvi toženi stranki kot izmenovodja in tožniku nadrejeni delavec. Okoliščina, da v skladu z drugim odstavkom 147. člena OZ tožnik povrnitev škode terja tudi neposredno od druge tožene stranke kot delavca, ne pomeni, da ne gre v osnovi še vedno za spor iz delovnega razmerja. Interpretacija pogoja iz 1. točke prvega odstavka 191. člena ZPP dopušča rahlo odstopanje v smislu, da lahko odškodninski zahtevek temelji tudi na delno različni pravni podlagi, pa je še vedno podano materialno sosporništvo. Nedvomno pa je izpolnjen tudi drugi pogoj, tj. ista dejanska podlaga. Pritožba se sklicuje na stališča iz odločb pritožbenega sodišča Pdp 873/2013 in Pdp 70/2014. V kolikor bi obveljal izpodbijani sklep bi bile zmanjšane možnosti za pravilno in popolno ugotovitev dejstev, relevantnih za odločitev v tej zadevi, kar bi predstavljalo omejevanje pravice do učinkovitega sodnega varstva. Tožnik obe toženi stranki toži solidarno, s čimer je izpolnjena tudi tretja postavka materialnega sosporništva po 1. točki prvega odstavka 191. člena ZPP. Druga tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da je za odločanje v tem sporu zoper drugo toženo stranko stvarno pristojno sodišče prve stopnje, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Tožnik je s tožbo zahteval, da mu prva in druga tožena stranka solidarno plačata znesek 8.314,68 EUR iz naslova odškodnine za gmotno in negmotno škodo, ki je tožniku nastala zaradi trpinčenja na delovnem mestu in zaradi poškodbe na delovnem mestu, oboje pa naj bi bil rezultat ravnanja druge tožene stranke.

6. Zmotno je pritožbeno stališče, da je prvo in drugo toženo stranko potrebno obravnavati kot materialna sospornika v smislu določbe 1. točke prvega odstavka 191. člena ZPP. Ta določa, da več oseb lahko toži oziroma je lahko toženih z isto tožbo, če so glede na sporni predmet v pravni skupnosti ali če se opirajo njihove pravice oziroma obveznosti na isto dejansko in pravno podlago, ter če gre za solidarne terjatve ali solidarne obveznosti. Prva in druga tožena stranka nista glede na sporni predmet (odškodnina za gmotno in negmotno škodo) v nikakršni pravni skupnosti. Okoliščina, da sta tako tožnik kot druga tožena stranka delavca tožene stranke, ne pomeni pravne skupnosti v smislu navedene določbe ZPP.

7. Tožbeni zahtevek zoper obe toženi stranki se sicer opira na isto dejansko podlago, ne gre pa za isto pravno podlago. Pravna podlaga zahtevka zoper prvo toženo stranko je določba prvega odstavka 184. člena ZDR o tem, da mora delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, če je delavcu škoda povzročena pri delu ali v zvezi z delom. Pravna podlaga zahtevka zoper drugo toženo stranko pa je določba prvega odstavka 131. člena OZ o tem, da je škodo dolžan povrniti tisti, kdor jo povzroči, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

8. V določbi 191. člena ZPP ni podlage za interpretacijo, ki jo uveljavlja druga tožena stranka, tj. da odškodninski zahtevek lahko temelji tudi na delno različni pravni podlagi, pa je kljub temu še vedno podano materialno sosporništvo. Navedeno bi v konkretnem primeru bilo res le v primeru, če bi bil izpolnjen prvi od obeh alternativno določenih pogojev za materialno sosporništvo, tj. da bi bili obe toženi stranki glede na sporni predmet v pravni skupnosti. V takem primeru namreč ni potrebno ugotavljati ali je izpolnjen drugi alternativno določen pogoj materialnega sosporništva, tj. da se pravice oziroma obveznosti sospornikov opirajo na isto dejansko in pravno podlago. Vendar je že zgoraj razloženo, da obe toženi stranki glede na sporni predmet nista v nikakršni pravni skupnosti in da bi zato moral biti izpolnjen nadaljnji pogoj, tj. obstoj iste dejanske in pravne podlage. Pravna podlaga mora biti ista in ne samo podobna, kot zmotno meni druga tožena stranka.

9. Zmotno je pritožbeno stališče, da je tudi odškodninski zahtevek zoper drugo toženo stranko potrebno obravnavati kot spor iz delovnega razmerja. Stvarna pristojnost delovnih sodišč je povsem jasno opredeljena v 5. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami). V skladu s točko b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 je delovno sodišče pristojno za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi predniki. Vrhovno sodišče RS je v sklepu VIII R 4/2014 zavzelo stališče, da gre pri tem za opredelitev individualnega delovnega spora o pravicah, obveznostih in odgovornostih tako v objektivnem pomenu (da gre za spor iz delovnega razmerja), kot v subjektivnem pomenu (da gre za spor med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki). Spor o odškodninskem zahtevku, kakršnega uveljavlja tožnik v tem sporu, je potrebno uvrstiti med spore o pravicah, obveznostih in odgovornostih v smislu navedene določbe ZDSS-1, zato nikakor ni možno šteti, da bi bilo delovno sodišče na podlagi te določbe lahko pristojno tudi za odločanje v sporu zoper drugo toženo stranko. Tožnik in druga tožena stranka nista v razmerju delavec - delodajalec, prav tako pa ni možno šteti, da bi šlo v razmerju med njima za spor iz delovnega razmerja. Glede na navedeno spor med tožnikom in drugo toženo stranko, pri kateri tožnik ni bil v delovnem razmerju, ne more biti niti spor iz delovnega razmerja niti spor med delavcem in delodajalcem.

10. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na domnevno drugačno sodno prakso, ki naj bi izhajala iz sklepa pritožbenega sodišča Pdp 70/2014 z dne 19. 3. 2014, saj je v navedeni zadevi pritožbeno sodišče štelo, da je delovno sodišče pristojno za spor zoper drugo in tretjo toženo stranko, ki sicer nista bili tožnikovi delodajalki, vendar pa ju je bilo potrebno obravnavati kot uporabnika v smislu določbe točke c prvega odstavka 5. člena ZDSS-1. Ta določa, da je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah in obveznostih iz razmerij med delavcem in uporabnikom, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom.

11. V sklepu Pdp 873/2014 z dne 19. 10. 2014 je pritožbeno sodišče sicer res zavzelo stališče, da bi v podobnem sporu (ob delodajalcu je bil za odškodnino tožen še predsednik sveta zavoda oziroma direktor zavoda) sodišče prve stopnje moralo upoštevati načelo atrakcije in šteti, da je pristojno za odločanje o zahtevku zoper obe toženi stranki, češ da gre primarno za spor iz delovnega razmerja. Gre za eno samo tovrstno odločbo, novejša praksa pritožbenega sodišča pa je usklajena s tisto, ki je razvidna iz sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII R 4/2014 z dne 25. 3. 2014. Tako je pritožbeno sodišče v sklepu Pdp 1577/2014 z dne 8. 1. 2015, kjer je bil ob delodajalcu prav tako tožen domnevni povzročitelj trpinčenja, zavzelo stališče, da oškodovanec sicer ima pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca, ki je škodo povzročil namenoma, vendar pa to lahko uveljavlja le pred sodiščem splošne pristojnosti. Izrecno je tudi zavzelo stališče, da gre pri sklepu Pdp 873/2011 z dne 19. 10. 2011 za izjemo in odstop od ustaljene sodne prakse, pri čemer se je sklicevalo tudi na sodbo pritožbenega sodišča Pdp 1288/2010 z dne 24. 3. 2011. 12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.