Jedro

Nevarno situacijo, zaradi katere je prišlo do škodnega dogodka, je res ustvaril tožnik - s tem ko je, za nameček povsem neprimerno obut, med toženčevo vožnjo skočil na os med traktorjem in prikolico in se spravil v nevarnost. Vendar pa bi moral toženec na ustvarjeno nevarno situacijo reagirati tako, da bi traktor ustavil. Toženec ni dokazal dejstev, zaradi katerih bi se popolnoma razbremenil odgovornosti za škodni dogodek (2. odst. 177. člena ZOR) - temveč le dejstva, zaradi katerih se je delno razbremenil te odgovornosti (3. odst. 177. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo delno ugodilo tožnikovemu odškodninskemu zahtevku in naložilo tožencu plačilo 211.260,00 sit z zamudnimi obrestmi in 1.112,00 sit pravdnih stroškov. Odločitev je glede temelja odškodninske odgovornosti utemeljilo s tem, da je toženec odgovoren za 30 % tožnikove škode, ker je tožnik sam prispeval 70 % k nastanku lastne škode.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo toženčevi pritožbi in sodbo prve stopnje tako spremenilo, da je naložilo tožencu le plačilo 105.630,00 sit odškodnine z zamudnimi obrestmi, obenem pa je tožniku naložilo plačilo 33.023,80 sit toženčevih pravdnih stroškov. Odločitev je utemeljilo s tem, da je toženec odgovoren za 15 % tožnikove škode, ker ga je zaradi tožnikovega prispevka k nastanku škode treba razbremeniti 85 % odgovornosti. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil pravočasno revizijo, s katero izpodbija to sodbo v celotnem delu, kolikor ni bilo ugodeno njegovi pritožbi, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo sodbe, da bo tožnikov zahtevek v celoti zavrnjen.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Javni tožilec R Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ni utemeljena. Nevarno situacijo, zaradi katere je prišlo do škodnega dogodka, je res ustvaril tožnik - s tem ko je, za nameček povsem neprimerno obut, med toženčevo vožnjo skočil na os med traktorjem in prikolico in se spravil v nevarnost. Vendar pa je škoda nastala v zvezi s toženčevo vožnjo s traktorjem, torej v zvezi s toženčevim obratovanjem z nevarno stvarjo. Zato se revizijsko sodišče strinja s presojo sodišč prve in druge stopnje, da bi moral toženec na ustvarjeno nevarno situacijo reagirati tako, da bi traktor ustavil. Ko pa je pravilna ta presoja, pa je seveda pravilna presoja, da toženec ni dokazal dejstev, zaradi katerih bi se popolnoma razbremenil odgovornosti za škodni dogodek (2. odst. 177. člena ZOR, Zakona o obligacijskih razmerjih) - temveč le dejstva, zaradi katerih se je delno razbremenil te odgovornosti (3. odst. 177. člena ZOR). Toženec v reviziji ne graja presoje sodišča druge stopnje, da je toženčevo delno razbremenitev odškodninske odgovornosti treba oceniti s 85%, revizijsko sodišče pa tudi v mejah uradnega preskusa uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi (386. člen ZPP) nima nobenega pomisleka proti takemu odstotku toženčeve razbremenitve po 3. odst. 177. člena ZOR. Ugotovljena dejstva ne narekujejo presoje, da je tožnikov prispevek k nastanku škode treba oceniti s še večjim odstotkom.

Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti.