Jedro

Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam prve nasprotne udeleženke, kako si želi, da se ustrezno uredi odnos med mld. A. A. in očetom, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da mld. A. A. izraža znake odtujenega otroka.

Glede na to, da v postopku za izdajo začasne odredbe za odločitev zadostuje, da so dejstva z dokazano stopnjo verjetnosti, tudi sodišče druge stopnje ocenjuje, da postavitev sodnega izvedenca klinične psihologije ni bila potrebna, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, ob hkratnem upoštevanju dejstva, da je postopek za izdajo začasne odredbe hiter in nujen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se stiki med mld. A. A. in očetom B. B., določeni s sklepom št. III N 545/2022 z dne 10. 11. 2022 v zvezi s sklepom III N 545/2022 z dne 16. 11. 2022, ki potekajo vsak ponedeljek od 15.30 do 17.00 v prostorih CSD, Enote X. in pod nadzorom CSD, Enote Y., podaljšajo za nadaljnjih 5 mesecev, tj. do 21. 8. 2023 (I. točka izreka). CSD, Enoti Y., je naložilo, da sodišču mesečno poroča o poteku stikov iz I. točke izreka (II. točka izreka). Za primer kršitve začasne odredbe je kršitelju določilo denarno kazen v višini 500 EUR, ki jo sodišče izterja po uradni dolžnosti in hkrati izda nov sklep, s katerim se določi nova, višja kazen za primer, če kršitelj ponovno ravna v nasprotju s predmetno začasno odredbo (III. točka izreka). Začasna odredba velja do pravnomočnega zaključka tega nepravdnega postopka oziroma do drugačne odločitve sodišča, vendar najdlje do 21. 8. 2023, pravno sredstvo zoper izdano začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve (IV. in V. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje prva nasprotna udeleženka, ki ga izpodbija v celoti, iz vseh pritožbenih razlogov. Z izpodbijanim sklepom se ne strinja in je prepričana, da odločitev ni v korist otroka, saj stiki pod nadzorom trajajo od 21. 11. 2022, pa doslej niso prinesli pričakovanega napredka oziroma niso dosegli svojega namena. CSD očitno ne zanima psihično stanje mld. otroka.

Predlagatelj navaja, da deklica s strani matere ne dobi čustvenega dovoljenja za vzpostavitev odnosa z očetom ter nadaljuje s stališčem, da je za vse kriva mati, pri čemer so navedbe predlagatelja mestoma protispisne in v nasprotju z mnenji drugih, prav tako strokovnih oseb, npr. razredničarke mld. A. A. ter drugimi mnenji. Na enostransko postopanje predlagatelja je pritožnica že opozarjala. Iz poročil predlagatelja je razvidna grozljiva situacija poteka stikov pod nadzorom. Pritožnica opozarja na dogodek z dne 23. 1. 2023, ko je v času izvajanja stikov pod nadzorom mld. A. A. doživela stresni dogodek, se na CSD zaprla v WC in tam imela panični napad. Poraja se vprašanje, kako se na takih stikih počuti deklica, ki naj bi ji bili stiki v korist. Očitno je pod zelo velikim psihičnim pritiskom, ki že pušča posledice tudi v njenem učnem procesu, kot izhaja iz poročila razredničarke. Takšen način izvrševanja stikov deklici ni v korist. Nasprotna udeleženka ne nasprotuje stikom mld. A. A. z očetom, vsakodnevno se trudi po najboljših močeh, tudi s pomočjo strokovnjakov, kamor je bila napotena, da bi pri mld. hčerki spremenila odnos do očeta. Upoštevati pa je treba tudi njeno starost, saj je mld. A. A. že v 13-tem letu. Od pritožnice ni mogoče zahtevati, da bo sama pri hčeri uredila, da bodo stiki pod nadzorom potekali tako, kot si predstavlja predlagatelj.

Zaradi kritične situacije je pritožnica že tekom postopka večkrat predlagala, da se v postopek pritegne sodni izvedenec klinični psiholog, ki naj pripravi izvid in mnenje ter pove, kakšna obravnava bi bila v konkretnem primeru smiselna in potrebna, da bi bila v prvi vrsti zaščitena mld. A. A. Temu pritrjuje tudi zdravniški izvid UKC, Pediatrične klinike, Službe za otroško psihiatrijo z dne 25. 1. 2023 ter obvestilo CDZOM z dne 24. 1. 2023, iz katerega izhaja, da je za mld. A. A. že izdana napotnica in je naročena na pregled v kliničnopsihološki ambulanti.

Pritožnica si želi, da bi se odnos med mld. A. A. in očetom uredil, sedanje stanje jo spravlja v obup. Vsakokrat pred stiki pride do konfliktov, kar pušča posledice pri mld. A. A. Zato ne gre pritrditi predlagateljivi oceni in oceni izpodbijanega sklepa, da je za dosego največje koristi mld. A. A. nujno nadaljnje izvajanje stikov z očetom pod nadzorom CSD. Gre za veliko bolj stresno situacijo, ko deklica v celoti zavrača vsakršno komunikacijo z očetom. Takšno izvajanje stikov ni v njeno korist, nasprotno, dnevno je izpostavljena psihičnim pritiskom. S prisiljenjem k tako določenim stikom se povzroča bistveno večja škoda, kot če bi pri mld. A. A. strokovnjaki najprej ugotovili vzrok za zavračanje stikov z očetom in se začeli ukvarjati z odpravo tega vzroka, nato pa pristopili k vzpostavljanju stikov z očetom.

Pritožnica ne more sprejeti obrazložitve zavrnitve dokaznega predloga po postavitvi ustreznega izvedenca iz že navedenih razlogov, kot tudi ne dodatne obrazložitve, da je čakalna doba za izvedenstvo, ki je v tem primeru nujno, 17 ali 18 mesecev. Po prepričanju pritožnice je nujno pridobiti zunanje, objektivno mnenje ustreznega strokovnjaka, verjetno v prvi vrsti kliničnega psihologa, ki bo v postopek pritegnil še druge strokovnjake, ki bodo podali mnenje, ali je pri takem stanju mld. deklice zanjo v korist, da se jo sili v izvajanje stikov pod nadzorom.

Pritožnica se pritožuje tudi zoper višino zagrožene kazni za kršitev izpodbijane začasne odredbe, saj ta predstavlja več kot polovico njene mesečne plače in je neživljenjska.

3. Predlagatelj v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa obširno pojasnilo pravno podlago za izdajo začasne odredbe za varstvo koristi otrok ter pogoj, ki ga za izdajo začasne odredbe določa Družinski zakonik (DZ), tj. otrokovo ogroženost (161. člen DZ).

6. Sodišče prve stopnje je že 10. 11. 2022 izdalo sklep, s katerim je odločilo, da stiki med mld. A. A. in očetom B. B. potekajo pod nadzorom CSD, Enote Y., vsak ponedeljek od 15.30 do 17.00 v prostorih CSD X., pri čemer se prvi stik izvede dne 21. 11. 2022, tako določeni stiki pa so se po sklepu sodišča izvajali 4 mesece. Hkrati je odločilo tudi o omejitvi starševske skrbi nad mld. A. A. Z izpodbijanim sklepom pa je na predlog predlagatelja odločilo o podaljšanju stikov pod nadzorom za nadaljnjih pet mesecev, tj. do 21. 8. 2023. Ugotovilo je namreč, da iz končnega poročila z dne 21. 3. 2021 o spremljanju stikov pod nadzorom izhaja, da mld. A. A. očeta še vedno zavrača, saj ga je na večini stikov večino časa ignorirala, do njega vzpostavljala fizično distanco, občasno je na njegovo vprašanje in vprašanja strokovnih delavk le prikimala ali odkimala. Kljub temu je darila, ki jih je prinesel oče, vzela s seboj. Na zadnjih stikih je bila njena drža nekoliko bolj sproščena, obraza si ni več zakrivala z lasmi, nekajkrat je tudi dvignila svoj pogled. Oče pa je na stikih izražal veliko mero potrpežljivosti, sprejemal hčerine reakcije, ustvarjal sproščeno vzdušje ter z mld. A. A. komuniciral brez pritiskov. Nadalje je iz poročil izhajalo, da je predlagatelj ob predajah mld. A. A. na stik pod nadzorom zaznal, da mati deklice na stike z očetom ni pripravila na ustrezen način in je ni bila zmožna spustiti iz svojega prijema, upirala se je navodilom in usmeritvam strokovnih sodelavk, stopnjevala napeto vzdušje in ustvarjala umetno paniko. Psihologinja pa je v poročilu z dne 16. 1. 2023 ugotovila, da mati hčere na stik z očetom ne pripravlja na ustrezen način, da hčerine zdravstvene težave potencira in vpričo hčere navaja (spreminjajoče se) izjave o nasilju s strani očeta. Po oceni predlagatelja mld. A. A. izraža znake odtujenega otroka in v odnosu do staršev predlagatelj opaža pomanjkanje ambivalentnosti. Razlogi, ki jih deklica navaja za zavračanje očeta, niso sorazmerni z reakcijami, ki jih izkazuje na stikih z očetom. Tako psihologinja kot predlagatelj sta ocenjevala, da mld. A. A. še vedno nima čustvenega dovoljenja za stike z očetom s strani matere. Predlagatelj je opozarjal tudi, da proces odtujevanja predstavlja čustveno zlorabo otroka ter je za dosego največje kosti mld. A. A. nujno nadaljnje izvajanje njenih stikov z očetom pod nadzorom CSD, tudi v primeru, če se deklica na očetove pobude ne odziva, od njega prejema pozitivna sporočila. Zaradi kompleksnosti družinske situacije je bilo izvedeno premalo stikov deklice z očetom pod nadzorom in je potrebno podaljšanje nadzorovanih stikov, saj deklica nujno potrebuje možnost in priložnost da predela neprijetna čustva do očeta. Z veliko verjetnostjo je predlagatelj ugotovil, da bo pri mld. A. A. lahko nastala škoda v njenem psihofizičnem razvoju, če se njen odnos z očetom ne bo ponovno vzpostavil. 7. Na podlagi povzetih navedb predlagatelja, ki se v skladu s 108. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) štejejo za izpovedbe osebe, ki ima o teh dejstvih posebno strokovno znanje, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je podana verjetnost, da stiki mld. A. A. z očetom pod nadzorom CSD še niso dosegli svojega namena - ponovne vzpostavitve odnosa hčere z očetom in mld. A. A. še nadalje ogroža proces odtujevanja matere od očeta, ki nima realne osnove v očetovih dejanjih. Utemeljeno je ugotovilo, da deklica potrebuje lastno izkušnjo z očetom v dobi odraščanja, v nasprotnem pa bo prikrajšana za vpostavitev lastnega odnosa z njim, navezanosti nanj in povezanosti z njim, kar je za njen nadaljnji psihofizični razvoj ogrožujoče. Prisotnost očeta v dekličinem življenju je namreč ključnega pomena za njen notranji občutek varnosti in predvidljivosti, saj otrok za zdrav telesni in duševni razvoj potrebuje oba starša. Na podlagi takšnih ugotovitev tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pravilen zaključek, da so koristi mld. A. A. še nadalje ogrožene, in je začasno ukrepanje sodišča (podaljšanje trajanja stikov pod nadzorom) z namenom preprečitve popolne odtujitve otroka od očeta nujno. Drugačne pritožbene navedbe tako niso utemeljene.

8. Ne drži, da stiki niso prinesli popolnoma nobenega napredka. Določen napredek je bilo že zaznati, kot je bilo predhodno že obrazloženo, saj je bila na zadnjih stikih drža mld. A. A. že bolj sproščena, obraza si ni več zakrivala in nekajkrat je tudi dvignila svoj pogled.

9. Kot že navedeno, je sodišče navedbe predlagatelja pravilno upoštevalo kot izpoved osebe, ki ima o teh dejstvih posebno strokovno znanje. Zatrjevane protispisnosti predlagateljica ne pojasni, zato odgovor glede tega ni potreben. Neutemeljeno pa se sklicuje na mnenje razredničarke ter druga (nekonkretizirana) mnenja, ki nimajo takšne teže kot mnenje CSD.

10. Glede na ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče slediti pritožbenim navedbam prve nasprotne udeleženke, kako si želi, da se ustrezno uredi odnos med mld. A. A. in očetom, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da mld. A. A. izraža znake odtujenega otroka.

11. Sodišče prve stopnje je ocenilo tudi dogajanje po izvedenem stiku dne 28. 11. 2021, ko je mld. A. A. doživela dihalno stisko, kot je zatrjevala mati, na pregledu v ambulanti za nujno pomoč pa je bila brez bolečin ali težke sape. Pri tem je utemeljeno upoštevalo, da je psihologinja ugotovila, da mati hčere na stik z očetom ne pripravlja na ustrezen način in da hčerine zdravstvene težave potencira, kar je treba upoštevati tudi v zvezi z dogodkom dne 23. 1. 2023. 12. Nasprotna udeleženka izpostavlja, da bi bilo treba postaviti izvedenca, v prvi vrsti kliničnega psihologa, za pridobitev zunanjega, objektivnega mnenja. Glede na to, da v postopku za izdajo začasne odredbe za odločitev zadostuje, da so dejstva z dokazano stopnjo verjetnosti, tudi sodišče druge stopnje ocenjuje, da postavitev sodnega izvedenca klinične psihologije ni bila potrebna, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, ob hkratnem upoštevanju dejstva, da je postopek za izdajo začasne odredbe hiter in nujen. Ker je sodišče prve stopnje že na podlagi presoje drugih dokazov s stopnjo verjetnosti ugotovilo nadaljnjo ogroženost mld. A. A., je torej predlog za postavitev izvedenca utemeljeno zavrnilo. Nasprotna udeleženka posebej izpostavlja, da stiki doslej še niso prinesli pričakovanega napredka oziroma da niso dosegli svojega namena, kar pa dejansko potrjuje pravilnost odločitve o podaljšanju stikov pod nadzorom, ker ogroženost mld. A. A. še ni bila odpravljena.

13. Glede na prej izpostavljene ugotovitve sodišča prve stopnje se tako za neutemeljene izkažejo navedbe, da stiki pod nadzorom mld. A. A. niso v korist, čeprav nasprotna udeleženka utemeljeno navaja, da je mld. A. A. naročena na pregled v kliničnopsihološki ambulanti. Pri tem pa, kot izhaja iz odgovora na pritožbo, terapevtsko obravnavo, ki jo je za mld. A. A. uredil CSD, stroške pa bi poravnal oče, mati odklanja in vztraja, da bo šla hči k psihologu oktobra. Navedba, da se deklici povzroča bistveno večja škoda, ker se jo sili k stikom, kot pa korist, pa ob že obrazloženem, ni utemeljena.

14. Končno se nasprotna udeleženka neutemeljeno pritožuje tudi glede višine kazni, določene za primer kršitve izpodbijane začasne odredbe. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, je denarna kazen namenjena zagotovitvi spoštovanja sodne odločbe in učinkovite uresničitve upnikove pravice do sodnega varstva. Skladno s šestim odstavkom 226. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) je sodišče pri odmeri denarne kazni pravilno upoštevalo pomen dejanj, ki jih morata opraviti udeleženca, zato je neutemeljeno sklicevanje nasprotne udeleženke na njeno plačo. Namen denarne kazni je namreč sankcioniranje ravnanja v nasprotju z odločitvijo sodišča oziroma prisilitev k ravnanju, določenem z začasno odredbo, oziroma izogibanju dejanj v nasprotju z njo.

15. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 41. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP-1).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo.