Jedro

Škodni dogodek mora dokazati tožeča stranka. Tožena stranka pa se mora razbremeniti odgovornosti, da za povzročeno škodo ni kriva.

Tožeča stranka ni dokazala škodnega dogodka, saj se poškodbe na njenem vozilu in vozilu tožene stranke ne ujemajo, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Kljub temu, da 154. člen OZ govori o "nesreči premikajočih se motornih vozil", vozilo pa je bilo parkirano, je pravna podlaga 154. člen OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je od toženca zahtevala poplačilo 3.539,87 EUR s pripadki.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. V točki 9 sodbe sodišče nekritično sledi izpovedbi tožene stranke, da naj bi lagal na zavarovalnici zato, da bi njegov sin prejel plačilo pri E. B. T. P. je izpovedal, da sinu toženca ni grozil. Do njega je prišel toženec in mu pojasnil, da naj bi ob vzvratni vožnji trčil v vozilo tožeče stranke. Tako so tudi izpovedale priče M. V. in F. Š. Sicer sodišče ugotavlja, da sta obe priči slišali trk, vendar sta tudi slišali, da je toženec izjavil, da je on poškodoval vozilo. Zato gre kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. ZPP. V zadevi V P 3249/2009 je toženec izpovedoval povsem nasprotno in tam priznal, da je trčil v vozilo tožeče stranke. Zapisnik z glavne obravnave 10.5.2010 je javna listina. Sodišče ne pojasni, zakaj ne sledi pričam tožeče stranke in zapisniku. Toženec je evidentno neresnicoljuben in sodišče ne pojasni, zakaj mu sledi. Sodišče se do zapisnika z dne 10.5.2010 sploh ne opredeli. Sodišče je prekoračilo trditve toženca o tem, ko je ugotovilo, da naj bi se poškodbe na vozilu tožeče stranke ne ujemale s poškodbami na vozilu tožene. Toženec ni oporekal vzročni zvezi med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. Sodišče se ni opredelilo do priloženih fotografij, iz katerih izhaja, da se obsega škode na vozilih strank ujemata. Tudi v tem delu je podana bistvena kršitev določb ZPP. Višina škode je dokazana s kalkulacijo z dne 15.1.2009. Glede oporekanja višine pa bi toženec moral predlagati izvedenca cestno-prometne stroke in avtomobilske stroke in zanj založiti predujem. Sodišče se ni opredelilo do računa oziroma kalkulacije in drugih dokazov o višini škode. Sodišče ne pojasni, če je sploh upoštevalo izpoved priče V. P. Napačno je uporabljeno materialno pravo, saj je toženec objektivno odgovoren za škodo in mora on dokazati, da ni odgovoren. Sodišče bi moralo upoštevati 154. člen OZ in ne 131. Toženi stranki je na snegu zdrsnilo, zato je dodala plin in se zaletela. Sodišče se ni opredelilo o dejstvih, da je bilo vozilo tožeče stranke parkirano v drugi vrsti, vozilo tožene pa četrto v prvi vrsti.

Na vročeno pritožbo toženec ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

V zadevi je osrednje vprašanje, ali je tožeča stranka uspela dokazati škodni dogodek, kot ga zatrjuje v tožbi. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožena stranka ni povzročila teh škode na vozilu tožeče stranke. Kljub temu, da je T. P. toženec izročil kupon in kljub temu, da je v pravdni zadevi V P 3249/2009 tožena stranka izpovedovala, da je povzročila škodo tožeči stranki (priloga A12), je sodišče po opravljenem dokaznem postopku ugotovilo, da toženec ni poškodoval vozila tožeče stranke. Škodni dogodek mora dokazati tožeča stranka. Tožena stranka pa se mora razbremeniti odgovornosti, da za povzročeno škodo ni kriva. V primeru, ko je sodišče ugotovilo, da se škodni dogodek ni zgodil tako, kot trdi tožeča stranka, je razpravljanje o nadaljnjih elementih, ki so potrebni, da nastane odškodninska obveznost, odveč.

Tožena stranka je v tej pravdi izpovedala in sodišče prve stopnje ji sledi, da v prijavi škodnega primera in v pravdni zadevi proti zavarovalnici, ni govorila resnice. To je toženec opravičil s strahom, da njegov sin, ki je tedaj delal za delodajalca, ne bi dobil plačila. Tožena stranka je celo T. P. izročila kuponček, s katerim je nato tožeča stranka skušala urediti odškodninski zahtevek na zavarovalnici. Izpolnila je škodno prijavo in tudi ni govorila resnice na zavarovalnici. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je odločilno v tej zadevi, da je zavarovalnica zavrnilo zahtevek tožeče stranke zato, ker se poškodbe na vozilu tožeče stranke ne ujemajo s poškodbami na vozilu tožene stranke (priloga A11). Tudi v pravdi tožeča stranka tega proti zavarovalnici ni uspela ovreči in zahtevek je bil zavrnjen. Na podlagi tožbe proti zavarovalnici in zaslišanja toženca, je sodišče štelo, da tožeča stranka ni dokazala škodnega dogodka tako, kot ga je zatrjevala. Zaslišane priče V. in Š. sta izpovedala, da samega trka nista videla, sta pa trk slišala. Zato sodišče prve stopnje pravilno oceni, da ti dve priči samega dogodka nista videli. Tudi priča P. dogodka ni videla, ampak mu je toženec izročil kuponček. Vsi dokazi so bili ocenjeni v sodbi sodišča prve stopnje. Zato pritožba neutemeljeno trdi, da je sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (pritožbeni očitki, da izpovedbe prič P., Š. in V. niso ocenjene). Sodišče je tudi ocenilo zapisnik oziroma izpovedbo toženca v zadevi V P 3249/2009 in ugotovilo, da je v tej zadevi toženec lagal. Do tega je prišlo na podlagi toženčeve izpovedbe v tej pravdi. Zmotno meni pritožba, da ker je zapisnik o glavni obravnavi javna listina, ni mogoče dokazati, da je stvar drugačna oziroma je toženec izpovedal, da se je v prejšnji pravdi lagal. Pri tem tudi ni pomembno, ali je res toženčev sin bil v podrejenem položaju in da priča P. ni odločal o tem, kdaj bo toženčev sin dobil plačo. Pomembno je, da je sodišče verjelo tožencu in pričam, da je verjel, da če ne prevzame odgovornosti, bo sin ob plačilo.

Sodišče prve stopnje je tudi na predlog tožeče stranke ugodilo dokaznemu predlogu tožeče stranke o postavitvi izvedenca cestno-prometne stroke in avtomobilske stroke. Vendar ta ni založila predujma in zato sodišče tega dokaza ni izvedlo. Za pritožbo pa je odločilno, da sodišče ni ocenilo fotografij, ki so v spisu. Sodišče jih je res po dokaznem sklepu pregledalo. Vendar je na podlagi navedenih dokazov ocenilo, da se škodni dogodek ni tako zgodilo, kot zatrjuje tožeča stranka, saj se poškodbe na obeh avtomobilih ne ujemajo (priloga A11). Ko je naredilo takšen dokazni sklep, ni bilo treba oceniti vsake fotografije. Je pa sodišče določilo dokaz z izvedencem, ki bi to lahko ocenil, a tožeča stranka ni založila predujma. Enako velja za fotografijo parkirnega prostora in trditve tožeče stranke, kje je katero vozilo stalo. Le, če bi tožeča stranka založila za izvedenca cestno-prometne stroke in avtomobilske stroke in bi ta prišel do drugačnih sklepov, kot so predloženi dokazi oziroma sklep zavarovalnice, bi se sodišče moralo s tem ukvarjati. Tako pa je dokazna ocena zadostna in sodba ima razloge o odločilnih dejstvih.

Pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno oprlo svojo odločitev na določbo 135. člena OZ. Pritožba meni, da bi bila pravilna podlaga za odločanje o zahtevku tožeče stranke določba o objektivni odgovornosti, pri čemer sicer navede določbo 154. člena OZ. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se pritožba pravilno sklicuje na 154. člen OZ, vendar je po prvem odstavku treba pri nesreči pri manjkajočih se tovornih vozilih uporabiti določila o krivdni odgovornosti. Tako se je treba opreti na 131. člen OZ. Kljub temu, da določba govori o "nesreči premikajočih se motornih vozil", vozilo pa je bilo parkirano, je pravna podlaga 154. člen OZ. Vendar pritožba prezre, da tožeči stranki ni uspelo dokazati dogodka. Zato tudi ni potrebno obravnavati zahtevka po višini. Le v zvezi z dokaznim sklepom izvedenca avtomobilske stroke, je sodišče odgovorilo tožeči stranki, da ni založila za predujem. Višino škode pri odškodninski obveznosti tudi dokazuje tožeča stranka, tožena pa odgovornost oziroma razbremenitev odgovornosti.

Na koncu je treba še odgovoriti pritožbi, da je sodišče nepopolno izvedlo dokazni postopek, ker ni zaslišalo priče D., T. in P. Pri tem prezre, da je na glavni obravnavi 14.2.2014 na vprašanje tožeči stranki, naj pojasni, katere od prič bi vedele največ povedati, je tožeča stranka pojasnila, da v tej fazi predlaga pričo Š. in V. V nadaljevanju postopka pa ni vztrajala, da bi sodišče zaslišalo še dodatne priče in tudi na zadnjem naroku tega ni uveljavljala kot sporno kršitev postopka. Zato je sodišče prve stopnje zadosti ugotovilo dejansko stanje in pri tem ni zagrešilo smiselno očitane kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem pa ni zagrešilo kršitve katere očita pritožba in tudi ne tistih, na katera pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).