Jedro

Predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti so: kršitev pogodbene obveznosti; vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti; vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in škodo; škoda, ki zaradi te kršitve nastane pogodbi zvesti stranki.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v toliko, da se pod I. točko sodbenega izreka datum 24. 6. 2011 nadomesti z datumom 1. 2. 2013 ter se tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.309,84 EUR za čas od 24. 6. 2011 do 31. 1. 2013 zavrne.

II. Pritožbi, tožeče stranke v celoti, tožene stranke pa v preostalem delu, se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče toženi stranki (v nadaljevanju toženka) naložilo, da mora plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) 1.309,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2011 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek za plačilo 14.400,00 EUR, 2.630,43 EUR ter 100,00 EUR s pripadajočimi obrestmi zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških.

2. Sodbo s pravočasnima pritožbama izpodbijata obe pravdni stranki, tožnik delno zavrnilni del sodbe (glede zavrnitve 14.400,00 EUR in 100,00 EUR s pripadajočimi obrestmi), toženka pa prisodilnega. Oba pritožnika uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, tožnik pa še nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Priglašata pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Pravdni stranki se v odgovorih na pritožbi zavzemata za njuno zavrnitev in priglašata pritožbene stroške.

4. Pritožba toženke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

Glede akontacije

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odvetnik V. na podlagi tožnikovega pooblastila vložil predlog zaradi delitve skupnega premoženja, za kar je izročil 100,00 EUR kot akontacijo za zastopanje. Stališče tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje toženko obsoditi na povrnitev tega zneska iz razloga, ker je ta denar tožnik izročil toženki, ni pravilno. Glede na to, da je bila mandatna pogodba sklenjena med tožnikom in odvetnikom V, toženka ne more biti zavezana za vrnitev akontacije v znesku 100,00 EUR. Le udeleženci v obligacijskem razmerju so namreč dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev (9. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Zato je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno ugodilo toženkinemu ugovoru pasivne legitimacije in utemeljeno zavrnilo zahtevek na plačilo 100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2011 dalje.

Glede nepremoženjske škode

6. Tožnik s tožbo zahteva tudi plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve tožnikovih ustavnih pravic, in sicer pravice do enakega varstva pravic, pravice do sodnega varstva ter pravice do pravnega sredstva. Utemeljuje, da je toženka kršila njegove osebnostne osebnostne pravice s tem, ko je tožniku onemogočila udejanjanje navedenih ustavnih pravic. Toženka namreč ni vložila tožbe zaradi povrnitve vlaganj, tožniku pa je zatrjevala obratno, zaradi česar je bil ves čas prepričan, da je sodni postopek že v teku. Trdi, da je tožnik zato trpel duševne bolečine.

7. Odškodninsko varstvo osebnostnih pravic se po 179. členu OZ nanaša na posamezne dobrine človekove osebnosti, kot so življenje, zdravje, telesna integriteta, prostost, čast in dobro ime, osebna identiteta, lastna podoba in glas, pisemska tajnost, osebno (zasebno) življenje in duševna integriteta1. Pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave) ter pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave) ne sodijo med osebnostne pravice, ki so podlaga oziroma predmet varstva v okviru pravno priznane nepremoženjske škode zaradi pretrpljenih duševnih bolečin, do povrnitve katere je posameznik (ob izpolnjenosti preostalih predpostavk) upravičen v obliki denarne odškodnine po 179. členu OZ. Ne gre namreč za osebnostne pravice, torej za pravice, ki bi izvirale neposredno in zgolj iz človekove osebnosti. Gre za temeljne človekove pravice, katerim je zagotovljeno sodno varstvo in pravica do odprave posledic njihove kršitve (četrti odstavek 15. člena Ustave). Tožniku je oboje nudeno v tem sodnem postopku, v katerem lahko zahteva povrnitev škode zaradi toženkinega ravnanja. Že zato, ker torej ne gre za pravice, ki uživajo pravno varstvo po 179. členu OZ, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 5.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2012 dalje do plačila.

8. Zahtevek na plačilo odškodnine zaradi razžalitve dobrega imena in časti je tožnik utemeljeval s trditvami o duševnih bolečinah, ki jih je trpel zaradi norčevanja tretjih oseb, katere je obvestil o toženkinem ravnanju, torej o tem, da v več kot dveh letih po razpadu zunajzakonske skupnosti ni vložila tožbe za povrnitev vlaganj v nepremičnino. V pritožbi tožnik trdi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njegov zahtevek iz tega naslova, saj do razžalitve in do duševnih bolečin ne bi prišlo, če ne bi bilo toženkinega protipravnega ravnanja.

9. Povračilo povzročene škode se lahko zahteva, če škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, če je škoda sploh nastala, če obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in če obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. Gre za elemente t. i. splošnega civilnega delikta, ki morajo biti podani kumulativno. Iz tožbenih trditev izhaja, da med toženkinim ravnanjem (nevložitvijo tožbe) in duševnimi bolečinami, ki jih je tožnik trpel zaradi norčevanja tretjih, katere je obvestil o nevložitvi tožbe, ni take naravne in logične zveze dogodkov, ki bi pomenila pravno relevantno vzročno zvezo. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni zmogel trditvenega bremena glede tega odškodninskega zahtevka, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi tožbeni zahtevek na plačilo 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2012 dalje do plačila.

10. Na pomanjkljivost pravno relevantnih navedb, nanašajočih se na povrnitev gornjih oblik nepremoženjske škode, je opozorila že toženka. Zato materialno procesno vodstvo po 285. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), katerega odsotnost pritožba očita prvostopnemu sodišču, ni bilo potrebno.

11. Tožbeni zahtevek na plačilo nadaljnjih 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2012 dalje do plačila iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prvostopno sodišče zavrnilo iz razloga, ker tožnik ni dokazal, da je zaradi toženkinega ravnanja „postal nezaupljiv, nezaupljiv do žensk, zaradi česar trpi njegovo družabno življenje, postal bolj ciničen in sarkastičen, vzkipljiv, nedružaben, sumničav, ciničen, občasno depresiven, anksiozen, zaradi česar se je začel izogibati druženju z ljudmi, ter se boji nove partnerske zveze“. Pravilnost tega zaključka tožnik izpodbija z lastno dokazno oceno izvedenih dokazov, predvsem mnenja izvedenca F, s katero pa pravilnosti dokazne ocene sodišče ni moč izpodbiti. Ker s pritožbenimi argumenti pravilnost prvostopnih ugotovitev tako ni izpodbita, se zavrnitev tožbenega zahtevka ob dejstvu, da tožnik ni izkazal nastanka škode, izkaže za materialnopravno pravilno.

Glede premoženjske škode

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je bila tožniku 6. 4. 2009 odobrena izredna brezplačna pravna pomoč zaradi povrnitve vlaganj v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v pravdnem postopku pred sodiščem na prvi stopnji in oprostitve plačila stroškov pravdnega postopka, razen plačila sodne takse; - da je bila za izvajanje brezplačne pravne pomoči določena toženka kot odvetnica ter da je med tožnikom in toženko obstajalo mandatno razmerje; - da je toženka sestavila osnutek tožbe z dne 26. 4. 2009, ki ga je poslala tožniku in ga obvestila, da jo bo vložila na sodišče; - da bi toženka na dne 26. 4. 2009 tožbo lahko vložila, saj ni dokazala svoje trditve, da tožbe ni vložila iz razloga, ker ji tožnik ni posredoval podatkov za dopolnitev tožbe; - da je toženka v času, ko tožba še sploh ni bila vložena, zavajala tožnika, in to celo s ponarejenimi listinami, da teče postopek pred sodiščem; - da je bila tožba zaradi povrnitve vlaganj vložena 24. 6. 2011; - da je bil s pravnomočno sodbo tožniku prisojen znesek 6.649,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje; - da je tožnik zato, ker je bila tožba vložena šele 24. 6. 2011, utrpel škodo v višini 1.309,84 EUR, kolikor znašajo zakonske zamudne obresti od zneska 6.649,88 EUR za čas od 26. 4. 2009 do 23. 6. 2011. 13. Očitka toženke, da tožnik ni dokazal elementov odškodninske odgovornosti in da sodišče prve stopnje ni obrazložilo protipravnosti toženkinega ravnanja, nista (in niti ne moreta biti) utemeljena. Temelj poslovne oziroma pogodbene odškodninske odgovornosti je namreč v kršitvi pogodbene obveznosti, to je v kršitvi obveznosti, ki bi jo dolžnik moral izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (prvi odstavek 239. člena OZ). Splošno pravilo o pogodbeni odškodninski odgovornosti je določeno v drugem odstavku 239. člena OZ, ki določa, da je upnik, če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala. Predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti so tako: kršitev pogodbene obveznosti; vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti; vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in škodo; škoda, ki zaradi te kršitve nastane pogodbi zvesti stranki.

14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženka svoje pogodbene obveznosti ni izpolnila, saj tožbe ni vložila. Ker ji izpolnitve te obveznosti tožnik ni onemogočil, je bila toženka torej tista, ki je kršila pogodbo. V posledici kasnejše vložitve tožbe je tožnik utrpel premoženjsko škodo, saj je bil upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so izpolnjene vse predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti.

15. Toženka nadalje očita, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo zneska nastale škode. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje zakonske zamudne obresti izračunati od indeksiranega zneska, ker bi bil tožniku v primeru, da bi bila tožba vložena 26. 4. 2009, prisojen nižji znesek od zneska 6.649,88 EUR. Trdi, da prisojeni znesek predstavlja vrednost tožnikovega vložka, indeksiranega na dan vložitve tožbe2. 16. Gornja pritožbena trditev, da gre pri pravnomočno prisojenem znesku za indeksiran znesek, predstavlja pritožbeno novoto. Tega dejstva namreč toženka pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala. Ob odsotnosti navedb, zakaj to dejstvo ni bilo zatrjevano predhodno, gre za pritožbeno novoto, katere utemeljenosti pritožbeno sodišče ne sme presojati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

17. Pravilno pa je stališče toženke, da je mogoče od obračunanih neplačanih obresti zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (381. člen OZ). Ker je tožnik vložil tožbo v tej zadevi na dne 1. 2. 2013, ima pravico od obračunanih zamudnih obresti zahtevati procesne obresti šele od tega dneva dalje. Tožniku gredo tako zakonske zamudne obresti od zneska 1.309,84 EUR šele od 1. 2. 2013 dalje.

Glede stroškov

18. Kakšnih okoliščin primera, ki bi utemeljevale ovrednotenje uspeha strank ločeno „po temelju“ in „po višini“, tožnik v pritožbi ne navaja. Ker tudi sodišče prve stopnje kakšnih takšnih okoliščin ni ugotovilo, se izpodbijana metoda odmere stroškov glede na vrednost prisojenega zneska, katero je pri svoji odločitvi upoštevalo prvostopno sodišče, izkaže za materialnopravno pravilno (154. člen ZPP).

Sklepno

19. V izpodbijano sodbo je bilo potrebno poseči z delno spremembo zaradi zmotne uporabe materialnega prava v delu, v katerem so bile tožniku prisojene zakonske zamudne obresti od 1.309,84 EUR za čas pred 1. 2. 2013 (od 24. 6. 2011 do 31. 1. 2013). V preostalem, še izpodbijanem delu, pa je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje potrditi, saj se pritožbi nista izkazali za utemeljeni (tožnikova v celoti, toženkina delno) in ju je bilo zato potrebno zavrniti (peta alineja 358. člena ter 353. člen ZPP).

20. Zaradi spremembe sodbe v prvostopno odločitev o stroških ni bilo potrebno poseči, saj sprememba odločitve glede stranske terjatve na ugotovljeni uspeh v pravdi nima vpliva. Stroške pritožb in odgovorov nanju, ki so pravdnima strankama nastali v zvezi s tem pritožbenim postopkom, pa morata pravdni stranki kriti sami. Tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel, toženka pa zato, ker je s pritožbo uspela le zoper stransko terjatev, torej samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški (prvi in drugi odstavek 165. člena ter prvi in tretji odstavek 154. člena ZPP).

1 Glede splošnega opisa pojma osebnostnih pravic glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 160/2018 z dne 20. 6. 2019 (§§ 15-17). 2 V sodbi P 9/2018 je pod 13. točko obrazložitve utemeljeno, da je bilo povečanje vrednosti nepremičnin izračunano upoštevaje indeks za stanovanjsko gradnjo GZS-IGM na dne 23. 6. 2011 (na dan vložitve tožbe).