Jedro

Ne le da dolžnik za svoje trditve v ugovoru ni predlagal nobenega dokaza, niti obstoja upnikove terjatve do njega ni dokazno podprto izpodbijal, saj ni zatrjeval, da terjatev upnika iz naslova opravljenih prevozov ne obstaja. In ker tega ni zatrjeval, njegove trditve v zvezi s škodo, ki naj bi mu jo povzročil upnik z razkrivanjem poslovnih informacij pa so zgolj posplošene (predvsem pa dolžnik ne pove, da bi iz tega naslova zoper upnika kaj uveljavljal), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o neutemeljenosti dolžnikovega ugovora.

Izrek

Pritožba dolžnika se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojnih listin z dne 16.8.2006. Proti navedenemu sklepu je dolžnik vložil pritožbo zaradi povzročene škode. Trdi, da je podjetje T. , d.o.o., razkrivalo poslovne informacije njegovim naročnikom v zvezi s ceno prevoza, čeprav je bilo izrecno rečeno, da se o njegovih poslovnih dogovorih ni dovoljeno pogovarjati z nikomer. S tem mu je povzročilo veliko gmotne škode. O nastali škodi ga je dolžnik pravočasno obvestil in mu vrnil poslane račune za prevoz. Kot dokaz predlaga zaslišanje prič S.M. in direktorja firme T. Pritožba upnika ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izterjuje upnik v tem postopku vrednost opravljenih prevozov po treh računih, ki so kot verodostojne listine priloženi predlogu za izvršbo. Zoper sklep o izvršbi, ki ga izda sodišče na podlagi verodostojnih listin, lahko dolžnik vloži ugovor, ki se šteje za obrazloženega in utemeljenega, če v njem navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje in če predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru (2. odst. 61. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ). Pri tem pa morajo biti zatrjevana in dokazno podprta dejstva takšna, da bi v sledeči pravdi privedla do zavrnitve upnikovega zahtevka, če bi se izkazala za resnična. Vendar pa v obravnavanem primeru ne le da dolžnik za svoje trditve v ugovoru ni predlagal nobenega dokaza, niti obstoja upnikove terjatve do njega ni dokazno podprto izpodbijal, saj ni zatrjeval, da terjatev upnika iz naslova opravljenih prevozov ne obstaja. In ker tega ni zatrjeval, njegove trditve v zvezi s škodo, ki naj bi mu jo povzročil upnik z razkrivanjem poslovnih informacij pa so zgolj posplošene (predvsem pa dolžnik ne pove, da bi iz tega naslova zoper upnika kaj uveljavljal), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o neutemeljenosti dolžnikovega ugovora.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ, pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.