Jedro

Predpostavka, brez katere o odškodnini v nobenem primeru ni mogoče govoriti, je obstoj škode, pri tem pa je ključnega pomena, kakšno vrsto škode tožnik vtožuje (odškodnina zaradi neupravičenega pripora mu je že pravnomočno prisojena – res iudicata). Oboje, plačilo rente in plačilo izgubljenega dohodka, predstavlja obliko premoženjske škode, ki je vezana na prikrajšanje zaradi škodnega dogodka. Da bi oškodovanec lahko uspešno uveljavljal eno ali drugo od navedenih oblik premoženjske škode, bi moral dokazati, da je zaradi škodnega dogodka (konkretno neupravičenega pripora) prikrajšan v svoji premoženjskopravni sferi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikova tožbena zahtevka za plačilo rente v višini 708,00 EUR mesečno ter plačilo izgubljenega dohodka v znesku 132.175,93 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je tožniku naložilo, da toženi stranki povrne 1.487,00 EUR pravdnih stroškov.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi navaja, da je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo. Navaja, da sodišče ni upoštevalo in preizkusilo vseh predloženih navedb in dokazov ter je zmotno ugotovilo dejansko stanje, kar je imelo za posledico tudi bistveno kršitev postopka. Sodba je nerazumljiva, saj sodišče najprej ugotavlja, da vzročna zveza obstoji, nato pa, da tožnik ni utemeljil in dokazal upravičenosti do vtoževanega, v tem kontekstu pa je napravilo bistveno kršitev postopka pri vpogledu v spis P 1864/2006, sicer bi lahko ugotovilo, da je bila glede zaposlitve tožnika pri materi slednja predlagana za zaslišanje. Sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja, temveč se je oprlo zgolj na navedbe tožene stranke, da tožniku ni uspelo dokazati izgubljenega dohodka in rente. V nadaljevanju ponavlja trditve iz prvostopenjskega postopka ter navaja, da mu ni bilo treba posebej dokazovati zaposlitve, saj je splošno znano, da je v času zaposlitve opravljal delo in prejemal plačo. Sodišče svojih domnev, da ni izkazal višine plače, ki naj bi jo prejemal pred aretacijo, in da ni izkazal, da bi se zaposlil, če do aretacije ne bi prišlo, ne opre na noben dokaz. Poudarja, da je temelj pravnomočno dokazan v postopku P 1846/2006, zato sodišče tam ugotovljenih dejstev ne bi smelo ponovno presojati. V tožbi za plačilo rente je navedel, da gre za razliko od prejete pokojnine do povprečne plače, ki bi jo prejemal, če ne bi prišlo do škodnega dogodka. Predložil je statistične podatke o višini povprečne plače v Republiki Slovenije, ki bi jo vsekakor zaslužil, saj je bil od dvajsetega leta stalno zaposlen. Po prenehanju pripora se je bolezen razvila do take stopnje, da je postal invalid prve kategorije in nesposoben za vsako delo. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožena stranka je na vročeno pritožbo pravočasno odgovorila, zavrača tožnikove navedbe in predlaga zavrnitev njegove pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni (bilo) sporno, da je bil tožnik neupravičeno priprt od 17. 10. 1995 do 19. 2. 1996 ter mu je zaradi neupravičenega pripora pravnomočno že prisojena odškodnina v znesku 30.000,00 EUR. V tej pravdi uveljavlja dva tožbena zahtevka, ki temeljita na istem dejanskem izhodišču, in sicer zatrjuje, se mu je zaradi neupravičenega pripora zdravstveno stanje tako poslabšalo, da je postal trajni invalid in nesposoben za kakršnokoli delo. Od 1. 1. 2010 (tožbo je vložil 8. 3. 2010) zato uveljavlja plačilo mesečne rente v višini 708,00 EUR, za nazaj, tj. od prvega dne neupravičenega pripora do 31. 12. 2009, pa razliko med prejeto in plačo, za katero zatrjuje, da bi jo prejel, če ne bi prišlo do škodnega dogodka, uveljavlja kot izgubljeni dohodek.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, češ da je prvostopenjska sodba obremenjena z absolutno bistvenimi kršitvami. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (četrti odstavek na 4. strani sodbe), da je podana vzročna zveza med neutemeljenim priporom in tožnikovo boleznijo, kar pa še ne pomeni, da je njegov tožbeni zahtevek utemeljen. Vzročna zveza je namreč le ena od predpostavk, ki morajo biti izpolnjene, da bi lahko sodišče prisodilo denarno odškodnino. Predpostavka, brez katere o odškodnini v nobenem primeru ni mogoče govoriti, je obstoj škode, pri tem pa je ključnega pomena, kakšno vrsto škode tožnik vtožuje (odškodnina zaradi neupravičenega pripora mu je že pravnomočno prisojena – res iudicata). Oboje, plačilo rente in plačilo izgubljenega dohodka, predstavlja obliko premoženjske škode, ki je vezana na prikrajšanje zaradi škodnega dogodka. Da bi oškodovanec lahko uspešno uveljavljal eno ali drugo od navedenih oblik premoženjske škode, bi moral dokazati, da je zaradi škodnega dogodka (konkretno neupravičenega pripora) prikrajšan v svoji premoženjskopravni sferi.

7. Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek (212. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik, prvič, niti ni podal ustreznih trditev, in drugič, za svoje postavljene trditve ni ponudil ustreznih dokazov. Tožnik svojo tožbeno podlago gradi na hipotetični predpostavki, da bi, če do škodnega dogodka ne bi prišlo, zaslužil vsaj povprečno plačo v Republiki Sloveniji 1.100,00 EUR. Ta trditev ne zadošča, da bi lahko sodišče sodilo o tem, ali je tožnik zaradi škodnega dogodka prikrajšan. Tožnik bi moral, kot je pravilno zapisalo že sodišče prve stopnje, postaviti trditev (in jo nato v postopku tudi dokazati), koliko je zaslužil, preden je bil neupravičeno priprt, ali vsaj, glede na to, da je bil tik pred priprtjem na Zavodu za zaposlovanje, kjer ni prejemal nadomestila, koliko je kadarkoli pred tem zaslužil. Tožnik svojih trditev kljub dejstvu, da je tožena stranka že vse od odgovora na tožbo dalje opozarjala, da tožnik svojih trditev ni konkretiziral ter da gre za „hipotetično plačo“, in kljub dejstvu, da je sodišče prve stopnje opravilo konkretno materialno-pravdno vodstvo (zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 20. 4. 2011, list. št. 28 (spodaj) in 29 (zgoraj) v spisu), ni zmogel postaviti potrebnih trditev, ki bi sploh omogočale sojenje o tem, ali je tožnik prikrajšan ali ne. Nesporni dejstvi, da ima tožnik srednješolsko izobrazbo in dvanajst let izkušenj kot kvalificiran varilec, ob s strani sodišča prve stopnje ugotovljenih dejstvih, ki jih pritožnik ne izpodbija, da tožnik ob priprtju ni bil zaposlen, da je bil prijavljen za Zavodu za zaposlovanje in ni prejemal nadomestila, pred tem pa je bil v službi pri mami, ne zadostuje, da bi lahko sodišče ugodilo kateremu od postavljenih tožbenih zahtevkov, ki sta vezana na prikrajšanje (nasprotno, ob priprtju ni prejemal dohodkov, sedaj pa prejema pokojnino). Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožnik za zaslišanje predlagal svojo mamo, ki bi lahko izpovedala o zaposlitvi pri njej (koliko je pri njej zaslužil), je zmotna iz več razlogov: prvič, ker tega dokaza v tem postopku ni predlagal, stranka pa se ne more sklicevati na dejstva in dokaze iz nekega drugega postopka, in drugič, ker izvedba dokaza ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage, o čemer se je že večkrat izrekla tudi sodna praksa. Svojih ugotovitev, da tožnik ni zmogel trditvenega bremena, sodišču (prve stopnje) ni (bilo) treba utemeljevati na izvedenih dokazih, kot zmotno meni pritožnik. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse dokaze, predlagane v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka (tožnikovo zaslišanje ni mogoče – list. št. 27, dokaz z izvedencem finančne stroke pa je tožnik umaknil – list. št. 29), zmotna pa je pritožbena navedba, da je dejstvo, da je bil tožnik pred priprtjem zaposlen, splošno znano in mu ga ni treba dokazovati. Nosilec trditvenega bremena je tožnik in dejstva bi moral zatrditi, nato pa še dokazati v tem in ne v kakem drugem postopku, a tega ni zmogel. 8. Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).