Jedro

Predlog v zemljiškoknjižni zadevi Dn 74318/2016je bil pravnomočno zavrnjen in je bil vsebinsko enak, kot v predmetni zadevi. Podana je njuna subjektivna in objektivna identiteta. Ko ugotovi, da gre za res iudicata, mora sodišče predlog predlagatelja postopka zavreči.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se zemljiškoknjižni predlog zavrže. Predlagateljica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Zemljiškoknjižna sodniška pomočnica je s sklepom Dn 110968/2016 z dne 14. 6. 2016 ugodila zemljiškoknjižnemu predlogu Občine M. in pri parceli 26/2 k.o. ... (katere zemljiškoknjižni lastnik je nasprotni udeleženec F. K.) dovolila vpis etažne lastnine in sicer stavbe z ID znakom X-329, desetih posameznih delov stavbe, pri katerih je vpisala lastninsko pravico na ime predlagateljev in drugih udeležencev, kot izhaja iz 2. do vključno 11. točke izreka, dveh splošnih skupnih delov stavbe v solastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov ter nazadnje dovolila še izbris lastninske pravice nasprotnega udeleženca pri parceli 26/2 k.o...

Ugovor nasprotnega udeleženca zoper ta sklep je zemljiškoknjižna sodnica zavrnila.

Nasprotni udeleženec v pritožbi zoper tako odločitev najprej očita, da mu sodišče prve stopnje ni vročilo predlagateljevega odgovora na ugovor in trdi, da je bilo s tem kršeno načelo kontradiktornosti postopka. Nato navaja, da je v ugovoru med drugim podal ugovor res iudicata in ugovor zlorabe procesnih pravic, sodišče pa se teh navedb ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je kršilo načelo formalnosti postopka, ker ni odločalo v mejah zahtevka v predlogu, in je samo sklepalo, kaj je hotela predlagateljica storiti in kaj naj bi dejansko navedla kot podlago za predlog. Nasprotnemu udeležencu ni bilo odgovorjeno niti na navedbo, da predlagateljica ni predložila listine, ki se kot podlaga za vpis zahteva v 40.a členu Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1). Vztraja pri stališču, da pogoji za vpis v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni in argumentirano graja drugačne razloge v izpodbijanem sklepu.

Predlagateljica v odgovoru na pritožbo navaja, da je nasprotni udeleženec udeleženec postopka, ker je zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine, pri kateri se predlaga vpis. Ker pa je sodni spor glede lastninske pravice na tej nepremičnini že zaključen in je v njem pravnomočno razsojeno, da nasprotni udeleženec ni lastnik nobenega dela stavbe, nasprotnega pa tekom tega postopka niti ni trdil, niti pojasnil, zakaj se vpisu protivi, nima pravnega interesa za vložitev pritožbe in bi jo bilo potrebno zavreči. Predlagateljica prereka pritožbene trditve, pri čemer meni, da je bil predhodni predlog za vpis zavrnjen iz procesnih in ne vsebinskih razlogov in da zato ta odločitev ne šteje za pravnomočno razsojeno stvar, za katero velja načelo ne bis in idem. Nasprotno stališče bi pomenilo, da etažni lastniki kljub pravnomočni sodbi ne bi mogli vknjižiti svoje lastninske pravice.

Pritožba je utemeljena.

Dejstvo je, da je pritožnik vknjižen kot zemljiškoknjižni lastnik zgoraj navedene nepremičnine in je oseba, proti kateri je bil predlagan in dovoljen vpis. Zato in ker je zemljiškoknjižna sodnica z izpodbijanim sklepom njegov ugovor zoper sklep o dovolitvi vpisa zavrnila, ne more biti dvoma, da ima pravni interes za pritožbo. Drugačno stališče predlagateljice je pravno zmotno.

O isti stvari, o kateri je že bilo razsojeno oziroma vsebinsko odločeno s sklepom, ni mogoče ponovno odločati. Gre za procesno oviro, na katero mora sodišče paziti že po uradni dolžnosti in to ves čas postopka (glej drugi odstavek 319. člena Zakona o pravdnem postopku1 v zvezi z drugim odstavkom 120. člena ZZK-1 in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku2).

Pritožnik utemeljeno navaja, da je bilo o enakem zemljiškoknjižnem predlogu, o kakršnem je bilo odločeno sedaj, že pravnomočno odločeno. Drži, da je na to opozoril v ugovoru, ko je navajal, da iz zgodovinskega izpiska za obravnavano nepremičnino izhaja, da je v prvi polovici leta 2016 predlagateljica kar petkrat vložila isti zemljiškoknjižni predlog za vpis oblikovanja etažne lastnine, pri čemer je prve tri predloge umaknila, v četrti zadevi Dn 74318/2016 je bilo pravnomočno odločeno, da vpis ni dovoljen, peti postopek z enakim predlogom pa je konkretni postopek.3 V odgovoru na ugovor je predlagateljica pritrdila, da je z namenom vpisa oblikovanja etažne lastnine vložila več predlogov. Navajala je, da sta bila identična le zadnja dva predloga, s tem, da je bil zadnji predlog oddan s pojasnilom o delu stavbe 10. Navedla je še, da je bil v zadevi Dn 74318/2016 predlog za vpis etažne lastnine res zavrnjen, vendar iz procesnih in ne vsebinskih razlogov in zato zanikala, da bi šlo zdaj za ponovno določanje o isti stvari. Slednje navaja tudi v pritožbenem postopku.

Kot izhaja iz povzetih navedb, med strankama ni bilo sporno, da je bil zemljiškoknjižni predlog v zadevi Dn 74318/2016 vsebinsko enak, kot v predmetni zadevi. Do zaključka, da je podana njuna subjektivna in objektivna istovetnost, je po primerjavi predlogov v obeh e-spisih prišlo tudi pritožbeno sodišče (šlo je je iste udeležence in predlagana je bila ista vrsta in vsebina vpisa pri isti nepremičnini, v utemeljitev vpisa so bile predložene iste listine). Drži sicer da je bil predlog v tej zadevi oddan skupaj s pojasnilom glede dela 10, vendar to ni bistveno. Gre zgolj za obrazložitev zemljiškoknjižnega predloga,4 vloženo kot poseben elektronski dokument v skladu s tretjim odstavkom 11. člena Pravilnika o zemljiški knjigi, ki na presojo istovetnosti samega predloga za vpis ne vpliva.

Ne drži (sicer pavšalna) trditev predlagateljice v odgovoru na pritožbo, da je bil predlog zadevi Dn 74318/2016 zavrnjen iz procesnih in ne vsebinskih razlogov. Odločitev je bila brez dvoma vsebinska. Zemljiškoknjižno sodišče je s sklepom z dne 13. 5. 2016 odločilo, da se vpis ne dovoli. Kot izhaja iz njegove vsebine, je tako odločitev sprejelo po presoji utemeljenosti predloga z vidika materialnopravnih določb ZZK-1. Prišlo je do zaključka, da niso izpolnjeni pogoji za dovolitev vpisa, ki jih določa 148. člen ZZK-1. Pojasnilo je, da za predlagani vpis na posameznem delu s št. 1956-329-10 ni podlage niti v sodbi (kjer je ta del izpuščen) niti v Dodatku k oblikovanju etažne lastnine z dne 7. 3. 2016, pri sklenitvi katerega F. K. ni sodeloval in tudi ne izdal zemljiškoknjižnega dovolila, pri čemer v postopku oblikovanja etažne lastnine samo delni vpis ni možen. Da je sklep pravnomočen, ni prerekano in to izkazujejo tudi zemljiškoknjižni podatki (predlagateljica zoper njega ni vložila pravnih sredstev).

S tem, ko je zemljiškoknjižno sodišče ponovno vsebinsko odločalo o predlogu, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, je storilo že uradoma upoštevno absolutno bistveno kršitev postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 120. člena ZZK-1 in 37. členom ZNP). Ko ugotovi, da gre za res iudicata, mora sodišče predlog predlagatelja postopka zavreči. Glede na naravo kršitve je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano odločitev spremenilo tako, da je zemljiškoknjižni predlog zavrglo (3. točka prvega odstavka 161. člena ZZK-1).

Glede na navedeno odgovor na ostale pritožbene navedbe ni potreben.

Udeleženci v zemljiškoknjižnem postopku sami krijejo svoje stroške postopka (drugi odstavek 120. člena ZZK-1 v zvezi s prvim odstavkom 35. člena ZNP), zato to velja tudi za stroške, ki jih je v zvezi s pritožbenim postopkom priglasila predlagateljica.

1 V nadaljevanju: ZPP.

2 V nadaljevanju: ZNP.

3 Kar je dokazno podprl z zgodovinskim izpiskom iz zemljiške knjige.

4 V njem je predlagateljica navajala, da je bil predhodni predlog zavrnjen iz razloga, ker v sodbi P 2322/2011 z dne 3. 10. 2014 ni podlage za enoto 10 ter še, da iz Dodatka k oblikovanju etažne lastnine izhaja, da po navedeni sodbi F. K. ni lastnik nobenega dela stavbe, niti stavbišča niti funkcionalnega zemljišča in da ni razloga, da bi bil podpisnik sporazuma o oblikovanju etažne lastnine.