Jedro

Če izpraznitev prostorov izvaja izvršitelj, prizadeta stranka ne more uspeti s predlogom za izdajo začasne odredbe, s katerimi bi se ta dejanja prenehala, saj je za to predvideno varstvo po 52. členu ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, po kateri naj bi tožena stranka morala takoj odkleniti in odpreti vhodna vrata poslovnih prostorov - klubskih prostorov v poslovno stanovanjski zgradbi na naslovu ..., bodisi zamenjati ključavnico na vhodnih vratih in tožeči stranki izročiti ključe ter omogočiti vstop in uporabo prostorov za klubske potrebe v obsegu, kot jih je tožeča stranka uporabljala že pred motilnim dejanjem. Sodišče je zavrnilo tudi predlog, da se toženi stranki izreče denarna kazen v višini 2.000,00 EUR za primer, če ne bi izpolnila naloga iz te začasne odredbe. Če tožena stranka ne bi izpolnila naloga iz začasne odredbe, bi sodišče na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni opravilo izvršbo in hkrati izdalo nov sklep, s katerim bi določilo kršitelju višjo kazen za primer, če bi kršitelj začasno odredbo ponovno kršil. Sodišče je zavrnilo tudi stroškovni del zahtevka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP) in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma podrejeno, da se sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico. Stališče sodišča prve stopnje je zgrešeno, saj sama prisotnost izvršitelja nikakor ne pomeni, da je bilo dejanje opravljeno v skladu z zakonom, kajti tako tožena stranka kot tudi izvršitelj sta bila seznanjena z dejstvom, da se v prostorih že vse od 28.10.2008 nahaja tožeča stranka, zoper katero pa ne obstoji noben izvršilni naslov, na podlagi katerega bi bila tožena stranka ali pa izvršitelj upravičena od nje karkoli terjati. Kluba K. v spornih prostorih ni že vse od 28.10.2008, kar je toženi stranki znano in je to tudi predstavljeno z ustrezno tablo pred vhodom v prostor. O tem je bil obveščen tudi izvršitelj in se je vse vedelo pred izvršitvijo motilnega ravnanja, tako da o zakonitosti opravljenih ravnanj ni mogoče govoriti. Sodišče je s svojim sklepom legaliziralo nezakonito ravnanje, ne da bi se prepričalo o zakonitosti početja tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo izdajo začasne odredbe, ker tožeča stranka ni verjetno izkazala obstoja terjatve, saj je tožena stranka, kot trdi sama tožeča stranka, skupaj z izvršiteljem zamenjala ključavnico na vhodnih vratih na podlagi odločbe sodišča, s čimer je dejanje tožene stranke izgubilo lastnost samovoljnega oziroma protipravnega dejanja. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje pravilnim zaključkom, pojasnjenim v obrazložitvi sklepa sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe vezano na navedbe predlagatelja (konkretno tožeče stranke) v predlogu. Iz teh navedb izhaja, da je toženec s pomočjo izvršitelja J.Z. na vhodnih vratih predmetnega prostora zamenjal ključavnico in vrata zaklenil. Izvršitelj je po tožbenih navedbah pri tem pojasnil, da je od sodišča dobil izvršilni sklep, po katerem naj bi Športno razvedrilni klub K. moral izprazniti sporne prostore. Trditev tožeče stranke v tožbi in predlogu ter tudi v pritožbi nakazuje, da je izvršitelj imel veljavni pravni temelj (sklep o izvršbi), s katerim je kot pomočnik sodišča (prim. 280. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju; Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami; v nadaljevanju ZIZ), opravljal dejanje, ki ga je odredilo sodišče. Pri tem pa naj bi izvršitelj, potrditvah tožeče stranke, prekoračil svoje naloge, določene v sklepu, kar kaže na nepravilnosti pri opravljanju izvršbe (glej 52. člen ZIZ). Tako ima tožeča stranka kot udeleženec v postopku izvršbe z vlogo pravico zahtevati od sodišča, naj odpravi nepravilnosti, ki naj bi jih izvršitelj storil pri opravljanju izvršbe. Dejanje, ki naj bi ga storil toženec s pomočjo izvršitelja, tako ne more biti samovoljno po 3. odst. 33. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/02; v nadaljevanju SPZ). Izvršitelj je namreč razpolagal s sklepom o izvršbi, ki temelji na zakonu.

Pritožbena navedba o tem, da je bil izvršitelj o spremembi posestnika na spornih poslovnih prostorih seznanjen predstavlja nedovoljeno novoto po 1. odstavku 337. člena ZPP. Glede na to, da izvršilni postopek vključuje glavno značilnost posestnega varstva (hitrost postopka – 11. člen ZIZ), tožeča stranka ne more uspeti s predlogom za izdajo začasne odredbe, saj je za to predvideno posebno varstvo po ZIZ. Sodišče druge stopnje se do vseh ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo, glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni verjetno podan niti prvi pogoj, torej, da verjetno obstoji terjatev.

Razlogi, s katerimi pritožnik izpodbija sklep sodišča prve stopnje tako niso podani, zato je sodišče druge stopnje na podlagi 2. odst. 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.