Jedro

Kaznivo dejanje po drugem odstavku 263. člena KZ-1 ne zahteva, da storilec uradno osebo napelje k nezakonitemu ravnanju. Izvršitvena oblika ravnanja obsojenca, ki je posredoval, da se ne bi opravilo uradno dejanje, ki bi se smelo opraviti, nezakonitosti ne zahteva.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 400,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po drugem odstavku 263. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti ter stransko denarno kazen štirideset dnevnih zneskov po 30,00 EUR, skupaj 1.200,00 EUR, ki se izvrši, obsojenec pa jo je dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni obsojencu določilo en dan zapora. Obsojencu je v plačilo naložilo še stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in sodno takso. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo je iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Predlagal je, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno, da sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina. Strinja se s presojo in razlogi drugostopenjskega sodišča, tako glede izpolnitve zakonskih znakov kaznivega dejanja, kot glede zavrnitve dokaznega predloga obrambe in očitane kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku. O njem se je izjavil obsojenčev zagovornik. Navedel je, da vztraja pri navedbah v zahtevi in dodal, da ravnanje obsojenca ne more biti protipravno, niti ne naklepno, saj obsojenec v trenutku, ko je po telefonu poklical B. B., ni mogel vedeti, ali je voznik storil prekršek.

B-1.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso pravilno ali v celoti ugotovljena.

B-2.

6. Vložnik kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP uveljavlja s trditvijo, da z opisanim ravnanjem obsojenca niso podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po drugem odstavku 263. člena KZ-1. Navaja, da obsojenec zgolj s klicem in domnevno izrečeno grožnjo B. B., ob tem da mu nikoli ni rekel naj voznika ne preizkusi s testom alkoholiziranosti, ni uresničil zakonskih znakov tega kaznivega dejanja. Meni, da gre pri tem kaznivem dejanju za napeljevanje uradne osebe k nezakonitemu ravnanju, pri čemer storilec zavestno izkorišča svoj nadrejeni položaj. Trdi, da obsojenec v razmerju do B. B. takega položaja ni mogel izkoristiti, ker ta ne obstaja, B. B. pa z odstopom od preizkusa alkoholiziranosti ne bi nezakonito ravnal. Določba 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) policistu daje pooblastilo, da sme izvesti preizkus alkoholiziranosti, če tega uradnega dejanja ne opravi pa s tem ne ravna nezakonito.

7. Kaznivo dejanje po drugem odstavku 263. člena KZ-1 stori kdor izrabi svoj položaj ali svoj resnični ali domnevni vpliv in posreduje, da bi se opravilo uradno dejanje, ki se ne bi smelo opraviti, ali da se ne bi opravilo uradno dejanje, ki bi se moralo ali smelo opraviti. Obsojenec je bil spoznan za krivega izvršitvene oblike, da je izrabil svoj položaj in vpliv, zato da se ne bi opravilo uradno dejanje, ki bi se smelo opraviti. V izreku pravnomočne sodbe je opisano, da je kot policist po telefonu poklical sodelavca policista B. B., ki je tedaj njegovemu prijatelju D. D. kot vozniku avtomobila odredil preizkus alkoholiziranosti, in ga prosil, ali je mogoče, da D. D. s testom ne preizkusi, tako da je navajal, da je voznik njegov prijatelj in da je blizu doma. Kot je na vsebinsko enake pritožbene navedbe, da obsojenec v odnosu do policista B. B. ni bil v nadrejenem položaju, in zato ni izpolnjen zakonski znak „izrabi svoj položaj ali vpliv“ tega kaznivega dejanja, odgovorilo že višje sodišče, kazenski zakon zato, da bi bilo to kaznivo dejanje podano, ne zahteva, da je storilec v odnosu do uradne osebe v nadrejenem položaju. Inkriminirano je tudi posredovanje z izrabo storilčevega resničnega ali domnevnega vpliva, zato je lahko storilčev položaj ali vpliv zelo raznolik. Zadostuje že, da je vpliv storilca samo domneven, ali da storilec izrabi svoje prijateljstvo ali poznanstvo do odgovorne osebe.1 V obravnavani zadevi je že prvostopenjsko sodišče pravilno in razumno obrazložilo, da je obsojenec posredoval pri sodelavcu, saj sta bila oba prometna policista Prometne policijske postaje Koper in s tem izrabil svoj položaj in vpliv med policisti prav zaradi načina njihovega dela in medsebojne solidarnosti.

8. Kaznivo dejanje po drugem odstavku 263. člena KZ-1 tudi ne zahteva, da storilec uradno osebo napelje k nezakonitemu ravnanju. Veliki znanstveni komentar Kazenskega zakonika, sklicujoč se na sodbo VSRS I Ips 10314/2012 z dne 17. 7. 2014 sicer navaja, da gre za posredovanje v smislu te določbe samo v tistih primerih, ko skušajo posamezniki zunaj okvira svojih formalnih pristojnosti in pooblastil pri uradnih osebah ali javnih uslužbencih doseči neko nezakonito odločitev.2 Vendar citirana sodba (na katero se vložnik sicer ne sklicuje) z obravnavano zadevo ni primerljiva, saj se nanaša na drugo izvršitveno obliko kaznivega dejanja, to je, da je bilo opravljeno uradno dejanje, ki se ne bi smelo opraviti,3 kar že samo po sebi kaže na nezakonito ravnanje. Izvršitvena oblika ravnanja obsojenega A. A., ki je posredoval, da se ne bi opravilo uradno dejanje, ki bi se smelo opraviti, nezakonitosti ne zahteva. Drži, da je skladno z določbo 107. člena ZPrCP odreditev preizkusa alkoholiziranosti diskrecijska pravica policista. V konkretnem primeru je policist preizkus alkoholiziranosti že odredil, obsojenec pa je s svojim nezakonitim posredovanjem skušal doseči, da bi policist to svojo odredbo preklical. Višje sodišče je pravilno presodilo, da bi policist B. B., če bi obsojencu ugodil, kršil načelo enakosti pred zakonom, pri čemer je bil, ker se je za preizkus alkoholiziranosti odločil zaradi suma, da voznik vozi pod vplivom alkohola, le tega dolžan izvesti in bi z odstopom od že začetega uradnega dejanja lahko ravnal nezakonito in storil kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1. 9. Tako se izkaže, da so vložnikove navedbe, da obsojenec policistu B. B. ni bil nadrejen, B. B. pa z odstopom od izvedbe preizkusa alkoholiziranosti ne bi ravnal nezakonito, neutemeljene in kršitev kazenskega zakona ni podana. O zakonskih znakih kaznivega dejanja ima sodba sodišča prve stopnje razloge na straneh 13 in 14. Sodišče je presodilo, da jih je obsojenec izpolnil s tem, ko je policista B. B. vprašal, ali je možno kaj narediti, da voznik D. D. ne bi „pihal.“ S tem je hotel doseči, da policist B. B. ne bi opravil uradnega dejanja, ki bi ga moral ali smel opraviti na podlagi 107. člena ZPrCP, vplivanje oziroma izkoriščanje položaja pa v konkretni situaciji predstavlja vpliv, ki ga je obsojenec na B. B. imel s tem, ko je nanj računal, ker sta sodelavca, oba samostojna policista. Tako tudi kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo vložnik uveljavlja z očitkom prvostopenjskemu sodišču, da sodba teh razlogov nima, ni podana. Navedbe, da obsojenec zgolj s klicem in domnevno izrečeno grožnjo B. B., pri čemer mu ni rekel naj voznika ne preizkusi s testom alkoholiziranosti, ni uresničil zakonskih znakov tega kaznivega dejanja pa pomenijo izpodbijanje dokazne presoje sodišča in uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

10. Sodišču prve stopnje zagovornik prav tako neutemeljeno očita, da sodba tudi nima razlogov o tem, na podlagi česa sodišče šteje izpovedbo policista B. B. za verodostojno. Prvostopenjsko sodišče je presodilo in pojasnilo, da je B. B. izpovedal prepričljivo, logično in konsistentno, pri svoji izpovedbi je vztrajal in zavrnil vse obsojenčeve pripombe, razumno je pojasnil svoje ravnanje, njegova izpovedba pa je potrjena s potekom dogodka, ki je razviden iz vrstnega reda in trajanja telefonskih klicev med udeleženci,4 z zapisano pripombo v poročilu o delu, deloma pa tudi z izpovedbami prič D. D., E. E. in F. F. Procesna kršitev zato ni podana.

11. Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vložnik uveljavlja tudi s trditvijo, da razlogi prvostopenjske sodbe nasprotujejo vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah prič, saj je B. B. izpovedal, da mu obsojenec nikoli ni rekel, naj ne opravi preizkusa alkoholiziranosti voznika D. D. Zagovorniku ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da je B. B. na glavni obravnavi izpovedal, da mu obsojenec ni direktno rekel naj ne opravi preizkusa alkoholiziranosti, ampak ga je spraševal, kaj bi se dalo narediti, da voznik ne bi „pihal,“ kar je razumel kot, da naj preizkusa alkoholiziranosti ne izvede. Tudi sodišče je presodilo, da je izrečene obsojenčeve besede, o katerih je priča izpovedala, razumeti na način, da je obsojenec hotel preprečiti izvedbo preizkusa alkoholiziranosti. Na podlagi vseh izvedenih dokazov je zaključilo, da je obsojenec res želel doseči prav to, torej da B. B. preizkusa alkoholiziranosti z voznikom ne bi opravil. Tako se izkaže, da očitana protispisnost ni podana in da vložnik pod videzom zatrjevane kršitve dejansko nasprotuje dokazni presoji sodišča prve stopnje, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve.

12. Zagovornik še zatrjuje, da je sodišče prve stopnje obsojencu kršilo pravico do obrambe in izvajanja dokazov v svojo korist, ker je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče, policista C. C. Ker je sodišče v obrazložitvi sodbe navedlo, da je bil B. B. prepričljiv in mu je popolnoma verjelo ter v celoti sledilo, njegove izjave in zapisi pa so edini obremenilni dokaz zoper obsojenca, je predlagani dokaz, s katerim je obramba želela dokazati, da je B. B. neverodostojen, njegove izjave pa neresnične, relevanten in ga je sodišče po mnenju vložnika neutemeljeno zavrnilo.

13. Zagovornik je na glavni obravnavi podan dokazni predlog utemeljil z navedbami, da bi policist C. C. potrdil, da je B. B. raznašal govorice, da ga C. C. zaradi obravnavanega dogodka želi ovaditi, ko mu je C. C. poslal SMS, naj ne širi govoric, pa je B. B. začel trditi, da ga hoče ovaditi obsojenec. S tem bi sodišče po navedbam obrambe dobilo vpogled v okoliščine zgodbe in B. B. neverodostojnost, saj je B. B. izpovedal, da z C. C. o tem ni komuniciral. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo, z obrazložitvijo, da dokaz ne bi pripomogel k boljši razjasnitvi dejanskega stanja, saj C. C. ni bil očividec obravnavanega dogodka, niti ni bil pri njem neposredno udeležen, njegova izpovedba pa ne bi pripomogla k oceni sodišča o prepričljivosti in verodostojnosti B. B., saj je B. B. potrdil, da je ob neki priliki izvedel, da naj bi se zoper njega pripravljala kazenska ovadba, ker naj bi lagal o obravnavanem dogodku. V pritožbi je vložnik to odločitev sodišča izpodbijal z enakimi navedbami kot v zahtevi. Višje sodišče je pritrdilo presoji in razlogom sodišča prve stopnje in dodalo, da predlagani dokaz ni pravno relevanten, ker ga je obramba predlagala zaradi splošne ocene verodostojnosti B. B., torej kot kontrolni dokaz njegove resnicoljubnosti, tak preizkus pa ni potreben, ker je sodišče prve stopnje ključno izpovedbo B. B. presojalo vsestransko, tudi z drugimi dokazi in potekom dogodka in je argumentirano pojasnilo, zakaj njegovo izpovedbo ocenjuje kot verodostojno. Navedene razloge sprejema tudi Vrhovno sodišče. V skladu z ustaljeno sodno prakso morajo biti predlagani dokazi glede na njihovo vsebino in vrednost sposobni bistveno vplivati na ugotavljanje relevantnih dejstev, kar pomeni, da mora biti izkazana verjetnost, da bi izvedba predlaganega dokaza lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja.5 V obravnavani zadevi dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo ni pomembno za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja, niti za preverjanje verodostojnosti obremenilne priče. Sodišče je sicer sledilo obsojenčevemu zagovoru, ki se v tem delu sklada z izpovedbo policista B. B., da naj bi se v zvezi z obravnavanim dogodkom zoper tega pripravljala kazenska ovadba, ker so bili nekateri policisti proti B. B. ravnanju in so verjeli, da laže, s tem pa je bil seznanjen tudi sam B. B. Vendarle je bistvena povezava razlogov sodišča za zavrnitev tega dokaza z razlogi, v katerih je sodišče tehtno in razumno obrazložilo, na podlagi česa je verjelo in sledilo izpovedbi policista B. B. o obravnavanem dejanju obsojenca. Vložnik tako tudi nima prav, da je izpovedba B. B. edini obremenilni dokaz zoper obsojenca, saj je bila ta potrjena z vrstnim redom in trajanjem telefonskih klicev med udeleženci, pa tudi z izpovedbami drugih zaslišanih prič. Pravica do obrambe oziroma 29. člen Ustave Republike Slovenije zato ni bil kršen.

C.

14. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo.

15. Obsojenčev zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenec na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso po tarifnih številkah 7152, 7112, 71113 in 7119 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Pri določitvi njene višine je Vrhovno sodišče upoštevalo premoženjske razmere obsojenca, kot izhajajo iz podatkov spisa ter zahtevnost in obsežnost postopka z izrednim pravnim sredstvom.

16. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 D. Korošec: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, Ur. l. RS, Ljubljana, 2019, str. 133. 2 Ibidem, str.141. 3 V citirani zadevi je bilo službeno stanovanje na razpisu dodeljeno v najem osebi, ki za to ni izpolnjevala pogojev. 4 E. E. je obsojencu poslala SMS sporočilo, nato sta si izmenjala še dve SMS sporočili, dve minuti kasneje je obsojenec poklical na PP Postojna in spraševal kdo od prometnih policistov je to noč v službi, nato je poklical nazaj E. E., minuto kasneje pa B. B. - pogovor je trajal minuto in pol ter nato zopet E. E. - pogovor je trajal 5 minut. 5 Sodbi VSRS I Ips 238/2009 z dne 26. 11. 2009 in I Ips 38853/2013 z dne 13. 10. 2016.