Jedro

Delodajalec ne more podati redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga že zaradi prve kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, temveč šele, če delavec kljub pisnemu opozorilu kršitev ponovi. Pri tem ZDR ne zahteva ponavljanja istovrstnih kršitev in ne opredeljuje roka, v katerem je delodajalec upravičen predhodno pisno opozorilo upoštevati. Že iz opredelitve pravice do zagovora v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi v ZDR in v Konvenciji št. 158 MOD o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca izhaja, da je ta pravica relativnega značaja, katere bistvo je, da delodajalec praviloma mora omogočiti zagovor, stvar delavca pa je, ali bo to pravico izkoristil. Rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi je prekluzivnega značaja in ga sodišče ugotavlja ne glede na to, ali so stranke ugovarjale njegovemu poteku.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot neutemeljen zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 17.6.2005. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek za priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja in vrnitev tožnika nazaj na delo. Ugotovilo je obstoj utemeljenega odpovednega razloga, ker je bil tožnik od 19. do 28.2.2005 neupravičeno odsoten z dela, izpolnjeni pa so bili tudi drugi zakonski pogoji za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče druge stopnje je kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in so ti razlogi nejasni ter med seboj v nasprotju. Zakonski pogoj za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, to je obstoj predhodnega pisnega opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovitve kršitve, dejansko ni bil izpolnjen, saj je tožena stranka tožniku podala pisno opozorilo že v mesecu novembru 2004 in to iz povsem drugih razlogov, ki z neupravičenimi izostanki z dela niso imeli nič skupnega. Tako ni šlo za ponovitev kršitve. Poleg tega pa je sodišče zmotno presodilo, da tožniku ni bila kršena pravica do zagovora, ki se uvršča med ustavne in temeljne človekove pravice.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani. V odgovoru je navajala, da revizijski razlogi niso podani in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija je utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, saj se v njej sodišče opredeli do vseh bistvenih razlogov in ti razlogi niso med seboj v nasprotju ter iz njih izhaja utemeljenost izreka sodbe. V reviziji smiselno očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

Predhodno pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovitve kršitve iz prvega odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02) je pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. To pomeni, da delodajalec ne more podati redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi že zaradi prve kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, temveč šele, če delavec kljub pisnemu opozorilu kršitev ponovi. Pri tem ZDR ne zahteva ponavljanja istovrstnih kršitev in ne opredeljuje roka, v katerem je delodajalec upravičen predhodno pisno opozorilo upoštevati.

Ob ugotovitvah sodišča, da je bil tožnik v smislu prvega odstavka 83. člena ZDR pisno opozorjen na kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja novembra 2004, je utemeljeno presodilo, da so bili zaradi ponovitve kršitve, to je neupravičene odsotnosti z dela v času od 19.2. do 28.2.2005, izpolnjeni pogoji za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

V skladu z drugim odstavkom 83. člena ZDR mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo delavcu omogočiti zagovor, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Ne gre za pravico do zagovora v smislu določb 29. člena Ustave RS in določb 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot zmotno navaja revizija. Navedene določbe se nanašajo na kazenski postopek oziroma sodne postopke, postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu pa ni sodni postopek, niti postopek pred drugim državnim oziroma oblastnim organom. Gre za zakonsko ureditev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ima podlago v Konvenciji MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Zakon o ratifikaciji - Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe št. 4/84, v zvezi z Aktom o nasledstvu, Ur. l. RS, št. 15/92). Tudi navedena konvencija v 7. členu določa pravico do zagovora pred prenehanjem delovnega razmerja zaradi razlogov v zvezi z obnašanjem delavca ali njegovim delom, razen če od delodajalca z razlogom ni pričakovati, da delavcu zagovor omogoči. Že iz opredelitve pravice do zagovora v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi v ZDR in v navedeni konvenciji torej izhaja, da je ta pravica relativnega značaja, katere bistvo je, da delodajalec praviloma mora omogočiti zagovor, stvar delavca pa je, ali bo to pravico izkoristil. Sodišče je na podlagi obrazložene dokazane ocene ugotovilo, da je tožena stranka pred podajo sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku omogočila zagovor in da se je bil tožnik sposoben zagovora udeležiti. Glede te ugotovitve, na katero je revizijsko sodišče vezano, revizija izrecno ne uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Kolikor pa se z njo ne strinja, predstavljajo revizijske navedbe poskus uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Ob materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti sodišče ugotavlja, da mora delodajalec v skladu s petim odstavkom 88. člena ZDR podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Že v sodbi VIII Ips 25/2006 z dne 14.3.2006 je to sodišče poudarilo, da ta določba pomeni, da po poteku teh rokov delodajalec odpovedi ne more več podati. V sodbi VIII Ips 33/2006 z dne 11.4.2006 pa je sodišče glede roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi (sicer v zvezi s po vsebini enako opredeljenim rokom za izredno odpoved iz drugega odstavka 110. člena ZDR) izrecno ugotovilo, da gre za prekluzivni rok, ki ga sodišče upošteva po uradni dolžnosti. "To pomeni, da ga ugotavlja sodišče samo, ne glede na to, ali so ga stranke ugovarjale ali ne".

Pred nižjima sodiščema je bilo ugotovljeno, da je bila razlog za sporno odpoved tožnikova neupravičena odsotnost z dela v času od 19.2. do 28.2.2005, da je bila tožena stranka o samem dejstvu odsotnosti seznanjena že 28.2.2005, odpoved pa je bila podana 17.6.2006. Ker pri izdaji izpodbijane sodbe sodišče ni uporabilo določbe petega odstavka 88. člena ZDR o 30-dnevnem subjektivnem roku za odpoved, je ostalo dejansko stanje glede začetka teka tega roka in možnosti njegove pravne presoje nepopolno ugotovljeno. V sporu je namreč ostalo nerazčiščeno, kdaj je tožena stranka zvedela, da si tožnik za čas sporne odsotnosti ne bo mogel zagotoviti bolniškega staleža oziroma kdaj je bila tožena stranka seznanjena z morebitnimi drugimi razlogi za podajo sporne odpovedi. Seznanitev o tem je bila bistvena za začetek teka 30-dnevnega subjektivnega roka za odpoved.

Ker je ostalo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje v gornjem obsegu nepopolno ugotovljeno, je sodišče na podlagi določb drugega odstavka 380. člena ZPP obe sodbi nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.