Jedro

Zmotno je revizijsko stališče, da teče 30-dnevni rok za vložitev tožbe od tedaj, ko je tožnik zvedel za odklonilno stališče toženca. Zakon je v tretjem odstavku 28. člena jasen: 30-dnevni rok teče od izteka roka iz tretjega odstavka 27. člena zakona, po slednjem določilu pa je ta trenutek potek tridesetega dne od dneva, ko je prodajalčevo ponudbo prejela kmetijska zemljiška skupnost. Prodajalčeva odklonitev sklenitve pogodbe torej sploh ni časovni mejnik, na katerega bi zakon vezal kakšne pravne časovne učinke.

Sodišče je pravilno oprlo svojo odločitev na določbo tretjega odstavka 28. člena ZKZ/79 in je tako pravilno zavrglo tožbo v tistem delu, ki zahteva ugotovitev ničnosti pogodbe in razveljavitev pogodbe, ki so jo sklenili toženci med seboj, saj tožnik nima pravnega interesa za takšno tožbo (drugi odstavek 288. člena ZPP), ker je prekludiran v svoji zahtevi za sklenitev pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tudi ob tretjem odločanju je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo z zahtevkom za ugotovitev, da je darilna pogodba, sklenjena med tretjim tožencem kot darovalcem in prvima tožencema kot obdarjencema dne 31.5.1995, nična (pozneje dopolnjen z zahtevkom, da se ta pogodba razveljavi) in da mora tretji toženec skleniti s tožnikom prodajno pogodbo za parcelo št... k.o... (na zadnjem naroku za glavno obravnavo dopolnjeno s tem, da morata prva toženca dovoliti vzpostavitev te parcele v stanje, v kakršnem je bila 4.7.1995).

Ugotovilo je, da tožnik ni s tožbo uveljavljal predkupne pravice v 30-dnevnem prekluzivnem roku iz tretjega odstavka 30. člena zakona o kmetijskih zemljiščih, in zavzelo stališče, da dejstvo, da je tretji toženec sklenil "darilno" pogodbo s prvima tožencema, pravne situacije nič ne spreminja.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo proti temu sklepu zavrnilo. Sprejelo je dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in še poudarilo, da je bila tožba za izpodbijanje pogodbe sicer vložena pravočasno, ne pa tudi za sklenitev prodajne pogodbe. Ob takšnem položaju pa tožnik nima nikakršnega pravnega interesa za izpodbijanje pogodbe.

Tožeča stranka izpodbija ta sklep z revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predvsem zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj vrhovno sodišče razveljavi sklep in vrne zadevo v nadaljevanje postopka in ponovno odločanje. Opisuje, kako so potekala pogajanja za sklenitev pogodbe in kako so ga toženci izigrali, ker so sklenili pogodbo med seboj. Takrat je šele zvedel za odklonilno stališče tretjega toženca. Trdi, da je zakon o kmetijskih zemljiščih, veljaven v spornem obdobju, določal šestmesečni rok za sklenitev pravnega posla pri prodaji kmetijskih zemljišč. Sodišči sta tako ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabili določbo tretjega odstavka 28. člena tega zakona.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Nižji sodišči sta ravnali prav, ko sta uporabili določbo tretjega odstavka 28. člena takrat veljavnega zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur. list SRS, št. 1/79, 11/81 in 1/86 ter Ur. list RS, št. 9/90 in 5/91 - ZKZ/79). Tožnik se je udeležil v zakonu določenega postopka za prodajo obravnavanega zemljišča, ki ga je začel tretji toženec. Ta postopek je omogočal uveljavitev prednostne pravice do nakupa kmetijskega zemljišča. Tretji toženec kot prodajalec je podal ponudbo (prvi odstavek 25. člena ZKZ/79), ki je bila nabita na oglasni deski (drugi odstavek tega člena), tožnik pa je edini pisno izjavil, da sprejema ponudbo (prvi odstavek 26. člena ZKZ/79). Tretji toženec pa na tožnikov poziv ni sklenil z njim pogodbe. Pri tem je za uveljavitev tožbenega zahtevka za sklenitev prodajne pogodbe nepomembno, kakšne razloge je navajal tretji toženec oziroma s kakšnimi izgovori se je izmikal sklenitvi pogodbe. Niti ni pomembno, ali je tretji toženec določno izjavil, da pogodbe ne želi skleniti, ali ne. Zakon v zvezi s tem ne določa kakšne obličnosti zavrnitve, marveč navaja le dejstvo, da prodajalec "noče skleniti pogodbe o prodaji". Šteje torej le to dejstvo, pri čemer je nepomembno, kako je izraženo. Lahko drži tudi to, da je bil tožnik obziren do tožencev zaradi dobrih sosedskih odnosov. Vendar se spričo prekluzivnega roka, ki ga je določal zakon za sodno uveljavljanje sklenitve pogodbe, tožnik ne bi smel zanašati na to, da bo tretji toženec le morda pozneje sklenil pogodbo z njim za vso parcelo ali vsaj njen del. Če je dobil zmoten pravni nasvet, v kolikšnem času sme sodno uveljavljati svojo pravico, je to okoliščina, ki je tožniku v škodo, oziroma je takšna, da pravno ne učinkuje. Končno tudi ni mogoče sprejeti revizijskega stališča, da je tožnik dejansko zvedel, da mu tretji toženec noče prodati parcele, šele ko je zvedel, da je parcelo prodal prvima tožencema. Za to okoliščino je zvedel daleč po roku iz tretjega odstavka 28. člena ZKZ/79, ko je torej že zamudil sodno uveljavljati sklenitev pogodbe. Gre torej spet za okoliščino, ki pravno ne učinkuje.

Zmotno je nadalje revizijsko stališče, da teče 30-dnevni rok za vložitev tožbe od tedaj, ko je tožnik zvedel za odklonilno stališče toženca. Zakon je v tretjem odstavku 28. člena jasen: 30-dnevni rok teče od izteka roka iz tretjega odstavka 27. člena zakona, po slednjem določilu pa je ta trenutek potek tridesetega dne od dneva, ko je prodajalčevo ponudbo prejela kmetijska zemljiška skupnost. Prodajalčeva odklonitev sklenitve pogodbe torej sploh ni časovni mejnik, na katerega bi zakon vezal kakšne pravne časovne učinke. Ni razumljivo, kam meri revizija v svojem sklepnem delu s trditvijo o šestmesečnem roku za sklenitev pravnega posla. Če ima v mislih tako dolg rok iz četrtega odstavka 27. člena ZKZ/79, je potrebno pojasniti, da lahko prodajalec v tem obdobju proda zemljišče komurkoli, če ni v roku iz tretjega odstavka istega člena nihče izmed prednostnih upravičencev uveljavljal prednostne pravice nakupa. V tej zadevi pa ne gre za takšen primer, saj je tožnik sprejel ponudbo.

Odločitev sodišča, da zavrže tožbo z zahtevkom za sklenitev prodajne pogodbe, ker je potekel prekluzivni 30-dnevni rok, je po povedanem pravilna (prvi odstavek 282. člena zakona o pravdnem postopku).

Sodišče je pravilno oprlo svojo odločitev na določbo tretjega odstavka 28. člena ZKZ/79 in je tako pravilno zavrglo tožbo v tistem delu, ki zahteva ugotovitev ničnosti pogodbe in razveljavitev pogodbe, ki so jo sklenili toženci med seboj, saj tožnik nima pravnega interesa za takšno tožbo (drugi odstavek 288. člena ZPP), ker je prekludiran v svoji zahtevi za sklenitev pogodbe. Torej tudi, če bi uspel s tožbo za razveljavitev pogodbe, ne bi imel nobene pravne koristi od tega.

Po povedanem sta nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo. V čem naj bi bila podana kršitev določb pravdnega postopka, revizija ne pove. Kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na kakršno pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, ni. Zato je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen v zvezi s četrtim odstavkom 400. člena ZPP).