Jedro

Tožena stranka niti na ponovni poziv sodišča ni odgovorila na tožbo in ne poslala upravnih spisov. V zadevi je sporna tako zakonitost vodenja postopka kot tudi ugotavljanje dejanskega stanja in posledično uporaba materialnega prava (določb ZNB). Ker ni upravnih spisov, sodišče ni moglo presoditi, ali je izpodbijani akt zakonit in izdan v zakonitem postopku, kot je to dolžno storiti na podlagi vložene tožbe. In ker je breme dokazovanja v tem obsegu na strani tožene stranke, ta pa zakonitosti vodenja postopka in izpodbijane odločbe na način, ki ga zahteva zakon, ni izkazala, je moralo sodišče slediti tožbi, izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponovni postopek.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministra za zdravje št. 181-13/2010/2011 z dne 24. 5. 2012 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Minister za zdravje je z izpodbijano odločbo odločil, da se pri dečku A.A, rojenem … 2000, stan. …, cepljenje proti hepatitisu B s cepivom Engerix ne opusti.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je bila s strani tožeče stranke kot otrokovih staršev predlagana opustitev cepljenja. Strokovno mnenje o tem, ali obstojijo razlogi za opustitev cepljenja, je dala Komisija za cepljenje (v nadaljevanju Komisija) na podlagi medicinske dokumentacije in predloga ter dokazil, priloženih predlogu. Komisija neposredne povezave med zdravstvenim stanjem dečka in razlogi za opustitev cepljenja, ki so navedeni v drugem odstavku 22. a člena Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB), ni našla in zato je predlagala, da se cepljenje ne opusti. Tožena stranka je mnenje Komisije posredovala tožeči stranki ter nato na podlagi mnenja in odgovora tožeče stranke na mnenje zaključila, da navedbe v odgovoru niso utemeljene in da na mnenje strokovne komisije ne vplivajo. In ker je mnenje Komisije obširno, natančno in celovito obrazloženo ter skladno s pravili znanosti in stroke, je Minister za zdravje odločil tako, kot sledi iz izreka izpodbijane odločbe.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnih predpisov ter zaradi bistvenih kršitev pravil upravnega postopka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in 2. točko izreka izpodbijane odločbe odpravi ter toženi stranki naloži, da tožeči stranki povrne stroške postopka v višini sodne takse.

V tožbi navaja, da je dne 13. 1. 2012 podala predlog za opustitev celjenja A.A. ter ga kasneje na poziv dopolnila. Tožena stranka je postopek odločanja o predlogu izpeljala rutinsko in v najmanjšem možnem obsegu. Dejanskega stanja ni ugotavljala, v odločbi pa je samo povzela (neobvezno) mnenje Komisije za cepljenje, ne da bi izvedla dokazni postopek, npr. z zaslišanjem staršev ali izvedbo testov na alergije. Zgolj dejstva, ki so razvidna iz zdravstvenih kartonov, v otroški dobi še ne dajejo zanesljive informacije o zdravstvenem stanju otroka. Poleg tega se tožena stranka ne opredeli do navedb staršev, da obstaja v družini primer resnega avtoimunega obolenja, ki bi bil lahko posledica cepljenja. Morebitne alergije se v nasprotju z 22.a členom ZNB sploh niso preverjale. O zdravstvenem stanju otroka se je le ugibalo in še to zgolj z vpogledom v dokumentacijo in brez pregleda zavezanca. Obrazložitev izpodbijane odločbe je sicer napisana na treh straneh, dejansko pa povzema samo kronologijo postopka, pravno podlago, (neobvezno) mnenje komisije in uradno teorijo o cepljenju. Zato ne izpolnjuje zahtev iz ZUP in je ni mogoče preizkusiti. Predvsem pa manjkajo razlogi o uporabi diskrecijske pravice, ki je bila v konkretnem primeru uporabljena v nasprotju z voljo staršev.

Tožena stranka na poziv sodišča, da odgovori na tožbo in da predloži upravne spise, ni posredovala ne spisov in ne odgovora na tožbo.

Tožba je utemeljena.

Po določbah prve9oupiga odstavka 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče pošlje po njenem prejemu in po preizkusu formalnih predpostavk za tožbo, kopijo tožbe s prilogami v odgovor toženi stranki. Po določbah tretjega odstavka istega člena mora tožena stranka v določenem roku poslati vse spise, ki se nanašajo na zadevo. Če tožena stranka tudi na novo zahtevo ne pošlje spisov o zadevi ali če izjavi, da jih ne more poslati, sme sodišče odločiti o stvari tudi brez spisov.

V konkretnem primeru tožena stranka tudi na ponovni poziv sodišča ni odgovorila na tožbo in ni poslala upravnih spisov. V zadevi je sporna tako zakonitost vodenja postopka kot tudi ugotavljanje dejanskega stanja in posledično uporaba materialnega prava (določb ZNB). Ker ni upravnih spisov, sodišče ni moglo presoditi, ali je izpodbijani akt zakonit in izdan v zakonitem postopku, kot je to dolžno storiti na podlagi vložene tožbe. In ker je breme dokazovanja v tem obsegu na strani tožene stranke, le-ta pa zakonitosti vodenja postopka in izpodbijane odločbe na način, ki ga zahteva zakon, ni izkazala, je moralo sodišče slediti tožbi, izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponovni postopek.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo toženi stranki, da ponovno odloči, pri tem pa upošteva tudi ugovore tožeče stranke, ki jih vsebuje obravnavana tožba.

Plačana sodna taksa se po določbah Zakona o sodnih taksah v primeru uspeha s tožbo vrne tožeči stranki po uradni dolžnosti. Sodišče zato o zahtevanem vračilu sodne takse ni odločalo.

Sodišče je na podlagi določb 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-l odločilo brez glavne obravnave.