Jedro

Zgolj dejstvo, da je transakcijski račun zaprt oziroma blokiran, ne izkazuje, da pravna oseba nima sredstev in niti da jih slednja ne more zagotoviti, oziroma da jih ne more zagotoviti v celoti brez ogrožanja njene dejavnosti. Izkazuje le, da nima denarnih sredstev na transakcijskem računu in tako predstavlja le indic za slabo likvidnostno stanje prosilca za taksne oprostitve. To pa ob pomanjkanju navedb o ostalih okoliščinah slabega premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja ne zadostuje za ugoditev njenemu predlogu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev oziroma odlog plačila sodne takse za pritožbeni postopek. Štelo je, da tožeča stranka ni pojasnila, zakaj premoženja (kratkoročna sredstva v obliki poslovnih terjatev v višini 189.554,00 EUR) ni oziroma ne more unovčiti in izkupička nameniti za poplačilo sodne takse. Iz obrazložitve tudi izhaja, da tožeča stranka ni izkazala, da bi bilo s plačilom sodne takse ogroženo opravljanje njene dejavnosti.

2. Proti sklepu se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge, naštete v prvem odstavku 338. člena ZPP. Sodišču prve stopnje je očitala, da iz izpodbijanega sklepa ni jasno, kateri materialni predpis je uporabilo pri odločitvi. Zavzela je stališče, da bi moralo uporabiti določila ZST-1, ki so veljala ob vložitvi tožbe (4. 9. 2014).

Zatrjevala je, da ji je zaradi visoke sodne takse odvzeta pravica do sodnega varstva, ker sodišče ni pravilno interpretiralo kumulativnih pogojev, ki jih ZST-1 v 11. členu določa za taksno oprostitev. To pa je protiustavno in v nasprotju z določili 6. člena EKČP. Navedla je, da je razlaga sodišča prve stopnje tudi v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča. Sodišču prve stopnje je nadalje očitala napačno ugotovitev dejanskega stanja. Trdila je, da iz bilance stanje za leto 2016 jasno izhaja, da je vrednost kratkoročnih in dolgoročnih obveznosti višja od vrednosti kratkoročnih terjatev. Tako tudi ob izterjavi vseh kratkoročnih terjatev po poplačilu vseh obveznosti (dolgoročnih in kratkoročnih) ne bi ostalo nič za plačilo sodne takse. Grajala je obrazložitev sodišča prve stopnje povezano s stanjem transakcijskega računa.

Sodišču prve stopnje je nadalje očitala kršitev procesnih pravil, saj sklep nima razlogov glede odločilnih dejstev. Navedla je, da je o odlogu sodne takse že odločeno s sklepom z dne 12. 9. 2014. Zavzela je stališče, da sodišče prve stopnje ne bi smelo ponovno odločati o taksnih oprostitvah, ker sklep o odlogu plačila sodne takse za redni postopek z dne 12. 9. 2014 ni bil razveljavljen. Prvostopenjskemu sodišču je očitala, da iz obrazložitve ne izhaja, zakaj je odločitev drugačna od odločitve sodišča v sklepu z dne 12. 9. 2014, pri čemer je finančno stanje tožeče stranke še slabše kot v letu 2014. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožečo stranko oprosti plačila sodne takse za pritožbeni postopek (razen za znesek 44,00 EUR) oziroma podrejeno ugodi pritožbi in spremeni izpodbijani sklep tako, da dovoli odlog plačila sodne takse do izdaje pravnomočne odločbe v tej pravdi.

3. Pritožba ni utemeljena.

Očitek zmotne uporabe materialnega prava

4. Iz določila 26. člena ZST-1C izhaja, da če je bil predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse vložen pred začetkom uporabe tega zakona, se za postopek odločanja do pravnomočne odločitve o tem predlogu uporabljajo določbe ZST-1 (Ur. l. RS, št. 37/08, 97/10, 63/13, 58/14 - odl. US. in 19/15 - odl. US) in Pravilnika o obrazcu izjave o premoženjskem stanju (Ur. l. RS, št. 93/08 in 26/11). ZST-1C se je začel uporabljati 11. 11. 2016. Predlog za taksno oprostitev je bil vložen 26. 6. 2017, torej po uveljavitvi ZST-1C. Zato je potrebno za odločanje o tem predlogu uporabiti določila sedaj veljavnega ZST-1.1 Tako se izkaže, da stališče tožeče stranke, da je potrebno za odločanje o predlogu uporabiti „tedaj veljavni“ ZST-1C, ni pravilno. Zakaj je ta predlog potrebno šteti kot nov, samostojni predlog za taksno oprostitev, je obrazloženo v nadaljevanju (točki 6. in 7. te obrazložitve).

5. Očitek prvostopenjskemu sodišču, da iz obrazložitve ni mogoče jasno ugotoviti kateri predpis je potrebno uporabiti, je sicer delno utemeljen. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se prvostopenjsko sodišče sklicuje na različni pravni podlagi (sedaj in tedaj veljaven ZST-1). Ne glede na navedeno pa to na pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča ni vplivalo, saj so pravno odločilni pogoji za ugoditev predlogu za taksno oprostitev v obeh zakonskih dikcijah enaki.2 Veljavnost sklepa VII Pg 3341/2014 z dne 12. 9. 2014

6. Z navedenim sklepom je sodišče prve stopnje tožeči stranki odložilo plačilo sodne takse za redni pravdni postopek do izdaje končne odločbe v tem pravdnem postopku (glej izrek sklepa z dne 12. 9. 2014). To pomeni, da tožeči stranki ni treba plačati te sodne takse do izdaje končne odločbe prvostopenjskega sodišča. Stališče tožeče stranke, da omenjeni sklep „velja še naprej za vse takse, ki nastanejo do izdaje pravnomočne (končne) odločbe v predmetni pravdi“ je napačno. Z navedenim sklepom je prvostopenjsko sodišče odločilo le o taksnih oprostitvah za redni pravdni postopek, ne pa tudi za pritožbeni postopek. Iz izreka sklepa ne izhaja, da bi morala biti končna odločba pravnomočna, kot je to navedla tožeča stranka. To ne izhaja niti ni iz dikcije tedaj veljavnega zakona.3 Redni pravdni postopek se je tako zaključil z izdajo končne sodbe z dne 19. 4. 2017. Z vložitvijo pritožbe se je začel pritožbeni postopek. Ker o taksnih oprostitvah za pritožbeni postopek upoštevajoč navedeno še ni bilo odločeno, je tako postopanje sodišča prve stopnje, ko je o predlogu meritorno odločilo, pravilno.

7. Napačno je tudi stališče tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o predlogu z dne 26. 6. 2017 vezano na odločitev, ki jo je sprejelo v sklepu z dne 12. 9. 2014, kot tudi da mora morebitni odstop od te odločitve posebej utemeljiti. Sodišče prve stopnje je pri odločanju vezano le na veljavne predpise, trditveno podlago tožeče stranke v predlogu z dne 26. 6. 2017 in ponujene dokaze. Tako torej ni dolžno pojasniti, zakaj je odločilo drugače kot v sklepu z dne 12. 9. 2014. Dolžno je le obrazložiti svojo odločitev upoštevajoč veljavne predpise in pravno odločilna dejstva iz predloga. To pa je, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, tudi storilo. Zato očitki prvostopenjskemu sodišču o kršitvi določb postopka zaradi neupoštevanja sklepa z dne 12. 9. 2014 in neobrazloženem odstopu od odločitve iz tega sklepa, niso utemeljeni.

Očitek napačne ugotovitve dejanskega stanja, kot posledica napačne razlage materialnega prava

8. Pogoji za uveljavitev taksnih oprostitev pravnih oseb so navedeni v tretjem odstavku 11. člena ZST-1. Sodišče ugodi predlogu za oprostitev taksne obveznosti, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. plačilo takse mora biti procesna predpostavka, 2. pravna oseba nima sredstev za plačilo sodne takse in 3. pravna oseba sredstev ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti.

9. Tožeča stranka je v pritožbi trdila, da je svoje slabo premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje v predlogu z dne 26. 6. 2017 podrobno pojasnila in za svoje navedbe ponudila ustrezne dokaze. V predlogu je večkrat ponovila, da „je sedanje finančno oz. premoženjsko stanje tožeče stranke tako slabo, da tožeča stranka nima sredstev za plačilo takse oz. tožeča stranka sredstev za plačilo takse nikakor ne bi mogla zagotoviti brez ogrožanja svoje dejavnosti“. Za takšno stanje je „kriva težka poslovna in finančna situacija ter pretekla protipravna ravnanja tožene stranke“.

Pojasnila je, da je bil njen edini račun odprt pri Abanki d. d. blokiran od 3. 6. 2013 dalje, ter da je banka z dnem 13. 6. 2017 odpovedala pogodbo o odprtju in vodenju transakcijskega računa. Nadalje je navedla, da je sicer v postopku odpiranja novega transakcijskega računa, vendar pa na njem ni pričakovati rubljivih sredstev.

Pojasnila je tudi, da „iz bilance stanja in poslovnega izida za leto 2016 izhaja, da je premoženjsko stanje predlagatelja slabo“ ter taksativno, brez kakršnegakoli pojasnila navedla vrednost posameznih postavk iz poslovnega izida in bilance stanja. Zatrjevala je, da „zaradi protipravnih ravnanj tožene stranke praktično ne more ustvarjati prihodkov, prav tako trenutno ne more izvrševati plačil v breme transakcijskega računa, kot je zgoraj pojasnjeno, zaradi česar ni sposobna v tako kratkem času zagotoviti sredstev za plačilo sodne takse“.

10. Pri ugotavljanju premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja stranke v postopku odločanja o taksnih obveznostih se upoštevajo podatki o premoženju stranke, ki obsegajo podatke o stvareh v njeni lasti, njenih terjatvah in drugih premoženjskih pravicah ter stanju na transakcijskem računu stranke in prilivih nanje v zadnjih treh mesecih (prvi odstavek 12b. člena ZST-1). Iz bilance stanja za leto 2016 objavljene na AJPES-u (vpogled v katero je kot dokaz predlagala tožeča stranka) izhaja, da ima tožeča stranka kratkoročna sredstva v obliki kratkoročnih poslovnih terjatev v višini 189.554,00 EUR. Glede na navedeno se tako kot neresnične izkažejo navedbe tožeče stranke, da sredstev nima (tožeča stranka v predlogu ni zatrjevala, da podatki iz bilance stanje niso točni oziroma da ne izkazujejo realnega stanja). Premoženje pravne osebe, kot izhaja iz prvega odstavka 12b. člena ZST-1, lahko sestavljajo tudi terjatve. Prav tako kratkoročne poslovne terjatve v skladu z računovodskimi pravili predstavljajo sredstva pravne osebe, ki so praviloma izterljiva v krajšem obdobju (do enega leta).4 To je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

11. Glede na obstoj sredstev v obliki kratkoročnih poslovnih terjatev lahko sodišče ugodi predlogu tožeče stranke za oprostitev oziroma odlog plačila sodne takse le, če slednja izkaže, da sredstev ne more zagotoviti (npr. terjatev ne more izterjati) oziroma jih ne more zagotoviti v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Tožeča stranka v predlogu z dne 26. 6. 2017 ni podala nobenih trditev o tem, kaj predstavljajo ta sredstva in niti ni pojasnila zakaj jih ne more izterjati ter nameniti za poplačilo sodne takse. Navedla je le, da bi bila s plačilom sodne takse ogrožena njena dejavnost. Sodišče v skladu z določili ZST-1 ni dolžno samo preverjati in raziskovati premoženjskega, finančnega in likvidnostnega predlagatelja. Pooblaščeno je zgolj preveriti premoženjsko stanje predlagatelja, če dvomi v resničnost podanih navedb (četrti odstavek 12. člena ZST-1).

12. V postopku odločanja glede plačila sodnih taks po ZST-1 se smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, torej v tem primeru Zakon o pravdnem postopku (ZPP, tretji odstavek 1. člena ZST-1). Zato pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v nadaljevanju te obrazložitve vsa določila ZPP uporabilo na podlagi tretjega odstavka 1. člena ZST-1. Smiselna uporaba 212. člena ZPP, po katerem mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze na katere opira svoje zahtevke pomeni, da mora stranka podati ustrezno trditveno in dokazno podlago za svoj predlog za taksno oprostitev.

13. Tožeča stranka v predlogu, kot je navedeno (11. točka te obrazložitve), ni podala konkretnih pravno odločilnih trditev. Le pavšalna navedba, da bi bila s plačilom takse ogrožena njena dejavnost pa za ugoditev predlogu za taksno oprostitev ne zadostuje. Pojasniti bi morala predvsem zakaj kratkoročnih poslovnih terjatev ne more izterjati oziroma unovčiti in zakaj bi bila s plačilom sodne takse ogrožena njena dejavnost (npr. onemogočena izvršitev naročila poslovne stranke). Za svoje trditve bi morala tudi predlagati dokaze (npr. potrjena naročilnica). Ker torej tožeča stranka v predlogu ni navedla pravno odločilnih dejstev in zanje ni predlagala dokazov je sodišče prve stopnje ob upoštevanju določila 212. člena ZPP pravilno odločilo, da tožeča stranka ni izkazala, da sredstev ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti brez ogrožanja svoje dejavnosti.

14. Glede na to, tožeča stranka v predlogu ni pojasnila zakaj bi plačilo sodne takse ogrožalo njeno dejavnost, sicer pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka dejavnosti trenutno ne opravlja, za odločitev v tem postopku ni pravno odločilna. Zato pritožbeno sodišče na navedbe tožeče stranke glede neenakega obravnavanja zaradi trenutnega neopravljanja dejavnosti ne odgovarja, saj tožeča stranka z nobeno od takih navedb ne more uspeti (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Navedbe v pritožbi, da tudi, če bi tožeča stranka unovčila vse kratkoročne poslovne terjatve, izkupiček, glede na podatke iz bilance stanje, ne bi zadoščal za pokritje kratkoročnih in dolgoročnih obveznosti družbe predstavljajo pritožbeno novoto. Pritožbeno sodišče dejstev, ki jih tožeča stranka ni navedla že pred sodiščem prve stopnje, pač pa šele v pritožbi, pri odločanju o pritožbi ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožbeno sodišče le še dodaja, da tudi sicer tožeča stranka s takšnimi pavšalnimi navedbami ne bi mogla uspeti, saj ni niti pojasnila kaj predstavljajo dolgoročne obveznosti in niti ali so slednje sploh že zapadle v plačilo.

16. Pravilno je tudi pojasnilo sodišča prve stopnje, da na dan odločanja o predlogu in na dan vložitve predloga tožeča stranka ni imela odprtega nobenega transakcijskega računa. To izhaja tako iz vpogleda v register transakcijskih računov kot tudi iz dopisa banke X z dne 29. 5. 2017. Iz njega izhaja, da je banka odpovedala pogodbo o odprtju in vodenju transakcijskega računa z dnem 13. 6. 2017 in ne z dnem 13. 7. 2017 kot to v pritožbi napačno trdi tožeča stranka. Zgolj dejstvo, da je transakcijski račun zaprt oziroma blokiran, ne izkazuje, da pravna oseba nima sredstev in niti da jih slednja ne more zagotoviti, oziroma da jih ne more zagotoviti v celoti brez ogrožanja njene dejavnosti. Izkazuje le, da na nima denarnih sredstev na transakcijskem računu in tako predstavlja le indic za slabo likvidnostno stanje prosilca za taksne oprostitve. To pa ob pomanjkanju navedb o ostalih okoliščinah slabega premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja ne zadostuje za ugoditev njenemu predlogu.

17. Iz vsega navedenega v tem delu obrazložitve tako izhaja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh pravno odločilnih dejstev. Razlogi odločitve so jasni. Tako po presoji pritožbenega sodišče očitek kršitve procesnih določil (da sklep nima razlogov glede odločilnih dejstev) ni utemeljen.

Očitek postopanja v nasprotju z ustavo RS in določili EKČP

18. Tožeča stranka je zavzela stališče, da ji je z zavrnitvijo predloga za taksno oprostitev zaradi visoke sodne takse onemogočeno sodno varstvo. Zato trdi, da je postopanje sodišča prve stopnje protiustavno in tudi v nasprotju z določili EKČP. Kot je v pritožbi pravilno navedla že tožeča stranka je kot korektiv visokim sodnim taksam zakonodajalec v 11. členu ZST-1 določil možnost oprostitve, odloga ali obročnega plačila sodnih taks. Določil je tudi pogoje pod katerimi so pravne osebe upravičene do navedenih taksnih oprostitev.

19. Pravna oseba, ki vloži predlog za uveljavitev taksnih oprostitev mora v predlogu navesti konkretno trditveno podlago in predlagati dokaze, ki njene navedbe potrjujejo (smiselna uporaba 212. člena ZPP). Trditve in ponujeni dokazi morajo biti takšni, da sodišču ob skrbni presoji vseh okoliščin omogočajo ugotovitev, ali so izpolnjeni pogoji za ugoditev taksni oprostitvi.

20. Če tega stranka, ki jo zastopa odvetnik, ne stori in poda le skope pavšalne navedbe o svojem premoženjskem, finančnem in likvidnostnem stanju, potem očitek sodišču ob zavrnitvi predloga za taksne oprostitve o postopanju v nasprotju z ustavo in EKČP ni utemeljen. Sodišče namreč samo ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage. Prav tako sodišče, kot je že pojasnjeno, ni dolžno samo preverjati in raziskovati premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja predlagatelja. Kot izhaja iz obrazložitve v predhodnih točkah tožeča stranka ni navedla pravno odločilnih dejstev niti ni ponudila ustreznih dokazov. Zato očitek sodišču prve stopnje, da je ravnalo protiustavno in v nasprotju z določili 6. člena EKPČ ni utemeljen.

21. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (druga točka 365. člena ZPP).

22. O pritožbi je odločila sodnica posameznica (prvi odstavek 366.a člena ZPP).

1 V skladu z argumentiranjem „a contrario“. 2 Primerjaj tretji odstavek sedaj veljavnega ZST-1 in četrti odstavek tedaj veljavnega ZST-1. 3 Iz določbe tretjega odstavka 11. člena ZST-1 je izhajalo: „Sodišče lahko stranki odloži plačilo taks najdalj do izdaje odločbe.“ 4 Kratkoročne poslovne terjatve so poslovne terjatve, ki zapadejo v plačilo najkasneje v letu dni, do kupcev raznih vrst in do drugih oseb; mednje spadajo tudi dane kratkoročne varščine; so del gibljivih sredstev, kratkoročnih sredstev in obratnih sredstev (glej SRS in pojmovnik na spletni strani Zveze računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije).