Jedro

Vloga se po določbah 15. člena ZPKri in po določbah ZUP, ki se v postopku po ZPKri uporabljajo subsidiarno, zavrže samo v primeru, če niso izpolnjene procesne predpostavke. V konkretnem primeru pa se je o delu zahteve, to je o priznanju statusa politične zapornice tožnikovi materi, odločalo po vsebini, zato je način odločitve (da se zahteva zavrže) v tem delu napačen.

Iz upravnih spisov sledi, da tožnik na zaslišanjih prič ni bil navzoč niti ni bil seznanjen s tem, kar so priče izpovedale, in ne z rezultatom poizvedb, opravljenih po uradni dolžnosti. Ni mu torej bila dana možnost, da se udeleži postopka in se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, kar je po določbah 237. člena ZUP absolutna bistvena kršitev pravil postopka.

Bistveno pomanjkljivi so tudi razlogi za odločitev, saj se v izpodbijanem sklepu presodi in upošteva le podatke, pridobljene iz Arhiva, ne presodi pa se ostalih izvedenih dokazov, to je zapisnikov o zaslišanju dveh predlaganih prič in dokazil (izjav istih oseb), ki jih je tožnik priložil zahtevi. Zlasti se ne oceni razhajanj med vsebino njunih izpovedb na zaslišanju in med vsebino njunih izjav, priloženih zahtevi. Izjave pa si nasprotujejo v bistvenem, to je glede vprašanja, ali je bila tožnikova mati v letih od 1945 do 1949 v priporu.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Komisije za izvajanje zakona o popravi krivic št. 130-806/2008 z dne 4. 5. 2009 se v delu, ki se nanaša na zahtevek vlagatelja A.A., odpravi in zadeva v tem delu vrne Komisiji v ponovno odločanje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 350 EUR in DDV, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Komisija za izvajanje zakona o popravi krivic (v nadaljevanju: Komisija) zavrgla (tudi) zahtevo tožnika za priznanje statusa bivšega političnega zapornika, za priznanje pravice do odškodnine za čas odvzema prostosti od 15. 5. 1945 do njegove polnoletnosti ter vštetje tega časa v pokojninsko dobo v dvojnem štetju, ker so očeta ubili Italijani leta 1942 in (ker) je bila mati v preiskovalnem zaporu v letih od 1945 do 1949 zaradi preiskave suma sodelovanja z okupatorjem in zaradi obvezne oddaje. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa Komisija povzema vsebino vložene zahteve, ki sta jo sicer, poleg tožnika vložila še njegova sestra B.B. in brat C.C., in o katerih je Komisija odločala v istem postopku in z isto odločbo. Zahtevke pa je zavrgla zato, ker je na podlagi izpovedi prič Č.Č. in D.D., ugotovila, da, vključno s tožnikom, ne izpolnjujejo pogojev za priznanje statusa bivših političnih zapornikov na podlagi 2. člena Zakona o popravi krivic (Uradni list RS, št. 70/05-UPB in 92/07 – v nadaljevanju: ZPKri). Komisija pa je preverjala tudi, ali obstajajo dokumenti o tem, da bi bila mati vlagateljev zahteve zaprta v obdobju po vojni od leta 1945 do 1949. V tej zvezi so iz Arhiva RS sporočili, da o tem niso našli podatkov. Zato se zavrže tudi zahtevek vlagateljev (in s tem tudi tožnika), da je bila njihova mati v postopku preiskave v letih od 1945 do 1949. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga, da se sklep Komisije spremeni tako, da se mu prizna zahtevani status, pravica do odškodnine in vštetje v pokojninsko dobo ter povrnejo stroški postopka. V tožbi navaja, da je bila materi kot edinemu staršu odvzeta prostost in da je bila mati neutemeljeno, iz političnih razlogov zaprta v zaporu v Grosupljem, tožnik pa je bil kot mladoleten in brez osebe, ki bi ga preživljala, prepuščen sam sebi in prisiljen opravljati različna dela na različnih kmetijah. Pokojna mati je zaradi težkih razmer v zaporu zbolela in ni bila sposobna skrbeti zase in za otroke, kar sta potrdili tudi priči v priloženi in overjeni izjavi. Tožena stranka pa sicer pravilno citira določbo 2. člena ZPKri, je pa ne uporabi pravilno, z ozirom na to, da je bil zahtevan status pok. materi tožeče stranke.

Tožena stranka je na poziv sodišča posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Kolikor Komisija zahtevo tožnika zavrže zato, ker gre za zahtevo za priznanje statusa in pravic tožniku kot političnemu zaporniku, je odločitev pravilna. Vendar obenem iz razlogov izpodbijanega sklepa sledi, da je Komisija, glede na vsebino tožnikove zahteve, in to utemeljeno, vlogo tožnika obravnavala (tudi) kot zahtevo, da se prizna tožnikovi materi status politične zapornice. Čim pa je tako, ni pravilen način odločitve, saj se vloga po določbah 15. člena ZPKri in po določbah ZUP, ki se v postopku po ZPKri uporabljajo subsidiarno, zavrže samo v primeru, če niso izpolnjene procesne predpostavke. V konkretnem primeru pa se je o tem delu zahteve, to je o priznanju statusa politične zapornice tožnikovi materi, odločalo po vsebini. Zato je način odločitve (da se zahteva zavrže) v tem delu napačen. Pri odločanju pa so bile storjene tudi bistvene kršitve pravil postopka. Iz upravnih spisov namreč sledi, da tožnik na zaslišanjih prič ni bil navzoč niti ni bil seznanjen s tem, kar so priče izpovedale, in z rezultatom poizvedb, opravljenih po uradni dolžnosti. Ni mu torej bila dana možnost, da se udeleži postopka in da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, kar predstavlja po določbah 237. člena ZUP absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Bistveno pomanjkljivi pa so v tem delu tudi razlogi za odločitev, saj se v izpodbijanem sklepu v tem delu – pri ugotavljanju statusa tožnikove matere kot politične zapornice - presodi (in upošteva) zgolj podatke, pridobljene iz Arhiva, ne presodi pa se ostalih izvedenih dokazov, to je zapisnikov o zaslišanju dveh predlaganih prič, Č.Č. in D.D. in dokazil (izjav istih oseb), ki jih je tožnik priložil zahtevi, zlasti pa se ne oceni razhajanj med vsebino njunih izpovedb na zaslišanju in med vsebino izjav, priloženih zahtevi. Izjave prič si namreč nasprotujejo v bistvenem, to je glede vprašanja, ali je bila tožnikova mati v letih od 1945 do 1949 v priporu.

Sodišče je zato, na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo Komisiji, da ponovno odloči. O tožnikovi vlogi mora ponovno odločiti v 30 dneh od prejema sodbe; pri tem je vezana na stališča sodišča, ki se tičejo postopka.

O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožniku, skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi.