13. 10. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 27. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 574/2004 z dne 23. 12. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 714/2004 z dne 9. 6. 2004 in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 3271/2002 z dne 26. 1. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V pravdi zaradi ugotovitve prenehanja zunajzakonske skupnosti, dodelitve otroka in plačila preživnine je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zunajzakonska skupnost med strankama prenehala, otroka zaupalo v varstvo in vzgojo materi, očetu (sedaj pritožniku) pa naložilo plačevanje preživnine. Odločilo je tudi o stikih otroka s pritožnikom in določilo pogoste stike, poleg krajših dnevnih in tedenskih tudi v trajanju po en mesec med letnimi in zimskimi počitnicami. Sodišče je ugotovilo, da sta oba roditelja sposobna in primerna za varstvo in vzgojo otroka, da si oba tega želita ter da imata oba za to tudi vse pogoje. Pri odločitvi, da otroka zaupa v varstvo in vzgojo materi, pa se je sodišče oprlo na mnenje izvedenke, ki je ugotovila, da med materjo in otrokom, ki je bil v času odločanja star le tri leta in pol, obstaja primaren odnos, ki je odločilen za otrokov razvoj. Zato je sodišče kljub temu, da je otrok v postopku pri izvedenki dajal prednost očetu, otroka zaupalo materi. Višje sodišče je zavrnilo pritožnikovo pritožbo, Vrhovno pa revizijo. Obe sodišči sta se v celoti strinjali z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v postopku na prvi stopnji tudi nista ugotovili procesnih kršitev.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi, s katero izpodbija vse navedene sodne odločbe, zatrjuje, da so mu bile z njimi kršene pravice iz 22., in 23. člena Ustave. Meni, da bi sodišče pri odločanju moralo upoštevati mnenje otroka. Navaja, da pravica otroka, da v postopku pove svoje mnenje in da ga sodišče upošteva, izhaja iz navedenih ustavnih pravic v zvezi s prvim odstavkom 56. člena Ustave ter iz 6. člena Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic (Uradni list RS, št. 26/99–MP – v nadaljevanju MEKUOP). Zatrjuje tudi kršitev 8. člena Ustave, tretje točke 1. člena, prve in druge točke 2. člena ter prve in druge točke 3. člena Konvencije o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 15/90, Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – v nadaljevanju KOP). Ker naj bi sodišče zaupalo otroka materi zgolj zaradi otrokove starosti in zaradi stališča, da za otroka te starosti lahko skrbi le mati, naj bi bili kršene njegove pravice iz 14., prvega odstavka 15., 21., 22. in 27. člena Ustave. Zatrjuje tudi kršitev tretjega odstavka 53. ter prvega odstavka 56. člena Ustave. Kršeni naj bi bili tudi 25., 33., 50., 51., 52. ter 54. člen Ustave, 2., 3., 4., 5., 8., 9. in 12. člen MEKUOP v zvezi s 1. členom KOP, 4., 5., 6., 7., 8., 9. in 10. člen KOP, 1., 2., 3., 4., 5., 6., 7., 8., 9., 10., 12. in 14. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter prva točka 1. člena in druga točka 1. člena 12. protokola k EKČP. Kršen naj bi bil tudi 78. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. – ZZZDR). Pritožnik nasprotuje tudi mnenju izvedenke ter graja odločitev sodišča, ki je zavrnilo njegov predlog za postavitev novega izvedenca. Meni, da je sodišče z njo kršilo njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Pritožnik je v kasnejših vlogah Ustavnemu sodišču posredoval podatke in listine, ki naj bi kazali na to, da je bila presoja sodišča, da otroka zaupa materi, napačna.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi prava in ugotovitvi dejanskega stanja ter se tudi ne spušča v pravilnost dokazne ocene sodišča. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče presoja le, ali so bile z izpodbijanimi sodnimi odločbami kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Predmet presoje v tem postopku zato ne morejo biti pritožnikovi očitki, ki se nanašajo na postopke pred Centrom za socialno delo ali na delo zakonodajalca.

4.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev številnih določb Ustave in EKČP, vendar večine od njih z navedbami ne utemelji. Večina njegovih očitkov pomeni zgolj nestrinjanje z dokaznimi ocenami in odločitvami sodišč. Ustavno sodišče je presodilo tiste očitke, ki so ustavnopravno relevantni, in odgovorilo na očitke o kršitvah, ki so obrazloženi in ne zgolj pavšalni. Na očitke o kršitvah tistih določb EKČP, ki se vsebinsko pokrivajo z določbami Ustave, je odgovorilo znotraj odgovorov na očitke o kršitvah ustavnih pravic in temeljnih svoboščin.

5.Ker 15. člen Ustave, razen v četrtem odstavku, v katerem zagotavlja sodno varstvo človekovih pravic in temeljih svoboščin in pravico do odprave posledic njihovih kršitev, neposredno ne ureja človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati. Enako velja za 8. člen Ustave, ki ureja ustavna načela glede veljavnosti in uporabe mednarodnega prava. S čim naj bi bila kršena 21. in 23. člen Ustave, ki zagotavljata pravico do varstva osebnosti in dostojanstva ter pravico do sodnega varstva, pritožnik ne pojasni. Enako velja za 27. člen Ustave, ki se nanaša na kazenski postopek in zagotavlja domnevo nedolžnosti.

6.Kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave pritožnik utemeljuje z zatrjevanjem, da so sodišča povzemala in upoštevala le navedbe matere ter varovala zgolj njene koristi in interese, njemu pa niso priznala nikakršnih pravic in možnosti, da uveljavi svoje interese. Sodišče naj bi zaupalo otroka materi zgolj zaradi otrokove starosti in zaradi stališča, da za otroka te starosti lahko skrbi le mati. Ti očitki so neutemeljeni. Pritožnik ni izkazal, da bi bil v primerjavi z nasprotno stranko neenako obravnavan. Sodišče je zaslišalo obe pravdni stranki, se opredelilo do njunih navedb in dokaznih predlogov. Tudi očitek o tem, da odločitev temelji na stališču, ki vnaprej izključuje pritožnika kot roditelja, ki mu je otrok lahko zaupan v varstvo in vzgojo, niso utemeljeni. Ustavno sodišče je v svojih odločbah[1] že povedalo, da odločitev o varstvu in vzgoji otroka ne sme temeljiti zgolj na splošnih in stereotipnih argumentih in domnevah, ne da bi sodišče ugotovilo vse okoliščine, pomembne za odločitev v konkretnem primeru. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Sodišče je v obravnavani zadevi natančno proučilo vse konkretne okoliščine, pomembne za odločitev. Ugotavljalo je primernost in možnosti obeh staršev za vzgojo in varstvo otroka, s pomočjo mnenja izvedenke tudi njune osebnostne lastnosti in zmožnosti, relevantne za vzgojo in varstvo otroka. Na podlagi vseh izvedenih dokazov (zaslišanje strank, prič, vpogled v listine) je ugotovilo, da sta oba roditelja sposobna za varstvo in vzgojo otroka, da sta oba osebnostno primerna ter da imata oba za to v bistvenem enake pogoje (tako osebne kot materialne). V presojo, ali so dokazne ocene sodišča pravilne ali ne, kar želi pritožnik doseči s tem, ko v ustavni pritožbi graja dokazno oceno glede dveh prič, se Ustavno sodišče ne more spuščati. Sodišče je v postopku pridobilo tudi mnenje izvedenke. Ta je ugotovila, da v konkretnem primeru močan primarni odnos med otrokom in materjo pretehta nad dejstvom, da je otrok v določenih okoliščinah dajal prednost očetu. Na tem je sodišče tudi utemeljilo svojo odločitev. Sodišče je pojasnilo, kako vrednoti otrokovo vedenje ter osebnostne lastnosti obeh roditeljev, svojo odločitev je utemeljilo z zasledovanjem otrokove koristi v konkretnem primeru ter tudi navedlo razloge za svojo odločitev. Pri navedenih odločitvah je sledilo mnenju izvedenke, ker gre za izrazito strokovna vprašanja, za katera je potrebna posebna usposobljenost. V presojo pravilnosti mnenja izvedenke in s tem v pravilnost odločitve sodišča se Ustavno sodišče ne more spuščati, z vidika zatrjevanih ustavnih pravic pa odločitev sodišča iz zgoraj navedenih razlogov ni sporna. Dejstvo, da se pritožnik ne more sprijazniti z odločitvijo sodišč, ne zadošča za ugotovitev, da so mu bile kršene ustavne pravice.

7.Pravica iz 22. člena naj bi bila pritožniku kršena tudi s tem, da so ga sodišča namerno izločila iz obravnavanja, kar naj bi bilo posebej razvidno iz tega, da sodišče prve stopnje ni sprejelo njegovega dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca. Določba 22. člena Ustave vključuje tudi pravico stranke, da v postopku predlaga izvedbo dokazov. Vendar pa ta pravica ne pomeni, da ima stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče oceni, da predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso nujni ali da je neko dejstvo že dokazano in to razumno obrazloži, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Ob teh izhodiščih se pritožnikovo zatrjevanje o kršitvi navedene ustavne pravice izkaže kot neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svoje sodbe pojasnilo, da je pri odločanju o pritožnikovem predlogu za postavitev novega izvedenca tehtalo med njegovo pravico do izvajanja dokazov in otrokovo koristjo. Sodišče je ocenilo, da je mnenje, ki ga je podala izvedenka, prepričljivo in brez notranjih nasprotij. Ocenilo je tudi, da je zaradi koristi otroka treba postopek čim prej zaključiti, saj je negotovo stanje zaradi ravnanja obeh staršev za otroka zelo škodljivo. Na podlagi teh ugotovitev je obrazloženo zavrnilo pritožnikov dokazni predlog. Dejstvo, da se pritožnik ne strinja z navedenimi ugotovitvami sodišča, pa ne zadošča za sklep o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave.

8.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev tretjega odstavka 53. člena in prvega odstavka 56. člena Ustave in ju utemeljuje s trditvijo, da so bile pri odločanju o stikih povsem zanemarjene koristi otroka. Pri tem se sklicuje tudi na posamezne določbe MEKOUP in KOP. Te določbe naj bi bile kršene tudi zato, ker naj sodišče v postopku ne bi upoštevalo mnenja otroka, saj naj ga sploh ne bi pridobilo. Pritožnik nasprotuje tudi načinu, kako je bil opravljen razgovor z otrokom ter temu, da otrok v postopku ni imel posebnega zaupnika. Glede očitka o zanemarjanju otrokovih koristi Ustavno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitev izpodbijanih sodb izhaja prav nasprotno. Vsa tri sodišča so upoštevala, da mora biti v zadevah, kot je obravnavana, glavno vodilo otrokova korist. Sodišče prve stopnje je preko izvedenke pridobilo mnenje otroka in se do njega tudi opredelilo. Pritožnikovi očitki so torej neutemeljeni. V zvezi z očitki glede načina oprave razgovora z otrokom ter postavitve zaupnika otroku pritožnik ni izkazal, da bi te očitke uveljavljal v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in v reviziji ter s tem po vsebini izčrpal vsa pravna sredstva. Glede na navedeno se Ustavnemu sodišču ni bilo treba opredeliti do tega, ali pritožnik v postopku s to ustavno pritožbo sploh lahko uveljavlja kršitev otrokovih ustavnih pravic ter ali bi bilo otroku v tem postopku morebiti treba postaviti posebnega zastopnika.

9.Pritožnik zatrjuje tudi, da mu je bila kršena pravica iz 54. člena Ustave in 8. člena EKČP, vendar ne navede nobenega stališča, ki bi bilo v neskladju z navedenima določbama in bi ju izpodbijane sodne odločbe vsebovale. Zgolj z izražanjem nestrinjanja z odločitvami sodišč pa teh kršitev ni izkazal.

10.Pritožnikovih navedb iz vlog, ki so prispele po izteku roka za vložitev ustavne pritožbe, ni bilo mogoče upoštevati. ZUstS v prvem odstavku 52. člena določa, da se ustavna pritožba lahko vloži v 60 dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Ker je pritožbeni rok prekluziven, Ustavno sodišče upošteva le navedbe, ki jih ustavni pritožnik navede v ustavni pritožbi in morebitnih dopolnitvah, ki so na Ustavno sodišče prispele v zakonskem roku. Kolikor pa se pritožnik sklicuje na okoliščine, ki so nastale po izdaji izpodbijanih sodb, lahko sodišču predlaga, naj izda novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka.

11.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić

[1]Npr. odločba št. Up-410/01 z dne 14. 2. 2002 (Uradni list RS, št. 20/2002 in OdlUS XI, 110) in odločba št. Up-3/00 z dne 2. 3. 2000 (OdlUS IX, 132).